Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Meje med poklicnimi in zasebnim skorajda nima
Nataša Polajnar Frelih, magistrica umetnostne zgodovine in diplomirana etnologinja, je direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem v Stični. Doma je v Ljubljani. Iz etnologije je diplomirala leta 1990 z diplomsko nalogo »Razvoj amaterskega gledališča v Logatcu«. Dve leti kasneje je diplomirala še iz umetnostne zgodovine z diplomsko nalogo o ljubljanskem baročnem kamnoseku Mihaelu Kuši (Mihael Cussa), avtorju številnih zgodnjebaročnih črnih baročnih kamnitih oltarjev, prižnic in lavabojev na Kranjskem. Za diplomsko nalogo z naslovom »Mihael Cussa- Universae carnioliae lapicida et architectus« je dobila fakultetno Prešernovo nagrado.
Z raziskovanjem črnih baročnih kamnitih oltarjev na Slovenskem, ki so nastajali ob koncu 17. in na začetku 18. stoletja v ljubljanski kamnoseški delavnici Mihaela Kuše in Luke Misleja, je nadaljevala in leta 1998 končala magistrski študij. Magistrska naloga je objavljena v monografiji »Baročni črni kamniti oltarji ljubljanskih kamnoseških delavnic«, Stična 2001. Katalog črnih kamnitih baročnih oltarjev, prižnic in lavabojev, ki ga je objavila v knjigi, je bila prva sistematična predstavitev tovrstnih spomenikov v strokovni literaturi.
Oltarji, prižnice in lavaboji, izdelani iz črnega kamna (apnenca), predstavljajo med baročnimi umetninami posebno skupino spomenikov. V večjem številu jih zasledimo na Kranjskem ob koncu 17. stoletja, ko so se kulturni tokovi tedanje deželne prestolnice Ljubljane že odločneje usmerili proti italijanski umetnosti, izdelovali pa so jih še v prvih desetletjih 18. stoletja. Namen študije je bil njihov sistematičen popis, analiza in njihova umestitev znotraj baročnih spomenikov na Slovenskem.
Večina oltarjev, ki so nastali v kamnoseški delavnici Mihaela Kuše, so brez večjega kiparskega okrasja, kadar pa je šlo za ugledne naročnike, je Kuša poskrbel za kvaliteten kiparski okras, ki ga je naročil v Benetkah. Na podlagi stilne analize in komparacij je nekatere izmed teh kipov prvič pripisala kiparski delavnici Enrica Merenga (ok. 1639–1723), ki je bil eden izmed vidnejših beneških baročnih kiparjev.
Polajnarjeva svojo strokovno pot nadaljuje v muzealstvu. Leta 1995 se je zaposlila kot kustosinja za umetnostno zgodovino v tedaj nastajajočem Slovenskem verskem muzeju v Stični, predhodniku Muzeja krščanstva na Slovenskem. Muzej ima prostore v delu Cistercijanske opatije Stična. Leta 2003 ji je bilo zaupano vodenje Slovenskega verskega muzeja, za direktorico Muzeja krščanstva na Slovenskem pa je bila prvič imenovana leta 2008. Z nekdanjimi in sedanjimi sodelavci je vidno prispevala k vsebinskemu konceptu muzeja, k ureditvi njegovega pravnoformalnega statusa, k njegovi vedno večji uveljavitvi v slovenskem kulturnem prostoru in k vključevanju muzeja v evropske projekte.
Muzej krščanstva na Slovenskem, ki je od leta 2006 državni muzej, hrani nacionalno bogastvo in opravlja državno javno službo na področju premične sakralne kulturne dediščine in žive dediščine v Republiki Sloveniji.
Krščanstvo je na območju Slovenije skozi stoletja ustvarilo izjemno materialno in duhovno zapuščino, ki znotraj muzejskih aktivnosti dobiva nove dimenzije. Na eni strani muzej predstavlja različne zbirke premične sakralne kulturne dediščine, na drugi strani pa prinaša historični pregled družbenih tokov, v katerih je imelo krščanstvo pomembno vlogo. Muzej z razstavami, publikacijami in različnimi prireditvami komunicira z javnostjo, ker se zaveda, da krščanstvo ni samo del historičnega konteksta, ampak ima svoje mesto tudi v sodobni družbi. Posebno pozornost namenja izobraževanju mladih, saj je aktualni medkulturni dialog tudi dialog med različnimi verstvi. To je dialog, ki je v današnjem svetu vse bolj prisoten in bo imel v prihodnosti človeštva odločilno vlogo.
Kot kustosinja je bila Polajnarjeva avtorica ali soavtorica večine občasnih in stalnih razstav. Med svoje večje strokovne uspehe šteje postavitev dveh obsežnih stalnih razstav; Zgodovina krščanstva na Slovenskem (2002) in Življenje za samostanskimi zidovi (2008) ter dveh občasnih razstav; Jesulus Pragensis: praški Jezušček in druge voščene figure v Slovenskem verskem muzeju (2005) in Dotik svetnikov: vloga relikvij v krščanstvu na Slovenskem (2008).
Za razstavo Zgodovina krščanstva na Slovenskem je prispevala koncept in napisala besedila. Razstava, ki je prva taka pri nas, je postavljena kronološko, v dvanajstih razstavnih prostorih. Obiskovalca seznani z začetki krščanstva na naših tleh v 3. stoletju in ga popelje skozi zgodovino, dolgo približno 1700 let, vse do jubilejnega leta 2000. Ustvarjalci razstave so leta 2003 zanjo prejeli Valvasorjevo priznanje, ki ga za dosežke s področja muzealstva podeljuje Slovensko muzejsko društvo 18. maja, na mednarodni dan muzejev.
Za razstavo Življenje za samostanskimi zidovi je prispevala pretežni del vsebine. Na njej je predstavljena bogata zgodovina stiške opatije, najstarejšega še delujočega samostana na Slovenskem, na ogled so med drugim meniške delavnice, lekarna patra Simona Ašiča, slikarska dela patra Gabrijela Humeka.
Stiški muzej je predstavila tudi zunaj domovine. Leta 1998 je bila povabljena na mednarodni simpozij ob 900-letnici cistercijanskega reda v Alcobaço na Portugalskem. V Dubrovniku je leta 2004 na mednarodni konferenci muzealcev The Best in Heritage zastopala Slovenijo s predstavitvijo nagrajene razstave Zgodovina krščanstva na Slovenskem. V Milanu je leta 2010 predstavila muzej v okviru predavanj s področja zgodovine in umetnosti, ki so bili organizirani kot priprava na študijsko potovanje v Slovenijo. V Sestu al Reghena v Furlaniji - Julijski krajini je muzej predstavila ob vključitvi Stične v mednarodni projekt La via delle Abbazie dal Friuli Venezia Giulia verso l'Europa. Projekt povezuje benediktinska samostana Sankt Lambrecht na avstrijskem Štajerskem, samostan sv. Marije v Sestu al Regheni v Furlaniji - Julijski krajini in cistercijanski samostan v Stični.
Objavila je številne strokovne in poljudne članke o muzeju in muzejskih predmetih. Je avtorica, soavtorica ali urednica večine publikacij, ki jih je izdal muzej. Med njena pomembnejša dela uvršča predvsem štiri monografije: Baročni črni oltarji ljubljanskih kamnoseških delavnic (2001), Zgodovina krščanstva na Slovenskem (2003), Jesulus Pragensis: praški Jezušček in druge voščene figure v Slovenskem verskem muzeju (soavtorica) (2005) in Sit hic museum! 10 let Muzeja krščanstva na Slovenskem in 33 let muzejske dejavnosti v Stični (2016).
Leta 2013 je sprejela nov izziv. Muzej je prvič vključila v dveletni evropski projekt Religija pri oblikovanju evropske kulturne identitete (Religion in the Shaping of European Cultural Identity, RISECI), pri katerem je prevzela vlogo projektne vodje.
Projekt je temeljil na ideji, da je za poznavanje Evrope nujno poznati njeno versko dediščino. Vključene so bile tako verske kot neverske tradicije iz Škotske, Švedske, Španije in Slovenije. Vera je v globaliziranem svetu sprožila plaz nepričakovanih posledic, ki se na zelo različne načine dotikajo civilne družbe. Tako kot v preteklosti je tudi v sedanjosti za širšo družbo pomembna na različne načine. Delitev znanja je bil ključ do tega projekta, pri katerem so sodelovale univerze, muzeji, društva, kulturne organizacije in druge institucije iz okolij, kjer prevladujejo anglikanska, luteranska oziroma katoliška Cerkev. In prav ta raznolikost je dala projektu svojevrsten pečat.
Leta 2014 so v okviru tega projekta stalno razstavo Življenje za samostanskimi zidovi dopolnili z zanimivo interaktivno aplikacijo o stiških rokopisih. Kot je zapisal njen avtor, kustos Tadej Trnovšek, so se tako znameniti srednjeveški stiški rokopisi simbolično vrnili v kraj svojega nastanka in so ponovno zbrani na enem mestu. Aprila 2015 so organizirali enodnevni mednarodni simpozij z naslovom Vloga redovnikov pri oblikovanju evropske kulturne identitete na primeru benediktincev, kartuzijanov in cistercijanov. Izdali so tudi skupni koledar najpomembnejših verskih in kulturnih praznikov v deželah vseh štirih sodelujočih partnerjev.
Lansko leto so v Muzeju krščanstva na Slovenskem slovesno odprli jubilejno razstavo Sit hic museum! 10 let Muzeja krščanstva na Slovenskem in 33 let muzejske dejavnosti v Stični.
Kot pravi Polajnarjeva, jo je pri pripravi razstave in istoimenske spremne publikacije vodila misel, da se muzealci, arhivisti in zgodovinarji pri svojem delu prevečkrat srečujejo z dejstvom, da so arhivski podatki razpršeni ali izgubljeni in da je človeški spomin nezanesljiv. Da se ne bi pozabilo, kako se je razvijal muzej v Stični, je dala pobudo in s sodelavci v jubilejnem letu pripravila razstavo o delovanju muzeja od prve razstave leta 1983, ki so jo pripravili še stiški menihi, do leta 2016, ko za muzej in njegovo dejavnost skrbi že vrsto let pet zaposlenih strokovnjakov z različnih področij.
Muzej v Stični že kvalitetno bogati slovenski in mednarodni kulturni prostor. Preko specifičnih razstav, pripravljenih v skladu s poslanstvom, pozitivno vpliva na ozaveščanje prebivalstva, izobraževanje mladih in krepitev nacionalne zavesti. Zaposleni skupaj s predstavniki Ministrstva za kulturo, ki je financer muzeja, odgovorno skrbijo za dediščino, ki jo muzej pridobiva v skladu z zbiralno politiko. Z razvijajočim se pedagoškim programom se odzivajo tudi na pričakovanja številnih mladih obiskovalcev.
Za letošnjo jesen pripravlja kustos Tadej Trnovšek razstavo o stiških urbarjih, ki bo obiskovalcu pokazala izsledke najnovejših raziskav in mu skušala predstaviti bogato vsebino stiških urbarjev, ki so dragocen vir rodoslovcev, imenoslovcev in raziskovalcev starih topografskih in krajevnih imen. Istočasno bodo odprli gostujočo razstavo Dolga zgodovina urbarjev, ki so jo pripravili kolegi iz Arhiva Republike Slovenije in drugih slovenskih arhivov leta 2015.
V sklopu raziskovanja in sistematičnega dokumentiranja slovenske misijonske dejavnosti po svetu bodo v sodelovanju s Slovenskim etnografskim muzejem na ogled postavili tudi razstavo o znanem avstrijskem teologu, antropologu in misijonarju Paulu Schebesti (1887–1967). Schebesta je bil velik pobudnik misijonskih aktivnosti, zaslovel pa je predvsem kot raziskovalec religij pri t.i. 'primitivnih ljudstvih'. Slovenci so njegovo delo dobro poznali, saj so o njem poročali različni časopisi. Svojemu prijatelju teologu in antropologu dr. Lambertu Ehrlichu je v Ljubljano poslal zbirko 96 predmetov ljudstva Bambuti. Razstava bo predstavila življenje Paula Schebesta, v ospredju bo prikazan njegov stik s Slovenci in vpliv, ki ga je imel na raziskovanje primerjalnega veroslovja med slovenskimi teologi. Na ogled bo izbor predmetov ljudstva Bambuti iz Konga, ki so danes shranjeni v Slovenskem etnografskem muzeju.
Z mislimi pa je Polajnarjeva tudi že v letu 2018. To bo leto, ko bodo obeležili 200. obletnico prve glasbene izvedbe božične pesmi Sveta noč, blažena noč. Nadaljevati bi želeli s predstavitvami sodobnih likovnih umetnikov, ki danes ustvarjajo za sakralni prostor. V sklopu tovrstnih likovnih razstav so že predstavili dela akademskega slikarja Mateja Metlikoviča in akademske slikarke Mire Ličen Krmpotić.
Upajo, da bodo dobili sredstva za odkup katere od pomembnejših umetnin, ki so na tržišču, in tako na podlagi zbiralne politike ustrezno dopolnili svoje bogate zbirke. Svojo energijo pa bo še naprej namenjala tudi reševanju pereče kadrovske podhranjenosti. V muzeju, ki obsega 1793 m2, ki hrani cca 27 000 muzejskih predmetov, ima dve stalni razstavi, restavratorsko delavnico, je zaposlenih le pet uslužbencev. Poleg direktorice in poslovne sekretarke le en kustos, en dokumentalist in ena restavratorka. Muzej nujno potrebuje vsaj še dva kustosa, od katerih bi eden skrbel tudi za nadaljnji razvoj in izvajanje pedagoškega in andragoškega programa.
Mag. Nataša Polajnar Frelih pravi, da ji njen poklic daje tako veselje, da mejo med poklicnimi in zasebnim zelo težko potegne. Vendar pa je seveda žena, hči, sestra, in teta- ponosna na svoji nečakinji. Rada se sprehaja po stari Ljubljani in ljubljanskem gradu, rada obiskuje razstave in rada potuje. V prihodnost gleda z upanjem in zaupanjem.
895 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Meje med poklicnimi in zasebnim skorajda nima
Nataša Polajnar Frelih, magistrica umetnostne zgodovine in diplomirana etnologinja, je direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem v Stični. Doma je v Ljubljani. Iz etnologije je diplomirala leta 1990 z diplomsko nalogo »Razvoj amaterskega gledališča v Logatcu«. Dve leti kasneje je diplomirala še iz umetnostne zgodovine z diplomsko nalogo o ljubljanskem baročnem kamnoseku Mihaelu Kuši (Mihael Cussa), avtorju številnih zgodnjebaročnih črnih baročnih kamnitih oltarjev, prižnic in lavabojev na Kranjskem. Za diplomsko nalogo z naslovom »Mihael Cussa- Universae carnioliae lapicida et architectus« je dobila fakultetno Prešernovo nagrado.
Z raziskovanjem črnih baročnih kamnitih oltarjev na Slovenskem, ki so nastajali ob koncu 17. in na začetku 18. stoletja v ljubljanski kamnoseški delavnici Mihaela Kuše in Luke Misleja, je nadaljevala in leta 1998 končala magistrski študij. Magistrska naloga je objavljena v monografiji »Baročni črni kamniti oltarji ljubljanskih kamnoseških delavnic«, Stična 2001. Katalog črnih kamnitih baročnih oltarjev, prižnic in lavabojev, ki ga je objavila v knjigi, je bila prva sistematična predstavitev tovrstnih spomenikov v strokovni literaturi.
Oltarji, prižnice in lavaboji, izdelani iz črnega kamna (apnenca), predstavljajo med baročnimi umetninami posebno skupino spomenikov. V večjem številu jih zasledimo na Kranjskem ob koncu 17. stoletja, ko so se kulturni tokovi tedanje deželne prestolnice Ljubljane že odločneje usmerili proti italijanski umetnosti, izdelovali pa so jih še v prvih desetletjih 18. stoletja. Namen študije je bil njihov sistematičen popis, analiza in njihova umestitev znotraj baročnih spomenikov na Slovenskem.
Večina oltarjev, ki so nastali v kamnoseški delavnici Mihaela Kuše, so brez večjega kiparskega okrasja, kadar pa je šlo za ugledne naročnike, je Kuša poskrbel za kvaliteten kiparski okras, ki ga je naročil v Benetkah. Na podlagi stilne analize in komparacij je nekatere izmed teh kipov prvič pripisala kiparski delavnici Enrica Merenga (ok. 1639–1723), ki je bil eden izmed vidnejših beneških baročnih kiparjev.
Polajnarjeva svojo strokovno pot nadaljuje v muzealstvu. Leta 1995 se je zaposlila kot kustosinja za umetnostno zgodovino v tedaj nastajajočem Slovenskem verskem muzeju v Stični, predhodniku Muzeja krščanstva na Slovenskem. Muzej ima prostore v delu Cistercijanske opatije Stična. Leta 2003 ji je bilo zaupano vodenje Slovenskega verskega muzeja, za direktorico Muzeja krščanstva na Slovenskem pa je bila prvič imenovana leta 2008. Z nekdanjimi in sedanjimi sodelavci je vidno prispevala k vsebinskemu konceptu muzeja, k ureditvi njegovega pravnoformalnega statusa, k njegovi vedno večji uveljavitvi v slovenskem kulturnem prostoru in k vključevanju muzeja v evropske projekte.
Muzej krščanstva na Slovenskem, ki je od leta 2006 državni muzej, hrani nacionalno bogastvo in opravlja državno javno službo na področju premične sakralne kulturne dediščine in žive dediščine v Republiki Sloveniji.
Krščanstvo je na območju Slovenije skozi stoletja ustvarilo izjemno materialno in duhovno zapuščino, ki znotraj muzejskih aktivnosti dobiva nove dimenzije. Na eni strani muzej predstavlja različne zbirke premične sakralne kulturne dediščine, na drugi strani pa prinaša historični pregled družbenih tokov, v katerih je imelo krščanstvo pomembno vlogo. Muzej z razstavami, publikacijami in različnimi prireditvami komunicira z javnostjo, ker se zaveda, da krščanstvo ni samo del historičnega konteksta, ampak ima svoje mesto tudi v sodobni družbi. Posebno pozornost namenja izobraževanju mladih, saj je aktualni medkulturni dialog tudi dialog med različnimi verstvi. To je dialog, ki je v današnjem svetu vse bolj prisoten in bo imel v prihodnosti človeštva odločilno vlogo.
Kot kustosinja je bila Polajnarjeva avtorica ali soavtorica večine občasnih in stalnih razstav. Med svoje večje strokovne uspehe šteje postavitev dveh obsežnih stalnih razstav; Zgodovina krščanstva na Slovenskem (2002) in Življenje za samostanskimi zidovi (2008) ter dveh občasnih razstav; Jesulus Pragensis: praški Jezušček in druge voščene figure v Slovenskem verskem muzeju (2005) in Dotik svetnikov: vloga relikvij v krščanstvu na Slovenskem (2008).
Za razstavo Zgodovina krščanstva na Slovenskem je prispevala koncept in napisala besedila. Razstava, ki je prva taka pri nas, je postavljena kronološko, v dvanajstih razstavnih prostorih. Obiskovalca seznani z začetki krščanstva na naših tleh v 3. stoletju in ga popelje skozi zgodovino, dolgo približno 1700 let, vse do jubilejnega leta 2000. Ustvarjalci razstave so leta 2003 zanjo prejeli Valvasorjevo priznanje, ki ga za dosežke s področja muzealstva podeljuje Slovensko muzejsko društvo 18. maja, na mednarodni dan muzejev.
Za razstavo Življenje za samostanskimi zidovi je prispevala pretežni del vsebine. Na njej je predstavljena bogata zgodovina stiške opatije, najstarejšega še delujočega samostana na Slovenskem, na ogled so med drugim meniške delavnice, lekarna patra Simona Ašiča, slikarska dela patra Gabrijela Humeka.
Stiški muzej je predstavila tudi zunaj domovine. Leta 1998 je bila povabljena na mednarodni simpozij ob 900-letnici cistercijanskega reda v Alcobaço na Portugalskem. V Dubrovniku je leta 2004 na mednarodni konferenci muzealcev The Best in Heritage zastopala Slovenijo s predstavitvijo nagrajene razstave Zgodovina krščanstva na Slovenskem. V Milanu je leta 2010 predstavila muzej v okviru predavanj s področja zgodovine in umetnosti, ki so bili organizirani kot priprava na študijsko potovanje v Slovenijo. V Sestu al Reghena v Furlaniji - Julijski krajini je muzej predstavila ob vključitvi Stične v mednarodni projekt La via delle Abbazie dal Friuli Venezia Giulia verso l'Europa. Projekt povezuje benediktinska samostana Sankt Lambrecht na avstrijskem Štajerskem, samostan sv. Marije v Sestu al Regheni v Furlaniji - Julijski krajini in cistercijanski samostan v Stični.
Objavila je številne strokovne in poljudne članke o muzeju in muzejskih predmetih. Je avtorica, soavtorica ali urednica večine publikacij, ki jih je izdal muzej. Med njena pomembnejša dela uvršča predvsem štiri monografije: Baročni črni oltarji ljubljanskih kamnoseških delavnic (2001), Zgodovina krščanstva na Slovenskem (2003), Jesulus Pragensis: praški Jezušček in druge voščene figure v Slovenskem verskem muzeju (soavtorica) (2005) in Sit hic museum! 10 let Muzeja krščanstva na Slovenskem in 33 let muzejske dejavnosti v Stični (2016).
Leta 2013 je sprejela nov izziv. Muzej je prvič vključila v dveletni evropski projekt Religija pri oblikovanju evropske kulturne identitete (Religion in the Shaping of European Cultural Identity, RISECI), pri katerem je prevzela vlogo projektne vodje.
Projekt je temeljil na ideji, da je za poznavanje Evrope nujno poznati njeno versko dediščino. Vključene so bile tako verske kot neverske tradicije iz Škotske, Švedske, Španije in Slovenije. Vera je v globaliziranem svetu sprožila plaz nepričakovanih posledic, ki se na zelo različne načine dotikajo civilne družbe. Tako kot v preteklosti je tudi v sedanjosti za širšo družbo pomembna na različne načine. Delitev znanja je bil ključ do tega projekta, pri katerem so sodelovale univerze, muzeji, društva, kulturne organizacije in druge institucije iz okolij, kjer prevladujejo anglikanska, luteranska oziroma katoliška Cerkev. In prav ta raznolikost je dala projektu svojevrsten pečat.
Leta 2014 so v okviru tega projekta stalno razstavo Življenje za samostanskimi zidovi dopolnili z zanimivo interaktivno aplikacijo o stiških rokopisih. Kot je zapisal njen avtor, kustos Tadej Trnovšek, so se tako znameniti srednjeveški stiški rokopisi simbolično vrnili v kraj svojega nastanka in so ponovno zbrani na enem mestu. Aprila 2015 so organizirali enodnevni mednarodni simpozij z naslovom Vloga redovnikov pri oblikovanju evropske kulturne identitete na primeru benediktincev, kartuzijanov in cistercijanov. Izdali so tudi skupni koledar najpomembnejših verskih in kulturnih praznikov v deželah vseh štirih sodelujočih partnerjev.
Lansko leto so v Muzeju krščanstva na Slovenskem slovesno odprli jubilejno razstavo Sit hic museum! 10 let Muzeja krščanstva na Slovenskem in 33 let muzejske dejavnosti v Stični.
Kot pravi Polajnarjeva, jo je pri pripravi razstave in istoimenske spremne publikacije vodila misel, da se muzealci, arhivisti in zgodovinarji pri svojem delu prevečkrat srečujejo z dejstvom, da so arhivski podatki razpršeni ali izgubljeni in da je človeški spomin nezanesljiv. Da se ne bi pozabilo, kako se je razvijal muzej v Stični, je dala pobudo in s sodelavci v jubilejnem letu pripravila razstavo o delovanju muzeja od prve razstave leta 1983, ki so jo pripravili še stiški menihi, do leta 2016, ko za muzej in njegovo dejavnost skrbi že vrsto let pet zaposlenih strokovnjakov z različnih področij.
Muzej v Stični že kvalitetno bogati slovenski in mednarodni kulturni prostor. Preko specifičnih razstav, pripravljenih v skladu s poslanstvom, pozitivno vpliva na ozaveščanje prebivalstva, izobraževanje mladih in krepitev nacionalne zavesti. Zaposleni skupaj s predstavniki Ministrstva za kulturo, ki je financer muzeja, odgovorno skrbijo za dediščino, ki jo muzej pridobiva v skladu z zbiralno politiko. Z razvijajočim se pedagoškim programom se odzivajo tudi na pričakovanja številnih mladih obiskovalcev.
Za letošnjo jesen pripravlja kustos Tadej Trnovšek razstavo o stiških urbarjih, ki bo obiskovalcu pokazala izsledke najnovejših raziskav in mu skušala predstaviti bogato vsebino stiških urbarjev, ki so dragocen vir rodoslovcev, imenoslovcev in raziskovalcev starih topografskih in krajevnih imen. Istočasno bodo odprli gostujočo razstavo Dolga zgodovina urbarjev, ki so jo pripravili kolegi iz Arhiva Republike Slovenije in drugih slovenskih arhivov leta 2015.
V sklopu raziskovanja in sistematičnega dokumentiranja slovenske misijonske dejavnosti po svetu bodo v sodelovanju s Slovenskim etnografskim muzejem na ogled postavili tudi razstavo o znanem avstrijskem teologu, antropologu in misijonarju Paulu Schebesti (1887–1967). Schebesta je bil velik pobudnik misijonskih aktivnosti, zaslovel pa je predvsem kot raziskovalec religij pri t.i. 'primitivnih ljudstvih'. Slovenci so njegovo delo dobro poznali, saj so o njem poročali različni časopisi. Svojemu prijatelju teologu in antropologu dr. Lambertu Ehrlichu je v Ljubljano poslal zbirko 96 predmetov ljudstva Bambuti. Razstava bo predstavila življenje Paula Schebesta, v ospredju bo prikazan njegov stik s Slovenci in vpliv, ki ga je imel na raziskovanje primerjalnega veroslovja med slovenskimi teologi. Na ogled bo izbor predmetov ljudstva Bambuti iz Konga, ki so danes shranjeni v Slovenskem etnografskem muzeju.
Z mislimi pa je Polajnarjeva tudi že v letu 2018. To bo leto, ko bodo obeležili 200. obletnico prve glasbene izvedbe božične pesmi Sveta noč, blažena noč. Nadaljevati bi želeli s predstavitvami sodobnih likovnih umetnikov, ki danes ustvarjajo za sakralni prostor. V sklopu tovrstnih likovnih razstav so že predstavili dela akademskega slikarja Mateja Metlikoviča in akademske slikarke Mire Ličen Krmpotić.
Upajo, da bodo dobili sredstva za odkup katere od pomembnejših umetnin, ki so na tržišču, in tako na podlagi zbiralne politike ustrezno dopolnili svoje bogate zbirke. Svojo energijo pa bo še naprej namenjala tudi reševanju pereče kadrovske podhranjenosti. V muzeju, ki obsega 1793 m2, ki hrani cca 27 000 muzejskih predmetov, ima dve stalni razstavi, restavratorsko delavnico, je zaposlenih le pet uslužbencev. Poleg direktorice in poslovne sekretarke le en kustos, en dokumentalist in ena restavratorka. Muzej nujno potrebuje vsaj še dva kustosa, od katerih bi eden skrbel tudi za nadaljnji razvoj in izvajanje pedagoškega in andragoškega programa.
Mag. Nataša Polajnar Frelih pravi, da ji njen poklic daje tako veselje, da mejo med poklicnimi in zasebnim zelo težko potegne. Vendar pa je seveda žena, hči, sestra, in teta- ponosna na svoji nečakinji. Rada se sprehaja po stari Ljubljani in ljubljanskem gradu, rada obiskuje razstave in rada potuje. V prihodnost gleda z upanjem in zaupanjem.
Dr. Simona Kostanjšek Brglez je otroštvo preživela v Studenícah in Poljčanah, kjer je končala tudi osnovno šolo. Šolanje je nadaljevala na III. gimnaziji v Mariboru. Ves čas pa je bila povezana z umetnostjo. Že v osnovni šoli je pisala pesmi, slikala in bila dejavna v dramski skupini. V okviru Kulturno umetniškega društva Janko Živko Poljčane je bila dejavna tudi v recitacijski in likovni sekciji. Kultura in umetnost sta jo spremljali tudi pozneje, zato se je odločila za študij na Oddelku za likovno umetnost Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru. Po diplomi se je vpisala na podiplomski študij in se kot mlada raziskovalka zaposlila na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta na ZRC SAZU. Njeno pot bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Gostja današnje oddaje Razkošje v glavi bo muzejska svetnica v Narodnem muzeju Slovenije in docentka na oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, dvojna doktorica znanosti umetnostne zgodovine in heritologije Mateja Kos Zabel. Specialni področji njenega dela na področju uporabne umetnosti sta keramika in steklo. Je avtorica številnih razstav, člankov in knjig ter raziskovalka, ki v svoje delo vključuje naravoslovne metode pri preučevanju muzejskih predmetov. Opravlja tudi ekspertno delo in je vodja evropskega projekta Kreativno podjetništvo v keramičnih regijah – razvijanje, izobraževanje, vzpodbujanje. Doc. dr. Matejo Kos Zabel je pred mikrofon povabila Petra Medved.
Saša Mächtig je nesporna legenda slovenskega industrijskega oblikovanja. Pa ne le zato, ker je bil pobudnik oziroma utemeljitelj te študijske smeri na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, ali ker mu je uspelo že takoj po osamosvojitvi, septembra leta 1991, v Ljubljani organizirati svetovni kongres industrijskega oblikovanja, s čimer je Slovenijo, ki si je takrat šele prizadevala pridobiti mednarodno priznanje, pomagal postaviti na zemljevid in jo globalni javnosti predstaviti kot optimistično, izrazito v prihodnost zazrto državo. Ne, Mächtig je legenda preprosto zato, ker smo Slovenci z njim, z njegovim delom v kar najtesnejšem, vsakodnevnem stiku preživeli leta in desetletja. Mächtig je namreč oblikoval telefonske govorilnice, koše za smeti in avtobusna postajališča, ki smo jih množično uporabljali od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja. In, seveda, oblikoval je K67, tisti nepozabni rdeči kiosk, ob katerem smo se potem redno ustavljali, da bi kupili časopise, avtobusne žetone in vžigalnike pa tudi ocvrt krompirček ali sladoled, medtem ko so, sedeč v njem, varnostniki pazili na parkirišča, policisti nadzirali promet, športni novinarji pa komentirali nogometne tekme. Bili so, skratka, časi, ko je bil Mächtigov K67 povsod, na ulici slehernega slovenskega oziroma jugoslovanskega mesta. No, ti časi so slej ko prej mimo, a tu in tam kakšnega kje le še ugledamo – enega tudi v New Yorku, kjer ga je slovita MoMA, nemara najuglednejši muzej sodobne umetnosti na svetu, uvrstila v svojo stalno zbirko globalnih dizajnerskih presežkov 20. stoletja. Še več; skozi zgodbo o idejni zasnovi, izdelavi in mednarodnem uspehu njegovega K67 lahko razberemo veliko tudi o Mächtigu osebno – pri kakšnih ineteltualnih tradicijah se pravzaprav napaja, kako vidi poslanstvo arhitekta in oblikovalca, kako razume razmerje med funkcionalnim in lepim. O vsem tem in še čem je Saša Mächtig razmišljal v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva Saše Mächtiga
Bralci dobre literature, tako starejši kot mlajši, dobro poznajo Sebastijana Preglja. Po izobrazbi je zgodovinar, pisateljska žilica pa ga spremlja vse od osnovnošolskih dni. Začel je s kratko prozo, nadaljeval z romani za odrasle in se nato z veliko odgovornosti lotil tudi pisanja za mlajše bralce. Nagrade in nominacije zanje mu niso tuje, a pravi, da so le dobra spodbuda, nikakor ne razlog za pisanje. O pisateljevanju, njegovem najljubšem kotičku za ustvarjanje, o tem, kako je, ko piše dve knjigi hkrati, pa tudi o tem, da si navadno v začetku leta naredi načrt, do kdaj bi rad kakšno pisanje končal, in se ga potem skuša držati, se je s Sebastijanom Pregljem za tokratno oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.
Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.
Začnimo spoznavanje naše današnje gostje Marije Imperl nekoliko drugače. Leta 2012 je sodelovala pri projektu Gozdni sadeži – vrnitev h koreninam. Ta projekt je nastal ob sodelovanju Andragoškega centra Slovenije, bil je samostojen projekt, s katerim so hoteli povezati vseh šest posavskih občin. Njegov glavni cilj so bili pogovori o gozdu, kakšen je, kakšna so rastišča in kakšna drevesa ima naš gozd, po drugi strani pa tudi spoznavanje gozdnih sadežev, kako so jih včasih uporabljali v kulinariki. Po tretji strani so gozd obravnavali kot prostor, kjer bivajo zgodbe, kjer vlada izjemna biotska pestrost živali in rastlin. Hkrati niso pozabili na dialog med lastniki gozdnih parcel, lokalno skupnostjo, upravljavci gozda in obiskovalci. Ob tem so pozornost namenili tudi mladim in so zanje napisali bonton o vedenju v gozdu, dodali pravljico in bogate ilustracije. Knjigo so potem brezplačno razdelili v vse vrtce, osnovne šole. Poleg tega so v vsaki izmed šestih občin ustanovili študijske krožke in vanje povabili vse od gospodinj, lastnikov in upravljavcev gozda, lokalnih oblasti, društev in drugih. Ta uvod že kaže, kaj zaznamuje Marijo Imperl: ideje, gozd, prostovoljstvo, povezovalnost in še marsikaj, vse to pa bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Dr. elektrotehnike Jožico Rejec najbolje poznamo kot nekdanjo direktorico Domela, enega neuspešnejših in najbolj razvojno usmerjenih slovenskih podjetij, ki danes zaposluje že več kot 1200 ljudi, njihovi elektromotorji pa poganjajo najrazličnejše izdelke po vsem svetu. Podjetje s sedežem v Železnikih je v skoraj 12 letih, ko ga je vodila Jožica Rejec – kljub vrsti kriz, od poplav pa do gospodarske recesije – močno razširilo svoje področje delovanja, nenehno višalo produktivnost ter podvojilo število kvalificiranih delovnih mest. Vendar pa tisto, kar našo gostjo dela resnično posebno, niso le izjemno uspešni rezultati Domela – za katere je dobila tudi vrsto priznanj in nagrad – ampak predvsem svojstven način dela, ki je do teh uspehov pripeljal. Jožica Rejec je namreč v podjetje poleg stremljenja po nenehni inovativnosti in razvoju vnesla tudi solidarnost, medsebojno spoštovanje, povezanost ter prostor za odprt pogovor in sodelovanje vseh zaposlenih. O njenem odnosu do vodenja, pa tudi o njenem siceršnjem življenju – od zelo zgodnjega zanimanja za tehnično področje, ki jo je pripeljalo do dela v razvojnem oddelku takratne Iskre, pa do upokojitve, ki ji zdaj omogoča, da se posveča tudi številnim drugim dejavnostim, kot sta denimo učenje francoščine in igranje klavirja – se je z Jožico Rejec za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.
Zalka Drglin je doktorica ženskih študij in feministične teorije, raziskovalka kulture rojevanja, svetovalka ženskam v duševnih stiskah v nosečnosti in po porodu, predavateljica, snovalka in vodja programov ter avtorica številnih znanstvenih in strokovnih besedil, ljubiteljica narave, mati in pesnica.
Od ukvarjanja z grafičnim oblikovanjem in fotografiranja obleganega Sarajeva do selitve v Slovenijo in pletenja makrameja, ki je pristal celo na čevljih znanega pevca Dina Merlina
Jerneja Jezernik se že več kot 20 let ukvarja z raziskovanjem življenja in dela Alme M. Karlin. Doslej je prevedla 14 Alminih del v slovenščino, napisala tri biografije o njej, med drugim tudi eno v nemščini, da bi se ji približala v jeziku, ki si ga je Alma Karlin izbrala za jezik svojega ustvarjanja ter raziskala njeno rokopisno dediščino v Ljubljani, Berlinu in Gradcu.
Dr. Simoni Gerenčer se zdi najpomembnejše, da vedno stremi k temu, da dela dobro in v korist skupnosti. Je soustanoviteljica in strokovni vodja Združenja gluhoslepih Slovenije DLAN. Bila je prva pri nas, ki je začela strokovno pomagati ljudem z gluhoslepoto ter sistematično razvijati jezik gluhoslepih. V letu 2015 je bila prejemnica nagrade za izstopajoče kakovostno in strokovno delo v zadnjih petih letih. Gre za posebno obliko družbenega priznanja za izjemne uspehe pri delu na področju socialnega varstva, ki ji ga je podelilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Dr. Simona Gerenčer bo o svojem življenju in delu govorila v oddaji Razkošje v glavi. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved.
Dr. Urška Perenič je na ljubljanski filozofski fakulteti študirala germanistiko in slavistiko ter se med študijem še bolj navdušila nad literaturo in literarno vedo. Zato se je takoj vpisala na znanstveni magisterij literarnih ved, potem pa ji je bil odobren neposredni prehod na doktorski študij, ki ga je končala s šestindvajsetimi leti in postala doktorica znanosti s področja literarnih ved. Tja segajo tudi začetki njene akademske kariere na Univerzi v Ljubljani. Hkrati je več let predavala na filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Že med univerzitetnim študijem je s štipendijo Nemške akademske službe za izmenjavo odšla na Nemško, kjer se je nekaj časa izpopolnjevala tudi po opravljenem doktoratu. Predavala je na več akademskih inštitucijah v tujini, med drugim v Zagrebu, Pragi in Tübingenu. Še posebej ponosna je na svojo gostujočo profesuro na Inštitutu za slavistiko Univerze na Dunaju v zimskem semestru študijskega leta 2012/13. Bivanje v cesarskem mestu se ji je posebej vrezalo v spomin zaradi omamnega vonja pečenih maronov in praženih mandljev, ki jih na dunajskih ulicah prodajajo jeseni in pozimi, ter nenehnega prebiranja del avstrijskih pisateljev, med njimi Josepha Rotha in Roberta Musila, ki je na poseben način povezan s Postojno, kjer se je ukoreninila tudi sama. Dr. Urška Perenič je gostja v oddaji Razkošje v glavi njen avtor je Milan Trobič.
Dr. Božidar Flajšman zadnja štiri leta dela kot asistent na oddelku za Zgodovino Ljubljanske filozofske fakultete, kjer raziskuje življenje ob okupacijskih mejah med drugo svetovno vojno. Čeprav se tej temi posveča zelo zavzeto, pa je to le zadnji v vrsti poklicev, ki jih je opravljal v preteklih desetletjih. Belokranjec, doktor likovne pedagogike in nekdanji profesor likovne umetnosti, ki ga še danes fascinira vse od zgodovine vizualnih nagovorov do zbiranja in interpretacije starih razglednic, je namreč v 80-ih letih intenzivno sodeloval pri razkrivanju posledic ene največjih ekoloških katastrof tistega časa, onesnaženosti reke Krupe. Kasneje je skupaj z Dušanom Plutom ustanovil stranko Zeleni Slovenije in postal njen prvi generalni sekretar, po njenem razpadu se je kot strokovni sodelavec v državnem zboru še leta ukvarjal z ekologijo in se med drugim boril proti privatizaciji lova, v Sloveniji pa je organiziral tudi letovanje skupine otrok, ki jih je prizadela černobilska nesreča. Poleg tega že od sodelovanja pri reviji Razmerja v 80-ih letih snema pogovore z ljudmi, ki so tako ali drugače prisostvovali najrazličnejšim dogodkom v naši zgodovini. No, to znanje mu nedvomno pride prav tudi zdaj, ko se zgodovinskemu raziskovanju vpliva okupacijskih meja posveča prav skozi prvoosebna pričevanja in spomine ljudi. O njegovem raznolikem življenju, od mladostnih potovanj na Bližnji vzhod, zanimanja za likovno umetnost, začetkov ekološkega aktiviranja pa do današnjih zgodovinskih raziskovanj, se je z Božidarjem Flajšmanom za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.
V Grčiji je Slovenka, v Sloveniji pa Grkinja, pravi upokojena igralka, ki že desetletja prevaja. Začelo se je s prevodi iz francoščine, nato pa je začela prevajati dela slovenskih pisateljev. V grščino je prevedla tudi Zdravljico. Pri tem se je trudila tudi za to, da je obdržala rimo. Zadnje delo, ki ga je prevedla, je roman In ljubezen tudi Draga Jančarja. Najtežje pri prevodih je najti pravi slog, pravi. "Mislim, da mi tudi pri delih Draga Jančarja to lepo uspeva." Lojzka Avajanos del leta preživi v Atenah, del pa v Višnji Gori v hiši svojih prednikov. V Sloveniji uživa v naravi, kar močno pogreša v Atenah. Povsod, tako v Atenah kot v Višnji Gori, pa je obkrožena z literaturo, ki je brezčasna, ki bogati in boža človeško dušo. Tudi njeno.
Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v soju medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovega življenja. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.
Napoved Miloš Toni je najprej stanoval v Starem trgu, potem so se preselili v Begunje pri Cerknici in od tam v Cerknico. Vmes je nekaj časa živel v Ljubljani in potem se je pred 30-imi leti spet preselil nazaj v Cerknico in tako je njegovo življenje dobesedno povezano z Notranjsko. Leta 1973 se je začel na fakulteti za elektrotehniko študij računalništva in Miloš Toni je bil študent druge generacije tega takrat še malo znanega študija. Zato tudi ne preseneča, da je bil takrat študij tega področja nekaj zelo zanimivega, saj so se ukvarjali z zadevami, ki so za današnje računalništvo nekaj povsem neznanega. Pojem informatike je bil še v povojih, osebnih računalnikov in zaslonov še ni bilo, medsebojno komuniciranje je potekalo prek konzol, teleprinterjev in prek luknjanih kartic. Miloš Toni se je po študiju zaposlil na Inštitutu Jožef Štefan, po desetih letih pa je nastal tehnološki park in skupaj s tremi sodelavci so ustanovili podjetje, ki deluje še danes, vendar Miloš Toni z njimi ni več povezan. Njegova pot se je pomaknila v povsem druge vode, in to pot bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
V Škofji Loki dobri dve leti deluje restavratorsko podjetje s polnim imenom Restavratorski atelje Bogovčič, Triptih, d. o. o., to je družinsko podjetje, v katerem se že vrsto let ukvarjajo z restavriranjem likovnih umetnin. Predvsem s freskami, oltarji in slikami. Ustanovitelj in direktor podjetja je Luka Bogovčič, ki že več kot trideset let sodeluje pri restavratorskih posegih na stenskih slikah, leseni polihromirani plastiki, oltarjih ter slikah na platnu in slikah na lesu. Luka Bogovčič se je rodil v Kranju, vendar je tam preživel le tri dni, večino svojega življenja pa je preživljal v Ljubljani v Novem Polju, kjer je obiskoval osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na srednji grafični šoli. Že od zgodnje mladosti je rad slikal, vendar je to pozneje opustil. Vmes je kot študent delal v knjigarni Kazina, v tem času pa je počasi že začel delati skupaj z očetom, akademskim slikarjem in priznanim restavratorjem Ivanom Bogovčičem. Ta je bil v tistem času vodja oddelka za stenske poslikave na Restavratorskem centru Republike Slovenije, kamor je Luka vse otroštvo zahajal na obiske. To sodelovanje ga je počasi usmerilo v restavratorstvo in kmalu so zaradi povečanega obsega dela ustanovili družinsko restavratorsko podjetje Triptih, ki letos praznuje petnajstletnico delovanja. Luka Bogovčič je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Polona Lovšin je ženska, ki izžareva toliko energije, da ji je težko verjeti, da pridejo dnevi, ko ni tako. Svoje sledilce na družbenih omrežjih razvaja z miniaturnimi risbicami in komentarji, v katerih nastopata ona in njen psiček. Razvaja tudi otroke in odrasle – s čudovitimi risbami v otroških knjigah, ki iz zgodb naredijo pravljice. Riše povsod, kjer je dovolj prostora – te prilagodljivosti jo je naučilo življenje, ki z njo ni bilo zmeraj prijazno, saj je morala sama z dvema otrokoma prebroditi nekaj zelo težkih življenjskih preizkušenj. Kljub vsemu ni nikoli izgubila optimizma in strasti do svojega dela. In seveda grozljivk, v katerih najde veliko estetike in je v bistvu sploh ne strašijo. Njen pogled je sestavljen iz detajlov, ki sestavljajo slike, ki se močno razlikujejo od tistega, kar vidi večina. Kaj vse ujame in kaj se skriva za njenim pogledom, je skušal v oddaji Razkošje v glavi ugotoviti Jure K. Čokl.
Rajka Lotriča se večina naših poslušalcev verjetno spominja kot člana nekdanje jugoslovanske nordijske reprezentance – bil je udeleženec olimpijskih iger leta 1988 v Calgaryju, istega leta je na stari Bloudkovi velikanki dosegel tudi drugo mesto na tekmi svetovnega pokala. Ob koncu športne kariere se je vrnil tja, kamor ga je vleklo vse življenje – v gore, ki jim je posvetil življenje. Kot gorski reševalec letalec in inštruktor, alpinist in turni smučar, zaposlen v Slovenski vojski, s katero je odletel na pomoč tudi v Bosno v času velikih poplav pred nekaj leti. Med drugim tudi nekdanjega inštruktorja alpinistične šole v Nepalu je tik pred odhodom v pokoj pred mikrofon povabil Jure K. Čokl.
Muanis Sinanović, literarni umetnik in premišljevalec, pesni medtem ko hodi, in ustvarja obliko čudenja, saj je v te vrste premikanju nekaj zelo skrivnostnega in preprostega, um in telo namreč z njo prihajata, kot pravi, v nekakšno sinhroniciteto. Njegove pesmi v slovenskem jeziku, zbrane v štirih zbirkah, so bile prevedene v več jezikov, za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec Slovenskega knjiženega sejma, za Krhke karavane pa letos kritiško sito. Izdal je tudi balkanofuturistični roman Anastrofa. V oddajo Razskošje v glavi je Muanisa Sinanovića povabila Magda Tušar:
Neveljaven email naslov