Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko te tujina občuduje in domovina zavrača
Peter Fister, doktor arhitekturnih znanosti, se je rodil leta 1940 v Celju. Njegova znanstvenoraziskovalna pot je izjemno zanimiva in bogata. V Sloveniji je uvedel metodologijo interdisciplinarnega načrtovanja revitalizacije arhitekturne dediščine, razvil je mednarodno primerljivo metodo dokumentiranja arhitekturnih spomenikov, ki so jo sprejeli tudi kot posebno dokumentacijo za potrebe Unescovega seznama svetovne kulturne dediščine. Vodil je izdelavo načrtov varstva in prenove več kot 40-ih spomeniško zaščitenih mestnih in vaških jeder v Sloveniji in po Evropi. Na Fakulteti za arhitekturo je ustanovil osnovni arhiv dokumentacije arhitekturne dediščine Slovenije, ki zajema 4.500 naselij in 35.000 stavb v Sloveniji in je zdaj v celoti prenesen v Državni arhiv Slovenije pod naslovom Korpus slovenske arhitekture. Veliko zanimanje pa je vzbudila ena izmed njegovih knjig: Arhitektura slovenskih protiturških taborov. Dr. Peter Fister je gost oddaje Razkošje v glavi.
Razprava, mednarodna konferenca Alpe-Jadran.
foto: Arhiv Peter Fister.
dr. Peter Fister je 1964 diplomiral na Oddelku za arhitekturo FAGG, Univerze v Ljubljani. Leta 1974 promoviran za doktorja arhitekturnih znanosti na Univerzi v Ljubljani.
V letih 1966/67 sodeloval kot raziskovalec na École française d˙Athènes (publ.: Délos, E. de Boccard, Paris 1970). 1971 in 1972 je opravil magistrski študij konzervatorstva (ICCROM, Rim, Italija). Med leti 1966 in 1974 je delal kot arhitekt-konzervator na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Kranj. Od 1974 dalje je predavatelj na Fakulteti za arhitekturo UL za področji Zgodovine arhitekture in Varstvo arhitekturne dediščine. Občasno predava na različnih mednarodnih univerzah (Avstrija, Italija, Hrvaška itd.) in na Filozofski fakulteti, Biotehnični fakulteti UL ter na ALU Oddelku za restavratorstvo.
Poleg članstev v različnih državnih strokovnih komisijah in odborih je 1978 postal član UNESCO Professional Scheme, 1986 član UNESCOve komisije za vzgojo arhitektov-konzervatorjev, 1993 in 1994 član Komisije za varstvo spomenikov pri Svetu Evrope, od 1998 do 2002 nacionalni koordinator za področji arhitekture in urbanizma pri Ministrstvu za znanost, ter član sveta Urada za varstvo kulturne dediščine pri Ministrtsvu za kulturo RS. Od 1998 do 2002 je bil prorektor Univerze v Ljubljani.
Med drugimi priznanji je bil 1990 odlikovan z Redom dela z zlatim vencem Slovenije, Radovljica pa mu je 1973 podelila posebno priznanje za ustvarjalno strokovno delo na spomeniškem varstvu. 2007 je prejel Steletovo nagrado za življenjsko delo na področju varstva kulturne dediščine in 2009 mu je podelila naziv »zaslužni profesor« Univerza v Ljubljani.
Organiziral in izvedel je dokumentiranje in prenovitvene načrte za ogroženo kulturno dediščino po potresih 1974 (Kozjansko), 1976 in 1998 (Tolminsko in Breginjski kot) ter 1979 (Črnogorsko primorje, kjer je bilo področje Kotorskega zaliva na tej osnovi sprejeto v seznam UNESCOve dediščine).
Na Fakulteti za arhitekturo je ustanovil osnovni arhiv dokumentacije arhitekturne dediščine Slovenije (4.500 naselij in 35.000 stavb v Sloveniji), ki je sedaj v celoti prenešen v Državni arhiv Slovenije pod naslovom Korpus slovenske arhitekture. Na tej osnovi je s sodelavci pripravil in objavil posebne prostorske študije (Arhitekturne krajine in regije Slovenije ter Glosar arhitekturne tipologije Slovenije, MOP 1992; Celostno varstvo stavbnih in naselbinskih vrednot v prostorskem razvoju RS, MOP+FA, Ljubljana 2001), ki so bile vključene kot osnovni usmerjevalci bodočega prostorskega razvoja Slovenije (Strategija prostorskega razvoja Slovenije, MOPE, Ljubljana 2004). Od 2002 do 2005 je bil koordinator širokega mednarodnega raziskovalnega programa Re Urban Mobil v okviru 5. evropskega programa za področje arhitekture in urbanizma v reurbanizaciji mestnih jeder in ohranitvi njihove kulturne dediščine.
Njegova bibliografija (BBUL 1976, 1987, 1996, COBISS...) obsega preko 650 naslovov, med njimi 32 monografskih publikacij (Obnova in varstvo arhitekturne dediščine- PK 1979, Arhitektura slovenskih protiturških taborov- SM 1975, Umetnost stavbarstva na Slovenskem- CZ 1986, Erlebte Achitektur in Südkärnten MZ/HV 1991, Reurbanisation of architecture and urban structures – planning methodology-UL FA 2007 itd.), preko 250 znanstvenih člankov, 25 monografsko obdelanih raziskovalnih projektov, večje število referatov in predavanj z domačih in mednarodnih strokovnih ali znanstvenih kongresov, strokovnih prispevkov itd. Pretežni del bibliografije obravnava področje varstva kulturne dediščine, zgodovine arhitekture, teorije arhitekturne stroke in specifičnih oblik urbanističnega načrtovanja. Svoje znanstvene in strokovne dosežke ter slikarska dela je predstavil v Sloveniji in Avstriji v 15 samostojnih razstavah. Objavlja doma in v tujini ter sodeluje v znanstvenih raziskavah in projektih doma in v tujini.
895 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ko te tujina občuduje in domovina zavrača
Peter Fister, doktor arhitekturnih znanosti, se je rodil leta 1940 v Celju. Njegova znanstvenoraziskovalna pot je izjemno zanimiva in bogata. V Sloveniji je uvedel metodologijo interdisciplinarnega načrtovanja revitalizacije arhitekturne dediščine, razvil je mednarodno primerljivo metodo dokumentiranja arhitekturnih spomenikov, ki so jo sprejeli tudi kot posebno dokumentacijo za potrebe Unescovega seznama svetovne kulturne dediščine. Vodil je izdelavo načrtov varstva in prenove več kot 40-ih spomeniško zaščitenih mestnih in vaških jeder v Sloveniji in po Evropi. Na Fakulteti za arhitekturo je ustanovil osnovni arhiv dokumentacije arhitekturne dediščine Slovenije, ki zajema 4.500 naselij in 35.000 stavb v Sloveniji in je zdaj v celoti prenesen v Državni arhiv Slovenije pod naslovom Korpus slovenske arhitekture. Veliko zanimanje pa je vzbudila ena izmed njegovih knjig: Arhitektura slovenskih protiturških taborov. Dr. Peter Fister je gost oddaje Razkošje v glavi.
Razprava, mednarodna konferenca Alpe-Jadran.
foto: Arhiv Peter Fister.
dr. Peter Fister je 1964 diplomiral na Oddelku za arhitekturo FAGG, Univerze v Ljubljani. Leta 1974 promoviran za doktorja arhitekturnih znanosti na Univerzi v Ljubljani.
V letih 1966/67 sodeloval kot raziskovalec na École française d˙Athènes (publ.: Délos, E. de Boccard, Paris 1970). 1971 in 1972 je opravil magistrski študij konzervatorstva (ICCROM, Rim, Italija). Med leti 1966 in 1974 je delal kot arhitekt-konzervator na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Kranj. Od 1974 dalje je predavatelj na Fakulteti za arhitekturo UL za področji Zgodovine arhitekture in Varstvo arhitekturne dediščine. Občasno predava na različnih mednarodnih univerzah (Avstrija, Italija, Hrvaška itd.) in na Filozofski fakulteti, Biotehnični fakulteti UL ter na ALU Oddelku za restavratorstvo.
Poleg članstev v različnih državnih strokovnih komisijah in odborih je 1978 postal član UNESCO Professional Scheme, 1986 član UNESCOve komisije za vzgojo arhitektov-konzervatorjev, 1993 in 1994 član Komisije za varstvo spomenikov pri Svetu Evrope, od 1998 do 2002 nacionalni koordinator za področji arhitekture in urbanizma pri Ministrstvu za znanost, ter član sveta Urada za varstvo kulturne dediščine pri Ministrtsvu za kulturo RS. Od 1998 do 2002 je bil prorektor Univerze v Ljubljani.
Med drugimi priznanji je bil 1990 odlikovan z Redom dela z zlatim vencem Slovenije, Radovljica pa mu je 1973 podelila posebno priznanje za ustvarjalno strokovno delo na spomeniškem varstvu. 2007 je prejel Steletovo nagrado za življenjsko delo na področju varstva kulturne dediščine in 2009 mu je podelila naziv »zaslužni profesor« Univerza v Ljubljani.
Organiziral in izvedel je dokumentiranje in prenovitvene načrte za ogroženo kulturno dediščino po potresih 1974 (Kozjansko), 1976 in 1998 (Tolminsko in Breginjski kot) ter 1979 (Črnogorsko primorje, kjer je bilo področje Kotorskega zaliva na tej osnovi sprejeto v seznam UNESCOve dediščine).
Na Fakulteti za arhitekturo je ustanovil osnovni arhiv dokumentacije arhitekturne dediščine Slovenije (4.500 naselij in 35.000 stavb v Sloveniji), ki je sedaj v celoti prenešen v Državni arhiv Slovenije pod naslovom Korpus slovenske arhitekture. Na tej osnovi je s sodelavci pripravil in objavil posebne prostorske študije (Arhitekturne krajine in regije Slovenije ter Glosar arhitekturne tipologije Slovenije, MOP 1992; Celostno varstvo stavbnih in naselbinskih vrednot v prostorskem razvoju RS, MOP+FA, Ljubljana 2001), ki so bile vključene kot osnovni usmerjevalci bodočega prostorskega razvoja Slovenije (Strategija prostorskega razvoja Slovenije, MOPE, Ljubljana 2004). Od 2002 do 2005 je bil koordinator širokega mednarodnega raziskovalnega programa Re Urban Mobil v okviru 5. evropskega programa za področje arhitekture in urbanizma v reurbanizaciji mestnih jeder in ohranitvi njihove kulturne dediščine.
Njegova bibliografija (BBUL 1976, 1987, 1996, COBISS...) obsega preko 650 naslovov, med njimi 32 monografskih publikacij (Obnova in varstvo arhitekturne dediščine- PK 1979, Arhitektura slovenskih protiturških taborov- SM 1975, Umetnost stavbarstva na Slovenskem- CZ 1986, Erlebte Achitektur in Südkärnten MZ/HV 1991, Reurbanisation of architecture and urban structures – planning methodology-UL FA 2007 itd.), preko 250 znanstvenih člankov, 25 monografsko obdelanih raziskovalnih projektov, večje število referatov in predavanj z domačih in mednarodnih strokovnih ali znanstvenih kongresov, strokovnih prispevkov itd. Pretežni del bibliografije obravnava področje varstva kulturne dediščine, zgodovine arhitekture, teorije arhitekturne stroke in specifičnih oblik urbanističnega načrtovanja. Svoje znanstvene in strokovne dosežke ter slikarska dela je predstavil v Sloveniji in Avstriji v 15 samostojnih razstavah. Objavlja doma in v tujini ter sodeluje v znanstvenih raziskavah in projektih doma in v tujini.
»Politična imaginacija mora obstajati pri vsakem človeku. Človek mora sanjati, človek si mora želeti nečesa, se prepustiti nečemu, kar ni samo vsakdan, rutina, skrb za preživetje,« pravi dolgoletna aktivistka Aigul Hakimova, ki se je iz rodne Kirgizije v Slovenijo preselila pred dvajsetimi leti.
»Moje življenje se je začelo v majhnem zaselku pod vrhom Uršlje gore, imenovanem Plešivec. Tam sta nekoč pred drugo svetovno vojno stali dve graščini veleposestnika Skubica, ena je bila lovski dvorec. Med vojno je ena izmed teh zgradb pogorela, zraven nje pa je stala majhna lesena koča, v kateri so stanovali gozdni delavci. Eden izmed teh je bil tudi moj oče. Plešivca se spomnim le iz pripovedovanja staršev, ker sem bil še zelo majhen. Zanimivo je, da sem pri devetih mesecih zbolel za davico. V tistih krajih ni bilo ne cest ne elektrike, pozimi je bilo veliko snega in tako so me na sankah peljali več ur daleč v bolnišnico v Slovenj Gradcu. Tam so mi rešili življenje. V podobnem času je tudi sestrica moje poznejše žene, živeli so v Ljubljani, zbolela za davico, vendar je umrla, čeprav so bili zdravniki v mestu na dosegu.« Tako je začel pripoved o sebi Anton Lesnik, gost v oddaji Razkošje v glavi; njen avtor je Milan Trobič.
Ko je leta 1969 začel službovati kot profesor zgodovine in geografije na tedanji Srednji ekonomski šoli v Mariboru je bil manj kot desetletje starejši od svojih dijakinj in dijakov. Danes, ko jih šteje 80, je predsednik Domovinskega društva generala Rudolfa Maistra v Mariboru in gost Razkošja v glavi. Profesor Aleš Arih iz Maribora. Preteklost in potovanja ga zanimata, odkar ve zase, zato odločitev za študij ni bila težka. Pedagoški poklic pa je sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja zamenjal za delo pri tedanjem Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine v Mariboru. Tam in tedaj se je prvič srečal s tematiko, ki mu danes več kot le izpolnjuje čas. S člani Domovinskega društva generala Rudolfa Maistra skrbi za ohranjanje spomina na čase, ki so mimo in na ljudi, ki jih že dolgo ni več. Z njim se je pogovarjal Stane Kocutar.
Tine Schein je velik poznavalec in zaščitnik narave, predvsem tiste okoli Cerknice. Po izobrazbi je sicer arheolog, bil pa je eden glavnih pobudnikov ustanovitve zaščitenega območja okoli Cerkniškega jezera. Ko je bil župan občine Cerknica, mu je to z ekipo tudi uspelo, Notranjski regijski park pa letos praznuje 20. obletnico obstoja. Z njim smo se pogovarjali o Cerkniškem jezeru, našem odnosu do okolja in zgodovine, o arheologiji in najdbi čisto pravega zaklada.
Gost oddaje Razkošje v glavi je velik poznavalec in zaščitnik narave, predvsem tiste okoli Cerknice. Tine Schein, po izobrazbi sicer arheolog, je bil eden glavnih pobudnikov ustanovitve zaščitenega območja okoli Cerkniškega jezera. Ko je bil župan občine Cerknica, mu je to tudi uspelo, Notranjski regijski park pa letos praznuje 20. obletnico obstoja. Z njim smo se pogovarjali o Cerkniškem jezeru, našem odnosu do okolja in zgodovine, o arheologiji in najdbi čisto pravega zaklada.
Saj je res dolgo živel v tujini, a je vseeno malce presenetljivo slišati avtorja najbolj uspešnega romana sodobne slovenske književnosti priznati: »Še danes se lažje izražam v angleščini kakor v slovenščini.«
»Belo palico imam zato, da vas opozorim na svojo slepoto, in ne sebe na vašo!« »Celo v slepoti je lahko svet barvit, le pobarvati ga moraš sam.« Aforizma sta iz knjige Črna svila z raskavo obrobo – Aforizmi o slepoti, ki jo je napisal Valter Čučkovič. Ob današnjem mednarodnem dnevu bele palice smo v oddajo Razkošje v glavi povabili slepega pesnika in aforista Valterja Čučkoviča, ki se predstavlja z obširnim literarnim opusom. O njegovem življenju in ustvarjanju se je z njim pogovarjala novinarka Petra Medved.
Dr. Tamara Leskovar je doma s Hrušice pri Jesenicah, kot večina je šla študirat v Ljubljano, potem ko se je odločila za študij arheologije na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Po diplomi se je zaposlila v zasebnem arheološkem podjetju, kjer se je pri enem izmed projektov pokazala možnost za nadaljevanje študija. Od nekdaj so jo zanimali človeški posmrtni ostanki v arheoloških najdbah, te smeri pa v Sloveniji ni mogoče doštudirati neposredno, ampak se za to smer lahko specializirajo le biologi na Biotehniški fakulteti. Zato se je dr. Tamara Leskovar odločila, da bo znanje o človeških kosteh v arheoloških kontekstih pridobila v tujini, kjer je vpisala, študirala in zagovarjala znanstveni magisterij na priznani angleški univerzi Bradford, in potem se je kot mlada raziskovalka izpopolnjevala še v Združenih državah. Tako se je specializirala za človeško osteologijo in paleopatologijo. Dr. Tamara Leskovar je gostja v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Gost tokratne oddaje Razkošje v glavi je vsestranski pripovedovalec zgodb; glasbenik, raper, igralec in scenarist; Joseph Nzobandóra - Jose. V oddaji ob pomoči svojih izkušenj pretresa koncept identitete, razkriva pripovedno moč odra in pojasnjuje, zakaj ne sodeluje v 'rapovskih dvobojih'. Pred mikrofon ga je povabil Ambrož Kvartič.
Kipar Zoran Poznič, ki se vse bolj ukvarja z novomedijskimi praksami, načini sodelovanja med, kot se zdi, vse bolj poneumljenim človekom in skoraj pametnim strojem, razmišlja, kako denimo v transhumanem svetu humanizirati tehnologijo. Umetno inteligenco, ki je preplavila vse sisteme našega sveta, bi bilo namreč treba tako kot ljudi, ki smo se utaborili v coni udobja, uporabljati za namene večje empatije. Družbo namreč vse bolj vodijo principi manipulacije, konformistične formule in utilitarizem, človek pa postaja popredmeten. Država, celo galerijske in muzejske ustanove velikokrat ne prepoznavajo vrhunskih umetnic in umetnikov ter pomena sodobne umetnosti. V njegovem kiparskem opusu, spomnimo se le na njegovega robustnega Feniksa in posvetitev rudarjem vseh generacij v obliki ogromnega Prometeja, Zoran Poznič sam prepoznava svojo vpetost v težko temno zemljo Trbovelj. Tam je preživel svoja zgodnja leta, šel čez temo in svetlobo, se našel v gojišču mladih trboveljskih kulturnic in kulturnikov … Nekdanji minister za kulturo zdaj vodi krovno zvezo likovnih umetnikov, za njim je postavitev največjega Majskega salona do zdaj. Magda Tušar ga je povabila v oddajo Razkošje v glavi.
Akademski kiipar Zoran Poznič, ki je magistriral s področja videa in novih medijev na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, in se intenzivno ukvarja z novomedijskimi praksami, načini sodelovanja med, kot se zdi, vse bolj poneumljenim človekom in skoraj pametnim strojem, razmišlja, kako denimo v transhumanem svetu humanizirati tehnologijo.Umetno inteligenco, ki je preplavila vse sisteme našega sveta, bi bilo namreč treba tako kot ljudi, ki smo se utaborili v coni udobja, uporabljati za namene večje empatije. Družbo namreč vse bolj vodijo principi manipulacije, konformistične formule in kalkulativni um, človek pa postaja popredmeten. Država, celo galerijske in muzejske ustanove velikokrat ne prepoznavajo vrhunskih umetnic in umetnikov ter pomena sodobne umetnosti. V njegovem kiparskem opusu, spomnimo se le na njegovega robustnega Feniksa in posvetitev rudarjem vseh generacij v obliki ogromnega Prometeja, Zoran Poznič sam prepoznava svojo vpetost v težko temno zemljo Trbovelj. Tam je preživel svoja zgodnja leta, šel čez temo in svetlobo, se našel v gojišču mladih trboveljskih kulturnic in kulturnikov … Nekdanji minister za kulturo zdaj vodi krovno zvezo slovenskih likovnih umetnikov, ki pa ji država za tako številčno članstvo, dejavnosti in prizadevanja, primakne odločno premalo sredstev, kot bi šlo za kako manjše gasilsko društvo, je kritićen Poznič. Za njim je tudi postavitev največjega Majskega salona ZDSLU do zdaj, ki je letos nastala v sodelovanju z galerijo KIBLA PORTAL v Mariboru. Del razkošnih izkustev in spoznanj je delil tudi v pogovoru z Magdo Tušar. foto:Wikipedia
Izredna profesorica dr. Nadja Zupan Hajna, znanstvena svetnica, je diplomirala iz geologije leta 1987, 1990 končala magistrski študij in leta 2002 doktorirala iz geoloških znanosti; vse na Oddelku za geologijo na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Njena doktorska teza je bila posvečena raztapljanju apnenca, nepopolnemu raztapljanju v jamah in produkciji karbonatnih klastičnih jamskih sedimentov. Leta 1991 se je 3 mesece izpopolnjevala na McMaster University v Hamiltonu. Od leta 1987 je zaposlena kot raziskovalka na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni, letos je postala tudi predsednica Mednarodne speleološke zveze. Dr. Nadja Zupan Hajna je gostja v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Dr. Jana S. Rošker je mednarodno priznana sinologinja, ki se tako raziskovalno kot predavateljsko ukvarja predvsem s kitajsko filozofijo od njenih začetkov do modernosti, prav posebej pa z vprašanji človekovega spoznanja. Vse od začetka 80-ih let, ko je prvič odšla na Kitajsko, stalno obiskuje to vzpenjajočo se velesilo in je v tesnem stiku tako z družbeno kot z akademsko resničnostjo tamkajšnjega življenja. Čeprav raziskovanje zavzema velik del njenega življenja, pa se je tokratna gostja Razkošja v glavi v slovenski prostor izjemno močno vpisala tudi drugače, in sicer kot ena od treh ustanoviteljev Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti ter dolgoletna predstojnica in predavateljica na tem oddelku. S priznano sinologinjo – ki jo kakšen od poslušalcev morda pozna tudi po njenem hobiju: džezovskem petju – smo za tokratno oddajo govorili njenem odraščanju v Prekmurju, študiju na Dunaju, obiskih hitro spreminjajoče se Kitajske, ustanovitvi oddelka in nenazadnje vprašanju, zakaj na Zahodu azijsko filozofijo tako pogosto spregledujemo ter v čem je tako drugačna od evropske misli. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Gost tokratne oddaje Razkošje v glavi bo plesalec, koreograf in plesni pedagog Željko Božić. V oddaji pripoveduje o tem, da med gibanjem laže dobiva ideje, pojasnjuje vrednost uhajanja vsakršni formi in razmišlja o tem, kako se je definicija uspeha v njegovi karieri spreminjala.
Vanda Šega je svojo prvo pesniško zbirko Skrhane sanje objavila leta 1988 in zanjo prejela nagrado Jožeta Udoviča. Tako kot Jože Udovič, pisatelj, pesnik, esejist in prevajalec, tudi Vanda Šega živi in ustvarja v okolju čarobnega in skrivnostnega cerkniškega jezera. Pesmi je začela pisati že v gimnaziji. Prvi zbirki so sledile še številne druge. Do zdaj je izdala 10 pesniških zbirk, zbirko kratke proze in dva romana. Zadnji - roman Polovica dvojine - je izšel pred kratkim. Ustvarjanje Vande Šege, ki je bila skoraj tri desetletja tudi naša RTV-kolegica, je tesno povezano s rahločutnim razumevanjem človeka, njegovih stisk in samoizpraševanja. Njeno delo je tako kot ona sama – polno čustev in posebne miline, ki očara in prepriča, da je prav, da si vzamemo čas drug za drugega. Kajti v sebi nosimo zgodbe in razmišljanje, ki jih lahko podelimo le med sabo.
Življenjske okoliščine človeka vodijo po različnih poteh in v različna okolja. In če ve, da so vzrok za to prave odločitve in če je zvest samemu sebi in svojim vrednotam, ni nič pretežko. Dr. Hubert Zeiler, ki se je rodil in pretežni del svojega življenja preživel v rodni Avstriji, danes nič ne okleva pri vprašanju, kje je doma. Doma je v Sloveniji. Hubert Zeiler je študiral gozdarstvo. Svojo poklicno pot je posvetil skrbi za divje živali v naravnem okolju, vplivu človeka na ta habitat in ozaveščanju, zakaj je treba skrbno čuvati biotsko pestrost. Je tudi ilustrator, slikar, avtor številnih strokovnih člankov in knjig – 15 jih je in med temi so tudi knjige za otroke. Na njegovem domu na Vrhu nad Višnjo Goro ga je obiskala Darja Groznik.
Daša Medvešček živi v Solkanu, kjer je obiskovala osnovno šolo, potem se je šolala na srednji šoli v Novi Gorici in Tolminu. Na Univerzi v Novi Gorici na Fakulteti za humanistiko je študirala slovenistiko in leta 2013 postala magistrica slovenistike, nato pa se je izobrazila še iz bibliotekarstva in postala bibliotekarka. Leta 2018 se je zaposlila v Knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici, kjer dela na domoznanskem oddelku in skrbi za krajevno knjižnico v Desklah. Na domoznanskem oddelku hranijo gradivo, ki so ga izdali posamezniki in založbe in ki obravnava domoznansko tematiko, od etnografije do zgodovine in še česa. To gradivo prihaja z območja Severne Primorske, od Nove Gorice do Tolmina, Cerknega, Idrije in Ajdovščine, pa tudi zamejstva. Vendar Daša ni samo knjižničarka, je tudi vnukinja znamenitega Pavla Medveščka. Kaj to pomeni, pa v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Maja Kastelic, slovenska ilustratorka, se je rodila v Novem mestu. Po gimnaziji, ki jo je končala kot zlata maturantka, se je vpisala na akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Študij slikarstva je leta 2006 ob pomoči mentoric prof. Metke Krašovec in doc. dr. Nadje Zgonik končala z odliko in knjižno izdajo diplomskega dela pri Raziskovalnem inštitutu ALUO. Med letoma 2006 in 2010 se je posvečala znanstvenemu magistrskemu študiju in je na fakulteti za humanistične študije v Kopru vpisala predmet filozofija in teorije vizualne kulture. Od leta 2011 je v razvid samozaposlenih v kulturi na ministrstvu za kulturo vpisana kot slikarka, od leta 2014 pa tudi kot ilustratorka. Svoje slikarsko delo je predstavila na več samostojnih in skupinskih razstavah, od leta 2012 pa se ukvarja z ilustratorskim delom za slovenske in tuje založnike. Prejela je vrsto pomembnih nagrad doma in na tujem. Živi in ustvarja v Trebnjem. Maja Kastelic je gostja v oddaji Razkošje v glavi; avtor je Milan Trobič.
Béla Szomi je človek mnogih strasti in zanimanj, od fizike, astronomije in šaha pa do glasbe, pesnjenja, prevajanja ter celo gobarjenja in zeliščarstva. Poslušalci našega radia ga verjetno najbolje poznajo kot vodjo glasbene skupine Kontrabant, ki že skoraj 20 let ustvarja in poustvarja etno in ljudsko glasbo, zaznamovano s Prekmurjem, kjer je Béla Szomi preživel svojo mladost, ter temu primerno polno besedil v najrazličnejših jezikih tega obmejnega področja, od prekmurskega narečja, pa do madžarščine in romskega jezika. In vendar to sploh ni osnovni poklic tokratnega gosta Razkošja v glavi. Béla Szomi je namreč že dobrih trideset let izjemno uspešen učitelj osnovnošolske fizike, njegovi učenci, ki se jim ogromno posveča tudi izven rednega pouka, pa dosegajo odlične rezultate tudi na področjih logike in astronomije. In kot da to ni dovolj, se naš gost v zadnjih letih vse intenzivneje ukvarja tudi s pisanjem pesmi in leposlovja ter prevajanjem iz madžarščine. O njegovem razgibanem in zanimivem življenju, ki ga na vsakem koraku prežemata iskrena radovednost in neverjetna energija, se je z Bélo Szomijem za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.
Kot najstnik je sanjal, da bi imel »rock band«, da bi z njim in orkestrom nastopil na stadionu. Ali pa da bi pisal filmsko glasbo. Izpolnila se mu ni le ena, temveč kar obe želji. V oddaji Razkošje v glavi bomo spoznali glasbenika in skladatelja Tomaža Okrogliča Rousa, ki ga večina pozna kot klaviaturista skupine Siddharta. Sam zase pravi, da ga je toliko, da se ne more izraziti le skozi rock, tako da se je v zadnjem obdobju podpisal tudi pod glasbo v nekaj filmih, promocijskih videih in v nadaljevanki V imenu ljudstva.
Neveljaven email naslov
