Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Brez reformatorjev iz 14. in 15. stoletja tudi Lutra ne bi bilo."
Leta 1303, po smrti papeža Bonifacija VIII., se je v Cerkvi začela nekakšna dekadenca, ki je dosegla svoj višek s preselitvijo papeštva v Francijo. Z imenovanjem dveh papežev se je Cerkev razdelila: nekateri so priznali rimskega, nekateri pa avignonskega papeža. V teh kaotičnih razmerah se razraste prodaja Cerkvenih služb, zaradi vzdrževanja dveh papeških dvorov pa se poviša tudi Cerkveni davek. Ko kardinali imenujejo še tretjega papeža, je zmeda popolna. Proti temu stanju nastopi vrsta reformnih gibanj, ki kulminirajo v zahtevah Martina Lutra.
Gost oddaje je zgodovinar dr. Janez Mlinar iz ljubljanske Filozofske fakultete.
V poznem srednjem veku, zlasti po pojavu črne kuge sredi 14. stoletja, se je potreba po religioznosti drastično povečala.
Človek je imel nenasitno potrebo po Bogu, a hkrati potrebo po zelo konkretnem objektu češčenja - zato je bilo v tem obdobju zelo popularno češčenje relikvij, dokončno se uveljavi tudi češčenje Marije kot priprošnjice. Odmev tega dogajanja je recimo na Ptujski Gori: Marija, ki varuje, ki ščiti, ki sprejema ljudi pod svoj plašč. V takratni likovni umetnosti je bil to zelo popularen motiv.
V prihodnjem letu se bo veliko govorilo o Lutru kot začetniku reformacije, čeprav bi ta naziv lahko pripadal tudi komu drugemu. Že v stoletjih pred Lutrom namreč srečamo nekatere poskuse reformacije in različna reformna gibanja.
Že od 11. stoletja naprej se v Cerkvi pojavlja cela vrsta gibanj, pri katerih imajo vidno vlogo predvsem laiki ali pa nižja duhovščina. Od patarenov v Milanu, potem katari, homilijanti in podobna gibanja, ki so vedno hodila zelo na robu - tukaj je bila meja pravovernostjo in krivovernostjo zelo tanka. Tudi Frančišek, ki je danes svetnik, je hodil zelo po meji. Tudi njega lahko štejemo med nosilce takih religioznih gibanj v srednjem veku. Z zlorabami, z nepravilnostmi v Cerkvi, ki potem postanejo vedno bolj očitne v 14. stoletju, se jasno tudi glas teh reformatorjev usmeri proti takim nepravilnostim. Navadno je bilo sporno neko teološko vprašanje, na primer vprašanje transsubstanciacije, dejansko so pa ti reformatorji opozarjali na nepravilnosti znotraj najvišjih slojev znotraj Cerkve: nepotizem, simonija, in podobni pojavi, ki so bili takrat zelo pogosti.
Kako so ti zgodnji reformatorji vplivali na poznejše delovanje Martina Lutra?
Vsekakor brez teh reformatorjev iz 14. in 15. stoletja Lutra ne bi bilo. Družba mora biti za določene spremembe pripravljena in ti reformatorji so bili nekakšni pripravljalci poti. Lutrove ideje so pravzaprav rezultat stanja v družbi: skušal je opozoriti na napake, na slabosti, pomanjkljivosti v družbi in jih tudi reševati. Zlasti politične okoliščine so bile takšne, da se je njegov nauk prijel. Njegovi predhodniki, Hus, Wycliffe, tega niso mogli narediti, četudi bi želeli. Reformacija je torej tudi rezultat nekega razvoja.
892 epizod
Pogovorna oddaja Sedmi dan obravnava temeljna verska in religijska vprašanja. Iz različnih vidikov osvetljujemo vero in religijo ter njun vpliv in pomen za človeka s stališča teologije, filozofije, psihologije, zgodovine, sociologije, etnologije, kulture … Gostje so strokovnjaki, večinoma univerzitetni profesorji, za ta področja ter predstavniki verskih skupnosti. Oddaja je na sporedu v nedeljo ob 18.05, pripravljajo jo: Tomaž Gerden, Robert Kralj, Tone Petelinšek..
"Brez reformatorjev iz 14. in 15. stoletja tudi Lutra ne bi bilo."
Leta 1303, po smrti papeža Bonifacija VIII., se je v Cerkvi začela nekakšna dekadenca, ki je dosegla svoj višek s preselitvijo papeštva v Francijo. Z imenovanjem dveh papežev se je Cerkev razdelila: nekateri so priznali rimskega, nekateri pa avignonskega papeža. V teh kaotičnih razmerah se razraste prodaja Cerkvenih služb, zaradi vzdrževanja dveh papeških dvorov pa se poviša tudi Cerkveni davek. Ko kardinali imenujejo še tretjega papeža, je zmeda popolna. Proti temu stanju nastopi vrsta reformnih gibanj, ki kulminirajo v zahtevah Martina Lutra.
Gost oddaje je zgodovinar dr. Janez Mlinar iz ljubljanske Filozofske fakultete.
V poznem srednjem veku, zlasti po pojavu črne kuge sredi 14. stoletja, se je potreba po religioznosti drastično povečala.
Človek je imel nenasitno potrebo po Bogu, a hkrati potrebo po zelo konkretnem objektu češčenja - zato je bilo v tem obdobju zelo popularno češčenje relikvij, dokončno se uveljavi tudi češčenje Marije kot priprošnjice. Odmev tega dogajanja je recimo na Ptujski Gori: Marija, ki varuje, ki ščiti, ki sprejema ljudi pod svoj plašč. V takratni likovni umetnosti je bil to zelo popularen motiv.
V prihodnjem letu se bo veliko govorilo o Lutru kot začetniku reformacije, čeprav bi ta naziv lahko pripadal tudi komu drugemu. Že v stoletjih pred Lutrom namreč srečamo nekatere poskuse reformacije in različna reformna gibanja.
Že od 11. stoletja naprej se v Cerkvi pojavlja cela vrsta gibanj, pri katerih imajo vidno vlogo predvsem laiki ali pa nižja duhovščina. Od patarenov v Milanu, potem katari, homilijanti in podobna gibanja, ki so vedno hodila zelo na robu - tukaj je bila meja pravovernostjo in krivovernostjo zelo tanka. Tudi Frančišek, ki je danes svetnik, je hodil zelo po meji. Tudi njega lahko štejemo med nosilce takih religioznih gibanj v srednjem veku. Z zlorabami, z nepravilnostmi v Cerkvi, ki potem postanejo vedno bolj očitne v 14. stoletju, se jasno tudi glas teh reformatorjev usmeri proti takim nepravilnostim. Navadno je bilo sporno neko teološko vprašanje, na primer vprašanje transsubstanciacije, dejansko so pa ti reformatorji opozarjali na nepravilnosti znotraj najvišjih slojev znotraj Cerkve: nepotizem, simonija, in podobni pojavi, ki so bili takrat zelo pogosti.
Kako so ti zgodnji reformatorji vplivali na poznejše delovanje Martina Lutra?
Vsekakor brez teh reformatorjev iz 14. in 15. stoletja Lutra ne bi bilo. Družba mora biti za določene spremembe pripravljena in ti reformatorji so bili nekakšni pripravljalci poti. Lutrove ideje so pravzaprav rezultat stanja v družbi: skušal je opozoriti na napake, na slabosti, pomanjkljivosti v družbi in jih tudi reševati. Zlasti politične okoliščine so bile takšne, da se je njegov nauk prijel. Njegovi predhodniki, Hus, Wycliffe, tega niso mogli narediti, četudi bi želeli. Reformacija je torej tudi rezultat nekega razvoja.
Umetnost in sveto je v srčiki ustvarjanja uveljavljene slovenske pianistke, tudi izredne profesorice glasbe na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, Adriane Magdovski. Je novorojena kristjanka, in pripada občestvu binkoštnih cerkva na Slovenskem.
Na svečnico je minilo sto let od ustanovitve Prekmurskega seniorata tamkajšnje evangeličanske cerkve. Nastal je po uveljavitvi Trianonske mirovne pogodbe, ko se je deset cerkvenih občin ločilo od Sombotelske evangeličanske škofije. Decembra pa bo minilo stoletje od izida prve številke mesečnika Düševni list. To je bil prvi prekmurski evangeličanski mesečnik, ki je od tedaj skupaj z Evangeličanskim kalendarijem prinašal versko in kulturno besedo med prekmurske evangeličane. O pomenu obeh obletnic se je Stane Kocutar pogovarjal z odgovorno urednico Evangeličanskega lista dr. Klavdijo Sedar in škofom mag. Leonom Novakom.
Duhovnik v Bolniški župniji v UKC Ljubljana in redovnik v minoritski skupnosti Vladimir Ruffino po zgledu Jezusa Kristusa pomaga bolnicam in bolnikom. V njihovih težkih trenutkih je pomembna verska oskrba in tudi pristen stik ter iskren pogovor. To je številnim trpečim v bolnišnici v tolažbo in jim lajša trpljenje.
Kakšen odnos je imel najslovitejši slovenski arhitekt do Boga, kako ga je razumel in doživljal? Vera in duhovnost sta imeli pomemben vpliv tudi na njegova delo in ustvarjanje. Odnos do cerkve pa se je kazal skozi njegovo družinsko rodbino. Arhitekta Jožeta Plečnika bomo tako spoznali globoko intimno z duhovnimi komponentami. Gost v oddaji je dober poznavalec Plečnika, župnik v Ribnici mag. Anton Berčan.
Župnik v župniji Svetega Rešnjega telesa v Mariboru in vodja pastoralne službe mariborske nadškofije Franček Bertolini razlaga o izzivih duhovniškega poklica kot darovanjske povezanosti Boga in človeka, kot visoke šole služenja, sočutja, dobrote in ljubezni.
V petek 7. januarja so v pravoslavnih cerkvah, ki se ravnajo po starem julijanskem koledarju, praznovali božič. Gosta tokratne oddaje, v kateri bomo govorili tudi o celostem sociokulturnem utripu pravoslavja pri nas, prihajata iz občestva Srbske pravoslavne cerkve v Mariboru – paroh Savo Kosojević in član občestva te cerkve, sicer vsestranski kulturnik, novinar in režiser Rade Bakračević.
V božičnem času ponavljamo pogovor Petra Franka z upokojenim nadškofom dr. Marjanom Turnškom o različnih pogledih na Jezusovo rojstvo in naravo. Najbolj znana herezija je bila v nauku duhovnika Arija, ki je trdil, da se Jezus ni rodil, ampak, da ga je ustvaril Bog Oče, ki je edini pravi Bog.
Danes, na letošnjo četrto adventno nedeljo, goduje blaženi Martin iz Barcelone. Bil je duhovnik in redovnik Frančiškovih manjših bratov-kapucin. Umrl je mučeniške smrti med špansko državljansko vojno. Kot je povedal gost v oddaji, kapucin brat Luka Modic, je blaženi Martin iz Barcelone sledil zgledu Svetega Frančiška Asiškega.
Fortunacijan velja za najzgodnejšega oglejskega cerkvenega očeta, saj je ta modri mož postavil prve temelje latinske krščanske eksegeze. Fortunacijevo delo, ki je nastalo pred petnajstimi stoletji, torej temelji na komentarju evangelijev. Uredil ga je prav gost oddaje frančiškan Jan Dominik Bogataj, izšlo pa je opri Celjski Mohorjevi družbi.
V tokratni oddaji Sedmi dan vam posredujemo nadaljevanje pogovora z znanim slovenskim minoritom patrom Janezom Šamperlom iz samostana Svete Trojice v Podlehniku v Halozah. 41 duhovniških let je preživel po različnih samostanih, največkrat kot njihov gvardijan-predstojnik – od Ptuja, Ptujske gore, Ljubljane, Pirana do italijanskega Assisija Izdal je okoli 50 različnih publikacij, med njimi tudi dve knjigi o blagopokojnem misionarju patru Mihi Drevenšku.
Adventni čas je za kristjane obdobje premišljevanja tudi o njihovem odnosu do Boga. Kaj vpliva na človekovo formiranje podobe o Bogu v današnji sekularizirani družbi? V kolikšni meri družina vpliva na oblikovanje podobe Boga in kako? V kakšnega Boga danes ljudje verujejo ali ne verujejo? O teh vprašanjih premišljuje teolog, strokovnjak za področje psihologije religije in pastorale ter član katedre za zakonsko in družinsko terapijo ter psihologijo in sociologijo religije na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Drago Jerebic.
V številnih verstvih so poudarjene tudi mistične struje- iskanje Boga, posebno dojemanje duhovnosti. Tako je tudi v judovstvu, ki že stoletja pozna tradicijo mistične poti kabale. O judovski mistiki je v današnji oddaji spregovoril akademik Jože Krašovec.
Naš gost je znani slovenski minorit pater Janez Šamperl iz samostana Svete Trojice v Podlehniku v Halozah. 41 duhovniških let je preživel po različnih samostanih, največkrat kot njihov gvardijan-predstojnik – od Ptuja, Ptujske gore, Ljubljane, Pirana do italijanskega Assisija. Redovništvo kot visoka šola služenja, sočutja, dobrote in ljubezni.
Thomas Merton je bil eden od najbolj prodornih krščanskih mislecev 20. stoletja. V katolištvo se je spreobrnil že kot odrasel človek in postal trapistovski menih. V oddaji ponavljamo pogovor Roberta Kralja z jezuitom Miranom Žvanutom po Mertonovem pojmovanju molitve, meditacije in kontemplacije.
Tako kot veruješ, tudi živi. To je osrednje sporočilo reformacije, ki je pomembno vplivala tudi na preporod Katoliške Cerkve in velja za enega največjih verskih mejnikov v zgodovini človeštva. V tokratni oddaji Sedmi dan bomo z gostom nekdanjim evangeličanskim duhovnikom Gezo Filo torej odpirali vprašanja povezana z dogodki iz 16. stoletja, ki pa še danes vplivajo na sodobno družbo. Zakaj se je torej sploh zgodila, kako je vplivala na Cerkev in kakšno je sporočilo evangeličanske teologije.
Sv. Pahomij velja za eno osrednjih osebnosti egiptovskega meništva. Njegov predhodnik sv. Anton je ideal meništva videl v samoti, medtem ko je Pahomij zbral menihe v občestva, kjer so skupaj delali in živeli. Naš gost bo dr. Jan Ciglenečki, docent na oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani, ki nam bo povedal več o tem, kako so bile organizirane meniške skupnosti pod Pahomijevim vodstvom in kakšno je bilo njihovo duhovno življenje.
Novi novomeški škof o pričakovanjih občestva, kako se namerava spoprijeti z upadanjem števila duhovnikov, o morebitni odpravi celibata, vlogi cerkve v družbi in tudi o tem, da je naredila premalo za obsojanje spolnih zlorab
Celjski škof je službo uglednega biblicista in profesorja na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani pred meseci zamenjal za pastirsko službo. Kako se je nanjo navadil, katere so njegove prve poteze pri preurejanju celjske škofije in kateri so po njegovem najpomembnejši izzivi slovenske Cerkve v prihodnje.
Predstojnik Katedre za zgodovino Cerkve in patrologijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Miran Špelič, klasična filologinja in filozofinja Nena Bobovnik in teolog Jan Dominik Bogataj, sodelavec Inštituta za Sveto pismo, judovstvo in zgodnje krščanstvo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, o bogati dediščini mistika, misleca in organizatorja sv. Bonaventure.
Neveljaven email naslov