Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pozdravljeni v oddaji Second hand.
Danes se posvetimo Angleški alternative rock skupini, ki je svoj vrhunec doživela pred 20-timi leti, a njene stvaritve še vedno lahko zasledimo na radijskih postajah po vsem svetu.
Originalna zasedba, ki je leta 1980 nastala v Salfordu, je bila: Shaun Ryder kot pevec, njegov brat Paul na basu, Mark Day na kitari, Poul Davies na klaviaturah in Gary Whelan na bobnih. Kasneje sta se bendu pridružila še na tolkalih in v vlogi plesalca Mark Berry – Buz, ki je pred kratkim praznoval 55 let, ter leta 90 še Rowetta Satchel kot pevka.
Madchester scena se je skupaj z Happy mondays razvijala pod vplivom prebujajoče 'rave' scene v smeri, da je klasičnem roku dodajala bistveno več ritma v stilu funk-a in house-a ter northern soul-a, kar je postal tudi njen prepoznavni zvok in jo zasidral v rock zgodovino. 'Rave' scena pa je prinesla Shaun-u tudi odvisnost od drog, ki je kasneje zaznamovala skupino.
Uspeh skupine se je pričel z albumoma Bummed (1988) in Madchester Rave On (1989), še intenzivneje pa z albumom, katerem se posvečamo danes, Pills 'n' Thrills and Bellyaches (1990). Tega so snemali pred dvajsetimi leti, prinesel pa jim je platinasto prodajo v Veliki Britaniji in mednarodno prepoznavnost.
Z albuma prihaja tudi pesem, ki jo poslušamo v ozadju, Kinky afro, ki je bila njihov največji hit v ZDA, kjer se je povzpela na peto mesto lestvice Billboard Modern Rock chart.
Happy Mondays se nikoli niso branili semplanja in tudi pri tej pesmi v refrenu najdemo parafraziranje oziroma interpolacijo pesmi "Lady Marmalade" skupine Labelle.
Album je skupino spremenil iz neugodnih posebnežev v največji indie band v državi v roku zgolj dveh let. Pills ‘n’ Thrills and Bellyaches je idealen primer sicer kratkotrajne medijske obsedenosti z ‘Madchester’ gibanjem na začetku 90-tih.
Pevca Shaun Ryder-ja in njihovo plesno maskoto Bez-a je medijski pomp pripeljal na naslovnice časopisov, a za nepričakovan uspeh albuma moramo razloge iskati predvsem v produkcijskem delu in Paul Oakenfold-u.
Oakenfold-ova produkcija je omehčala skupinin ohlapen in trd funk ritem ter bistveno povečala kakovost zvočne produkcije, kar je prineslo zvok, ki je krepko presegal delo skupine s producentom Martin Hannett-om. Na albumu se tudi prvič kot gostujoča pevka pojavi Rowetta, ki z nežnim glasom albumu doda širino.
Oakenfold in njegov inžiner Steve Osborne sta tako združila skupinin industrijski funk z mehkim, natančnim in bogatim dance zvokom, elementa pa sta se zlila v harmonično celoto.
To je odlično slišno v pesmi ‘Step On’, ki je zagotovo njihov največji hit. Izdan je bil poleti pred izdajo albuma, verjeno najprepoznavnejši element pesmi pa je nalezljivi klavirski vložek.
Temelj pesmi pa leži drugje, pesem je namreč dejansko priredba ali bolje rečeno remix pesmi ‘He’s Gonna Step On You Again’ južnoafriškega pevca John Kongos-a.
Originalna pesem je sama posebna v semplerskih vodah, saj jo Guinness Book of Records navaja kot prvo pesem v zgodovini, ki uporablja semple, ti so posnetki afriškega bobnanja.
Pesem izdana leta 71 je tudi bila njegov največji hit, druga njegova prepoznavna pesem pa je "Tokoloshe Man" in tudi to so Happy Mondays kasneje priredili.
Happy Mondays so se razšli leta 1993 po neuspehu albuma Yes please! iz leta 1992. Razlogi za neuspeh albuma se skrivajo v več stvareh: pomanjkanje denarja, snemanje na Barbadosu pri Eddy Grant-u, Shaun-ovi problem z drogami, verjetno najpomembneje pa menjava produkcijske ekipe.
Paul Oakenfold namreč takrat ni bil na voljo in zato sta produkcijo prevzela veterana skupin Talking Heads in Tom Tom Club, Chris Frantz in Tina Weymouth, ki pa sta zvok skupine drastično spremenila. Iz fuzije rock-a in acid-house glasbe sta prešla na kombinacijo Karibske glasbe in syntpop-a.
Eksperiment se ni izšel in skupina se je razpadla ter se lotila reševanja osebnih problemov.
Po razpadu so se večkrat združili, predvsem za potrebe koncertiranja in tudi letos jih lahko najdete na turneji po Veliki Britaniji.
Na koncertih bo zagotovo slišati tudi pesem Step on, 20 let staro ‘Madchester’ indie rock klasiko, ustvarjeno s strani Happy Mondays in Paul-a Oakenfold-a, ki pa je dejansko priredba.
369 epizod
Second hand looks at the trend of recycling existing music in the form of samples, remixes and covers - although sometimes these modifications are actually flagrant violations of copyright laws... Some artists use without acknowledging where they got it, so we decided to take a closer look. The result: a huge number of hits are credited to the wrong musician, while the people who really wrote it remain ignored. Listen to the original and the adaptation and familiarize yourself with what's going on in the music industry - you'll be surprised by how many of your idols have built their reputation on the shoulders of others.
Pozdravljeni v oddaji Second hand.
Danes se posvetimo Angleški alternative rock skupini, ki je svoj vrhunec doživela pred 20-timi leti, a njene stvaritve še vedno lahko zasledimo na radijskih postajah po vsem svetu.
Originalna zasedba, ki je leta 1980 nastala v Salfordu, je bila: Shaun Ryder kot pevec, njegov brat Paul na basu, Mark Day na kitari, Poul Davies na klaviaturah in Gary Whelan na bobnih. Kasneje sta se bendu pridružila še na tolkalih in v vlogi plesalca Mark Berry – Buz, ki je pred kratkim praznoval 55 let, ter leta 90 še Rowetta Satchel kot pevka.
Madchester scena se je skupaj z Happy mondays razvijala pod vplivom prebujajoče 'rave' scene v smeri, da je klasičnem roku dodajala bistveno več ritma v stilu funk-a in house-a ter northern soul-a, kar je postal tudi njen prepoznavni zvok in jo zasidral v rock zgodovino. 'Rave' scena pa je prinesla Shaun-u tudi odvisnost od drog, ki je kasneje zaznamovala skupino.
Uspeh skupine se je pričel z albumoma Bummed (1988) in Madchester Rave On (1989), še intenzivneje pa z albumom, katerem se posvečamo danes, Pills 'n' Thrills and Bellyaches (1990). Tega so snemali pred dvajsetimi leti, prinesel pa jim je platinasto prodajo v Veliki Britaniji in mednarodno prepoznavnost.
Z albuma prihaja tudi pesem, ki jo poslušamo v ozadju, Kinky afro, ki je bila njihov največji hit v ZDA, kjer se je povzpela na peto mesto lestvice Billboard Modern Rock chart.
Happy Mondays se nikoli niso branili semplanja in tudi pri tej pesmi v refrenu najdemo parafraziranje oziroma interpolacijo pesmi "Lady Marmalade" skupine Labelle.
Album je skupino spremenil iz neugodnih posebnežev v največji indie band v državi v roku zgolj dveh let. Pills ‘n’ Thrills and Bellyaches je idealen primer sicer kratkotrajne medijske obsedenosti z ‘Madchester’ gibanjem na začetku 90-tih.
Pevca Shaun Ryder-ja in njihovo plesno maskoto Bez-a je medijski pomp pripeljal na naslovnice časopisov, a za nepričakovan uspeh albuma moramo razloge iskati predvsem v produkcijskem delu in Paul Oakenfold-u.
Oakenfold-ova produkcija je omehčala skupinin ohlapen in trd funk ritem ter bistveno povečala kakovost zvočne produkcije, kar je prineslo zvok, ki je krepko presegal delo skupine s producentom Martin Hannett-om. Na albumu se tudi prvič kot gostujoča pevka pojavi Rowetta, ki z nežnim glasom albumu doda širino.
Oakenfold in njegov inžiner Steve Osborne sta tako združila skupinin industrijski funk z mehkim, natančnim in bogatim dance zvokom, elementa pa sta se zlila v harmonično celoto.
To je odlično slišno v pesmi ‘Step On’, ki je zagotovo njihov največji hit. Izdan je bil poleti pred izdajo albuma, verjeno najprepoznavnejši element pesmi pa je nalezljivi klavirski vložek.
Temelj pesmi pa leži drugje, pesem je namreč dejansko priredba ali bolje rečeno remix pesmi ‘He’s Gonna Step On You Again’ južnoafriškega pevca John Kongos-a.
Originalna pesem je sama posebna v semplerskih vodah, saj jo Guinness Book of Records navaja kot prvo pesem v zgodovini, ki uporablja semple, ti so posnetki afriškega bobnanja.
Pesem izdana leta 71 je tudi bila njegov največji hit, druga njegova prepoznavna pesem pa je "Tokoloshe Man" in tudi to so Happy Mondays kasneje priredili.
Happy Mondays so se razšli leta 1993 po neuspehu albuma Yes please! iz leta 1992. Razlogi za neuspeh albuma se skrivajo v več stvareh: pomanjkanje denarja, snemanje na Barbadosu pri Eddy Grant-u, Shaun-ovi problem z drogami, verjetno najpomembneje pa menjava produkcijske ekipe.
Paul Oakenfold namreč takrat ni bil na voljo in zato sta produkcijo prevzela veterana skupin Talking Heads in Tom Tom Club, Chris Frantz in Tina Weymouth, ki pa sta zvok skupine drastično spremenila. Iz fuzije rock-a in acid-house glasbe sta prešla na kombinacijo Karibske glasbe in syntpop-a.
Eksperiment se ni izšel in skupina se je razpadla ter se lotila reševanja osebnih problemov.
Po razpadu so se večkrat združili, predvsem za potrebe koncertiranja in tudi letos jih lahko najdete na turneji po Veliki Britaniji.
Na koncertih bo zagotovo slišati tudi pesem Step on, 20 let staro ‘Madchester’ indie rock klasiko, ustvarjeno s strani Happy Mondays in Paul-a Oakenfold-a, ki pa je dejansko priredba.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes se posvetimo pesmi, ki je doživela že mnoge izredno uspešne preobleke, med tem pa tudi kup zapletov. Modernemu poslušalcu seveda v zavesti najbolj odmeva verzija skupine Fugess izpred natanko 20 let z naslovom Killing me softly. Izdana je kot drugi singl z albuma The score, prinesla pa jim je enormen uspeh in je bila najbolj prodajana pesem v letu 1996. Priredili pa so pesem Killing me softly with his song pevke Roberte Flack. Ta je izšla konec januarja leta 73 na albumu, ki je prav po njej dobil ime. Če ste mislili, da je Robertina verzija original, pa vas žal moramo razočarati. Original je posnet leta 71, napisala sta ga Charles Fox in Norman Gimbel v sodelovanju z Lori Lieberman, ki jo je tudi odpela. Roberta jo je dejansko slišala med letom z letalom in se pozanimala za katero pesem gre, poklicala Quincy Jones-a ter si zaželela srečanja s Foxom in v dveh dneh je že imela pripravljeno lastno verzijo pesmi.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes se posvetimo novem obrazu na glasbeni sceni - Lianne La Havas in njeni novi pesmi What you don't do. Pesem, ki je mešanica RNB, bluza, jazza in doo-wopa, počasi narašča in izpostavlja njen vokal. V pesmi je posebna tudi instrumentalna podlaga pesmi, za katero pa ni čisto jasno ali je samo njena in producentova zasluga, saj kljub dodanim efektom močno spominja na drugo pesem. Pesem iz katere je verjetno Lianne črpala podlago za svoj prvi hit, nosi naslov Hot Fun in the Summertime. Prihaja iz leta 69 in je delo skupine Sly and the Family Stone. Lianna seveda ni edina, ki bi inspiracijo iskala v njihovih pesmih, saj je to v modernih produkcijah pogost pojav in posledično smo lani skupino Sly and the Family Stone srečali na 12-tem mestu lestvice najbolj semplanih artistov.
Pozdravljeni v oddaji second hand. Tokrat smo se odločili razkriti priredbo ali bolje povedano izvedbo pesmi, ki je sicer poznavalcem zelo očitna, a ker večina verjame, da je pesem dejansko delo Erica Claptona, si bomo danes privoščili njeno zgodbo in prisluhnili tudi originalu, ki prav letos praznuje 40 let obstoja na glasbeni sceni. Claptonova verzija pesmi je nastala zgolj leto dni po izidu originala v izvedbi JJ Cale-a, a je v nasprotju z JJ Cale-ovim originalom, ki ni dosegel komercialnega preboja, požela ogromen uspeh. Požela je tako velik uspeh, da kljub širini in kvaliteti Claptonovega dela v vseh teh desetletjih delovanja, ostaja ena njegovih podpisnih in najboljših pesmi.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Potem ko smo se konec leta 2015 sprehodili po lestvici najbolj semplanih artistov vseh časov, se letos znova posvetimo aktualnim stvaritvam in njihovim prikritim izvorom. Prav v tem času se po lestvicah po vsem svetu vzpenja singl The girl is mine, ki so ga izdali 99 Souls v sodelovanju z Destiny's Child in Brandy. The girl is mine je očitno priredba in zagotovo ste v njej prepoznali več glasbenih elementov, čeprav morda ne veste točno kam bi jih postavili. Gre dejansko za 'mash-up' dveh pesmi: pesmi The Boy Is Mine od Brandy & Monica ter pesmi Girl od Destiny's Child.
Second hand looks at the trend of recycling existing music in the form of samples, remixes and covers - although sometimes these modifications are actually flagrant violations of copyright laws... Some artists use without acknowledging where they got it, so we decided to take a closer look. The result: a huge number of hits are credited to the wrong musician, while the people who really wrote it remain ignored. Listen to the original and the adaptation and familiarize yourself with what's going on in the music industry - you'll be surprised by how many of your idols have built their reputation on the shoulders of others.
Second hand looks at the trend of recycling existing music in the form of samples, remixes and covers - although sometimes these modifications are actually flagrant violations of copyright laws... Some artists use without acknowledging where they got it, so we decided to take a closer look. The result: a huge number of hits are credited to the wrong musician, while the people who really wrote it remain ignored. Listen to the original and the adaptation and familiarize yourself with what's going on in the music industry - you'll be surprised by how many of your idols have built their reputation on the shoulders of others.
Hello and welcome to Second hand on Radio SI. This year we are going to do things differently and look at the other side of sampling. In the past years we’ve exposed the background and samples of newer hits and evergreens. This year we will focus on songs that are most frequently sampled in the music industry. This week we have arrived at number 49 of our chart. Number 49 of the most often sampled songs is 'Blow your head' from Fred Wesley and the J.B.'s. This James Brown influenced funk creation offers an exceptional intro to the song, that many musicians, mostly hip hop artists of the 90's, used as sample for their own songs. The best known examples of samples of this part of the song are: Public Enemy in Public Enemy No.1 ,De La Soul in songs Sunshine and Oooh, Puff daddy in P.E.2000, Digable Planets in Rebirth Of Slick (Cool Like That), Bomb The Bass in Beat Dis and of course many others. ---------------------------------------------------------------------------------------------------- Pozdravljeni v oddaji Second hand. Letos se zgodbe lotevamo z druge strani zgodbe semplanja. V preteklih letih smo razkrinkali ozadja in semple novejših in zimzelenih hitov, letos pa se osredotočamo na pesmi, ki so najbolj semplane v glasbeni industriji. Ta teden smo pri številki 49 na naši lestvici. 49-ta najbolj semplana pesem je 'Blow your head' v izvedbi skupine Fred Wesley and the J.B.'s. Gre za funk stvaritev, pri kateri je prste imel tudi James Brown in ponuja izjemen intro katerega so radi semplali mnogi kasnejši, predvsem hip hip glasbeniki v devetdesetih. Najbolj znani primeri uporabe tega sempla so: Public Enemy v public enemy no.1, De la soul v pesmih Sunshine in Oooh, Puff daddy v P.E.2000, Digable planets v Rebirth of slick (cool like that), Bomb the bass v Beat dis in seveda še množica drugih.
This week we have arrived at number 50 of our chart. Number 50 of the most often sampled songs is the Bar Kays 'Holy Ghost'. This is an almost 9 minutes long funk creation, offering exceptional transitions, instrumentals and what is most important breaks that were an inspiration for many musicians and they were used as samples. The best known examples of samples of this part of the song are: Beastie boys - Hey ladies, M.A.R.R.S. - Pump up the volume, 2Pac Last wordz, Public enemy - Fear of the black planet and of course many others. ---------------------------------------------------------------------------------------------------- Ta teden smo pri številki 50 na naši lestvici. 50-ta najbolj semplana pesem je 'Holy ghost' Bar Kays-ov. Gre za skoraj 9 minutno funk stvaritev, ki ponuja izjemne prehode, instrumentale in najpomembneje break-e, iz katerih so inspiracijo in tudi semple črpali mnogi kasnejši glasbeniki. Najbolj znani primeri uporabe tega sempla so: Beastie boys - Hey ladies, M.A.R.R.S. - Pump up the volume, 2Pac Last wordz, Public enemy - Fear of the black planet in seveda še množica drugih.
We will start with number 51 of our music chart and end with number 1 for New Year's Eve. Number 51 of the most frequently sampled songs is 'When the levee breaks' by Rock and Roll legends Led Zeppelin. The best known examples of samples of this part of the song are: The Beasty Boys in their song "Rhymin' & Stealin'’, who have been the first to sample the drum track and were sued doing so, later they have used the part also in Wat Cha want and other songs; Eminem and other rappers have also used samples as well as Massive Attack in their song Man next door; Sophie B. Hawkins used the sample in her hit Damn I wish I was your lover; Enigma in Return to Innocence; Bjork in Army of me and of course many others Ta teden smo pri številki 51 na naši lestvici, končali pa bomo s številko 1 prav na novo leto. 51 najbolj semplana pesem je When the levee brakes, rock and roll legend Led Zeppelin. Najbolj znani primeri uporabe tega sempla so: Beastie Boys – Rhymin and stealin, ki so ga dejansko prvi odkrili in uporabili ter si s tem nakopali tožbo, kasneje pa ga uporabili še v Watcha want in drugih pesmih; med novejšimi Eminem in množica drugih repperjev ter Massive attack v Man next door; Sophie B Hawkins v svojem hitu Damn I wish I was your lover; Enigma v Return to innocence; Bjork v Army of me in seveda še množica drugih.
Neveljaven email naslov