Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko te tujina občuduje in domovina zavrača
Peter Fister, doktor arhitekturnih znanosti, se je rodil leta 1940 v Celju. Njegova znanstvenoraziskovalna pot je izjemno zanimiva in bogata. V Sloveniji je uvedel metodologijo interdisciplinarnega načrtovanja revitalizacije arhitekturne dediščine, razvil je mednarodno primerljivo metodo dokumentiranja arhitekturnih spomenikov, ki so jo sprejeli tudi kot posebno dokumentacijo za potrebe Unescovega seznama svetovne kulturne dediščine. Vodil je izdelavo načrtov varstva in prenove več kot 40-ih spomeniško zaščitenih mestnih in vaških jeder v Sloveniji in po Evropi. Na Fakulteti za arhitekturo je ustanovil osnovni arhiv dokumentacije arhitekturne dediščine Slovenije, ki zajema 4.500 naselij in 35.000 stavb v Sloveniji in je zdaj v celoti prenesen v Državni arhiv Slovenije pod naslovom Korpus slovenske arhitekture. Veliko zanimanje pa je vzbudila ena izmed njegovih knjig: Arhitektura slovenskih protiturških taborov. Dr. Peter Fister je gost oddaje Razkošje v glavi.
Razprava, mednarodna konferenca Alpe-Jadran.
foto: Arhiv Peter Fister.
dr. Peter Fister je 1964 diplomiral na Oddelku za arhitekturo FAGG, Univerze v Ljubljani. Leta 1974 promoviran za doktorja arhitekturnih znanosti na Univerzi v Ljubljani.
V letih 1966/67 sodeloval kot raziskovalec na École française d˙Athènes (publ.: Délos, E. de Boccard, Paris 1970). 1971 in 1972 je opravil magistrski študij konzervatorstva (ICCROM, Rim, Italija). Med leti 1966 in 1974 je delal kot arhitekt-konzervator na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Kranj. Od 1974 dalje je predavatelj na Fakulteti za arhitekturo UL za področji Zgodovine arhitekture in Varstvo arhitekturne dediščine. Občasno predava na različnih mednarodnih univerzah (Avstrija, Italija, Hrvaška itd.) in na Filozofski fakulteti, Biotehnični fakulteti UL ter na ALU Oddelku za restavratorstvo.
Poleg članstev v različnih državnih strokovnih komisijah in odborih je 1978 postal član UNESCO Professional Scheme, 1986 član UNESCOve komisije za vzgojo arhitektov-konzervatorjev, 1993 in 1994 član Komisije za varstvo spomenikov pri Svetu Evrope, od 1998 do 2002 nacionalni koordinator za področji arhitekture in urbanizma pri Ministrstvu za znanost, ter član sveta Urada za varstvo kulturne dediščine pri Ministrtsvu za kulturo RS. Od 1998 do 2002 je bil prorektor Univerze v Ljubljani.
Med drugimi priznanji je bil 1990 odlikovan z Redom dela z zlatim vencem Slovenije, Radovljica pa mu je 1973 podelila posebno priznanje za ustvarjalno strokovno delo na spomeniškem varstvu. 2007 je prejel Steletovo nagrado za življenjsko delo na področju varstva kulturne dediščine in 2009 mu je podelila naziv »zaslužni profesor« Univerza v Ljubljani.
Organiziral in izvedel je dokumentiranje in prenovitvene načrte za ogroženo kulturno dediščino po potresih 1974 (Kozjansko), 1976 in 1998 (Tolminsko in Breginjski kot) ter 1979 (Črnogorsko primorje, kjer je bilo področje Kotorskega zaliva na tej osnovi sprejeto v seznam UNESCOve dediščine).
Na Fakulteti za arhitekturo je ustanovil osnovni arhiv dokumentacije arhitekturne dediščine Slovenije (4.500 naselij in 35.000 stavb v Sloveniji), ki je sedaj v celoti prenešen v Državni arhiv Slovenije pod naslovom Korpus slovenske arhitekture. Na tej osnovi je s sodelavci pripravil in objavil posebne prostorske študije (Arhitekturne krajine in regije Slovenije ter Glosar arhitekturne tipologije Slovenije, MOP 1992; Celostno varstvo stavbnih in naselbinskih vrednot v prostorskem razvoju RS, MOP+FA, Ljubljana 2001), ki so bile vključene kot osnovni usmerjevalci bodočega prostorskega razvoja Slovenije (Strategija prostorskega razvoja Slovenije, MOPE, Ljubljana 2004). Od 2002 do 2005 je bil koordinator širokega mednarodnega raziskovalnega programa Re Urban Mobil v okviru 5. evropskega programa za področje arhitekture in urbanizma v reurbanizaciji mestnih jeder in ohranitvi njihove kulturne dediščine.
Njegova bibliografija (BBUL 1976, 1987, 1996, COBISS...) obsega preko 650 naslovov, med njimi 32 monografskih publikacij (Obnova in varstvo arhitekturne dediščine- PK 1979, Arhitektura slovenskih protiturških taborov- SM 1975, Umetnost stavbarstva na Slovenskem- CZ 1986, Erlebte Achitektur in Südkärnten MZ/HV 1991, Reurbanisation of architecture and urban structures – planning methodology-UL FA 2007 itd.), preko 250 znanstvenih člankov, 25 monografsko obdelanih raziskovalnih projektov, večje število referatov in predavanj z domačih in mednarodnih strokovnih ali znanstvenih kongresov, strokovnih prispevkov itd. Pretežni del bibliografije obravnava področje varstva kulturne dediščine, zgodovine arhitekture, teorije arhitekturne stroke in specifičnih oblik urbanističnega načrtovanja. Svoje znanstvene in strokovne dosežke ter slikarska dela je predstavil v Sloveniji in Avstriji v 15 samostojnih razstavah. Objavlja doma in v tujini ter sodeluje v znanstvenih raziskavah in projektih doma in v tujini.
895 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ko te tujina občuduje in domovina zavrača
Peter Fister, doktor arhitekturnih znanosti, se je rodil leta 1940 v Celju. Njegova znanstvenoraziskovalna pot je izjemno zanimiva in bogata. V Sloveniji je uvedel metodologijo interdisciplinarnega načrtovanja revitalizacije arhitekturne dediščine, razvil je mednarodno primerljivo metodo dokumentiranja arhitekturnih spomenikov, ki so jo sprejeli tudi kot posebno dokumentacijo za potrebe Unescovega seznama svetovne kulturne dediščine. Vodil je izdelavo načrtov varstva in prenove več kot 40-ih spomeniško zaščitenih mestnih in vaških jeder v Sloveniji in po Evropi. Na Fakulteti za arhitekturo je ustanovil osnovni arhiv dokumentacije arhitekturne dediščine Slovenije, ki zajema 4.500 naselij in 35.000 stavb v Sloveniji in je zdaj v celoti prenesen v Državni arhiv Slovenije pod naslovom Korpus slovenske arhitekture. Veliko zanimanje pa je vzbudila ena izmed njegovih knjig: Arhitektura slovenskih protiturških taborov. Dr. Peter Fister je gost oddaje Razkošje v glavi.
Razprava, mednarodna konferenca Alpe-Jadran.
foto: Arhiv Peter Fister.
dr. Peter Fister je 1964 diplomiral na Oddelku za arhitekturo FAGG, Univerze v Ljubljani. Leta 1974 promoviran za doktorja arhitekturnih znanosti na Univerzi v Ljubljani.
V letih 1966/67 sodeloval kot raziskovalec na École française d˙Athènes (publ.: Délos, E. de Boccard, Paris 1970). 1971 in 1972 je opravil magistrski študij konzervatorstva (ICCROM, Rim, Italija). Med leti 1966 in 1974 je delal kot arhitekt-konzervator na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Kranj. Od 1974 dalje je predavatelj na Fakulteti za arhitekturo UL za področji Zgodovine arhitekture in Varstvo arhitekturne dediščine. Občasno predava na različnih mednarodnih univerzah (Avstrija, Italija, Hrvaška itd.) in na Filozofski fakulteti, Biotehnični fakulteti UL ter na ALU Oddelku za restavratorstvo.
Poleg članstev v različnih državnih strokovnih komisijah in odborih je 1978 postal član UNESCO Professional Scheme, 1986 član UNESCOve komisije za vzgojo arhitektov-konzervatorjev, 1993 in 1994 član Komisije za varstvo spomenikov pri Svetu Evrope, od 1998 do 2002 nacionalni koordinator za področji arhitekture in urbanizma pri Ministrstvu za znanost, ter član sveta Urada za varstvo kulturne dediščine pri Ministrtsvu za kulturo RS. Od 1998 do 2002 je bil prorektor Univerze v Ljubljani.
Med drugimi priznanji je bil 1990 odlikovan z Redom dela z zlatim vencem Slovenije, Radovljica pa mu je 1973 podelila posebno priznanje za ustvarjalno strokovno delo na spomeniškem varstvu. 2007 je prejel Steletovo nagrado za življenjsko delo na področju varstva kulturne dediščine in 2009 mu je podelila naziv »zaslužni profesor« Univerza v Ljubljani.
Organiziral in izvedel je dokumentiranje in prenovitvene načrte za ogroženo kulturno dediščino po potresih 1974 (Kozjansko), 1976 in 1998 (Tolminsko in Breginjski kot) ter 1979 (Črnogorsko primorje, kjer je bilo področje Kotorskega zaliva na tej osnovi sprejeto v seznam UNESCOve dediščine).
Na Fakulteti za arhitekturo je ustanovil osnovni arhiv dokumentacije arhitekturne dediščine Slovenije (4.500 naselij in 35.000 stavb v Sloveniji), ki je sedaj v celoti prenešen v Državni arhiv Slovenije pod naslovom Korpus slovenske arhitekture. Na tej osnovi je s sodelavci pripravil in objavil posebne prostorske študije (Arhitekturne krajine in regije Slovenije ter Glosar arhitekturne tipologije Slovenije, MOP 1992; Celostno varstvo stavbnih in naselbinskih vrednot v prostorskem razvoju RS, MOP+FA, Ljubljana 2001), ki so bile vključene kot osnovni usmerjevalci bodočega prostorskega razvoja Slovenije (Strategija prostorskega razvoja Slovenije, MOPE, Ljubljana 2004). Od 2002 do 2005 je bil koordinator širokega mednarodnega raziskovalnega programa Re Urban Mobil v okviru 5. evropskega programa za področje arhitekture in urbanizma v reurbanizaciji mestnih jeder in ohranitvi njihove kulturne dediščine.
Njegova bibliografija (BBUL 1976, 1987, 1996, COBISS...) obsega preko 650 naslovov, med njimi 32 monografskih publikacij (Obnova in varstvo arhitekturne dediščine- PK 1979, Arhitektura slovenskih protiturških taborov- SM 1975, Umetnost stavbarstva na Slovenskem- CZ 1986, Erlebte Achitektur in Südkärnten MZ/HV 1991, Reurbanisation of architecture and urban structures – planning methodology-UL FA 2007 itd.), preko 250 znanstvenih člankov, 25 monografsko obdelanih raziskovalnih projektov, večje število referatov in predavanj z domačih in mednarodnih strokovnih ali znanstvenih kongresov, strokovnih prispevkov itd. Pretežni del bibliografije obravnava področje varstva kulturne dediščine, zgodovine arhitekture, teorije arhitekturne stroke in specifičnih oblik urbanističnega načrtovanja. Svoje znanstvene in strokovne dosežke ter slikarska dela je predstavil v Sloveniji in Avstriji v 15 samostojnih razstavah. Objavlja doma in v tujini ter sodeluje v znanstvenih raziskavah in projektih doma in v tujini.
Gostja tokratne oddaje Razkošje v glavi je pisateljica in visokošolska učiteljica angleščine, dr. Cvetka Sokôlov. V oddaji razkriva, kako se študij tujih jezikov danes temeljno razlikuje od študija pred desetletji; razmišlja o pomembnosti vživljanja in iskanja stika z otroštvom za pisanje mladinskih zgodb; ter pojasnjuje, zakaj nikoli ne piše v angleščini, ki jo sicer poučuje. Pred mikrofon jo je povabil Ambrož Kvartič.
Ob 31. obletnici razglasitve državnosti se bo svojega poslanskega dela v začetku 90-ih spomnila dr. Metka Mencin. "Ni mi žal – dobila sem dragoceno izkušnjo," pravi danes, ko se spominja tistega časa. A politika je le del njene poklicne poti. Metka Mencin je docentka socialne psihologije, predavateljica in raziskovalka – njeno osrednje raziskovalno zanimanje so stigmatizirane identitete, oblike diskriminacij in oblikovanje oblastnih razmerij znotraj znanosti, v psihologiji, izobraževanju, državnih politikah in vsakdanji komunikaciji. Je soavtorica več monografij ter avtorica številnih znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov. V času tranzicije, če se vrnemo v 90-a, je bila predsednica Komisije za žensko politiko Skupščine Republike Slovenije. In njenim gorečim in neomajnim prizadevanjem v parlamentu, ki so jih spremljala prizadevanja civilne družbe in tudi drugih posameznikov in posameznic ter gibanj, gre zahvala za to, da je bil v slovensko ustavo, temeljni pravni akt, zapisan 55. člen o svobodnem odločanju o rojstvu otrok. Pot do tega člena pa ni bila lahka.
Primož Vitez je mož številnih talentov in precej raznolikih zanimanj: na Oddelku za romanistiko na ljubljanski Filozofski fakulteti med drugim predava francoski govor pa pravopis in pravorečje; obilo tudi prevaja iz francoske književnosti 17. in 18. stoletja, prevod Voltairovih Filozofskih zgodb pa mu je pred leti prinesel prestižno Sovretovo nagrado; kot dramaturg je sodeloval pri več deset gledaliških uprizoritvah in za svoje delo prejel Smoletovo nagrado; je tudi pevec skupine Bossa de Novo, ki je nenavadno uspešno prenesla brazilsko glasbo v slovenski prostor. Pa je vsem tem Vitezovim raznorodnim dejavnostim mogoče poiskati kak skupni imenovalec? – Odgovor smo iskali v tokratnem Razkošju v glavi, ki ga je pripravil Goran Dekleva.
Roman Treven se je rodil v Ljubljani. Živi v Hotedršici v občini Logatec. Po izobrazbi je diplomirani inženir gozdarstva in obnovljivih virov. Zaposlen je v Zaposlitvenem centru Zarja 2, kjer je vodja in organizator dela za invalidne osebe. Je aktivni član v Kulturno turističnem društvu Hotedršica, kjer je trenutno predstavnik za kulturo in sovodja otroške in odrasle dramske skupine. Je pisec dramskih besedil, zbiralec ljudskega izročila v okolici Hotedršice in pisec otroških zgodbic oziroma pravljic, ki temeljijo na slovenskem ljudskem izročilu. Lani je prejel februarsko priznanje za izredne kulturne dosežke v občini Logatec. Leta 2020 je izdal svojo prvo slikanico z naslovom Barbara, kje si?, ki je bila prevedena tudi v latvijski jezik. V letu 2021 pa je v Avstriji izšla v slovenščini in nemščini, njegova tretja slikanica Lihardina gostija za pobalina. Roman Treven je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Dr. Tomaž Toporišič je dramaturg, teatrolog, publicist, esejist, urednik, prevajalec, kritik in univerzitetni učitelj, ki se kot avtor in urednik pojavlja v nepreštevnem številu naslovov knjig in razprav. Najbolj se ujame z interaktivnim razmerjem drame in gledališča, tako v teoriji kot v zgodovini. Raziskovalno se podaja v 20. stoletje, saj spremlja levitve in preobrazbe medijev gledališča in literature skozi čas, vsakokratna moč kreativnih praks pa ga vedno znova očara, tudi v najbolj sveži, sodobni obliki in pojavnosti, ko družbe lebdijo v negotovosti transhumanizma, postresnice in postdemokratičnosti, gledališče pa izumlja, dokumentira, postavlja ogledala, odgovarja, se igra in vedežuje.
Jože Kastelic je bil 40 let zaposlen in na koncu tudi vodil Intertrade, eno od petih velikih podjetij za mednarodno trgovino v nekdanji Jugoslaviji, ki je bilo leta 1952 ustanovljeno, da bi skozi čezmejno poslovanje pridobilo devizna sredstva, ki jih je država nujno potrebovala za uvoz izdelkov z zahoda. Čeprav je podjetje s sedežem v Ljubljani delovalo po vsem svetu in imelo na svojem vrhuncu več kot 1200 zaposlenih ter vrsto podružnic v tujini, pa je bil Kastelic večino svoje kariere zadolžen predvsem za trgovanje z državami v razvoju, kjer je skrbel za pospeševanje blagovne menjave, prenos tehnologij ter razvoj industrijskih podjetij. Pri tem pa je seveda v različne afriške, bližnje in daljnovzhodne ter južnoameriške države tudi redno potoval in v nekaterih celo prebival. V 60-ih in 70-ih je tako skupno osem let preživel v Egiptu, od koder je pokrival tudi druge dele Severne Afrike in Bližnji Vzhod, v 80-ih pa je šest let delal v Indiji kot direktor Intertradovega podjetja Yugo Intraco, ki je imelo tam tolikšen vpliv, da je v resnici delovalo kar kot neke vrste neformalno jugoslovansko veleposlaništvo. O njegovem izredno zanimivem življenju, tesno sprepletenem z zgodbo podjetja Intertrade in širšim kontekstom jugoslovanskega trgovinskega povezovanja s tretjim svetom, ki ga je močno vzpodbudilo tudi takratno Gibanje neuvrščenih, je z Jožetom Kastelicem za tokratno Razkošje v glavi govorila Alja Zore.
Naša tokratna gostja oddaje Razkošje v glavi je Manja Žugman, profesorica slovenščine, ki znanje predaja najranljivejšim otrokom – tistim v bolnišnici. Po dolgih letih poučevanja je lani, ko so praznovali 70-letnico delovanja, postala vodja Bolnišnične šole OŠ Ledina. Čeprav ji zato zmanjkuje časa za hobije, še vedno ostaja zvesta svoji drugi ljubezni – pisanju kritik in pesmi – ter ohranja naklonjenost mladim in veselje do poučevanja.
Verjetno ni slovenskega knjižničarja, bibliotekarja, založnika in podpornika knjižnic, ki bi ne poznal Darje Lavrenčič Vrabec in njenega prispevka k slovenski mladinski književnosti in knjižničarstvu. Danes zaposlena v Mestni knjižnici Ljubljana kot vodja Pionirske – centra za mladinsko književnost in knjižničarstvo ter vrsto let tudi kot vodja Oddelka za otroke in mladino Knjižnice Otona Župančiča sodeluje pri številnih projektih tako znotraj knjižnice kot tudi v povezavi z drugimi institucijami. Ob obsežni bibliografiji in dolgem seznamu izvedenih predavanj jo odlikujejo izjemne osebnostne lastnosti in strokovne sposobnosti, zaradi katerih jo vabijo v mnoge odbore, komisije in žirije, v sodobnem jeziku pa jo tako lahko poimenujemo kar legenda mladinske književnosti in knjižničarstva. O njenem delu in ljubezni do branja in knjig več v tokratni oddaji Razkošje v glavi, v kateri se je z mag. Darjo Lavrenčič Vrabec pogovarjala Tadeja Bizilj.
Darija Cvikl pravi, da jo opredeljuje predvsem veselje do dela z ljudmi in radovednost. Živi v Celju in skupaj z možem sta ponosna Celjana, doda z nasmehom. Svojo energijo posveča predvsem družini, je mati dveh fantov. Matija in Luka sta študenta, eden na arhitekturi, drugi na področju kineziologije. Darija je vesela, da sta uspešna na poteh, ki sta si ju izbrala. Sicer pa je Darija Cvikl univerzitetna diplomirana ekonomistka, predavateljica na Višji šoli za gostinstvo, velnes in turizem na Bledu in že od leta 2015 si prizadeva za institucionalizacijo gozdnega turizma v Sloveniji. Je prva, ki se je znanstveno lotila opredelitve gozda kot turistične destinacije in utemeljitve modela turistične privlačnosti gozda. To je tudi tema njene doktorske naloge na programu Inovativni turizem na Fakulteti za turizem in šport Univerze na Primorskem. Darija Cvikl je gostja oddaje Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Dediščino razumemo vsak po svoje. Za nekatere pa ta beseda ni samo pojem, ampak tudi konkretno izhodišče ali navdih za stvari, ki jih počnejo. Tako je dediščina navdihnila tudi Katarino Karlovšek, ki se ukvarja s številnimi stvarmi, med drugim tudi s slovenskim ornamentom. Tega pa je odkrival, raziskoval in poustvarjal njen ded, znameniti Jože Karlovšek, ki je ustvaril tako obsežen opus, da bi se z njim lahko ukvarjale tri generacije raziskovalcev. Danes bi Jožeta Karlovška lahko brez zadržkov imenovali multidisciplinarni umetnik, in to je po njem podedovala tudi njegova vnukinja Katarina Karlovšek. Ona ne zajema samo iz bogate zakladnice slovenskega ornamenta, ampak se ukvarja še z marsičim. Na primer z organizacijo kompleksnih mednarodnih prireditev in dogodkov, med katere sodijo evropska prvenstva v različnih športih in snemanje tujih filmskih ekip v Sloveniji. Katarina Karlovšek je gostja v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Gostja oddaje Razkošje v glavi je klasična filologinja ter prevajalka iz stare in nove grščine Jelena Isak Kres.
Vojna v Ukrajini je v beg pognala več milijonov ljudi, predvsem ženske in otroke. V medijih spremljamo ponujanje pomoči ljudi, ki so jih pričakali na meji. Tudi v državah, v katerih najdejo zatočišče, je veliko pripravljenosti pomagati v stiski. Vendar ta pomoč ni vedno le iskrena. Ranljivost lahko vodi tudi v trgovino z ljudmi, ki ima veliko obrazov oziroma zgodb. Katjuša Popovič je soustanoviteljica Društva Ključ, ki deluje od leta 2001. Kar 19 let je bila tudi njegova predsednica. Zgodbe žrtev trgovine z ljudmi je začela spremljati že kot kriminalistka.
Gost tokratne oddaje Razkošje v glavi je pevec, učitelj, igralec, sihronizator ter radijski in odrski moderator Marjan Bunič. V oddaji razkriva, kje in kako se vzpostavljajo povezave med javno nastopajočimi in njihovimi publikami, pripoveduje zgodbe iz popularno-glasbenih in glasbeno-gledaliških zaodrij, ter pojasnjuje, kako se trema z leti izkušenj spremeni. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.
Medijska psihologinja mag. Martina Peštaj je prag Televizije Slovenija prvič prestopila pred četrt stoletja, zadnjih šest let pa je urednica Otroškega in mladinskega programa. V oddaji Razkošje v glavi razkriva, kako pridobiva odzive najmlajših gledalcev, pripoveduje, kako je slovenska medijska produkcija za otroke in mladostnike vpeta v mednarodno dogajanje, in pojasnjuje, zakaj bo ustrezna vsebina v ustreznem trenutku otroka vedno navdušila.
Ljudje smo zelo različni in prav je tako. Nekateri smo bolj ali manj odprti, spet drugi o sebi ne povedo veliko in se raje predstavijo s svojim delom, projekti in načrti. Ena takih je tudi Karla Kofol, ki veliko raje govori o svojem zanimivem delu kot o sebi. Karla Kofol je etnologinja, kustosinja v Tolminskem muzeju. Prihaja s Šentviške planote, to je svet, ki se dviga med dvema rekama, med dolino reke Bače in dolino reke Idrijce. Doma je iz manjše vasice z okrog 70 hišami z imenom Pečine. Pri njej doma so imeli gostilno, ki jo je vodila mama, oče pa je bil voznik. Karla Kofol pravi, da je bila to povsem povprečna delavsko-kmečka družina, saj je Šentviška planota še vedno izrazito kmetijsko področje. Karla je tudi zelo vpeta v vsakdanje življene skupnosti bodisi v mestu ali na vasi. Ker je zelo radovedna in jo zanima veliko stvari, povezanih tako z etnologijo kot tudi širše, ji izzivov nikoli ne zmanjka. Karla Kofol je gostja v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Učiteljstvo je najlepši poklic na svetu, ljudsko izročilo pa največja dota za prihodnost, je prepričana Dušica Kunaver. In pogovor z našo gostjo je res pravo razkošje, saj se v njem razkrivajo njena ljubezen do ljudskih pripovedk, legend in pesmi, njeno spoštovanje maternega jezika, poklicanost učiteljskega poklica in razumevanje otrok. Dušice Kunaver se ne da nasloviti le z enim nazivom ali opisom. Je upokojena profesorica angleščine in ruščine, zbirateljica in zapisovalka ljudskega izročila, avtorica skoraj 150 knjig in pedagoških priročnikov, hči Andreja Zlobca, jugoslovanskega oficirja in zapisovalca spominov, žena zdaj že pokojnega vrhunskega alpinista in strojnika Aleša Kunaverja, domoljubka, pripovedovalka, ženska, mati in babica sedmim vnukom, Ljubljančanka, čeprav ima posebno mesto v njenem srcu Kras … Kaj od vsega tega bi sama postavila na prvo mesto, izveste v oddaji Razkošje v glavi.
Toneta Škrjanca poznamo po prizemljeni, izrazito neizumetničeni poeziji, polni vsakdanjih vtisov in prizorov, ki pa vendarle vedno znova dajejo občutek, da – pa čeprav le posredno in nevsiljivo – nagovarjajo zelo temeljna človeška vprašanja. Čeprav je Škrjanec danes med najbolj uveljavljenimi slovenskimi pesniki in je prevajan v več tujih jezikov, priznanje pa je konec koncev dobil tudi s kar nekaj pomembnimi pesniškimi nagradami, pa nikakor ne gre za enega tistih piscev, ki so že v mladosti izdajali prve zbirke in so tako v svojih kot v tujih očeh celotno življenje preživeli kot »pesniki«. In to ne le zato, ker je Tone Škrjanec svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Blues zamaha izdal šele pri 44-ih letih, pred tem pa dolgo opravljal zaposlitve, ki pravzaprav niso imele nobene povezave s poezijo, ampak tudi zato, ker še danes nikakor ne ustreza stereotipu romantičnega umetnika ter po svoji drži prej daje vtis ležernega obstranca, ki nevsiljivo in distancirano motri svet okoli sebe. O nekaterih postajah njegovega življenja – od odraščanja v ljubljanski Šiški in potovanj na bližnji vzhod, pa do novinarskega dela v Litostroju, programskega vodenja ljubljanskega KUD-a France Prešeren in izdaje prve pesniške zbirke – se je s Tonetom Škrjancem za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore. Foto: DK
Fotografija je lahko dokument preteklosti. Lahko nas opominja, spodbuja k razmisleku, lahko odstira tisto, česar ne vidimo ali ne želimo videti. Prav zadnje je značilno za Meto Krese, fotografinjo in novinarko, ki fotoreportaže objavlja v slovenskih in tujih časopisih in revijah. Za sabo ima nekaj samostojnih razstav, sodelovala pa je tudi na več skupinskih razstavah. Svobodnjakinja, ki je dvakrat dobila štipendijo Pulitzerjevega centra za krizno poročanje, je dobitnica evropske novinarske nagrade leta 2011, leta 2006 pa je prejela nagrado za izstopajoče dosežke Društva novinarjev Slovenije.
Dr. Andrej Ule je filozof in matematik, ki je dolga leta predaval logiko, teorijo znanosti in analitično filozofijo na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete. Če gre po eni strani za discipliniranega misleca, ki se ukvarja z najbolj metodološko strogimi področji filozofije, pa razmišljanje in pisanje Andreja Uleta segata še mnogo širše. Filozof, ki je izdal celo vrsto knjig in člankov o logiki, spoznavni teoriji, filozofiji jezika ter teoriji znanosti in ki je najprej misli celo, da bo postal matematik, namreč po drugi strani že od mladosti bere azijska filozofska in religijska besedila ter pravi celo, da je za tistega, ki v sebi nima že izvorno čuta za duha, bolje, da se sploh ne loti nečesa takega, kot je skoraj matematično natančna analitična filozofija. Če je Ule že s tem verjetno eden naših najširše razgledanih in najbolj vsestransko radovednih filozofov, pa gre hkrati za človeka, ki ga že od zgodnje mladosti, ko je bil udeležen v študentskih gibanjih, močno zaposlujejo tudi družbena vprašanja, predvsem vloga znanosti in znanstvenega dela v družbenih procesih. O njegovi življenjski in filozofski poti se je z Andrejem Uletom za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.
Neveljaven email naslov
