Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Moj oče je večkrat rekel, da ima idej za dve življenji. Jaz jih ima za tri!" pravi Maja Kukovičič, ki z izjemno voljo obnavlja stari mlin na Kozjanskem
Ob bistrem potoku je mlin, poje slovenska narodna pesem, ki jo še posebno radi pojejo otroci, vsaj nekoč je bilo tako. Taka romantična podoba pa je seveda že od nekdaj le del zgodb, ko govorimo o mlinih, mlinarjih, potočkih in vsem, kar spada zraven. Številni mlini so namreč le še medel spomin, le peščica pa jih še živi predvsem po zaslugi lastnikov, ki so in še vanje vlagajo ves svoj trud, znanje, denar in čas. Taki ljudje imajo neizmeren pogum in zagnanost, da jim uspeva skorajda nemogoče, ko premagujejo vse ovire na poti do trenutka, ko v podrtih mlinih spet zapojejo mlinska kolesa. Ena takih je Maja Kukovičič iz Podsrede na Kozjanskem, ki je pustila službo in se skupaj s svojo družino povsem posvetila obnovi družinskega mlina ter se podala na trdo pot ekološkega kmetovanja. Maja Kukovičič je gostja oddaje Razkošje v glavi.
Malce nejeverno sem se podal na pot do Kukovičičevega mlina v Podsredi, saj si nisem povsem natančno predstavljal, v kakšnem stanju je. Ljudje, ki so mi svetovali, naj obiščem Majo Kukovičič, so mi namreč povedali le, da z družino obnavlja star mlin, ki je bil nekoč zelo pomemben, kot se za mlin pač spodobi. Po prihodu pred veliko vegasto stavbo me je že čakala Maja. In pogovor je stekel. V mladosti, kot pravi, se je zaljubila v Kukovičičevega sina in se priženila na mlinarsko domačijo, ki je le tri kilometre naprej ob potoku Bistrica. Sicer pa Maja izhaja iz družine, v kateri so imeli doma gostilno.
"Pri nas reka Bistrica mlinska kolesa vrti že skoraj petsto let. To je eden mnogih mlinov, ki so skozi stoletja skrbeli za kruh prebivalcev Kozjanskega in Obsotelja. Danes je zadnji, kjer je izpod težkih kamnov še vedno mogoče dobiti moko za kruh in koruzni zdrob za žgance. Obiskovalcem, ki jih pot ponese, k nam obudimo delček zgodovine. V preteklosti je bilo na reki Bistrici 14 mlinov in danes je mlin Kukovičič še edini, ki deluje, v njem pa so ohranjeni vsi mlinarski pripomočki. Arhitekturna podoba mlina je v celoti ohranjena. Vhod v mlin krasi izjemen lesen portal. Mlin ima mlinske kamne posebej za zmesno in posebej za belo moko." vir: www.mlin-kukovicic. si
"Kmetija se razprostira le na treh hektarjih zemlje. To je bilo za mlinarske družine, ki so živele od deleža – merice – zmlete moke dovolj. Pridelujemo in meljemo piro, koruzo, ajdo in pšenico…Moko po večini prodamo doma, ostalo predelamo v svoje proizvode, kot so testenine, keksi, pecivo, kruh, mlinci. V naši ponudbi so tudi razni namazi, marmelade, vložena zelenjava sokovi in zelišča. Ob ogledu kmetije postrežemo z svežim ajdovim kruhom, čemaževim kruhom in pirinim kruhom brez kvasa. Zraven ponudimo razne namaze kot so ajvar, čemažev namaz, drobnjakov namaz… ne manjka pa tudi soka in kakšen domač liker."vir: www.mlin-kukovicic. si
Maja Kukovičič nerada govori v prvi osebi ednine, vedno namreč poudari, da v tem poslu sodelujejo vsi člani njene družine, zato so zasluge, napori, veselje in žalost ob uspehih in razočaranjih deljeni. Je pa res, da je njena vztrajnost gonilo zgodbe o Kukovičičevem mlinu. Tako ta počasi spet postaja točka, kjer je kruh doma in kjer majhne in velike razprtije ostanejo onstran mostu čez potok Bistrico.
894 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
"Moj oče je večkrat rekel, da ima idej za dve življenji. Jaz jih ima za tri!" pravi Maja Kukovičič, ki z izjemno voljo obnavlja stari mlin na Kozjanskem
Ob bistrem potoku je mlin, poje slovenska narodna pesem, ki jo še posebno radi pojejo otroci, vsaj nekoč je bilo tako. Taka romantična podoba pa je seveda že od nekdaj le del zgodb, ko govorimo o mlinih, mlinarjih, potočkih in vsem, kar spada zraven. Številni mlini so namreč le še medel spomin, le peščica pa jih še živi predvsem po zaslugi lastnikov, ki so in še vanje vlagajo ves svoj trud, znanje, denar in čas. Taki ljudje imajo neizmeren pogum in zagnanost, da jim uspeva skorajda nemogoče, ko premagujejo vse ovire na poti do trenutka, ko v podrtih mlinih spet zapojejo mlinska kolesa. Ena takih je Maja Kukovičič iz Podsrede na Kozjanskem, ki je pustila službo in se skupaj s svojo družino povsem posvetila obnovi družinskega mlina ter se podala na trdo pot ekološkega kmetovanja. Maja Kukovičič je gostja oddaje Razkošje v glavi.
Malce nejeverno sem se podal na pot do Kukovičičevega mlina v Podsredi, saj si nisem povsem natančno predstavljal, v kakšnem stanju je. Ljudje, ki so mi svetovali, naj obiščem Majo Kukovičič, so mi namreč povedali le, da z družino obnavlja star mlin, ki je bil nekoč zelo pomemben, kot se za mlin pač spodobi. Po prihodu pred veliko vegasto stavbo me je že čakala Maja. In pogovor je stekel. V mladosti, kot pravi, se je zaljubila v Kukovičičevega sina in se priženila na mlinarsko domačijo, ki je le tri kilometre naprej ob potoku Bistrica. Sicer pa Maja izhaja iz družine, v kateri so imeli doma gostilno.
"Pri nas reka Bistrica mlinska kolesa vrti že skoraj petsto let. To je eden mnogih mlinov, ki so skozi stoletja skrbeli za kruh prebivalcev Kozjanskega in Obsotelja. Danes je zadnji, kjer je izpod težkih kamnov še vedno mogoče dobiti moko za kruh in koruzni zdrob za žgance. Obiskovalcem, ki jih pot ponese, k nam obudimo delček zgodovine. V preteklosti je bilo na reki Bistrici 14 mlinov in danes je mlin Kukovičič še edini, ki deluje, v njem pa so ohranjeni vsi mlinarski pripomočki. Arhitekturna podoba mlina je v celoti ohranjena. Vhod v mlin krasi izjemen lesen portal. Mlin ima mlinske kamne posebej za zmesno in posebej za belo moko." vir: www.mlin-kukovicic. si
"Kmetija se razprostira le na treh hektarjih zemlje. To je bilo za mlinarske družine, ki so živele od deleža – merice – zmlete moke dovolj. Pridelujemo in meljemo piro, koruzo, ajdo in pšenico…Moko po večini prodamo doma, ostalo predelamo v svoje proizvode, kot so testenine, keksi, pecivo, kruh, mlinci. V naši ponudbi so tudi razni namazi, marmelade, vložena zelenjava sokovi in zelišča. Ob ogledu kmetije postrežemo z svežim ajdovim kruhom, čemaževim kruhom in pirinim kruhom brez kvasa. Zraven ponudimo razne namaze kot so ajvar, čemažev namaz, drobnjakov namaz… ne manjka pa tudi soka in kakšen domač liker."vir: www.mlin-kukovicic. si
Maja Kukovičič nerada govori v prvi osebi ednine, vedno namreč poudari, da v tem poslu sodelujejo vsi člani njene družine, zato so zasluge, napori, veselje in žalost ob uspehih in razočaranjih deljeni. Je pa res, da je njena vztrajnost gonilo zgodbe o Kukovičičevem mlinu. Tako ta počasi spet postaja točka, kjer je kruh doma in kjer majhne in velike razprtije ostanejo onstran mostu čez potok Bistrico.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Kot režiserka se je podpisala pod več kot 15 gledaliških, opernih in lutkovnih predstav ter avtorskih projektov. Nekajkrat je bila tudi asistentka režije, vodila je gledališke delavnice, se sprehodila v filmski svet. 35-letna Yulia Roschina je vsestranska režiserka, ki svoje gledališke vizije za otroke in odrasle postavlja na različne odre od Kopra in Nove Gorice prek Ljubljane do Maribora, za zgled pa ima ruska gledališča. Odraščala je namreč v Moskvi, kjer je obiskovala baletne, operne in gledališke predstave.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Andrej Stermecki sam zase pravi, da je profesor, arhitekt, glasbenik, popotnik, ljubiteljski etnolog in animator. Pa ne vselej v tem vrstnem redu, še doda. Kot arhitekt in profesor umetnostne zgodovine je tako skušal dijakom vcepiti tudi zanimanje za nekatere manj znane kulture, ki jih je lahko sam spoznal med svojimi potepanji po vseh petih celinah sveta. Kot bobnar in glasbeni pedagog je v svoji glasbeni karieri uspešno sodeloval s skoraj dvema ducatoma domačih in tujih ansamblov. Kot svetovni popotnik, animator in ljubiteljski etnolog pa zdaj na svojh potopisnih predavanjih in učnih delavnicah predvsem osnovnošolcem rad pokaže, kako se recimo igra afriške bobne ali pa iz papirja izdela japonski origami. V oddajo Razkošje v glavi je Andreja Stermeckega povabil Dušan Berne.
Nataša Polajnar Frelih, magistrica umetnostne zgodovine in diplomirana etnologinja, je direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem v Stični. Doma je v Ljubljani. Iz etnologije je diplomirala leta 1990 z diplomsko nalogo »Razvoj amaterskega gledališča v Logatcu«. Dve leti kasneje je diplomirala še iz umetnostne zgodovine z diplomsko nalogo o ljubljanskem baročnem kamnoseku Mihaelu Kuši (Mihael Cussa), avtorju številnih zgodnjebaročnih črnih baročnih kamnitih oltarjev, prižnic in lavabojev na Kranjskem. Za diplomsko nalogo z naslovom »Mihael Cussa- Universae carnioliae lapicida et architectus« je dobila fakultetno Prešernovo nagrado.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
"Pretepi v parlamentih so stalnica zadnjih 150 let," pravi dr. Jure Gašparič, višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani. "Kako naelektreno je bilo nekdaj ozračje v dunajskem parlamentu, nam ilustrira recimo podatek, da so tja hodili tudi poslanci, ki so bili oboroženi z noži. V vsem obdobju našega parlamentarizma pa se nam je doslej vtisnila v spomin samo epizoda, ko je Jelko Kacin oplazil poslanskega kolega Iva Hvalico s časopisom po glavi." Doktorja Jureta Gašpariča, ki se raziskovalno osredotoča na slovensko in jugoslovansko politično zgodovino in se pri tem še posebej posveča zgodovini parlamentarzima, je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ciril Mlinar - Cic, potapljač, jamar, filmski ustvarjalec, fotograf in inovator, je zagotovo človek, prežet z neustavljivo energijo raziskovalca. Radovednost ga žene v vedno nove pustolovščine. Te potem z velikim občutkom ohrani v videu ali filmski obliki, kot so prepoznali tudi na številnih mednarodnih festivalih, posvečenih naravoslovnim filmom. Pri potapljanju ga je vedno spremljal fotoaparat, pozneje filmska kamera, in za svoje fotografije podzemnih vodnih skrivnosti je začel kmalu dobivati prve nagrade. Tako je na prvi jugoslovanski razstavi speleološke fotografije v Splitu prejel prvo nagrado za barvno fotografijo. Med potapljači tedanje skupne države je bil tudi prvi, ki je posnel človeško ribico v njenem naravnem okolju in za to dobil zlato priznanje na mednarodnem festivalu Medalja Hansa Hassa v Linzu. Med letoma 1987 in 1996 je bil reprezentant Slovenije za mednarodna prvenstva v podvodni fotografiji. Leta 1994/95 je predsedoval komisiji za podvodno fotografijo pri Slovenski potapljaški zvezi. Cic je tudi član mednarodnih fotografskih in videožirij in snema avtorske filme. Ni pa samo odličen potapljač, snemalec in fotograf, ampak tudi odličen pisec; o tem nazorno priča obsežna bibliografija z več kot 200 članki v najrazličnejših revijah, knjigah in časopisih. Napisal je tudi svojo knjigo z naslovom Podvodje.
Radoživost, radovednost,pravičnost,vedeti več in strast po dinamičnem življenju, so dr. Dominiko Švarc Pipan vodili doma in po svetu, da je postala prepoznavna pravnica, ki je med drugim delala tudi na haškem mednarodnem tribunalu,delovala v Nato v boju proti terorizmu in se vključevala v druge asociacije ter sodelovala na številnih med državnih konferencah.Pred tedni smo jo pred razglasitvijo meje med Slovenijo in Hrvaško pogosto videvali v medijih, ko je pojasnjevala, da je ta mednarodna pogodba zavezujoča za obe strani.
Široka razgledanost, strokovnost, znanstveni pristop in natančnost dokumentiranja najdb in skrb, da bi se izsledki dediščine ohranili in prenesli na mlajše rodove – tako bi lahko opisali arheologa in zgodovinarja ter kustosa v Dolenjskem muzeju Boruta Križa. Od začetka devetdesetih let 20. stoletja v Novem mestu, vodi vsakoletna zavarovalna arheološka izkopavanja arheološkega najdišča Kapiteljska njiva, pripravil je več strokovnih razstav doma in v tujini, stalno arheološko razstavo v Dolenjskem muzeju in razstavo Jantar – dragulji Baltika v Novem mestu. Napisal je skoraj dvesto strokovnih člankov in sedem razstavnih katalogov, monografijo o situlski umetnosti Novega mesta, poljudni publikaciji Dežela situl in Novo mesto-mesto situl, prezentacijo dela obzidja na Cvingerju pri Dolenjskih Toplicah in Arheološko pot Cvinger ter prezentacijo talnih slojev v župnijski cerkvi sv. Jerneja v Šentjerneju. Z arheologom in zgodovinarjem Borutom Križem se je v oddaji Razkošje v glavi pogovarjala Petra Medved.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Dr. Uroša Grilca bržčas najbolje poznamo kot nekdanjega ministra za kulturo in organizatorja odmevnega projekta Ljubljana, prestolnica knjige. Toda Grilc še zdaleč ni le suhoparni politični administrator slovenske kulture, ampak je vsaj še filozof - strokovnjak za misel Jacquesa Derridaja -, urednik in založnik, prav pred nedavnim pa je naša javnost presenečeno izvedela, da je bil v mladih letih tudi pevec v tujini zdaj že kultnega težko-metalskega benda Satanic Legion of Death. Kako Uroš Grilc lovi ravnotežje med temi nasprotji, med prizadevnim delom v državnih institucijah in brezkompromisnim proti-sistemskim anarhizmom, lastnim najtršemu izmed rockovskih žanrov, preverjamo v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem. Oddajo pripravlja Goran Dekleva.
Dr. Ljubo Bavcon, upokojeni zaslužni profesor kazenskega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani, je letos dopolnil 93 let, pa se prav nič ne pritožuje, ko gre za njegovo fizično kondicijo, ampak ga bolj skrbi, če se bo po tolikih desetletjih še spomnil vseh imen in drugih podrobnosti iz njegove bogate poklicne kariere. Znan je po tem, da se tudi po upokojitvi še vedno odziva na anomalije v družbi, saj se, kot pravi, spominja številnih napak različnih politikov v različnih političnih sistemih in svari pred tem, da bi jih sedanji politiki ponavljali. Mnogi njegovi študenti različnih generacij poudarjajo, da je bil zaradi svoje strokovnosti in tudi sicer bolj gospod kot pa tovariš že v socialističnih časih, poleg tega pa je znal vselej prisluhniti tudi mnenjem in stališčem tistih, ki jim je predaval. V oddajo Razkošje v glavi ga je povabil Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Kdo so bili skrivnostni prazgodovinski prebivalci Krasa in Notranjske, ki so za seboj pustili osupljive ostanke na vzpetinah - gradišča? So bili to Japodi, ki jih je Rimljanom uspelo premagati šele po dolgotrajnih bojih, v končni bitki pri Metulumu? O vsem tem in še marsičem, kar je zavito v tančico pozabe, razmišlja podjetnik, direktor zasebnega podjetja, strokovnjak in svetovalec na različnih področjih, od organizacije proizvodnje do optimizacije komercialnih mrež - Goran Živec. Toda njegovo razmišljanje ima tudi čisto konkretne učinke: eno od gradišč, Debelo Grižo pri Komnu na Krasu, želi oživiti in ustvariti enkratno zgodbo - muzej na prostem.
"Na koncu ostaneš vedno sam. Tako ali drugače. Tek je vedno borba s samim seboj, ne glede na okoliščine, ki se pojavijo ali se ustvarijo okrog tebe. Obvladaš okoliščine - obvladaš misli - obvladaš telo - opraviš delo. Čisto preprosto je vse skupaj. No, ja, recimo ?" Tako svoja razmišljanja, spoznanja in prepričanja v besede preliva ekstremni rekreativni tekač Bogomir Dolenc, ki ga je takoj po letošnji dobrodelni akciji "10 krogov za 10 nasmehov" v studio povabil Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Neveljaven email naslov