Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Meje med poklicnimi in zasebnim skorajda nima
Nataša Polajnar Frelih, magistrica umetnostne zgodovine in diplomirana etnologinja, je direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem v Stični. Doma je v Ljubljani. Iz etnologije je diplomirala leta 1990 z diplomsko nalogo »Razvoj amaterskega gledališča v Logatcu«. Dve leti kasneje je diplomirala še iz umetnostne zgodovine z diplomsko nalogo o ljubljanskem baročnem kamnoseku Mihaelu Kuši (Mihael Cussa), avtorju številnih zgodnjebaročnih črnih baročnih kamnitih oltarjev, prižnic in lavabojev na Kranjskem. Za diplomsko nalogo z naslovom »Mihael Cussa- Universae carnioliae lapicida et architectus« je dobila fakultetno Prešernovo nagrado.
Z raziskovanjem črnih baročnih kamnitih oltarjev na Slovenskem, ki so nastajali ob koncu 17. in na začetku 18. stoletja v ljubljanski kamnoseški delavnici Mihaela Kuše in Luke Misleja, je nadaljevala in leta 1998 končala magistrski študij. Magistrska naloga je objavljena v monografiji »Baročni črni kamniti oltarji ljubljanskih kamnoseških delavnic«, Stična 2001. Katalog črnih kamnitih baročnih oltarjev, prižnic in lavabojev, ki ga je objavila v knjigi, je bila prva sistematična predstavitev tovrstnih spomenikov v strokovni literaturi.
Oltarji, prižnice in lavaboji, izdelani iz črnega kamna (apnenca), predstavljajo med baročnimi umetninami posebno skupino spomenikov. V večjem številu jih zasledimo na Kranjskem ob koncu 17. stoletja, ko so se kulturni tokovi tedanje deželne prestolnice Ljubljane že odločneje usmerili proti italijanski umetnosti, izdelovali pa so jih še v prvih desetletjih 18. stoletja. Namen študije je bil njihov sistematičen popis, analiza in njihova umestitev znotraj baročnih spomenikov na Slovenskem.
Večina oltarjev, ki so nastali v kamnoseški delavnici Mihaela Kuše, so brez večjega kiparskega okrasja, kadar pa je šlo za ugledne naročnike, je Kuša poskrbel za kvaliteten kiparski okras, ki ga je naročil v Benetkah. Na podlagi stilne analize in komparacij je nekatere izmed teh kipov prvič pripisala kiparski delavnici Enrica Merenga (ok. 1639–1723), ki je bil eden izmed vidnejših beneških baročnih kiparjev.
Polajnarjeva svojo strokovno pot nadaljuje v muzealstvu. Leta 1995 se je zaposlila kot kustosinja za umetnostno zgodovino v tedaj nastajajočem Slovenskem verskem muzeju v Stični, predhodniku Muzeja krščanstva na Slovenskem. Muzej ima prostore v delu Cistercijanske opatije Stična. Leta 2003 ji je bilo zaupano vodenje Slovenskega verskega muzeja, za direktorico Muzeja krščanstva na Slovenskem pa je bila prvič imenovana leta 2008. Z nekdanjimi in sedanjimi sodelavci je vidno prispevala k vsebinskemu konceptu muzeja, k ureditvi njegovega pravnoformalnega statusa, k njegovi vedno večji uveljavitvi v slovenskem kulturnem prostoru in k vključevanju muzeja v evropske projekte.
Muzej krščanstva na Slovenskem, ki je od leta 2006 državni muzej, hrani nacionalno bogastvo in opravlja državno javno službo na področju premične sakralne kulturne dediščine in žive dediščine v Republiki Sloveniji.
Krščanstvo je na območju Slovenije skozi stoletja ustvarilo izjemno materialno in duhovno zapuščino, ki znotraj muzejskih aktivnosti dobiva nove dimenzije. Na eni strani muzej predstavlja različne zbirke premične sakralne kulturne dediščine, na drugi strani pa prinaša historični pregled družbenih tokov, v katerih je imelo krščanstvo pomembno vlogo. Muzej z razstavami, publikacijami in različnimi prireditvami komunicira z javnostjo, ker se zaveda, da krščanstvo ni samo del historičnega konteksta, ampak ima svoje mesto tudi v sodobni družbi. Posebno pozornost namenja izobraževanju mladih, saj je aktualni medkulturni dialog tudi dialog med različnimi verstvi. To je dialog, ki je v današnjem svetu vse bolj prisoten in bo imel v prihodnosti človeštva odločilno vlogo.
Kot kustosinja je bila Polajnarjeva avtorica ali soavtorica večine občasnih in stalnih razstav. Med svoje večje strokovne uspehe šteje postavitev dveh obsežnih stalnih razstav; Zgodovina krščanstva na Slovenskem (2002) in Življenje za samostanskimi zidovi (2008) ter dveh občasnih razstav; Jesulus Pragensis: praški Jezušček in druge voščene figure v Slovenskem verskem muzeju (2005) in Dotik svetnikov: vloga relikvij v krščanstvu na Slovenskem (2008).
Za razstavo Zgodovina krščanstva na Slovenskem je prispevala koncept in napisala besedila. Razstava, ki je prva taka pri nas, je postavljena kronološko, v dvanajstih razstavnih prostorih. Obiskovalca seznani z začetki krščanstva na naših tleh v 3. stoletju in ga popelje skozi zgodovino, dolgo približno 1700 let, vse do jubilejnega leta 2000. Ustvarjalci razstave so leta 2003 zanjo prejeli Valvasorjevo priznanje, ki ga za dosežke s področja muzealstva podeljuje Slovensko muzejsko društvo 18. maja, na mednarodni dan muzejev.
Za razstavo Življenje za samostanskimi zidovi je prispevala pretežni del vsebine. Na njej je predstavljena bogata zgodovina stiške opatije, najstarejšega še delujočega samostana na Slovenskem, na ogled so med drugim meniške delavnice, lekarna patra Simona Ašiča, slikarska dela patra Gabrijela Humeka.
Stiški muzej je predstavila tudi zunaj domovine. Leta 1998 je bila povabljena na mednarodni simpozij ob 900-letnici cistercijanskega reda v Alcobaço na Portugalskem. V Dubrovniku je leta 2004 na mednarodni konferenci muzealcev The Best in Heritage zastopala Slovenijo s predstavitvijo nagrajene razstave Zgodovina krščanstva na Slovenskem. V Milanu je leta 2010 predstavila muzej v okviru predavanj s področja zgodovine in umetnosti, ki so bili organizirani kot priprava na študijsko potovanje v Slovenijo. V Sestu al Reghena v Furlaniji - Julijski krajini je muzej predstavila ob vključitvi Stične v mednarodni projekt La via delle Abbazie dal Friuli Venezia Giulia verso l'Europa. Projekt povezuje benediktinska samostana Sankt Lambrecht na avstrijskem Štajerskem, samostan sv. Marije v Sestu al Regheni v Furlaniji - Julijski krajini in cistercijanski samostan v Stični.
Objavila je številne strokovne in poljudne članke o muzeju in muzejskih predmetih. Je avtorica, soavtorica ali urednica večine publikacij, ki jih je izdal muzej. Med njena pomembnejša dela uvršča predvsem štiri monografije: Baročni črni oltarji ljubljanskih kamnoseških delavnic (2001), Zgodovina krščanstva na Slovenskem (2003), Jesulus Pragensis: praški Jezušček in druge voščene figure v Slovenskem verskem muzeju (soavtorica) (2005) in Sit hic museum! 10 let Muzeja krščanstva na Slovenskem in 33 let muzejske dejavnosti v Stični (2016).
Leta 2013 je sprejela nov izziv. Muzej je prvič vključila v dveletni evropski projekt Religija pri oblikovanju evropske kulturne identitete (Religion in the Shaping of European Cultural Identity, RISECI), pri katerem je prevzela vlogo projektne vodje.
Projekt je temeljil na ideji, da je za poznavanje Evrope nujno poznati njeno versko dediščino. Vključene so bile tako verske kot neverske tradicije iz Škotske, Švedske, Španije in Slovenije. Vera je v globaliziranem svetu sprožila plaz nepričakovanih posledic, ki se na zelo različne načine dotikajo civilne družbe. Tako kot v preteklosti je tudi v sedanjosti za širšo družbo pomembna na različne načine. Delitev znanja je bil ključ do tega projekta, pri katerem so sodelovale univerze, muzeji, društva, kulturne organizacije in druge institucije iz okolij, kjer prevladujejo anglikanska, luteranska oziroma katoliška Cerkev. In prav ta raznolikost je dala projektu svojevrsten pečat.
Leta 2014 so v okviru tega projekta stalno razstavo Življenje za samostanskimi zidovi dopolnili z zanimivo interaktivno aplikacijo o stiških rokopisih. Kot je zapisal njen avtor, kustos Tadej Trnovšek, so se tako znameniti srednjeveški stiški rokopisi simbolično vrnili v kraj svojega nastanka in so ponovno zbrani na enem mestu. Aprila 2015 so organizirali enodnevni mednarodni simpozij z naslovom Vloga redovnikov pri oblikovanju evropske kulturne identitete na primeru benediktincev, kartuzijanov in cistercijanov. Izdali so tudi skupni koledar najpomembnejših verskih in kulturnih praznikov v deželah vseh štirih sodelujočih partnerjev.
Lansko leto so v Muzeju krščanstva na Slovenskem slovesno odprli jubilejno razstavo Sit hic museum! 10 let Muzeja krščanstva na Slovenskem in 33 let muzejske dejavnosti v Stični.
Kot pravi Polajnarjeva, jo je pri pripravi razstave in istoimenske spremne publikacije vodila misel, da se muzealci, arhivisti in zgodovinarji pri svojem delu prevečkrat srečujejo z dejstvom, da so arhivski podatki razpršeni ali izgubljeni in da je človeški spomin nezanesljiv. Da se ne bi pozabilo, kako se je razvijal muzej v Stični, je dala pobudo in s sodelavci v jubilejnem letu pripravila razstavo o delovanju muzeja od prve razstave leta 1983, ki so jo pripravili še stiški menihi, do leta 2016, ko za muzej in njegovo dejavnost skrbi že vrsto let pet zaposlenih strokovnjakov z različnih področij.
Muzej v Stični že kvalitetno bogati slovenski in mednarodni kulturni prostor. Preko specifičnih razstav, pripravljenih v skladu s poslanstvom, pozitivno vpliva na ozaveščanje prebivalstva, izobraževanje mladih in krepitev nacionalne zavesti. Zaposleni skupaj s predstavniki Ministrstva za kulturo, ki je financer muzeja, odgovorno skrbijo za dediščino, ki jo muzej pridobiva v skladu z zbiralno politiko. Z razvijajočim se pedagoškim programom se odzivajo tudi na pričakovanja številnih mladih obiskovalcev.
Za letošnjo jesen pripravlja kustos Tadej Trnovšek razstavo o stiških urbarjih, ki bo obiskovalcu pokazala izsledke najnovejših raziskav in mu skušala predstaviti bogato vsebino stiških urbarjev, ki so dragocen vir rodoslovcev, imenoslovcev in raziskovalcev starih topografskih in krajevnih imen. Istočasno bodo odprli gostujočo razstavo Dolga zgodovina urbarjev, ki so jo pripravili kolegi iz Arhiva Republike Slovenije in drugih slovenskih arhivov leta 2015.
V sklopu raziskovanja in sistematičnega dokumentiranja slovenske misijonske dejavnosti po svetu bodo v sodelovanju s Slovenskim etnografskim muzejem na ogled postavili tudi razstavo o znanem avstrijskem teologu, antropologu in misijonarju Paulu Schebesti (1887–1967). Schebesta je bil velik pobudnik misijonskih aktivnosti, zaslovel pa je predvsem kot raziskovalec religij pri t.i. 'primitivnih ljudstvih'. Slovenci so njegovo delo dobro poznali, saj so o njem poročali različni časopisi. Svojemu prijatelju teologu in antropologu dr. Lambertu Ehrlichu je v Ljubljano poslal zbirko 96 predmetov ljudstva Bambuti. Razstava bo predstavila življenje Paula Schebesta, v ospredju bo prikazan njegov stik s Slovenci in vpliv, ki ga je imel na raziskovanje primerjalnega veroslovja med slovenskimi teologi. Na ogled bo izbor predmetov ljudstva Bambuti iz Konga, ki so danes shranjeni v Slovenskem etnografskem muzeju.
Z mislimi pa je Polajnarjeva tudi že v letu 2018. To bo leto, ko bodo obeležili 200. obletnico prve glasbene izvedbe božične pesmi Sveta noč, blažena noč. Nadaljevati bi želeli s predstavitvami sodobnih likovnih umetnikov, ki danes ustvarjajo za sakralni prostor. V sklopu tovrstnih likovnih razstav so že predstavili dela akademskega slikarja Mateja Metlikoviča in akademske slikarke Mire Ličen Krmpotić.
Upajo, da bodo dobili sredstva za odkup katere od pomembnejših umetnin, ki so na tržišču, in tako na podlagi zbiralne politike ustrezno dopolnili svoje bogate zbirke. Svojo energijo pa bo še naprej namenjala tudi reševanju pereče kadrovske podhranjenosti. V muzeju, ki obsega 1793 m2, ki hrani cca 27 000 muzejskih predmetov, ima dve stalni razstavi, restavratorsko delavnico, je zaposlenih le pet uslužbencev. Poleg direktorice in poslovne sekretarke le en kustos, en dokumentalist in ena restavratorka. Muzej nujno potrebuje vsaj še dva kustosa, od katerih bi eden skrbel tudi za nadaljnji razvoj in izvajanje pedagoškega in andragoškega programa.
Mag. Nataša Polajnar Frelih pravi, da ji njen poklic daje tako veselje, da mejo med poklicnimi in zasebnim zelo težko potegne. Vendar pa je seveda žena, hči, sestra, in teta- ponosna na svoji nečakinji. Rada se sprehaja po stari Ljubljani in ljubljanskem gradu, rada obiskuje razstave in rada potuje. V prihodnost gleda z upanjem in zaupanjem.
895 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Meje med poklicnimi in zasebnim skorajda nima
Nataša Polajnar Frelih, magistrica umetnostne zgodovine in diplomirana etnologinja, je direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem v Stični. Doma je v Ljubljani. Iz etnologije je diplomirala leta 1990 z diplomsko nalogo »Razvoj amaterskega gledališča v Logatcu«. Dve leti kasneje je diplomirala še iz umetnostne zgodovine z diplomsko nalogo o ljubljanskem baročnem kamnoseku Mihaelu Kuši (Mihael Cussa), avtorju številnih zgodnjebaročnih črnih baročnih kamnitih oltarjev, prižnic in lavabojev na Kranjskem. Za diplomsko nalogo z naslovom »Mihael Cussa- Universae carnioliae lapicida et architectus« je dobila fakultetno Prešernovo nagrado.
Z raziskovanjem črnih baročnih kamnitih oltarjev na Slovenskem, ki so nastajali ob koncu 17. in na začetku 18. stoletja v ljubljanski kamnoseški delavnici Mihaela Kuše in Luke Misleja, je nadaljevala in leta 1998 končala magistrski študij. Magistrska naloga je objavljena v monografiji »Baročni črni kamniti oltarji ljubljanskih kamnoseških delavnic«, Stična 2001. Katalog črnih kamnitih baročnih oltarjev, prižnic in lavabojev, ki ga je objavila v knjigi, je bila prva sistematična predstavitev tovrstnih spomenikov v strokovni literaturi.
Oltarji, prižnice in lavaboji, izdelani iz črnega kamna (apnenca), predstavljajo med baročnimi umetninami posebno skupino spomenikov. V večjem številu jih zasledimo na Kranjskem ob koncu 17. stoletja, ko so se kulturni tokovi tedanje deželne prestolnice Ljubljane že odločneje usmerili proti italijanski umetnosti, izdelovali pa so jih še v prvih desetletjih 18. stoletja. Namen študije je bil njihov sistematičen popis, analiza in njihova umestitev znotraj baročnih spomenikov na Slovenskem.
Večina oltarjev, ki so nastali v kamnoseški delavnici Mihaela Kuše, so brez večjega kiparskega okrasja, kadar pa je šlo za ugledne naročnike, je Kuša poskrbel za kvaliteten kiparski okras, ki ga je naročil v Benetkah. Na podlagi stilne analize in komparacij je nekatere izmed teh kipov prvič pripisala kiparski delavnici Enrica Merenga (ok. 1639–1723), ki je bil eden izmed vidnejših beneških baročnih kiparjev.
Polajnarjeva svojo strokovno pot nadaljuje v muzealstvu. Leta 1995 se je zaposlila kot kustosinja za umetnostno zgodovino v tedaj nastajajočem Slovenskem verskem muzeju v Stični, predhodniku Muzeja krščanstva na Slovenskem. Muzej ima prostore v delu Cistercijanske opatije Stična. Leta 2003 ji je bilo zaupano vodenje Slovenskega verskega muzeja, za direktorico Muzeja krščanstva na Slovenskem pa je bila prvič imenovana leta 2008. Z nekdanjimi in sedanjimi sodelavci je vidno prispevala k vsebinskemu konceptu muzeja, k ureditvi njegovega pravnoformalnega statusa, k njegovi vedno večji uveljavitvi v slovenskem kulturnem prostoru in k vključevanju muzeja v evropske projekte.
Muzej krščanstva na Slovenskem, ki je od leta 2006 državni muzej, hrani nacionalno bogastvo in opravlja državno javno službo na področju premične sakralne kulturne dediščine in žive dediščine v Republiki Sloveniji.
Krščanstvo je na območju Slovenije skozi stoletja ustvarilo izjemno materialno in duhovno zapuščino, ki znotraj muzejskih aktivnosti dobiva nove dimenzije. Na eni strani muzej predstavlja različne zbirke premične sakralne kulturne dediščine, na drugi strani pa prinaša historični pregled družbenih tokov, v katerih je imelo krščanstvo pomembno vlogo. Muzej z razstavami, publikacijami in različnimi prireditvami komunicira z javnostjo, ker se zaveda, da krščanstvo ni samo del historičnega konteksta, ampak ima svoje mesto tudi v sodobni družbi. Posebno pozornost namenja izobraževanju mladih, saj je aktualni medkulturni dialog tudi dialog med različnimi verstvi. To je dialog, ki je v današnjem svetu vse bolj prisoten in bo imel v prihodnosti človeštva odločilno vlogo.
Kot kustosinja je bila Polajnarjeva avtorica ali soavtorica večine občasnih in stalnih razstav. Med svoje večje strokovne uspehe šteje postavitev dveh obsežnih stalnih razstav; Zgodovina krščanstva na Slovenskem (2002) in Življenje za samostanskimi zidovi (2008) ter dveh občasnih razstav; Jesulus Pragensis: praški Jezušček in druge voščene figure v Slovenskem verskem muzeju (2005) in Dotik svetnikov: vloga relikvij v krščanstvu na Slovenskem (2008).
Za razstavo Zgodovina krščanstva na Slovenskem je prispevala koncept in napisala besedila. Razstava, ki je prva taka pri nas, je postavljena kronološko, v dvanajstih razstavnih prostorih. Obiskovalca seznani z začetki krščanstva na naših tleh v 3. stoletju in ga popelje skozi zgodovino, dolgo približno 1700 let, vse do jubilejnega leta 2000. Ustvarjalci razstave so leta 2003 zanjo prejeli Valvasorjevo priznanje, ki ga za dosežke s področja muzealstva podeljuje Slovensko muzejsko društvo 18. maja, na mednarodni dan muzejev.
Za razstavo Življenje za samostanskimi zidovi je prispevala pretežni del vsebine. Na njej je predstavljena bogata zgodovina stiške opatije, najstarejšega še delujočega samostana na Slovenskem, na ogled so med drugim meniške delavnice, lekarna patra Simona Ašiča, slikarska dela patra Gabrijela Humeka.
Stiški muzej je predstavila tudi zunaj domovine. Leta 1998 je bila povabljena na mednarodni simpozij ob 900-letnici cistercijanskega reda v Alcobaço na Portugalskem. V Dubrovniku je leta 2004 na mednarodni konferenci muzealcev The Best in Heritage zastopala Slovenijo s predstavitvijo nagrajene razstave Zgodovina krščanstva na Slovenskem. V Milanu je leta 2010 predstavila muzej v okviru predavanj s področja zgodovine in umetnosti, ki so bili organizirani kot priprava na študijsko potovanje v Slovenijo. V Sestu al Reghena v Furlaniji - Julijski krajini je muzej predstavila ob vključitvi Stične v mednarodni projekt La via delle Abbazie dal Friuli Venezia Giulia verso l'Europa. Projekt povezuje benediktinska samostana Sankt Lambrecht na avstrijskem Štajerskem, samostan sv. Marije v Sestu al Regheni v Furlaniji - Julijski krajini in cistercijanski samostan v Stični.
Objavila je številne strokovne in poljudne članke o muzeju in muzejskih predmetih. Je avtorica, soavtorica ali urednica večine publikacij, ki jih je izdal muzej. Med njena pomembnejša dela uvršča predvsem štiri monografije: Baročni črni oltarji ljubljanskih kamnoseških delavnic (2001), Zgodovina krščanstva na Slovenskem (2003), Jesulus Pragensis: praški Jezušček in druge voščene figure v Slovenskem verskem muzeju (soavtorica) (2005) in Sit hic museum! 10 let Muzeja krščanstva na Slovenskem in 33 let muzejske dejavnosti v Stični (2016).
Leta 2013 je sprejela nov izziv. Muzej je prvič vključila v dveletni evropski projekt Religija pri oblikovanju evropske kulturne identitete (Religion in the Shaping of European Cultural Identity, RISECI), pri katerem je prevzela vlogo projektne vodje.
Projekt je temeljil na ideji, da je za poznavanje Evrope nujno poznati njeno versko dediščino. Vključene so bile tako verske kot neverske tradicije iz Škotske, Švedske, Španije in Slovenije. Vera je v globaliziranem svetu sprožila plaz nepričakovanih posledic, ki se na zelo različne načine dotikajo civilne družbe. Tako kot v preteklosti je tudi v sedanjosti za širšo družbo pomembna na različne načine. Delitev znanja je bil ključ do tega projekta, pri katerem so sodelovale univerze, muzeji, društva, kulturne organizacije in druge institucije iz okolij, kjer prevladujejo anglikanska, luteranska oziroma katoliška Cerkev. In prav ta raznolikost je dala projektu svojevrsten pečat.
Leta 2014 so v okviru tega projekta stalno razstavo Življenje za samostanskimi zidovi dopolnili z zanimivo interaktivno aplikacijo o stiških rokopisih. Kot je zapisal njen avtor, kustos Tadej Trnovšek, so se tako znameniti srednjeveški stiški rokopisi simbolično vrnili v kraj svojega nastanka in so ponovno zbrani na enem mestu. Aprila 2015 so organizirali enodnevni mednarodni simpozij z naslovom Vloga redovnikov pri oblikovanju evropske kulturne identitete na primeru benediktincev, kartuzijanov in cistercijanov. Izdali so tudi skupni koledar najpomembnejših verskih in kulturnih praznikov v deželah vseh štirih sodelujočih partnerjev.
Lansko leto so v Muzeju krščanstva na Slovenskem slovesno odprli jubilejno razstavo Sit hic museum! 10 let Muzeja krščanstva na Slovenskem in 33 let muzejske dejavnosti v Stični.
Kot pravi Polajnarjeva, jo je pri pripravi razstave in istoimenske spremne publikacije vodila misel, da se muzealci, arhivisti in zgodovinarji pri svojem delu prevečkrat srečujejo z dejstvom, da so arhivski podatki razpršeni ali izgubljeni in da je človeški spomin nezanesljiv. Da se ne bi pozabilo, kako se je razvijal muzej v Stični, je dala pobudo in s sodelavci v jubilejnem letu pripravila razstavo o delovanju muzeja od prve razstave leta 1983, ki so jo pripravili še stiški menihi, do leta 2016, ko za muzej in njegovo dejavnost skrbi že vrsto let pet zaposlenih strokovnjakov z različnih področij.
Muzej v Stični že kvalitetno bogati slovenski in mednarodni kulturni prostor. Preko specifičnih razstav, pripravljenih v skladu s poslanstvom, pozitivno vpliva na ozaveščanje prebivalstva, izobraževanje mladih in krepitev nacionalne zavesti. Zaposleni skupaj s predstavniki Ministrstva za kulturo, ki je financer muzeja, odgovorno skrbijo za dediščino, ki jo muzej pridobiva v skladu z zbiralno politiko. Z razvijajočim se pedagoškim programom se odzivajo tudi na pričakovanja številnih mladih obiskovalcev.
Za letošnjo jesen pripravlja kustos Tadej Trnovšek razstavo o stiških urbarjih, ki bo obiskovalcu pokazala izsledke najnovejših raziskav in mu skušala predstaviti bogato vsebino stiških urbarjev, ki so dragocen vir rodoslovcev, imenoslovcev in raziskovalcev starih topografskih in krajevnih imen. Istočasno bodo odprli gostujočo razstavo Dolga zgodovina urbarjev, ki so jo pripravili kolegi iz Arhiva Republike Slovenije in drugih slovenskih arhivov leta 2015.
V sklopu raziskovanja in sistematičnega dokumentiranja slovenske misijonske dejavnosti po svetu bodo v sodelovanju s Slovenskim etnografskim muzejem na ogled postavili tudi razstavo o znanem avstrijskem teologu, antropologu in misijonarju Paulu Schebesti (1887–1967). Schebesta je bil velik pobudnik misijonskih aktivnosti, zaslovel pa je predvsem kot raziskovalec religij pri t.i. 'primitivnih ljudstvih'. Slovenci so njegovo delo dobro poznali, saj so o njem poročali različni časopisi. Svojemu prijatelju teologu in antropologu dr. Lambertu Ehrlichu je v Ljubljano poslal zbirko 96 predmetov ljudstva Bambuti. Razstava bo predstavila življenje Paula Schebesta, v ospredju bo prikazan njegov stik s Slovenci in vpliv, ki ga je imel na raziskovanje primerjalnega veroslovja med slovenskimi teologi. Na ogled bo izbor predmetov ljudstva Bambuti iz Konga, ki so danes shranjeni v Slovenskem etnografskem muzeju.
Z mislimi pa je Polajnarjeva tudi že v letu 2018. To bo leto, ko bodo obeležili 200. obletnico prve glasbene izvedbe božične pesmi Sveta noč, blažena noč. Nadaljevati bi želeli s predstavitvami sodobnih likovnih umetnikov, ki danes ustvarjajo za sakralni prostor. V sklopu tovrstnih likovnih razstav so že predstavili dela akademskega slikarja Mateja Metlikoviča in akademske slikarke Mire Ličen Krmpotić.
Upajo, da bodo dobili sredstva za odkup katere od pomembnejših umetnin, ki so na tržišču, in tako na podlagi zbiralne politike ustrezno dopolnili svoje bogate zbirke. Svojo energijo pa bo še naprej namenjala tudi reševanju pereče kadrovske podhranjenosti. V muzeju, ki obsega 1793 m2, ki hrani cca 27 000 muzejskih predmetov, ima dve stalni razstavi, restavratorsko delavnico, je zaposlenih le pet uslužbencev. Poleg direktorice in poslovne sekretarke le en kustos, en dokumentalist in ena restavratorka. Muzej nujno potrebuje vsaj še dva kustosa, od katerih bi eden skrbel tudi za nadaljnji razvoj in izvajanje pedagoškega in andragoškega programa.
Mag. Nataša Polajnar Frelih pravi, da ji njen poklic daje tako veselje, da mejo med poklicnimi in zasebnim zelo težko potegne. Vendar pa je seveda žena, hči, sestra, in teta- ponosna na svoji nečakinji. Rada se sprehaja po stari Ljubljani in ljubljanskem gradu, rada obiskuje razstave in rada potuje. V prihodnost gleda z upanjem in zaupanjem.
Dušan Rogelj je bil prvi glavni in odgovorni urednik STA, pred tem je bil tudi urednik večernega in nočnega programa na Radiu Slovenija. Za njim je 40 let dolga kariera, na katero ima pretežno lepe spomine in v kateri se je nabralo nešteto zgodb, vezanih na pomembne zgodovinske dogodke in ljudi, s katerimi se je srečal ali sodeloval. V pogovoru z radijskim in novinarskim kolegom Juretom K. Čoklom se je v pogovoru skozi prizmo osebne zgodbe dotaknil marsikatere teme, aktualne ali celo pereče še danes.
Pri svojem delu neizmerno uživa. Prepričan je, da ima toliko idej, da jih do upokojitve ne bo mogel uresničiti. Tone Krampač, višji arhivist, je v Nadškofijskem arhivu Ljubljana kot riba v vodi. Ceni dragocenosti, ki jih hrani arhiv, in vedno znova naleti na doslej neznane zgodovinske podrobnosti. Tisti, ki se obrnejo pri sestavljanju družinskega drevesa na arhiv, ga dobro poznajo. Leta 2013 je uspešno zagovarjal magistrsko delo z naslovom Cerkvene matične knjige na Slovenskem kot zgodovinski vir. V oddaji razmišlja o tem, kaj prinaša digitalizacija gradiva, o največjih dragocenostih, ki jih je držal v rokah in o zgodovini nasploh, ki se zrcali prav prek arhivskih dokumentov. ________________________________________
Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.
Tjaša M. Kos je človek, ki posluša zgodbe. In včasih katero odnese tudi s seboj, čeprav tega noče. Poklicno je psihoterapevtka in svetovalka, ki se je doma in v tujini podiplomsko izobraževala iz različnih psihoterapevtskih pristopov. Zasebno pa je žena in mama, ki ima rada šport, umetnost in zgodovino, ne nujno v tem vrstnem redu. Je sogovornica, ki je bolj navajena poslušati kot pa govoriti, čeprav je to, kakor boste lahko slišali, odvisno od marsičesa. Na njenem kavču je tokrat sedel Jure K. Čokl. In predvsem poslušal. Vabimo vas, da se mu pridružite v oddaji Razkošje v glavi.
Slovenski gozdovi, ki jih marsikdo imenuje tudi naša pljuča, so dostopni za vse, saj se lahko po njih prosto sprehajamo, rekreiramo in podobno. Vendar se od časa do časa pojavijo razmišljanja, predvsem zasebnih lastnikov gozdov, da bi morali tako prosto gibanje omejiti. Za obiskovalci ostajajo kupi smeti, uničeno drevje in pomendrani gozdni sadeži in rastline. Jože Prah meni, da smo lahko izjemno veseli, da imamo to civilizacijsko normo, prost vstop v naravo. Tudi večina od 460.000 lastnikov gozdnih površin, ki imajo v lasti 80 odstotkov gozdov, tej pravici ne nasprotuje, so pa nekateri, ki bi gozdove kar zaprli. Zato mora tu svoje narediti država in lastnike spodbujati, naj še naprej dovolijo prost vstop na gozdne površine. Obiskovalci pa se morajo zavedati, da je to občutljiv prostor, ki ga je treba varovati in ceniti. Današnji čas tudi ni naklonjen prostovoljstvu, čeprav prav to področje daje krila najrazličnejšim področjem življenja in razvoja naše družbe, meni Jože Prah. Pred leti je sodeloval pri nastajanju smernic razvoja naše države. Te usmeritve so popolnoma drugačne od tega, kar danes počnemo, zato smo dosegli razvojno dno; to pa je po svoje pozitivno, saj nas bo odbilo od dna in nas usmerilo v razvoj. Tega pa vidi v treh stebrih naše družbe, ki bo prepoznala vrednost narave in njenih podsistemov, vode in turizma. V ospredju pa mora biti prostovoljstvo, povezanost ljudi in čutenje, ne pa nenehno hlepenje po dobičku. Tako pravi Jože Prah, ki je gost v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Dr. Tomo Virk je literarni zgodovinar in teoretik, esejist, prevajalec ter predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete. Kot bralca ga navdušuje predvsem literatura, ki se ukvarja s temeljnimi človeškimi oziroma klasičnimi humanističnimi vprašanji. Čeprav se je posvečal najrazličnejšim področjem, od slovenske književnosti do metodologije literarne vede in postmodernizma, se je njegovo raziskovanje v preteklih letih osredotočilo predvsem na etične razsežnosti literature, o katerih je pred kratkim napisal tudi svojo šestnajsto samostojno knjigo z naslovom Literatura in etika, ki je ravnokar v tisku. Toma Virka, ki je bil v mladosti sicer zelo uspešen v tekmovalnem smučanju, danes pa je ob delu na fakulteti, prevajanju ter pisanju tudi vnet alpinist, je v oddajo Razkošje v glavi povabila Alja Zore.
Po začetnih iskanjih, ko je šlo za izbiro poklica, je ilustratorka Marta Bartolj najprej diplomirala na Šoli za risanje in slikanje v Ljubljani, potem pa leta 2016 še magistrirala po bolonjskem sistemu na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. »Že z vpisom na akademijo se mi je dokončno odprl svet, ki sem ga v sebi nosila že vse od otroštva, eden od mejnikov na moji ustvarjalni poti pa je bila vsekakor knjiga brez besed z naslovom »Kje si?«. Svinčniki, barvice in voščenke so pri ilustriranju še vedno moji zvesti sopotniki, poleg tega pa me nagovorijo tudi druge slikarske tehnike, od tuša, akvarela in tempere do gvaša in akrila.« V oddajo Razkošje v glavi je ilustratorko Marto Bartolj povabil Dušan Berne.
Ddr. Barica Marentič Požarnik je svoje 50-letno poklicno delovanje posvetila raziskovanju in izobraževanju o kakovostnem učenju in poučevanju. Hvaležna je za vse izkušnje, ki jih je pridobila v tujini, najbolj ponosna pa je na skupino svojih magistrskih študentov; teh je bilo 16, prav toliko jih je pri njej opravljalo doktorski zagovor. Prijatelje navdušuje s svojo radovednostjo, odprto, etično in humanistično držo ter nenehno pripravljenostjo na učenje. Pred kratkim je pri Mladinski knjigi izšla njena monografija z naslovom Moje življenje, moje učenje. Več o knjigi, njeni poklicni poti, poteh, ki jih je na tej poti ubrala, in tistih, ki so ji bile položene v zibelko, boste slišali v pogovoru drr. Barice Marentič Požarnik v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Tadeja Bizilj.
Gašper Krajnc je vse prej kot običajen človek. Čeprav je risati znal od nekdaj, se je z risanjem zares začel ukvarjati šele s 25 leti, in to brez predhodne strokovne izobrazbe. Že 20 let živi v Ljubljani, ki jo gleda z očmi nekoga, ki opazuje detajle, ne širšo sliko. Vse to je prenesel v risoroman Mestne ptice. Knjiga, ki je hkrati žanrska podzvrst stripa, razkriva subtilno izpoved nekoga, ki je želel povedati zgodbo Ambroža, človeka, ki se znajde na življenjski prelomnici, na koncu pa je narisal in zapisal svojo zgodbo. Risar Gašper Krajnc jo je Juretu K. Čoklu razkril v oddaji Razkošje v glavi.
Akademik prof. dr. Ivan Bratko je začetnik umetne inteligence pri nas in eden prvih v svetu, ki so metode strojnega učenja preverili na podlagi resničnih podatkov. Že takrat z izrednim uspehom. A pred štirimi desetletji je uporabna vrednost umetne inteligence zbujala veliko več skepse kot navdušenja. Danes je to tehnologija, ki pomembno spreminja svet, v katerem živimo; postaja temeljna infrastruktura, katere vpliv se primerja z elektriko ali svetovnim spletom.
Fotograf, fotoreporter, pedagog in publicist Dragan Arrigler ni bil med tistimi, za katere s prispodobo pravimo, da »sami jurišajo na okope«. Tako je po končani osnovni šoli razmišljal o tem, da bi se vpisal na srednjo tehniško šolo, pa je pretehtal očetov argument, da bo »na gimnaziji dobil širšo splošno izobrazbo«. In tudi poti do diplome na pravni fakulteti ter potem še do pravosodnega izpita si ni tlakoval sam, ampak ga je na to pot spet usmeril oče. Potem pa si je nekega dne pred prvomajskimi prazniki kupil prvi fotografski aparat in se začel najprej ljubiteljsko ukvarjati s fotografijo. Oddajo je pripravil Dušan Berne.
Miran Perhavec je po poklicu elektrotehnik energetik, po zanimanju pa predvsem predan raziskovalec Nikole Tesle, o katerem je pri založbi Sanje pred kratkim izdal tudi obsežno in podatkovno izjemno bogato knjigo z naslovom Nikola Tesla: potovanja, ki govori predvsem o evropskem delu Teslove življenjske poti. Raziskovanju življenja in dela tega velikega znanstvenika, izumitelja in vizionarja se sicer Perhavec posveča že vrsto let, z njim pa ga povezuje tudi družinska zgodba, saj je njegov praded iz Slunja kot eden najbolj znanih furmanov tamkajšnjih krajev mladega dijaka Nikolo Teslo redno prevažal v srednjo šolo.
"Nekoč sem bila poklicana pred sodnika za prekrške. V službi v Pokrajinskem arhivu na Ptuju namreč nismo imeli nekega pravilnika, ne spomnim se več katerega. Sodnica, ki me je poznala, mi je rekla: 'Ja, Marija, pa poiščite si neko boljše delo, bolje plačano, bolj ugledno... Bodite učiteljica ali pa kaj drugega.' Ne vem, sem rekla, gospa sodnica, jaz to rada delam, jaz uživam v tem… Res, če imaš svoje delo rad, tudi v taki črni luknji, kot je bila moja pisarna, preživiš." Marija Hernja Masten je prejemnica Aškerčeve nagrade za življenjsko delo na področju varovanja in ohranjanja arhivske dediščine ter posredovanja le-te javnosti, podeljuje pa jo Arhivsko društvo Slovenije.
Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.
Grega Žorž se je rodil in odrastel v Ljubljani, tu je obiskoval osnovno šolo, gimnazijo ter študiral zgodovino in geografijo na filozofski fakulteti. Prvostopenjski študij na oddelku za geografijo je dokončal z delom Prepoznavanje tipov poselitve na podlagi termičnega kanala posnetkov satelita Landsat, v katerem je predstavljena povezava med temperaturnim odbojem tal in tipi poselitve v Sloveniji. Študijsko prakso med drugostopenjskim študijem je opravljal pri organizaciji Cipra Slovenija. V drugem letniku drugostopenjskega programa je sodeloval pri projektu Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije z naslovom »Po kreativni poti do praktičnega znanja«. Leta 2017 je magistriral iz smeri regionalno planiranje in ruralno-urbane študije z geoinformatiko na oddelku za geografijo filozofske fakultete univerze v Ljubljani ter za magistrsko delo Varovanje rapalske meje in vojaška navzočnost na območju XI. armadnega zbora prejel študentsko Prešernovo nagrado. Zaradi zanimanja za kulturno dediščino ter prepleta službenih nalog z vsebinami geografskih informacijskih sistemov se je septembra 2017 zaposlil na Direktoratu za kulturno dediščino pri projektu EU eDediščina. Od gimnazijskih let naprej je ljubitelj zgodovine ozemlja Slovenije, preučevalec rapalske meje ter soustanovitelj in predsednik Zgodovinskega društva Rapalska meja. V prostem času se ob tem najraje ukvarja še s pokrajinsko fotografijo in različnimi kartografskimi projekti. Grega Žorž je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Deklica Neli, ki je odraščala v stari hiši v Rožni dolini v Ljubljani, je zelo rada poslušala dedkove poučne zgodbe, ki jih je znal njen »deda« spretno zaviti tudi v celofan domišljije. Najprej o imenih in vrstah rož, ki so rasle ob njuni sprehajalni poti, potem o živalih, ki so tu in tam pritekle iz bližnjega gozda, kmalu pa tudi že o hišah, cerkvah in gradovih ter o »čisto pravih« cesarjih in cesaricah, ki so nekdaj krojili usodo Evrope. Tako se je Kornelija Ajlec že v osnovni šoli odločila, da bo študirala zgodovino, pot do tega cilja pa so ji med drugim tlakovale tudi dedkove poučne zgodbe… Oddajo Razkošje v glavi je pripravil Dušan Berne.
Dr. Janko Lozar Mrevlje je profesor filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer že približno petnajst let predava fenomenologijo in filozofijo religije. V svojem raziskovanju se prek avtorjev, kot sta Friedrich Nietzsche in Martin Heidegger, posveča predvsem vprašanju človekovih razpoloženj, med katerimi posebno mesto namenja vedrini. Prav fascinacija nad to svetlo stranjo našega bivanja Janka Lozarja spremlja tudi v njegovem siceršnjem življenju – vse od njegove mladosti v okolici Črnomlja pa do predavalnic filozofske fakultete, kjer celo o najkompleksnejših filozofskih smereh govori s precej humorja. Janka Lozarja Mrevljeta je v oddajo Razkošje v glavi povabila Alja Zore.
Matjaž Kranjec je nekdanji novinar, nogometni navdušenec in sin slovenskega pisatelja Miška Kranjca. Čeprav ga je strankarska politika razočarala, ostaja zvest načelom, ki jih je živel že njegov oče: bojevati se za malega človeka in prav v malih ljudeh iskati in najti velike zgodbe. Prekmurski pisatelj jih je iskal predvsem v Prekmurju, njegov sin pa po vsej Sloveniji, saj je bil pravi »terenski novinar«. Kakšne zgodbe je iskal in kako je nanj vplivalo to, da je bil sin priznanega slovenskega pisatelja in urednika, bomo izvedeli v oddaji Razkošje v glavi.
Vlasta Nussdorfer je v javnosti prepoznavno in spoštovano ime. Njena pestra in bogata tožilska kariera je šla v korak z njenim humanitarnim in prostovoljnim delom, namenjenim šibkejšim in ogroženim skupinam. Ustanovila je Beli obroč, društvo za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, dva dobrodelna sklada Plamen dobrote in Hipokrat. Prejela je številnih nagrade, bila je ambasadorka projektov, desetletje in več pa uvrščena med najvplivnejše pravnike. Da je postala varuhinja človekovih pravic, je bilo logično nadaljevanje njenega dela in prizadevanj. Tudi danes ne počiva. Je svetovalka predsednika Republike. Vlasta Nussdorfer, čuteča ženska po značaju, piše kolumne, napisala pa je tudi deset knjig, katerih izkupiček je šel v dobrodelne namene. Enajsta knjiga, ki je izšla pred kratkim, je posebna – v njej najdemo odgovor na vprašanje, zakaj je človečnost tisto, kar jo najbolj odlikuje. Gre za avtobiografijo z naslovom Nekaj vam želim povedati.
Jaka Andrej Vojevec živahno raziskuje gledališke izraze, poetike, performativne forme in zvrsti, poleg tega pa se veliko ukvarja tudi s pisano besedo. Za gledališče odpira probleme podnebnih sprememb, hodi po zemljevidu mitoloških zgodb številnih ljudstev, jih obiskuje in z njimi uresničuje projekte, podaja pa s tudi v eksotizacijo lastnega kulturnega okolja, v prihodnost po času, ko bo usahnila civilizacija antropocena. Včasih se tega loteva resnim premislekom, drugič z duhovitostjo.
Neveljaven email naslov