Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Meje med poklicnimi in zasebnim skorajda nima
Nataša Polajnar Frelih, magistrica umetnostne zgodovine in diplomirana etnologinja, je direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem v Stični. Doma je v Ljubljani. Iz etnologije je diplomirala leta 1990 z diplomsko nalogo »Razvoj amaterskega gledališča v Logatcu«. Dve leti kasneje je diplomirala še iz umetnostne zgodovine z diplomsko nalogo o ljubljanskem baročnem kamnoseku Mihaelu Kuši (Mihael Cussa), avtorju številnih zgodnjebaročnih črnih baročnih kamnitih oltarjev, prižnic in lavabojev na Kranjskem. Za diplomsko nalogo z naslovom »Mihael Cussa- Universae carnioliae lapicida et architectus« je dobila fakultetno Prešernovo nagrado.
Z raziskovanjem črnih baročnih kamnitih oltarjev na Slovenskem, ki so nastajali ob koncu 17. in na začetku 18. stoletja v ljubljanski kamnoseški delavnici Mihaela Kuše in Luke Misleja, je nadaljevala in leta 1998 končala magistrski študij. Magistrska naloga je objavljena v monografiji »Baročni črni kamniti oltarji ljubljanskih kamnoseških delavnic«, Stična 2001. Katalog črnih kamnitih baročnih oltarjev, prižnic in lavabojev, ki ga je objavila v knjigi, je bila prva sistematična predstavitev tovrstnih spomenikov v strokovni literaturi.
Oltarji, prižnice in lavaboji, izdelani iz črnega kamna (apnenca), predstavljajo med baročnimi umetninami posebno skupino spomenikov. V večjem številu jih zasledimo na Kranjskem ob koncu 17. stoletja, ko so se kulturni tokovi tedanje deželne prestolnice Ljubljane že odločneje usmerili proti italijanski umetnosti, izdelovali pa so jih še v prvih desetletjih 18. stoletja. Namen študije je bil njihov sistematičen popis, analiza in njihova umestitev znotraj baročnih spomenikov na Slovenskem.
Večina oltarjev, ki so nastali v kamnoseški delavnici Mihaela Kuše, so brez večjega kiparskega okrasja, kadar pa je šlo za ugledne naročnike, je Kuša poskrbel za kvaliteten kiparski okras, ki ga je naročil v Benetkah. Na podlagi stilne analize in komparacij je nekatere izmed teh kipov prvič pripisala kiparski delavnici Enrica Merenga (ok. 1639–1723), ki je bil eden izmed vidnejših beneških baročnih kiparjev.
Polajnarjeva svojo strokovno pot nadaljuje v muzealstvu. Leta 1995 se je zaposlila kot kustosinja za umetnostno zgodovino v tedaj nastajajočem Slovenskem verskem muzeju v Stični, predhodniku Muzeja krščanstva na Slovenskem. Muzej ima prostore v delu Cistercijanske opatije Stična. Leta 2003 ji je bilo zaupano vodenje Slovenskega verskega muzeja, za direktorico Muzeja krščanstva na Slovenskem pa je bila prvič imenovana leta 2008. Z nekdanjimi in sedanjimi sodelavci je vidno prispevala k vsebinskemu konceptu muzeja, k ureditvi njegovega pravnoformalnega statusa, k njegovi vedno večji uveljavitvi v slovenskem kulturnem prostoru in k vključevanju muzeja v evropske projekte.
Muzej krščanstva na Slovenskem, ki je od leta 2006 državni muzej, hrani nacionalno bogastvo in opravlja državno javno službo na področju premične sakralne kulturne dediščine in žive dediščine v Republiki Sloveniji.
Krščanstvo je na območju Slovenije skozi stoletja ustvarilo izjemno materialno in duhovno zapuščino, ki znotraj muzejskih aktivnosti dobiva nove dimenzije. Na eni strani muzej predstavlja različne zbirke premične sakralne kulturne dediščine, na drugi strani pa prinaša historični pregled družbenih tokov, v katerih je imelo krščanstvo pomembno vlogo. Muzej z razstavami, publikacijami in različnimi prireditvami komunicira z javnostjo, ker se zaveda, da krščanstvo ni samo del historičnega konteksta, ampak ima svoje mesto tudi v sodobni družbi. Posebno pozornost namenja izobraževanju mladih, saj je aktualni medkulturni dialog tudi dialog med različnimi verstvi. To je dialog, ki je v današnjem svetu vse bolj prisoten in bo imel v prihodnosti človeštva odločilno vlogo.
Kot kustosinja je bila Polajnarjeva avtorica ali soavtorica večine občasnih in stalnih razstav. Med svoje večje strokovne uspehe šteje postavitev dveh obsežnih stalnih razstav; Zgodovina krščanstva na Slovenskem (2002) in Življenje za samostanskimi zidovi (2008) ter dveh občasnih razstav; Jesulus Pragensis: praški Jezušček in druge voščene figure v Slovenskem verskem muzeju (2005) in Dotik svetnikov: vloga relikvij v krščanstvu na Slovenskem (2008).
Za razstavo Zgodovina krščanstva na Slovenskem je prispevala koncept in napisala besedila. Razstava, ki je prva taka pri nas, je postavljena kronološko, v dvanajstih razstavnih prostorih. Obiskovalca seznani z začetki krščanstva na naših tleh v 3. stoletju in ga popelje skozi zgodovino, dolgo približno 1700 let, vse do jubilejnega leta 2000. Ustvarjalci razstave so leta 2003 zanjo prejeli Valvasorjevo priznanje, ki ga za dosežke s področja muzealstva podeljuje Slovensko muzejsko društvo 18. maja, na mednarodni dan muzejev.
Za razstavo Življenje za samostanskimi zidovi je prispevala pretežni del vsebine. Na njej je predstavljena bogata zgodovina stiške opatije, najstarejšega še delujočega samostana na Slovenskem, na ogled so med drugim meniške delavnice, lekarna patra Simona Ašiča, slikarska dela patra Gabrijela Humeka.
Stiški muzej je predstavila tudi zunaj domovine. Leta 1998 je bila povabljena na mednarodni simpozij ob 900-letnici cistercijanskega reda v Alcobaço na Portugalskem. V Dubrovniku je leta 2004 na mednarodni konferenci muzealcev The Best in Heritage zastopala Slovenijo s predstavitvijo nagrajene razstave Zgodovina krščanstva na Slovenskem. V Milanu je leta 2010 predstavila muzej v okviru predavanj s področja zgodovine in umetnosti, ki so bili organizirani kot priprava na študijsko potovanje v Slovenijo. V Sestu al Reghena v Furlaniji - Julijski krajini je muzej predstavila ob vključitvi Stične v mednarodni projekt La via delle Abbazie dal Friuli Venezia Giulia verso l'Europa. Projekt povezuje benediktinska samostana Sankt Lambrecht na avstrijskem Štajerskem, samostan sv. Marije v Sestu al Regheni v Furlaniji - Julijski krajini in cistercijanski samostan v Stični.
Objavila je številne strokovne in poljudne članke o muzeju in muzejskih predmetih. Je avtorica, soavtorica ali urednica večine publikacij, ki jih je izdal muzej. Med njena pomembnejša dela uvršča predvsem štiri monografije: Baročni črni oltarji ljubljanskih kamnoseških delavnic (2001), Zgodovina krščanstva na Slovenskem (2003), Jesulus Pragensis: praški Jezušček in druge voščene figure v Slovenskem verskem muzeju (soavtorica) (2005) in Sit hic museum! 10 let Muzeja krščanstva na Slovenskem in 33 let muzejske dejavnosti v Stični (2016).
Leta 2013 je sprejela nov izziv. Muzej je prvič vključila v dveletni evropski projekt Religija pri oblikovanju evropske kulturne identitete (Religion in the Shaping of European Cultural Identity, RISECI), pri katerem je prevzela vlogo projektne vodje.
Projekt je temeljil na ideji, da je za poznavanje Evrope nujno poznati njeno versko dediščino. Vključene so bile tako verske kot neverske tradicije iz Škotske, Švedske, Španije in Slovenije. Vera je v globaliziranem svetu sprožila plaz nepričakovanih posledic, ki se na zelo različne načine dotikajo civilne družbe. Tako kot v preteklosti je tudi v sedanjosti za širšo družbo pomembna na različne načine. Delitev znanja je bil ključ do tega projekta, pri katerem so sodelovale univerze, muzeji, društva, kulturne organizacije in druge institucije iz okolij, kjer prevladujejo anglikanska, luteranska oziroma katoliška Cerkev. In prav ta raznolikost je dala projektu svojevrsten pečat.
Leta 2014 so v okviru tega projekta stalno razstavo Življenje za samostanskimi zidovi dopolnili z zanimivo interaktivno aplikacijo o stiških rokopisih. Kot je zapisal njen avtor, kustos Tadej Trnovšek, so se tako znameniti srednjeveški stiški rokopisi simbolično vrnili v kraj svojega nastanka in so ponovno zbrani na enem mestu. Aprila 2015 so organizirali enodnevni mednarodni simpozij z naslovom Vloga redovnikov pri oblikovanju evropske kulturne identitete na primeru benediktincev, kartuzijanov in cistercijanov. Izdali so tudi skupni koledar najpomembnejših verskih in kulturnih praznikov v deželah vseh štirih sodelujočih partnerjev.
Lansko leto so v Muzeju krščanstva na Slovenskem slovesno odprli jubilejno razstavo Sit hic museum! 10 let Muzeja krščanstva na Slovenskem in 33 let muzejske dejavnosti v Stični.
Kot pravi Polajnarjeva, jo je pri pripravi razstave in istoimenske spremne publikacije vodila misel, da se muzealci, arhivisti in zgodovinarji pri svojem delu prevečkrat srečujejo z dejstvom, da so arhivski podatki razpršeni ali izgubljeni in da je človeški spomin nezanesljiv. Da se ne bi pozabilo, kako se je razvijal muzej v Stični, je dala pobudo in s sodelavci v jubilejnem letu pripravila razstavo o delovanju muzeja od prve razstave leta 1983, ki so jo pripravili še stiški menihi, do leta 2016, ko za muzej in njegovo dejavnost skrbi že vrsto let pet zaposlenih strokovnjakov z različnih področij.
Muzej v Stični že kvalitetno bogati slovenski in mednarodni kulturni prostor. Preko specifičnih razstav, pripravljenih v skladu s poslanstvom, pozitivno vpliva na ozaveščanje prebivalstva, izobraževanje mladih in krepitev nacionalne zavesti. Zaposleni skupaj s predstavniki Ministrstva za kulturo, ki je financer muzeja, odgovorno skrbijo za dediščino, ki jo muzej pridobiva v skladu z zbiralno politiko. Z razvijajočim se pedagoškim programom se odzivajo tudi na pričakovanja številnih mladih obiskovalcev.
Za letošnjo jesen pripravlja kustos Tadej Trnovšek razstavo o stiških urbarjih, ki bo obiskovalcu pokazala izsledke najnovejših raziskav in mu skušala predstaviti bogato vsebino stiških urbarjev, ki so dragocen vir rodoslovcev, imenoslovcev in raziskovalcev starih topografskih in krajevnih imen. Istočasno bodo odprli gostujočo razstavo Dolga zgodovina urbarjev, ki so jo pripravili kolegi iz Arhiva Republike Slovenije in drugih slovenskih arhivov leta 2015.
V sklopu raziskovanja in sistematičnega dokumentiranja slovenske misijonske dejavnosti po svetu bodo v sodelovanju s Slovenskim etnografskim muzejem na ogled postavili tudi razstavo o znanem avstrijskem teologu, antropologu in misijonarju Paulu Schebesti (1887–1967). Schebesta je bil velik pobudnik misijonskih aktivnosti, zaslovel pa je predvsem kot raziskovalec religij pri t.i. 'primitivnih ljudstvih'. Slovenci so njegovo delo dobro poznali, saj so o njem poročali različni časopisi. Svojemu prijatelju teologu in antropologu dr. Lambertu Ehrlichu je v Ljubljano poslal zbirko 96 predmetov ljudstva Bambuti. Razstava bo predstavila življenje Paula Schebesta, v ospredju bo prikazan njegov stik s Slovenci in vpliv, ki ga je imel na raziskovanje primerjalnega veroslovja med slovenskimi teologi. Na ogled bo izbor predmetov ljudstva Bambuti iz Konga, ki so danes shranjeni v Slovenskem etnografskem muzeju.
Z mislimi pa je Polajnarjeva tudi že v letu 2018. To bo leto, ko bodo obeležili 200. obletnico prve glasbene izvedbe božične pesmi Sveta noč, blažena noč. Nadaljevati bi želeli s predstavitvami sodobnih likovnih umetnikov, ki danes ustvarjajo za sakralni prostor. V sklopu tovrstnih likovnih razstav so že predstavili dela akademskega slikarja Mateja Metlikoviča in akademske slikarke Mire Ličen Krmpotić.
Upajo, da bodo dobili sredstva za odkup katere od pomembnejših umetnin, ki so na tržišču, in tako na podlagi zbiralne politike ustrezno dopolnili svoje bogate zbirke. Svojo energijo pa bo še naprej namenjala tudi reševanju pereče kadrovske podhranjenosti. V muzeju, ki obsega 1793 m2, ki hrani cca 27 000 muzejskih predmetov, ima dve stalni razstavi, restavratorsko delavnico, je zaposlenih le pet uslužbencev. Poleg direktorice in poslovne sekretarke le en kustos, en dokumentalist in ena restavratorka. Muzej nujno potrebuje vsaj še dva kustosa, od katerih bi eden skrbel tudi za nadaljnji razvoj in izvajanje pedagoškega in andragoškega programa.
Mag. Nataša Polajnar Frelih pravi, da ji njen poklic daje tako veselje, da mejo med poklicnimi in zasebnim zelo težko potegne. Vendar pa je seveda žena, hči, sestra, in teta- ponosna na svoji nečakinji. Rada se sprehaja po stari Ljubljani in ljubljanskem gradu, rada obiskuje razstave in rada potuje. V prihodnost gleda z upanjem in zaupanjem.
891 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Meje med poklicnimi in zasebnim skorajda nima
Nataša Polajnar Frelih, magistrica umetnostne zgodovine in diplomirana etnologinja, je direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem v Stični. Doma je v Ljubljani. Iz etnologije je diplomirala leta 1990 z diplomsko nalogo »Razvoj amaterskega gledališča v Logatcu«. Dve leti kasneje je diplomirala še iz umetnostne zgodovine z diplomsko nalogo o ljubljanskem baročnem kamnoseku Mihaelu Kuši (Mihael Cussa), avtorju številnih zgodnjebaročnih črnih baročnih kamnitih oltarjev, prižnic in lavabojev na Kranjskem. Za diplomsko nalogo z naslovom »Mihael Cussa- Universae carnioliae lapicida et architectus« je dobila fakultetno Prešernovo nagrado.
Z raziskovanjem črnih baročnih kamnitih oltarjev na Slovenskem, ki so nastajali ob koncu 17. in na začetku 18. stoletja v ljubljanski kamnoseški delavnici Mihaela Kuše in Luke Misleja, je nadaljevala in leta 1998 končala magistrski študij. Magistrska naloga je objavljena v monografiji »Baročni črni kamniti oltarji ljubljanskih kamnoseških delavnic«, Stična 2001. Katalog črnih kamnitih baročnih oltarjev, prižnic in lavabojev, ki ga je objavila v knjigi, je bila prva sistematična predstavitev tovrstnih spomenikov v strokovni literaturi.
Oltarji, prižnice in lavaboji, izdelani iz črnega kamna (apnenca), predstavljajo med baročnimi umetninami posebno skupino spomenikov. V večjem številu jih zasledimo na Kranjskem ob koncu 17. stoletja, ko so se kulturni tokovi tedanje deželne prestolnice Ljubljane že odločneje usmerili proti italijanski umetnosti, izdelovali pa so jih še v prvih desetletjih 18. stoletja. Namen študije je bil njihov sistematičen popis, analiza in njihova umestitev znotraj baročnih spomenikov na Slovenskem.
Večina oltarjev, ki so nastali v kamnoseški delavnici Mihaela Kuše, so brez večjega kiparskega okrasja, kadar pa je šlo za ugledne naročnike, je Kuša poskrbel za kvaliteten kiparski okras, ki ga je naročil v Benetkah. Na podlagi stilne analize in komparacij je nekatere izmed teh kipov prvič pripisala kiparski delavnici Enrica Merenga (ok. 1639–1723), ki je bil eden izmed vidnejših beneških baročnih kiparjev.
Polajnarjeva svojo strokovno pot nadaljuje v muzealstvu. Leta 1995 se je zaposlila kot kustosinja za umetnostno zgodovino v tedaj nastajajočem Slovenskem verskem muzeju v Stični, predhodniku Muzeja krščanstva na Slovenskem. Muzej ima prostore v delu Cistercijanske opatije Stična. Leta 2003 ji je bilo zaupano vodenje Slovenskega verskega muzeja, za direktorico Muzeja krščanstva na Slovenskem pa je bila prvič imenovana leta 2008. Z nekdanjimi in sedanjimi sodelavci je vidno prispevala k vsebinskemu konceptu muzeja, k ureditvi njegovega pravnoformalnega statusa, k njegovi vedno večji uveljavitvi v slovenskem kulturnem prostoru in k vključevanju muzeja v evropske projekte.
Muzej krščanstva na Slovenskem, ki je od leta 2006 državni muzej, hrani nacionalno bogastvo in opravlja državno javno službo na področju premične sakralne kulturne dediščine in žive dediščine v Republiki Sloveniji.
Krščanstvo je na območju Slovenije skozi stoletja ustvarilo izjemno materialno in duhovno zapuščino, ki znotraj muzejskih aktivnosti dobiva nove dimenzije. Na eni strani muzej predstavlja različne zbirke premične sakralne kulturne dediščine, na drugi strani pa prinaša historični pregled družbenih tokov, v katerih je imelo krščanstvo pomembno vlogo. Muzej z razstavami, publikacijami in različnimi prireditvami komunicira z javnostjo, ker se zaveda, da krščanstvo ni samo del historičnega konteksta, ampak ima svoje mesto tudi v sodobni družbi. Posebno pozornost namenja izobraževanju mladih, saj je aktualni medkulturni dialog tudi dialog med različnimi verstvi. To je dialog, ki je v današnjem svetu vse bolj prisoten in bo imel v prihodnosti človeštva odločilno vlogo.
Kot kustosinja je bila Polajnarjeva avtorica ali soavtorica večine občasnih in stalnih razstav. Med svoje večje strokovne uspehe šteje postavitev dveh obsežnih stalnih razstav; Zgodovina krščanstva na Slovenskem (2002) in Življenje za samostanskimi zidovi (2008) ter dveh občasnih razstav; Jesulus Pragensis: praški Jezušček in druge voščene figure v Slovenskem verskem muzeju (2005) in Dotik svetnikov: vloga relikvij v krščanstvu na Slovenskem (2008).
Za razstavo Zgodovina krščanstva na Slovenskem je prispevala koncept in napisala besedila. Razstava, ki je prva taka pri nas, je postavljena kronološko, v dvanajstih razstavnih prostorih. Obiskovalca seznani z začetki krščanstva na naših tleh v 3. stoletju in ga popelje skozi zgodovino, dolgo približno 1700 let, vse do jubilejnega leta 2000. Ustvarjalci razstave so leta 2003 zanjo prejeli Valvasorjevo priznanje, ki ga za dosežke s področja muzealstva podeljuje Slovensko muzejsko društvo 18. maja, na mednarodni dan muzejev.
Za razstavo Življenje za samostanskimi zidovi je prispevala pretežni del vsebine. Na njej je predstavljena bogata zgodovina stiške opatije, najstarejšega še delujočega samostana na Slovenskem, na ogled so med drugim meniške delavnice, lekarna patra Simona Ašiča, slikarska dela patra Gabrijela Humeka.
Stiški muzej je predstavila tudi zunaj domovine. Leta 1998 je bila povabljena na mednarodni simpozij ob 900-letnici cistercijanskega reda v Alcobaço na Portugalskem. V Dubrovniku je leta 2004 na mednarodni konferenci muzealcev The Best in Heritage zastopala Slovenijo s predstavitvijo nagrajene razstave Zgodovina krščanstva na Slovenskem. V Milanu je leta 2010 predstavila muzej v okviru predavanj s področja zgodovine in umetnosti, ki so bili organizirani kot priprava na študijsko potovanje v Slovenijo. V Sestu al Reghena v Furlaniji - Julijski krajini je muzej predstavila ob vključitvi Stične v mednarodni projekt La via delle Abbazie dal Friuli Venezia Giulia verso l'Europa. Projekt povezuje benediktinska samostana Sankt Lambrecht na avstrijskem Štajerskem, samostan sv. Marije v Sestu al Regheni v Furlaniji - Julijski krajini in cistercijanski samostan v Stični.
Objavila je številne strokovne in poljudne članke o muzeju in muzejskih predmetih. Je avtorica, soavtorica ali urednica večine publikacij, ki jih je izdal muzej. Med njena pomembnejša dela uvršča predvsem štiri monografije: Baročni črni oltarji ljubljanskih kamnoseških delavnic (2001), Zgodovina krščanstva na Slovenskem (2003), Jesulus Pragensis: praški Jezušček in druge voščene figure v Slovenskem verskem muzeju (soavtorica) (2005) in Sit hic museum! 10 let Muzeja krščanstva na Slovenskem in 33 let muzejske dejavnosti v Stični (2016).
Leta 2013 je sprejela nov izziv. Muzej je prvič vključila v dveletni evropski projekt Religija pri oblikovanju evropske kulturne identitete (Religion in the Shaping of European Cultural Identity, RISECI), pri katerem je prevzela vlogo projektne vodje.
Projekt je temeljil na ideji, da je za poznavanje Evrope nujno poznati njeno versko dediščino. Vključene so bile tako verske kot neverske tradicije iz Škotske, Švedske, Španije in Slovenije. Vera je v globaliziranem svetu sprožila plaz nepričakovanih posledic, ki se na zelo različne načine dotikajo civilne družbe. Tako kot v preteklosti je tudi v sedanjosti za širšo družbo pomembna na različne načine. Delitev znanja je bil ključ do tega projekta, pri katerem so sodelovale univerze, muzeji, društva, kulturne organizacije in druge institucije iz okolij, kjer prevladujejo anglikanska, luteranska oziroma katoliška Cerkev. In prav ta raznolikost je dala projektu svojevrsten pečat.
Leta 2014 so v okviru tega projekta stalno razstavo Življenje za samostanskimi zidovi dopolnili z zanimivo interaktivno aplikacijo o stiških rokopisih. Kot je zapisal njen avtor, kustos Tadej Trnovšek, so se tako znameniti srednjeveški stiški rokopisi simbolično vrnili v kraj svojega nastanka in so ponovno zbrani na enem mestu. Aprila 2015 so organizirali enodnevni mednarodni simpozij z naslovom Vloga redovnikov pri oblikovanju evropske kulturne identitete na primeru benediktincev, kartuzijanov in cistercijanov. Izdali so tudi skupni koledar najpomembnejših verskih in kulturnih praznikov v deželah vseh štirih sodelujočih partnerjev.
Lansko leto so v Muzeju krščanstva na Slovenskem slovesno odprli jubilejno razstavo Sit hic museum! 10 let Muzeja krščanstva na Slovenskem in 33 let muzejske dejavnosti v Stični.
Kot pravi Polajnarjeva, jo je pri pripravi razstave in istoimenske spremne publikacije vodila misel, da se muzealci, arhivisti in zgodovinarji pri svojem delu prevečkrat srečujejo z dejstvom, da so arhivski podatki razpršeni ali izgubljeni in da je človeški spomin nezanesljiv. Da se ne bi pozabilo, kako se je razvijal muzej v Stični, je dala pobudo in s sodelavci v jubilejnem letu pripravila razstavo o delovanju muzeja od prve razstave leta 1983, ki so jo pripravili še stiški menihi, do leta 2016, ko za muzej in njegovo dejavnost skrbi že vrsto let pet zaposlenih strokovnjakov z različnih področij.
Muzej v Stični že kvalitetno bogati slovenski in mednarodni kulturni prostor. Preko specifičnih razstav, pripravljenih v skladu s poslanstvom, pozitivno vpliva na ozaveščanje prebivalstva, izobraževanje mladih in krepitev nacionalne zavesti. Zaposleni skupaj s predstavniki Ministrstva za kulturo, ki je financer muzeja, odgovorno skrbijo za dediščino, ki jo muzej pridobiva v skladu z zbiralno politiko. Z razvijajočim se pedagoškim programom se odzivajo tudi na pričakovanja številnih mladih obiskovalcev.
Za letošnjo jesen pripravlja kustos Tadej Trnovšek razstavo o stiških urbarjih, ki bo obiskovalcu pokazala izsledke najnovejših raziskav in mu skušala predstaviti bogato vsebino stiških urbarjev, ki so dragocen vir rodoslovcev, imenoslovcev in raziskovalcev starih topografskih in krajevnih imen. Istočasno bodo odprli gostujočo razstavo Dolga zgodovina urbarjev, ki so jo pripravili kolegi iz Arhiva Republike Slovenije in drugih slovenskih arhivov leta 2015.
V sklopu raziskovanja in sistematičnega dokumentiranja slovenske misijonske dejavnosti po svetu bodo v sodelovanju s Slovenskim etnografskim muzejem na ogled postavili tudi razstavo o znanem avstrijskem teologu, antropologu in misijonarju Paulu Schebesti (1887–1967). Schebesta je bil velik pobudnik misijonskih aktivnosti, zaslovel pa je predvsem kot raziskovalec religij pri t.i. 'primitivnih ljudstvih'. Slovenci so njegovo delo dobro poznali, saj so o njem poročali različni časopisi. Svojemu prijatelju teologu in antropologu dr. Lambertu Ehrlichu je v Ljubljano poslal zbirko 96 predmetov ljudstva Bambuti. Razstava bo predstavila življenje Paula Schebesta, v ospredju bo prikazan njegov stik s Slovenci in vpliv, ki ga je imel na raziskovanje primerjalnega veroslovja med slovenskimi teologi. Na ogled bo izbor predmetov ljudstva Bambuti iz Konga, ki so danes shranjeni v Slovenskem etnografskem muzeju.
Z mislimi pa je Polajnarjeva tudi že v letu 2018. To bo leto, ko bodo obeležili 200. obletnico prve glasbene izvedbe božične pesmi Sveta noč, blažena noč. Nadaljevati bi želeli s predstavitvami sodobnih likovnih umetnikov, ki danes ustvarjajo za sakralni prostor. V sklopu tovrstnih likovnih razstav so že predstavili dela akademskega slikarja Mateja Metlikoviča in akademske slikarke Mire Ličen Krmpotić.
Upajo, da bodo dobili sredstva za odkup katere od pomembnejših umetnin, ki so na tržišču, in tako na podlagi zbiralne politike ustrezno dopolnili svoje bogate zbirke. Svojo energijo pa bo še naprej namenjala tudi reševanju pereče kadrovske podhranjenosti. V muzeju, ki obsega 1793 m2, ki hrani cca 27 000 muzejskih predmetov, ima dve stalni razstavi, restavratorsko delavnico, je zaposlenih le pet uslužbencev. Poleg direktorice in poslovne sekretarke le en kustos, en dokumentalist in ena restavratorka. Muzej nujno potrebuje vsaj še dva kustosa, od katerih bi eden skrbel tudi za nadaljnji razvoj in izvajanje pedagoškega in andragoškega programa.
Mag. Nataša Polajnar Frelih pravi, da ji njen poklic daje tako veselje, da mejo med poklicnimi in zasebnim zelo težko potegne. Vendar pa je seveda žena, hči, sestra, in teta- ponosna na svoji nečakinji. Rada se sprehaja po stari Ljubljani in ljubljanskem gradu, rada obiskuje razstave in rada potuje. V prihodnost gleda z upanjem in zaupanjem.
»Feminizem je zagovor socialne pravičnosti in nekaj, kar zadeva vsakdanje življenje vsakega in vsake izmed nas,« pravi mag. Tea Hvala, letošnja prejemnica nagrade Mesta žensk. Komparativistka in sociologinja kulture z magisterijem iz antropologije spolov je opravljala različne poklice, katerih skupni imenovalec so feminizem, zavzemanje za enake možnosti ter opozarjanje na socialno neenakost, prekarizacijo dela in predsodke do žensk, spolnih manjšin in priseljencev. Tea Hvala je prevajalka, urednica, kritičarka in književnica, ki piše o feministični teoriji, aktivizmu in umetnosti ter prevaja strokovna in književna besedila. V preteklosti je soorganizirala festival Rdeče zore, na Radiu Študent je soustvarjala oddajo Sektor Ž in vodila delavnice skupinskega pisanja znanstvene fantastike Svetovi drugih. Od leta 2015 v Cerkljanskem mladinskem alternativnem klubu soorganizira festival Deuje babe. Skrbela je za knjižnico ter založniški in pedagoški program Mesta žensk. Je (so)avtorica številnih »zinov«, pedagoškega gradiva in knjige za otroke Skrivna bolnišnica (2017) ter urednica vodnika Po svoji poti: 25 izletov po zgodovini žensk (2021).
Večina ljudi, ki gredo študirat arheologijo, v študij poleg časa in truda vloži tudi precej strasti. Tudi pozneje ne gre le za osemurno profesionalno službo, temveč arheologija postane način življenja. Tako tudi zunaj delovnega časa razmišljaš o stvareh, ki jih odkrivaš, izkopavaš, ter iščeš medsebojne povezave z različnimi področji, v prostem času pa prebiraš knjige in drugo literaturo, ki je tako ali drugače povezana z arheologijo. Zato je arheologija več kot le poklic, pravi dr. Jure Krajšek, diplomirani arheolog, višji kustos v Pokrajinskem muzeju Celje, ki je gost oddaje Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Sinolog, ki je v mladosti prepotoval svet, se potem kot ekonomist zaposlil v izvršnem svetu socialistične republike Slovenije, nekaj tednov po Maovi smrti pa odšel živet na Kitajsko in na koncu postal eden od ustanoviteljev Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti
Čeprav se včasih zdi, da so partizanski boj zasenčile temne lise zgodovine, je jasno, da so se partizani in partizanke borili na pravi strani zgodovine. Vodili so jih pogum, tovarištvo in prepričanje, da je to pravičen boj. Partizanov, živih prič dogodkov, je vse manj. Imajo pa svoje naslednike, ki cenijo njihov trud in – kot je to le mogoče – ohranjajo spomin na dogodke. Tako se konec januarja številni pohodniki in drugi udeležijo spominske slovesnosti ob obletnici legendarnega igmanskega marša. Tudi letos se je slovesnosti udeležil edini še živeči borec, danes 93-letni Albin Pibernik, ki je bil v času marša star komaj enajst let. V Razkošju v glavi smo spoznali njegovo življenjsko zgodbo: kako so se z družino veliko selili, kako je spoznal Tita, kako je bilo pri - 30 stopinjah Celzija prehoditi Igman in kako je med vojno postal sirota.
Nagrajena scenaristka, režiserka dokumentarnih filmov, esejistka in dobra bralka z nami deli svoje poglede na umetnost, na razsežnosti jezika, na podobe sodobne družbe in na medčloveške odnose.
»Patriarhat je eden najhujših režimov, kar smo jih doživeli v človeštvu,« pravi predsednica Slovenskega centra PEN Tanja Tuma, ki je tudi članica upravnega odbora mednarodnega ženskega komiteja pri PEN ter mednarodnega odbora Pisatelji za mir. Po izobrazbi je profesorica francoščine, angleščine in nemščine, svoje življenje je zapisala knjigam in književnosti. Pisateljica, avtorica številnih člankov s področja založništva, pobudnica bralnih kampanj za mlade in ustanoviteljica založbe Tuma, pri kateri sta med drugim izšli pomembni knjigi Antologija slovenskih pesnic in Pozabljena polovica, je kritična opazovalka družbe, ki si upa kritiko povedati tudi naglas. O sebi pravi, da se od nekdaj bori za promocijo branja in za pravice žensk ter zapostavljenih skupin in opozarja, da je samo upor molku edina pot k resnični enakopravnosti. Tanjo Tumo je pred mikrofon povabila voditeljica Tita Mayer.
Kraški svet je zanimiv preplet naravoslovnih in družboslovnih pojavov. Če začnemo z geologijo, je tu apnenec, ki je razpokan in prepusten ‒ omogoča odtekanje vode. Na to se navezujeta rast na površju in prilagoditev živalstva. Tu nastajajo kraške jame in drugi pojavi in tako dobimo preplet dogajanja in bivanja nad površjem in pod njim. Vse to je svet, v katerem skoraj ni vode ali pa je je zelo malo; svet, v katerem je bolj malo prsti. Zato so ta območja revnejša, saj večje industrializacije ni, to pa pomeni, da so v naravoslovnem pomenu besede bolje ohranjena. S takim opisom začenja svoj pogled na svoje osrednje področje študijskega in raziskovalnega dela dr. Mitja Prelovšek, strokovni sodelavec Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni, ki je gost v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
"Presihajoče Cerkniško jezero je zame zibelka življenja,« pravi Zoran Vidrih, naravoslovni fotograf, ki je tudi navdušen gornik, kolesar, kajakaš, turni deskar in ljubitelj nočnega neba. Na omenjenem jezeru so opazili že več kot 300 vrst ptic od stalnih do selivk in preletnikov. Tu je tudi cela vrsta drugih živali, od divjadi, zveri do glodalcev. Biotska raznovrstnost tega okolja je tako pestra, da tega ne moremo primerjati z nobenim podobnim območjem tako v Sloveniji kot drugje. Zorana Vidriha pa vse bolj privlačijo tudi zanimive in redke rastline ter nočno nebo, kot je zapisal: »V Cerknici in okolici imamo precej svetlobno neonesnaženo nočno nebo in dolga leta sem delal bolj ali manj uspešne širokokotne nočne posnetke neba kar z domačega hriba. Tako sem na Slivnici z daljnogledom prvič v življenju opazoval Orionovo meglico in bledi obris Andromede ..." Konec navedka. Zoran Vidrih je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Lahko rečemo, da je Andrej Šifrer vsem znano ime. Pevec in skladatelj zabavne glasbe je na slovenski glasbeni sceni prisoten od 70-ih let prejšnjega stoletja naprej. Je prejemnik velikega števila nagrad in priznanj, lastnik zlatih, srebrnih in platinastih LP plošč in avtor številnih glasbenih uspešnic, od katerih je veliko ponarodelih. V svoji bogati karieri je sodeloval s številnimi domačimi in tujimi glasbenimi imeni. Tudi danes ne počiva. Konec prejšnjega leta je objavil tudi knjigo, pop rock glasbeno kriminalko Volkovi. Andreja Šifrerja je pred mikrofon povabila Darja Groznik.
»Še vedno najbolj uživam v naravi,« pravi tokratna gostja oddaje Razkošje v glavi, dr. Blanka Ravnjak. Ko je končala študij biologije in dobila službo v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani, se ji je izpolnila želja, da bi narava postala tudi njeno službeno okolje. Ponosna je na svoje delo v botaničnem vrtu in različne projekte, v katere je vključena. Med njimi je tudi veliko dejavnosti pri tako imenovani zeleni infrastrukturi in ozelenjevanju mest, redno sodeluje pri pisanju knjig, ob vsem naštetem pa še vedno najde čas za nabiranje rastlin za zbirko in semensko banko. V tem res uživa. Vse svoje delo in dogodke v življenju vidi kot izziv, nikoli kot problem. Njeno vodilo je, da je s pozitivnim pristopom vse lažje in da je v vsaki stvari treba poiskati nekaj dobrega. Še več pa v današnjem pogovoru – z dr. Blanko Ravnjak se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
Dr. Irene Mislej se je malo po drugi svetovni vojni v Buenos Airesu rodila primorskim staršem, ki so tja pobegnili pred fašizmom. V obratu zgodovine se je sama čez trideset let od tam zaradi vojaške diktature izselila v takrat še jugoslovansko republiko Slovenijo, kjer je večino svojega življenja posvetila raziskovanju in razstavam naših izseljenskih umetnikov ter zgodovini izseljenstva, skoraj 18 let pa je vodila Pilonovo galerijo v Ajdovščini, ki je postala znana ne le po svojih razstavah, ampak tudi po družabnih dogodkih, polnih dobrega vina in hrane. O svojem življenju - ki ga verjetno najbolj zaznamuje neuničljiva radovednost - Irene Mislej pripoveduje skoraj tako poglobljeno in napeto, kot pripoveduje mnogokrat izredno nenavadne zgodbe slovenskih izseljenih umetnikov in piscev, ki jih je tako vneto preučevala in ji ne dajo miru niti po upokojitvi. Razkošje v glavi je pripravila Alja Zore.
V teh dneh se z več oddajami na radiu spominjamo 40. obletnice zimskih olimpijskih iger, ki so od 8. do 19. februarja leta 1984 potekale v Sarajevu. Te olimpijske igre so za vedno zapisane tudi v spominu Iva Čarmana, tekača na smučeh z bogato športno kariero. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil najboljši smučarski tekač takratne Jugoslavije. Pripadla mu je čast, da je na stadion Koševo na odprtje iger prinesel, bolje rečeno, prismučal olimpijsko baklo.
Od preučevanja konkretnih poslov jugoslovanskih podjetij v deželah v razvoju do raziskav delovanja trancnacionalnih podjetij in mednarodne ekonomije nasploh
Aleš Lajovic se je rodil 1. aprila 1951 v Ljubljani. Kot pravi, je bilo menda nedeljsko dopoldne deževno, ob njegovem rojstvu pa je baje posijalo sonce. V družini je bilo šest otrok – štirje fantje in dve sestri. Oče je bil ekonomist in je hodil v službo, mama pa je imela veliko dela z otroki in gospodinjstvom. Osnovno šolo je obiskoval v Ljubljani za Bežigradom, nadaljeval pa v klasičnem razredu na osnovni šoli Prežihovega Voranca. Sledila je II. Gimnazija oziroma »Šubička«, kot so jo imenovali. Poleg splošnih predmetov so imeli še angleščino, francoščino in latinščino. Na gimnaziji je sodeloval tudi v pevskem zboru in francoskem dramskem krožku. Ob gimnaziji je obiskoval glasbeno šolo Franca Šturma za Bežigradom, teorijo in klavir, ter likovni krožek v Pionirskem domu. Njegova maturitetna naloga je imela naslov: Pretvorba vodne energije v mehanično pri Peltonovi turbini. Aleš Lajovic je strojnik, livar, bil je jamski potapljač, je jamar, z enim od pevskih zborov je pel v Tibetu, pred pozabo je rešil idrijsko železnico iz prve svetovne vojne, se poglobil v iskanje podatkov o avstro-ogrskem admiralu Antonu Hausu in še marsikaj drugega. Spoznali ga bomo v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Amelia Kraigher je predana umetnosti in humanizmu. Je izjemna poznavalka scenskih umetnosti, trenutno pa vse svoje moči usmerja v izdajanje vrhunskih knjig. Je odgovorna urednica mikro založbe /*cf, ki se posveča izdajanju humanistike in družboslovja, dve zbirki pa sta namenjeni tudi leposlovju. Amelia Kraihger pravi, da izdajajo knjige, ki so za ljudi pomembne. In čeprav so na knjižnih policah v knjigarnah pogosto izpostavljene slabe knjige, med katere sodijo tudi priročniki za osebno rast, Amelia Kraigher pove, da je najboljši priročnik za osebno rast dobra teoretska knjiga.
O Viki Potočnik vemo veliko. Nekdanja političarka, ki je bila v času demokratičnih sprememb gotovo eden najopaznejših obrazov, poslanka zvezne jugoslovanske skupščine, poslanka slovenskega parlamenta, županja Ljubljane, dolgoletna direktorica ljubljanskega Pionirskega doma v Ljubljani, ki je hiša ustvarjalnosti otrok in mladih, tudi v tretjem življenjskem obdobju ne počiva. Kdor jo bolje pozna, ni presenečen nad njenim likovnim in kiparskim ustvarjanjem. Pred nekaj dnevi so v Galeriji Lovrenčič v Ljubljani odprli razstavo njenih del z naslovom Izzivalke.
Marija Kos iz Ruperč pri Mariboru se je po diplomi iz agronomije zaposlila v vinarskem podjetju, ki pa je kmalu tranzicijsko ugasnilo. Danes jo redno srečujemo na osrednji mariborski tržnici, kjer prodaja svoje pridelke, nemalokrat pa tudi v pismih bralcev in na družbenih omrežjih, kjer kot aktivna državljanka opozarja na nepravilnosti, krivice in zgrešene poteze, ki praviloma zadenejo nemočne z obrobja. Z Marijo Kos se je pogovarjal Stane Kocutar.
Včasih je sanjala o arhaičnih staroselskih ljudstvih, oddaljenih in že izginulih kulturah, danes, ko jo še vedno vodi želja po reševanju ugank, se sprašuje, zakaj nismo ostali lovci in nabiralci.
Zgodba meksikajnarjev, slovenskih vojakov prostovoljcev, ki so se v Mehiki bojevali za širitev habsburške monarhije sredi 19. stoletja, je gotovo manj znana v splošnem poznavanju naše zgodovine. Takratnemu dogajanju in presunljivi, sicer fiktivni zgodbi enega izmed njih, Toneta Brusa, lahko sledimo v stripu, ki je doslej najobsežnejše delo stripovskega ustvarjalca Zorana Smiljanića – ob njem se kot avtor podpisuje tudi Marijan Pušavec. Kar nekaj je zgodovinskih, dobro znanih likov, ki so s Smiljanićevim stripom dobili svojo podobo: Ivan Cankar, Jože Plečnik in zadnji med njimi: Karel Destovnik - Kajuh. Ob koncu leta, ki je bilo tudi Kajuhovo leto, v oddaji Razkošje v glavi predstavljamo Zorana Smiljanića – ilustratorja, karikaturista, scenarista, publicista, predvsem pa striparja.
Urška Fartelj – mama, žena, blogerka, kuharica, pisateljica. Svoje recepte in kulinarične domislice že več let neutrudno snema in objavlja na blogu 220 stopinj poševno, zadnja leta pa jo poleg kuhanje zaposluje tudi pisanje kuharskih knjig. O njenih spominih na otroštvo, njenem ustvarjanju receptov, bolezni, ki jo je doletela in njenem pogledom na svet se je z Urško Fartelj za tokratno oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.
Neveljaven email naslov