Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Vplivne ženske v Cerkvi: Sv. Brigita Švedska

08.03.2020


Poleg Brigitinega življenja in dela nas je zanimalo, ali srednji vek resnično velja za mračno obdobje v človeški zgodovini ali pa gre bolj za umetno spodbujen družbeni predsodek?

Gre za eno najpomembnejših srednjeveških svetnic z evropskega Severa. V oddaji smo spregovorili o njenem bogatem družinskem in duhovnem življenju. Zanimalo nas je, kako so nastala njena Razodetja, monumentalno delo, ki so ga ponatiskovali in prevajali še dolgo po njeni smrti. Prav tako smo se dotaknili vloge ženske in materinstva pri Brigiti. In končno, ali srednji vek resnično velja za mračno obdobje v človeški zgodovini ali pa gre bolj za umetno spodbujen družbeni predsodek? O teh in podobnih vprašanjih smo se pogovarjali s klasičnim filologom in poznavalcem Brigitinega življenja in dela prof. dr. Denisom Searbyjem z Univerze v Stockholmu.

Sorodne oddaje:


Brigita je živela dejavno družinsko življenje. Preobrat se je zgodil, ko je samo nekaj dni po moževi smrti doživela t. i. »pozivno videnje«. Kaj vemo o njem in kako naznanja njeno poslanstvo?

Hvala za vprašanje. Najprej bi povedal, da je Brigita pravzaprav imela mistične izkušnje ali videnja že kot majhna deklica. In tudi ko je vzgajala osem otrok skupaj s svojim možem Ulfom, je ohranjala globoko duhovno življenje, ki so ga zaznamovale določene mistične izkušnje. Toda večino Razodetij je imela v prvih letih svojega vdovstva. Vidimo lahko, da so bila Razodetja v njenem življenju pogosto odgovor na osebne krize, preobrate v njenem življenju in v družbi. Ko je postala vdova, se je začelo najbolj plodovito obdobje njenega mističnega življenja. Omenili ste »pozivno videnje«, ki ga je Brigita prejela samo nekaj dni po smrti svojega moža. To videnje ni del Razodetij, ki sem jih prevedel, ampak ga najdemo v dokumentih o Brigitinem procesu za svetnico. Na kratko ga bom povzel. Večkrat sliši glas, ki ji pravi: »Žena, poslušaj me!« Naravno se odzove tako, da se ustraši. Po nekaj dneh je šla v kapelo molit in spet zaslišala ta glas; toda tokrat je bil glas prepričljivejši. Rekel ji je: »Žena, poslušaj, jaz sem tvoj Bog! Rad bi govoril s tabo. Ne boj se! Jaz sem Stvarnik in ne slepar, tj. hudič.« Potem ji je glas rekel, naj gre k magistru Matiju in mu pove o tem videnju. Vrhunec videnja je, ko ji Bog reče: »Ti boš moja nevesta in moj kanal (posrednica). Videla in slišala boš duhovne stvari. Moj duh bo ostal s tabo do smrti.« To je vsebina pozivnega videnja, ki sproži celoten postopek pisanja Razodetij.

Omenili ste že magistra Matija, ki je bil eden od štirih Brigitinih spovednikov. Imel naj bi dar razločevanja duhov. Kako Matija utemeljuje Brigitina videnja v svojem Uvodu (Stupor et mirabilia) h knjigi Razodetij? Kaj je njegov glavni argument?

Če se prav spomnim, mislim, da je v pozivnem videnju Brigiti rečeno, da naj gre k magistru Matiju. Bog ji reče, da je on izkušen v razločevanju duhov. Mislim, da je to del razodetja. Najprej moram priznati, da ko sem prvič bral Matijev Uvod k Razodetjem, me je to osupnilo. In sicer zato, ker je v svojem navdušenju Matija postavil razodetja na enako raven kot učlovečenje Jezusa Kristusa. Rekel sem si: »To je neverjetna izkušnja!« Tu je res pretiraval. Toda hkrati mislim, da je resnično verjel, da se je Jezus Kristus razodel Brigiti, kakršen je v nebesih. Hotel je reči, da ko se je Jezus najprej pojavil v Galileji, je bil videti kot navaden človek. Toda ko se je razodel Brigiti, ga je videla kot kralja v nebesih. Mislim, da je hotel povedati prav to. Vprašali ste me o Matijevem glavnem argumentu. Res je, da govori tudi o čudežih, a verodostojnost in zanesljivost Razodetij vidi predvsem v Brigitini osebi, v tem, da je živela sveto življenje. Ona sama bi zaradi ponižnosti sicer raje ostala skrita, a je ubogala Kristusovo naročilo in Razodetja objavila. Rad bi poudaril, da je tudi njen zadnji spovednik Alfonz iz Jaena napisal pomemben uvod z naslovom Pismo puščavnika (Epistola Solitarii), v katerem na podoben način zagovarja njena videnja. Gre za daljšo razpravo, katere glavni argument je prav tako Brigitina oseba. Zanesljiva in verodostojna je zato, ker se njena dejanja ujemajo z njeno vero. Poskuša živeti ponižno, izvrševati dobra dela itn.

Brigita je napisala monumentalno delo z naslovom Razodetja. Zanimivo in hkrati osupljivo je, kako je delo nastalo. Ali lahko v glavnih potezah orišete proces nastanka in oblikovanja Razodetij?

Zgodovina besedila Razodetij je večplastna in zelo zapletena. Šest stoletij pozneje jo težko v celoti razumemo. To velja verjetno tudi za katero koli drugo knjigo. To, kar se je ohranilo, so večinoma izdaje Razodetij. Imamo pa tudi fragmente besedila. Kolikor vemo, Brigita ni zapisala videnj v svojem domačem jeziku, tj. v švedščini. Najverjetneje jih je narekovala v švedščini, potem pa so jih njeni spovedniki neposredno prevedli v latinščino. Obstaja eno razodetje v švedščini, ki ga je Brigita napisala lastnoročno. Imamo ga tukaj v Narodni knjižnici v Stockholmu. To je zelo poseben primer. Gre za svarilno razodetje švedskemu kralju. Zelo malo dokazov je, ki bi potrjevali, da je bila knjiga Razodetij prvotno napisana v švedščini. Obstaja srednjeveški prevod iz latinščine v švedščino, ki je nastal po prvi izdaji Razodetij. Povsem jasno je, da gre za prevod iz latinščine v švedščino. Na nekaterih mestih sicer vsebuje dodatne podrobnosti, ki v latinščini manjkajo, ali določene izraze, ki so bolj naravni. Morda so obstajale različne verzije nekaterih razodetij v latinščini. To bi pravzaprav pričakovali, saj so Brigito spremljali različni spovedniki, ki so bili tudi prevajalci. Obstajale so torej različne verzije in zapiski vseh vrst, ki so jih združili v enotno izdajo. Želim pa poudariti, da ni dokazov o neodvisnem švedskem besedilu, ki bi nam – kot nekakšen živ spomin – lahko pojasnil podrobnosti, ki jih je Brigita povedala v švedščini. Pač pa so spovedniki in hkrati prevajalci, ki so bili štirje, to, kar je Brigita povedala v švedščini, zapisali v latinščini. Njen zadnji spovednik je bil Alfonz Pecha de Vadaterra, ki je bil prej škof v Jaenu (Španija), potem pa se je preselil v Rim, da bi začel meniško življenje. V marsičem je on najpomembnejši Brigitin spovednik, saj je zelo različne zapiske uredil v zaporedne zvezke. On je bil torej glavni urednik Razodetij. Dal jim je takšno obliko, v kakršni jih poznamo danes. Poudariti moram, da je to počel po njenih navodilih. Brigita je tri leta pred svojo smrtjo prosila Alfonza, naj Razodetja prepiše. Do tega trenutka so namreč ostala skrita. Gre za zapleten proces, saj vključuje narekovanje, takojšnje prevajanje, na neki stopnji tudi različne inačice in zapiske; nekateri zapiski so bili na Švedskem, drugi v Rimu. Po Brigitini smrti jih je bilo treba zbrati, urediti in objaviti za proces razglasitve za svetnico.

Zakaj mislite, da so Brigitina Razodetja postala tako vplivno delo še globoko v novi vek?

Torej kaj sam osebno mislim? Težko je izpostaviti eno samo stvar. Prvič, v teh stoletjih so številni imeli videnja. Brigitina sodobnica je bila Katarina Sienska, ki je prav tako imela videnja. Sicer drugačna od Brigitinih, ki pa so se prav tako razširila in bila zelo vplivna. Pomisliti moramo na to, da je bila Brigita plemiškega rodu. Prihajala je iz višjega sloja in bila je laikinja. Veliko ljudi misli, da je bila nuna. Brigita ni nikoli postala nuna. Morda je bila tretjerednica. Ko je ovdovela, je razmišljala o tem, da bi postala nuna, a se to ni uresničilo. Ustanovila je cerkveni red za moške in ženske, sama pa ni bila del tega reda. V tem smislu je bila ustanoviteljica. Upoštevati moramo cerkveni red »brigitink« (red presvetega Odrešenika – Ordo Sanctissimi Salvatoris; op. R. K.), ki so se precej razširile v Veliki Britaniji, na Poljskem, v Španiji in drugod. One so gotovo širile Razodetja. In še nekaj: tisto dobo so zelo zaznamovala živa in realistična razodetja križanega Kristusa. Na primer devica Marija pripoveduje Brigiti, kako je v Betlehemu rodila Jezusa. Gre za »človeško« dojemanje Jezusovega življenja. Brigita ga vidi kot nekoga, ki je resnično živel, ki je resnično trpel, ki se je rodil in imel človeško mater. Rekel bi, da je to v soglasju s tedanjo miselnostjo v duhovnosti.

Brigito so razglasili za svetnico malo manj kot dvajset let po njeni smrti. Pozneje se je na koncilih v Konstanci in Baslu pojavilo vprašanje o pristnosti njenega svetništva. Tedaj je sloviti kancler pariške univerze Jean Gerson izrazil svoje pomisleke o Brigitinih Razodetjih. Ali lahko pojasnite okoliščine tega dogodka? Za kaj je pravzaprav šlo?

Moram priznati, da sam bolj poznam Razodetja in antično zgodovino. Sem klasični filolog, moje področje sta bolj antična in srednjeveška grščina kot srednjeveška latinščina, čeprav sem se tudi s to dobro seznanil prav v Brigitinih Razodetjih. Moja dobra kolegica Anna Fredriksson je vprašanju, ki ga omenjate, namenila celo poglavje v zborniku o Brigiti Švedski (A Companion to Birgitta of Sweden, Brill, 2019). Ni presenetljivo, da so Brigitina Razodetja vedno vzbujala spore – tako v času njenega življenja kot tudi po njeni smrti. Pravzaprav moramo pričakovati, da kdor koli bo trdil, da ima videnja, bo naletel na sumničenje in nerazumevanje. Intelektualni teologi, kot je Jean Gerson, niso mogli sprejeti takih razodetij, ne da bi o njih prej temeljito razmislili. Vedeti moramo, da je bila Brigita že razglašena za svetnico in tudi Razodetja so bila že objavljena. Vprašanje je, zakaj naj bi desetletja pozneje na koncilih v Konstanci in Baslu spet odprli to zadevo. Mislim, da so razlogi za to naslednji: že prej je svoje očitke proti Brigiti izrazil Henrik Langenstein. Bil je mnenja, da Cerkev razglaša za svetnike preveč ljudi. Cerkev je spremenila celoten sistem, kako nekoga razglasiti za svetnika, ga bolj uredila. In Brigita je ena od prvih, ki so šli skozi proces razglasitve za svetnika, kakršnega poznamo danes. Henrik Langenstein je menil, da imamo dovolj svetnikov, zato nam jih ni treba kanonizirati tako veliko. To me spominja na to, kar so v našem času govorili o papežu Janezu Pavlu II. – in sicer da za svetnike razglaša preveč ljudi. Takšne zadeve torej spodbujajo spore. Kakor koli že, Henrik Langenstein je vplival na Jeana Gersona. Treba je reči, da so Gersonovi očitki pretirani. Pravzaprav ni kritiziral. Napisal je razpravo O preizkušanju duhov (De probatione spiritum). Res je, da omenja Brigito, a ni skeptičen. Pravi, da ne bi smeli preiskovati njenih Razodetij, pač pa samo omeni, da obstaja interes, da bi na koncilu razpravljali o naukih, ki zadevajo zasebna razodetja, posebno Brigitina, ki so zelo znana in razširjena. Mislim, da moramo to postaviti v kontekst širšega vprašanja v Cerkvi. Kaj naj storimo z ljudmi, ki imajo zasebna razodetja? Zasebna razodetja so stvar preroškega daru, ki ga Sveti Duh daje ljudem. Cerkev pa odloča, ona je pristojna za razločevanje duhov. V tem je jedro problema. Kakšno veljavo imajo zasebna razodetja? V procesu za kanonizacijo Brigite papež Bonifacij ne omenja njenih Razodetij, ampak govori o njenem svetniškem liku, njenih dejanjih, veri, ponižnosti, spokornosti itn.

V družbi je močno zakoreninjen predsodek o krščanskem mračnem srednjem veku. Zanimivo je, da so imele verne ženske, na primer Brigita, tako velik vpliv ne samo na duhovnem področju, temveč tudi v družbenih zadevah. Imele so avtoriteto, ki so jo priznavali tudi moški. Ali torej krščanski srednji vek vendarle ni bil tako mračen, kot ga nekateri poskušajo prikazati?

Zastavili ste mi pomembno vprašanje, na katerega ne morem v celoti na kratko odgovoriti. Toda najprej bi rekel, da se je ta drža med poznavalci, ki se ukvarjajo s krščanskim srednjim vekom, spremenila in se še spreminja. Ne dojemajo ga več kot mračno obdobje. Imate prav, to so predsodki, ki so se razširili z reformacijo, posebno pa v 18. stoletju z romantiko in razsvetljenstvom. Mislim, da traja precej časa, da ta sprememba med znanstveniki in poznavalci doseže ljudi – če se to sploh zgodi. Res je zelo zanimivo, da so imele ženske kot na primer Brigita velik vpliv. Poudariti želim, da je bila ustanoviteljica cerkvenega reda, ki ni bil samo za ženske, temveč tudi za moške. In glavna avtoriteta v tem redu »brigitink« je bila opatinja. Ona je imela avtoriteto nad moškimi in ženskami. Gre za t. i. »dvojne samostane«. Popolnoma ločeno, a blizu ženskega samostana so živeli tudi duhovniki, ki so redovnice pastoralno oskrbovali. V obdobju reformacije je moška veja reda izginila, a je pozneje v ZDA spet oživela. Če gledamo širše, ženske niso bile zatirane. Samo poglejte Brigito kot mater, upravljala je celotno gospodinjstvo. To je vključevalo veliko dela, veliko strokovnega znanja in védenja. Bila je plemiškega rodu, torej je imela veliko gospodinjstvo. Lahko bi rekli, da je imela svoje podjetje. Delala je skupaj s svojim možem. Imela sta dober odnos. Seveda je veljalo, da je dom v pristojnosti žensk, delovno okolje pa v pristojnosti moških, čeprav so v resnici ženske pogosto delale skupaj z moškimi. Pomagale so v trgovini. Ko so se moški bojevali v vojni ali bili kjer koli drugje, so ženske opravile veliko ročnega dela. Res bi morali spremeniti svoj pogled na odnos med moškimi in ženskami v srednjem veku, ki je veliko bolj zanimiv in zapleten, kot nam to narekuje ta – bi rekel – neumen in omejen predsodek, ki je bil živ v obdobju zatiranja. Seveda se je takrat dogajalo zatiranje vseh vrst, to težko zanikamo. Toda srednji vek ni obdobje zatiranja, ampak je dejansko obdobje velikega napredka.

Danes pripadniki skrajnega feminističnega gibanja materinstva ne cenijo. Trdijo namreč, da je ženska lahko srečna sama, brez družine, in da ji je za osebno izpolnitev dovolj njena lastna kariera. V zvezi s tem je zanimivo, da se je Brigita najprej uresničila kot mati. Ali lahko sklepamo, da je bilo njeno širše duhovno poslanstvo celovitejše prav zaradi njene osebne izkušnje materinstva?

Hvala za to vprašanje. Materinstvo je bilo za Brigito zelo pomembno. Kot sem že omenil, je kot mati in hišna gospodinja ohranjala globoko duhovno življenje. Čeprav je večina Razodetij nastala pozneje, ko je ovdovela, je tudi že prej imela nekaj mističnih izkušenj. Tudi kot mati in hišna gospodinja je izvrševala dobra dela, živela spokorno in molitveno življenje. V svojih videnjih in razodetjih v resnici veliko govori o poslanstvu laikov, tudi mater. V Razodetjih pogosto naletimo na témo materinstva. Devica Marija, Božja mati, večinoma govori Brigiti kot mati, medtem ko doji Jezusa, ga umiva in neguje. Gre za celo vrsto »domačih« podrobnosti, ki spominjajo na to, da je bila Brigita sama mati in gospodinja. Imela je nekakšen stik z Marijinim materinstvom. Ta materinska razsežnost je v Razodetjih zelo prisotna. In očitno je, da je to oblikovalo Brigitino duhovno poslanstvo. To se večkrat pokaže, med drugim ko omenja enega od svojih sinov Karla, za katerega jo je skrbelo, da ob smrti ni bil v stanju milosti. Imela je videnje, ki ji pokaže, da je rešen. Ves čas jo je skrbelo za svoje otroke. Njena hči Katarina ji je sledila in postala prva opatinja v redu »brigitink«. Materinstvo je bistven del Brigitinega življenja, njenega poslanstva in poklica. In še nekaj besed glede feminizma. So pripadniki feminizma, ki so dojeli pomen materinstva. Običajno omejimo besedo »feminizem« na določeno skupino. Toda mislim, da so tudi drugi, ki se imajo za pripadnike feminističnega gibanja in govorijo o materinstvu, le da njihov glas ni tako zelo slišan.

Prevedli ste celoten opus Brigitinih Razodetij iz srednjeveške latinščine v sodobno angleščino. Gre za delo izjemnega obsega. Kako vas je ta izkušnja oblikovala in spremenila?

Vsekakor me je. Prvič, intervjuvate me za svoj Radio. Moral sem se seznaniti z Brigito in postal nekakšen poznavalec njenega življenja in dela. Toda kako me je to spremenilo navznoter – mislim, da me sprašujete to? Moram priznati, da ko sem sprejel delo prevajalca Brigitinih Razodetij, to ni bilo povsem po mojem okusu. Ni šlo za klasično, slogovno izpiljeno latinščino. V Razodetjih je veliko rečenega o vicah, peklu in hudih duhovih, kar ni ravno stvar mojega notranjega življenja. Toda moral sem bolje spoznati Brigito in videti stvari z njenega gledišča v kontekstu srednjeveške miselnosti. Z njo sem se pogovarjal in jo spraševal, kaj misliš s tem. Poskušal sem razumeti, kako je prišla do nečesa, kar težko razumem, na primer ko podpre kraljevo križarsko vojno v baltskih deželah. Gre za kamen spotike, za eno od velikih ovir. In sem razúmel. Treba je reči, da se je Brigita kot človek v celoti predala svoji poklicanosti. Videti to je zelo navdihujoče. V Razodetjih lahko vidimo, kako se bori z napuhom, s čutnostjo. In lahko čutimo bitje njenega človeškega srca, srca ženske in matere. In ko sem jo prevajal, sem jo bolje spoznal kot človeka. Za to sem hvaležen. Sam sem verujoč katoličan in prosil sem, naj moli za svojo domovino, kjer živim – Švedsko, naj nas ne pozabi. Brigita me navdihuje. Rad bi tudi poudaril, da njen red »brigitink« obstaja še danes. Pa ne samo to, ampak se je v 20. stoletju vrnil na Švedsko. Bil je na novo vzpostavljen, potem ko so bili v obdobju reformacije vsi samostani tega reda razpuščeni. Tako stoletja ni bilo njenega reda v domači deželi. Žensko, ki ga je spet vzpostavila, je Janez Pavel II. razglasil za blaženo. Gre za živo izročilo. Zelo sem ganjen, da ne gre za neko mrtvo preteklo stvar, ampak za nekaj živega. Brigita še danes navdihuje ljudi. Na Švedskem srečujem ljudi, ki jih navdihuje njena osebnost in ki niso nujno katoličani ali kristjani. Brigita je močnega značaja. Presenetljivo je brati o njenem življenju in njenih delih. V celoti se je predala svojemu poslanstvu, kot sem že rekel. Poročila se je zelo mlada. Zaročila se je pri 13-ih letih, poročila pa nekaj let pozneje. Imela je osem otrok, bila je polno zaposlena. In ko je dobila dodatno duhovno poslanstvo, se mu je z vsem srcem posvetila. To je osupljivo!


Sedmi dan

889 epizod


Pogovorna oddaja Sedmi dan obravnava temeljna verska in religijska vprašanja. Iz različnih vidikov osvetljujemo vero in religijo ter njun vpliv in pomen za človeka s stališča teologije, filozofije, psihologije, zgodovine, sociologije, etnologije, kulture … Gostje so strokovnjaki, večinoma univerzitetni profesorji, za ta področja ter predstavniki verskih skupnosti. Oddaja je na sporedu v nedeljo ob 18.05, pripravljajo jo: Tomaž Gerden, Robert Kralj, Tone Petelinšek..

Vplivne ženske v Cerkvi: Sv. Brigita Švedska

08.03.2020


Poleg Brigitinega življenja in dela nas je zanimalo, ali srednji vek resnično velja za mračno obdobje v človeški zgodovini ali pa gre bolj za umetno spodbujen družbeni predsodek?

Gre za eno najpomembnejših srednjeveških svetnic z evropskega Severa. V oddaji smo spregovorili o njenem bogatem družinskem in duhovnem življenju. Zanimalo nas je, kako so nastala njena Razodetja, monumentalno delo, ki so ga ponatiskovali in prevajali še dolgo po njeni smrti. Prav tako smo se dotaknili vloge ženske in materinstva pri Brigiti. In končno, ali srednji vek resnično velja za mračno obdobje v človeški zgodovini ali pa gre bolj za umetno spodbujen družbeni predsodek? O teh in podobnih vprašanjih smo se pogovarjali s klasičnim filologom in poznavalcem Brigitinega življenja in dela prof. dr. Denisom Searbyjem z Univerze v Stockholmu.

Sorodne oddaje:


Brigita je živela dejavno družinsko življenje. Preobrat se je zgodil, ko je samo nekaj dni po moževi smrti doživela t. i. »pozivno videnje«. Kaj vemo o njem in kako naznanja njeno poslanstvo?

Hvala za vprašanje. Najprej bi povedal, da je Brigita pravzaprav imela mistične izkušnje ali videnja že kot majhna deklica. In tudi ko je vzgajala osem otrok skupaj s svojim možem Ulfom, je ohranjala globoko duhovno življenje, ki so ga zaznamovale določene mistične izkušnje. Toda večino Razodetij je imela v prvih letih svojega vdovstva. Vidimo lahko, da so bila Razodetja v njenem življenju pogosto odgovor na osebne krize, preobrate v njenem življenju in v družbi. Ko je postala vdova, se je začelo najbolj plodovito obdobje njenega mističnega življenja. Omenili ste »pozivno videnje«, ki ga je Brigita prejela samo nekaj dni po smrti svojega moža. To videnje ni del Razodetij, ki sem jih prevedel, ampak ga najdemo v dokumentih o Brigitinem procesu za svetnico. Na kratko ga bom povzel. Večkrat sliši glas, ki ji pravi: »Žena, poslušaj me!« Naravno se odzove tako, da se ustraši. Po nekaj dneh je šla v kapelo molit in spet zaslišala ta glas; toda tokrat je bil glas prepričljivejši. Rekel ji je: »Žena, poslušaj, jaz sem tvoj Bog! Rad bi govoril s tabo. Ne boj se! Jaz sem Stvarnik in ne slepar, tj. hudič.« Potem ji je glas rekel, naj gre k magistru Matiju in mu pove o tem videnju. Vrhunec videnja je, ko ji Bog reče: »Ti boš moja nevesta in moj kanal (posrednica). Videla in slišala boš duhovne stvari. Moj duh bo ostal s tabo do smrti.« To je vsebina pozivnega videnja, ki sproži celoten postopek pisanja Razodetij.

Omenili ste že magistra Matija, ki je bil eden od štirih Brigitinih spovednikov. Imel naj bi dar razločevanja duhov. Kako Matija utemeljuje Brigitina videnja v svojem Uvodu (Stupor et mirabilia) h knjigi Razodetij? Kaj je njegov glavni argument?

Če se prav spomnim, mislim, da je v pozivnem videnju Brigiti rečeno, da naj gre k magistru Matiju. Bog ji reče, da je on izkušen v razločevanju duhov. Mislim, da je to del razodetja. Najprej moram priznati, da ko sem prvič bral Matijev Uvod k Razodetjem, me je to osupnilo. In sicer zato, ker je v svojem navdušenju Matija postavil razodetja na enako raven kot učlovečenje Jezusa Kristusa. Rekel sem si: »To je neverjetna izkušnja!« Tu je res pretiraval. Toda hkrati mislim, da je resnično verjel, da se je Jezus Kristus razodel Brigiti, kakršen je v nebesih. Hotel je reči, da ko se je Jezus najprej pojavil v Galileji, je bil videti kot navaden človek. Toda ko se je razodel Brigiti, ga je videla kot kralja v nebesih. Mislim, da je hotel povedati prav to. Vprašali ste me o Matijevem glavnem argumentu. Res je, da govori tudi o čudežih, a verodostojnost in zanesljivost Razodetij vidi predvsem v Brigitini osebi, v tem, da je živela sveto življenje. Ona sama bi zaradi ponižnosti sicer raje ostala skrita, a je ubogala Kristusovo naročilo in Razodetja objavila. Rad bi poudaril, da je tudi njen zadnji spovednik Alfonz iz Jaena napisal pomemben uvod z naslovom Pismo puščavnika (Epistola Solitarii), v katerem na podoben način zagovarja njena videnja. Gre za daljšo razpravo, katere glavni argument je prav tako Brigitina oseba. Zanesljiva in verodostojna je zato, ker se njena dejanja ujemajo z njeno vero. Poskuša živeti ponižno, izvrševati dobra dela itn.

Brigita je napisala monumentalno delo z naslovom Razodetja. Zanimivo in hkrati osupljivo je, kako je delo nastalo. Ali lahko v glavnih potezah orišete proces nastanka in oblikovanja Razodetij?

Zgodovina besedila Razodetij je večplastna in zelo zapletena. Šest stoletij pozneje jo težko v celoti razumemo. To velja verjetno tudi za katero koli drugo knjigo. To, kar se je ohranilo, so večinoma izdaje Razodetij. Imamo pa tudi fragmente besedila. Kolikor vemo, Brigita ni zapisala videnj v svojem domačem jeziku, tj. v švedščini. Najverjetneje jih je narekovala v švedščini, potem pa so jih njeni spovedniki neposredno prevedli v latinščino. Obstaja eno razodetje v švedščini, ki ga je Brigita napisala lastnoročno. Imamo ga tukaj v Narodni knjižnici v Stockholmu. To je zelo poseben primer. Gre za svarilno razodetje švedskemu kralju. Zelo malo dokazov je, ki bi potrjevali, da je bila knjiga Razodetij prvotno napisana v švedščini. Obstaja srednjeveški prevod iz latinščine v švedščino, ki je nastal po prvi izdaji Razodetij. Povsem jasno je, da gre za prevod iz latinščine v švedščino. Na nekaterih mestih sicer vsebuje dodatne podrobnosti, ki v latinščini manjkajo, ali določene izraze, ki so bolj naravni. Morda so obstajale različne verzije nekaterih razodetij v latinščini. To bi pravzaprav pričakovali, saj so Brigito spremljali različni spovedniki, ki so bili tudi prevajalci. Obstajale so torej različne verzije in zapiski vseh vrst, ki so jih združili v enotno izdajo. Želim pa poudariti, da ni dokazov o neodvisnem švedskem besedilu, ki bi nam – kot nekakšen živ spomin – lahko pojasnil podrobnosti, ki jih je Brigita povedala v švedščini. Pač pa so spovedniki in hkrati prevajalci, ki so bili štirje, to, kar je Brigita povedala v švedščini, zapisali v latinščini. Njen zadnji spovednik je bil Alfonz Pecha de Vadaterra, ki je bil prej škof v Jaenu (Španija), potem pa se je preselil v Rim, da bi začel meniško življenje. V marsičem je on najpomembnejši Brigitin spovednik, saj je zelo različne zapiske uredil v zaporedne zvezke. On je bil torej glavni urednik Razodetij. Dal jim je takšno obliko, v kakršni jih poznamo danes. Poudariti moram, da je to počel po njenih navodilih. Brigita je tri leta pred svojo smrtjo prosila Alfonza, naj Razodetja prepiše. Do tega trenutka so namreč ostala skrita. Gre za zapleten proces, saj vključuje narekovanje, takojšnje prevajanje, na neki stopnji tudi različne inačice in zapiske; nekateri zapiski so bili na Švedskem, drugi v Rimu. Po Brigitini smrti jih je bilo treba zbrati, urediti in objaviti za proces razglasitve za svetnico.

Zakaj mislite, da so Brigitina Razodetja postala tako vplivno delo še globoko v novi vek?

Torej kaj sam osebno mislim? Težko je izpostaviti eno samo stvar. Prvič, v teh stoletjih so številni imeli videnja. Brigitina sodobnica je bila Katarina Sienska, ki je prav tako imela videnja. Sicer drugačna od Brigitinih, ki pa so se prav tako razširila in bila zelo vplivna. Pomisliti moramo na to, da je bila Brigita plemiškega rodu. Prihajala je iz višjega sloja in bila je laikinja. Veliko ljudi misli, da je bila nuna. Brigita ni nikoli postala nuna. Morda je bila tretjerednica. Ko je ovdovela, je razmišljala o tem, da bi postala nuna, a se to ni uresničilo. Ustanovila je cerkveni red za moške in ženske, sama pa ni bila del tega reda. V tem smislu je bila ustanoviteljica. Upoštevati moramo cerkveni red »brigitink« (red presvetega Odrešenika – Ordo Sanctissimi Salvatoris; op. R. K.), ki so se precej razširile v Veliki Britaniji, na Poljskem, v Španiji in drugod. One so gotovo širile Razodetja. In še nekaj: tisto dobo so zelo zaznamovala živa in realistična razodetja križanega Kristusa. Na primer devica Marija pripoveduje Brigiti, kako je v Betlehemu rodila Jezusa. Gre za »človeško« dojemanje Jezusovega življenja. Brigita ga vidi kot nekoga, ki je resnično živel, ki je resnično trpel, ki se je rodil in imel človeško mater. Rekel bi, da je to v soglasju s tedanjo miselnostjo v duhovnosti.

Brigito so razglasili za svetnico malo manj kot dvajset let po njeni smrti. Pozneje se je na koncilih v Konstanci in Baslu pojavilo vprašanje o pristnosti njenega svetništva. Tedaj je sloviti kancler pariške univerze Jean Gerson izrazil svoje pomisleke o Brigitinih Razodetjih. Ali lahko pojasnite okoliščine tega dogodka? Za kaj je pravzaprav šlo?

Moram priznati, da sam bolj poznam Razodetja in antično zgodovino. Sem klasični filolog, moje področje sta bolj antična in srednjeveška grščina kot srednjeveška latinščina, čeprav sem se tudi s to dobro seznanil prav v Brigitinih Razodetjih. Moja dobra kolegica Anna Fredriksson je vprašanju, ki ga omenjate, namenila celo poglavje v zborniku o Brigiti Švedski (A Companion to Birgitta of Sweden, Brill, 2019). Ni presenetljivo, da so Brigitina Razodetja vedno vzbujala spore – tako v času njenega življenja kot tudi po njeni smrti. Pravzaprav moramo pričakovati, da kdor koli bo trdil, da ima videnja, bo naletel na sumničenje in nerazumevanje. Intelektualni teologi, kot je Jean Gerson, niso mogli sprejeti takih razodetij, ne da bi o njih prej temeljito razmislili. Vedeti moramo, da je bila Brigita že razglašena za svetnico in tudi Razodetja so bila že objavljena. Vprašanje je, zakaj naj bi desetletja pozneje na koncilih v Konstanci in Baslu spet odprli to zadevo. Mislim, da so razlogi za to naslednji: že prej je svoje očitke proti Brigiti izrazil Henrik Langenstein. Bil je mnenja, da Cerkev razglaša za svetnike preveč ljudi. Cerkev je spremenila celoten sistem, kako nekoga razglasiti za svetnika, ga bolj uredila. In Brigita je ena od prvih, ki so šli skozi proces razglasitve za svetnika, kakršnega poznamo danes. Henrik Langenstein je menil, da imamo dovolj svetnikov, zato nam jih ni treba kanonizirati tako veliko. To me spominja na to, kar so v našem času govorili o papežu Janezu Pavlu II. – in sicer da za svetnike razglaša preveč ljudi. Takšne zadeve torej spodbujajo spore. Kakor koli že, Henrik Langenstein je vplival na Jeana Gersona. Treba je reči, da so Gersonovi očitki pretirani. Pravzaprav ni kritiziral. Napisal je razpravo O preizkušanju duhov (De probatione spiritum). Res je, da omenja Brigito, a ni skeptičen. Pravi, da ne bi smeli preiskovati njenih Razodetij, pač pa samo omeni, da obstaja interes, da bi na koncilu razpravljali o naukih, ki zadevajo zasebna razodetja, posebno Brigitina, ki so zelo znana in razširjena. Mislim, da moramo to postaviti v kontekst širšega vprašanja v Cerkvi. Kaj naj storimo z ljudmi, ki imajo zasebna razodetja? Zasebna razodetja so stvar preroškega daru, ki ga Sveti Duh daje ljudem. Cerkev pa odloča, ona je pristojna za razločevanje duhov. V tem je jedro problema. Kakšno veljavo imajo zasebna razodetja? V procesu za kanonizacijo Brigite papež Bonifacij ne omenja njenih Razodetij, ampak govori o njenem svetniškem liku, njenih dejanjih, veri, ponižnosti, spokornosti itn.

V družbi je močno zakoreninjen predsodek o krščanskem mračnem srednjem veku. Zanimivo je, da so imele verne ženske, na primer Brigita, tako velik vpliv ne samo na duhovnem področju, temveč tudi v družbenih zadevah. Imele so avtoriteto, ki so jo priznavali tudi moški. Ali torej krščanski srednji vek vendarle ni bil tako mračen, kot ga nekateri poskušajo prikazati?

Zastavili ste mi pomembno vprašanje, na katerega ne morem v celoti na kratko odgovoriti. Toda najprej bi rekel, da se je ta drža med poznavalci, ki se ukvarjajo s krščanskim srednjim vekom, spremenila in se še spreminja. Ne dojemajo ga več kot mračno obdobje. Imate prav, to so predsodki, ki so se razširili z reformacijo, posebno pa v 18. stoletju z romantiko in razsvetljenstvom. Mislim, da traja precej časa, da ta sprememba med znanstveniki in poznavalci doseže ljudi – če se to sploh zgodi. Res je zelo zanimivo, da so imele ženske kot na primer Brigita velik vpliv. Poudariti želim, da je bila ustanoviteljica cerkvenega reda, ki ni bil samo za ženske, temveč tudi za moške. In glavna avtoriteta v tem redu »brigitink« je bila opatinja. Ona je imela avtoriteto nad moškimi in ženskami. Gre za t. i. »dvojne samostane«. Popolnoma ločeno, a blizu ženskega samostana so živeli tudi duhovniki, ki so redovnice pastoralno oskrbovali. V obdobju reformacije je moška veja reda izginila, a je pozneje v ZDA spet oživela. Če gledamo širše, ženske niso bile zatirane. Samo poglejte Brigito kot mater, upravljala je celotno gospodinjstvo. To je vključevalo veliko dela, veliko strokovnega znanja in védenja. Bila je plemiškega rodu, torej je imela veliko gospodinjstvo. Lahko bi rekli, da je imela svoje podjetje. Delala je skupaj s svojim možem. Imela sta dober odnos. Seveda je veljalo, da je dom v pristojnosti žensk, delovno okolje pa v pristojnosti moških, čeprav so v resnici ženske pogosto delale skupaj z moškimi. Pomagale so v trgovini. Ko so se moški bojevali v vojni ali bili kjer koli drugje, so ženske opravile veliko ročnega dela. Res bi morali spremeniti svoj pogled na odnos med moškimi in ženskami v srednjem veku, ki je veliko bolj zanimiv in zapleten, kot nam to narekuje ta – bi rekel – neumen in omejen predsodek, ki je bil živ v obdobju zatiranja. Seveda se je takrat dogajalo zatiranje vseh vrst, to težko zanikamo. Toda srednji vek ni obdobje zatiranja, ampak je dejansko obdobje velikega napredka.

Danes pripadniki skrajnega feminističnega gibanja materinstva ne cenijo. Trdijo namreč, da je ženska lahko srečna sama, brez družine, in da ji je za osebno izpolnitev dovolj njena lastna kariera. V zvezi s tem je zanimivo, da se je Brigita najprej uresničila kot mati. Ali lahko sklepamo, da je bilo njeno širše duhovno poslanstvo celovitejše prav zaradi njene osebne izkušnje materinstva?

Hvala za to vprašanje. Materinstvo je bilo za Brigito zelo pomembno. Kot sem že omenil, je kot mati in hišna gospodinja ohranjala globoko duhovno življenje. Čeprav je večina Razodetij nastala pozneje, ko je ovdovela, je tudi že prej imela nekaj mističnih izkušenj. Tudi kot mati in hišna gospodinja je izvrševala dobra dela, živela spokorno in molitveno življenje. V svojih videnjih in razodetjih v resnici veliko govori o poslanstvu laikov, tudi mater. V Razodetjih pogosto naletimo na témo materinstva. Devica Marija, Božja mati, večinoma govori Brigiti kot mati, medtem ko doji Jezusa, ga umiva in neguje. Gre za celo vrsto »domačih« podrobnosti, ki spominjajo na to, da je bila Brigita sama mati in gospodinja. Imela je nekakšen stik z Marijinim materinstvom. Ta materinska razsežnost je v Razodetjih zelo prisotna. In očitno je, da je to oblikovalo Brigitino duhovno poslanstvo. To se večkrat pokaže, med drugim ko omenja enega od svojih sinov Karla, za katerega jo je skrbelo, da ob smrti ni bil v stanju milosti. Imela je videnje, ki ji pokaže, da je rešen. Ves čas jo je skrbelo za svoje otroke. Njena hči Katarina ji je sledila in postala prva opatinja v redu »brigitink«. Materinstvo je bistven del Brigitinega življenja, njenega poslanstva in poklica. In še nekaj besed glede feminizma. So pripadniki feminizma, ki so dojeli pomen materinstva. Običajno omejimo besedo »feminizem« na določeno skupino. Toda mislim, da so tudi drugi, ki se imajo za pripadnike feminističnega gibanja in govorijo o materinstvu, le da njihov glas ni tako zelo slišan.

Prevedli ste celoten opus Brigitinih Razodetij iz srednjeveške latinščine v sodobno angleščino. Gre za delo izjemnega obsega. Kako vas je ta izkušnja oblikovala in spremenila?

Vsekakor me je. Prvič, intervjuvate me za svoj Radio. Moral sem se seznaniti z Brigito in postal nekakšen poznavalec njenega življenja in dela. Toda kako me je to spremenilo navznoter – mislim, da me sprašujete to? Moram priznati, da ko sem sprejel delo prevajalca Brigitinih Razodetij, to ni bilo povsem po mojem okusu. Ni šlo za klasično, slogovno izpiljeno latinščino. V Razodetjih je veliko rečenega o vicah, peklu in hudih duhovih, kar ni ravno stvar mojega notranjega življenja. Toda moral sem bolje spoznati Brigito in videti stvari z njenega gledišča v kontekstu srednjeveške miselnosti. Z njo sem se pogovarjal in jo spraševal, kaj misliš s tem. Poskušal sem razumeti, kako je prišla do nečesa, kar težko razumem, na primer ko podpre kraljevo križarsko vojno v baltskih deželah. Gre za kamen spotike, za eno od velikih ovir. In sem razúmel. Treba je reči, da se je Brigita kot človek v celoti predala svoji poklicanosti. Videti to je zelo navdihujoče. V Razodetjih lahko vidimo, kako se bori z napuhom, s čutnostjo. In lahko čutimo bitje njenega človeškega srca, srca ženske in matere. In ko sem jo prevajal, sem jo bolje spoznal kot človeka. Za to sem hvaležen. Sam sem verujoč katoličan in prosil sem, naj moli za svojo domovino, kjer živim – Švedsko, naj nas ne pozabi. Brigita me navdihuje. Rad bi tudi poudaril, da njen red »brigitink« obstaja še danes. Pa ne samo to, ampak se je v 20. stoletju vrnil na Švedsko. Bil je na novo vzpostavljen, potem ko so bili v obdobju reformacije vsi samostani tega reda razpuščeni. Tako stoletja ni bilo njenega reda v domači deželi. Žensko, ki ga je spet vzpostavila, je Janez Pavel II. razglasil za blaženo. Gre za živo izročilo. Zelo sem ganjen, da ne gre za neko mrtvo preteklo stvar, ampak za nekaj živega. Brigita še danes navdihuje ljudi. Na Švedskem srečujem ljudi, ki jih navdihuje njena osebnost in ki niso nujno katoličani ali kristjani. Brigita je močnega značaja. Presenetljivo je brati o njenem življenju in njenih delih. V celoti se je predala svojemu poslanstvu, kot sem že rekel. Poročila se je zelo mlada. Zaročila se je pri 13-ih letih, poročila pa nekaj let pozneje. Imela je osem otrok, bila je polno zaposlena. In ko je dobila dodatno duhovno poslanstvo, se mu je z vsem srcem posvetila. To je osupljivo!


22.07.2018

Izzivi duhovniškega poklica – župnik Zorko Bajc

Gost tokratne oddaje je karizmatični katoliški duhovnik Zorko Bajc – župnik v Piranu, ki je tudi predsednik komisije za sakralno dediščino v koprski škofiji. O duhovništvu kot življenjskem stilu in odločitvi za služenje sočloveku in Bogu se je z njim pogovarjal Tone Petelinšek.


15.07.2018

Izzivi duhovniškega poklica – p. mag. Ivan Arzenšek

V tokratni oddaji gostimo katoliškega duhovnika, dominikanskega patra mag. Ivana Arzenška, župnika in rektorja bazilike v Petrovčah v Savinjski dolini. V oddaji spregovorimo o posebnostih dominikanskega meniškega reda skozi stoletja in tudi danes.


08.07.2018

Arabsko krščansko izročilo

Čeprav so se pred vzponom islama v krščanstvo že spreobrnila nekatera arabska plemena, ki so v svojem verskem življenju uporabljala arabščino, se je ta kot knjižni jezik kristjanov začela uveljavljati šele po muslimanskem zavzetju Bližnjega vzhoda. Nenehni boj, da bi izrazili in razglašali krščansko vero v jeziku, ki ga je v veliki meri oblikoval islam, je več kot trinajst stoletij dajal poseben značaj krščanskim skupnostim v arabskih deželah. Podrobneje v ponovitvi oddaje, ki jo je pripravil Marko Rozman.


01.07.2018

Modrost Indijancev

Številna stara ljudstva so nam zapustila veliko bogastvo, ki se ne meri samo z veličino kamnitih zgradb in skulptur. Nedavno izdana knjiga Modrost Indijancev je zapis brezčasnih načel in sporočil, ki so za črnega, rdečega, rumenega in belega človeka enaka in izvirajo iz posebnega razumevanja odnosa med človekom in naravo. Stari Indijanci nam predajajo izkušnje, ki so v veliki meri uporabne tudi danes. Gost oddaje je Vojko Kovačič iz društva Nova Akropola.


24.06.2018

Verski motivi v pravljicah bratov Grimm

Brata Jacob (1785–1863) in Wilhelm (1786–1859) Grimm sta danes svetovno znana le kot pravljičarja, čeprav sta v svojem času uživala velik ugled kot jezikoslovca in književnika. Kot je značilno za pravljice sploh, imajo v njunih osrednjo vlogo simboli in arhetipi, ki jih najdemo tudi v različnih religioznih izročilih vseh svetovnih kultur in civilizacij. Kaj pravljice in religiozna besedila prek simbolov sporočajo človeku? Kateri so glavni verski motivi v pravljicah bratov Grimm, ki se pojavljajo tudi v Svetem pismu, Koranu in Vedah? Gostja oddaje je profesorica za mladinsko književnost na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, dr. Milena Mileva Blažić.


17.06.2018

Kulturno-pastoralni center srbske cerkvene občine v Ljubljani

Nedavno so slovesno odprli Kulturno-pastorali center srbske cerkvene občine v Ljubljani. V njem bodo potekale pastoralne in izobraževalne dejavnostih ter kulturni dogodki. Prostore želijo izkoristiti tudi za vzpodbujanje medkulturnega dialoga, strpnosti, zbliževanja kultur in ver. Več o tem v oddaji, ki jo je pripravil Marko Rozman.


10.06.2018

Spomini na škofa dr. Vekoslava Grmiča

V oddaji se bomo spomnili blagopokojnega mariborskega škofa, teologa, profesorja in vsestranskega razumnika dr. Vekoslava Grmiča (4.6.1923-21.3.2005). 21. aprila je minilo 50 let od njegovega škofovskega posvečenja. O njegovem pomenu za življenje Cerkve in družbe bodo spregovorili: Franc Kramberger, Veljko Rus, Breda Pogorelec, Janez Stanovnik in Marjan Žnidarič.


03.06.2018

Jurij Bizjak o spremembah v koprski škofiji

Gost naše današnje oddaje Sedmi dan je koprski škof dr. Jurij Bizjak, tudi biblicist in prevajalec Svetega pisma. Lansko leto so v koprski škofiji izvedli mnoge upravno-organizacijske spremembe, ko so številne manjše župnije pridružili večjim. O razlogih, ki so narekovali te nove povezave, smo se pogovarjali s škofom Bizjakom in pa seveda tudi o njegovi veliki ljubezni – prevajanju božje besede… V Kopru se je mudil Tone Petelinšek.


27.05.2018

Pričevalci velikega upanja: med peklom in odrešenjem

Kaj se bo zgodilo z menoj na koncu? Se bom odrešil ali ne? Se bodo odrešili samo nekateri, drugi pa bodo pogubljeni? Ali obstaja upanje tudi za največje grešnike? Je pekel nekaj resničnega ali gre zgolj za represivno sredstvo, s katerim skušajo nekateri ljudi predvsem ustrahovati? Kako je s sodbo? Ali me na koncu čaka kazen za moja slaba dejanja ali pa mi bo dano uživati večno blaženost, ne glede na to, kako živim? Sodobni poljski teolog Wacław Hryniewicz se v svoji knjigi Pričevalci velikega upanja: vesoljno odrešenje v zgodnjekrščanski misli ukvarja s temi in podobnimi vprašanji, ki že od nekdaj zaposlujejo ne samo kristjane, ampak vse ljudi. Več o tem z gostoma, rusistko in prevajalko knjige dr. Uršo Zabukovec, in patrologom dr. Miranom Špeličem.


20.05.2018

Hadidža - prva muslimanka

Znan pregovor pravi: "Za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska." Prerok Mohamed je bil večkrat poročen, vendar je kar 25 let ostal zvest samo eni ženi Hadidži. Na splošno jo priznavajo kot prvo muslimanko, presenetljiva je tudi njena osebna zgodba: bila je uspešna podjetnica, precej starejša od Mohameda in ona je bila tista, ki je dala pobudo za poroko. Ob številnih debatah v zvezi s položajem žensk v islamskem svetu se poraja vprašanje, ali bi lahko bila Hadidža primeren vzor za današnje muslimanske ženske? Gostja oddaje je Ela Porić.


13.05.2018

Vojaški vikar - Matej Jakopič

Vojaški vikariat redno zagotavlja duhovno oskrbo pripadnikom Slovenske vojske ter njihovim družinskim članom in s tem omogoča življenje, skladno s temeljnimi človekovimi pravicami. Pravico do življenja v skladu z vestjo, prepričanjem ali vero in možnostjo izpovedovanja vere zasebno in javno. Več o duhovni oskrbi v Slovenski vojski v oddaji, ki jo je pripravil Marko Rozman.


06.05.2018

Pojav novega ateizma

Pred dobrim desetletjem se je v anglosaškem svetu uveljavilo gibanje ali pobuda »novi ateizem«. Kaj pravzaprav pomeni in na katerih predpostavkah temelji? Kdo so njegovi glavni predstavniki? V ozadju novega ateizma je večplasten odnos med vero in znanostjo. Novi ateisti trdijo, da Bog ali neka nadnaravna resničnost ne obstaja. Nedavno preminuli svetovno znani astrofizik in kozmolog Stephen Hawking (1942-2018) je v nekem intervjuju dejal, da ideja Boga ni potrebna za to, da bi razložili nastanek vesolja. Gost oddaje je filozof dr. Branko Klun.


29.04.2018

Krščanske vrednote in poslovnost

Pred nami je 1. maj – mednarodni praznik dela. V naši tokratni oddaji z delovnim podnaslovom krščanstvo in poslovnost bomo spregovorili o tem, kako moramo tudi v trdem in zahtevnem poslovnem svetu ohraniti občutek za pristne človeške vrednote, ki seveda izhajajo tudi iz krščanskega etosa, kjer vladajo med zaposlenimi poštenost, korektnost, pa tudi solidarnost, sočutje in srčnost. Gosta oddaje sta direktor firme MIK Celje Franci Pliberšek in članica duhovne skupine Potujoča hiša molitve iz Maribora Elena Šakurova.


22.04.2018

Nevidna religija, ponov.

V vsej zgodovini in po vsem svetu so ljudje verjeli, da obstaja nekaj več kot zgolj fizični svet, ki se zaznava s čutili. Zaradi naravne usmerjenosti na transcendenco so filozofi in antropologi označili človeka kot religiozno bitje. Na podlagi sekularizma in sodobnega pojava ateizma se je človekova religiozna komponenta potisnila za cerkvene zidove in stran od javnega življenja. O nevidni religiji in religioznih dimenzijah sodobne družbe se je s filozofom dr. Borutom Ošlajem pogovarjal Peter Frank.


15.04.2018

Telo kot posoda Svetega Duha

V tokratni oddaji gostimo 29-letnega inženirja prometa Mitjo Duha iz Oseka v Slovenskih goricah. Vrsto let je bil strokovni delavec v športu in tudi fitnes inštruktor, vendar se je njegovo življenje močno spremenilo, ko se je spreobrnil in je globlje ozavestil svojo krščansko prakso.


08.04.2018

Judovski verski prazniki in utrjevanje identitete

Med 31. marcem in 6. aprilom so Judje praznovali PASHO – judovsko veliko noč, rečejo ji tudi praznik opresnikov. Pasha je čas, ko se Judje spominjajo izhoda njihovih prednikov iz egiptovskega suženjstva. Gost oddaje je prof. dr. Igor Vojtic – podpredsednik Judovske skupnosti Slovenije; v oddaji bomo spregovorili o tem kako odnos do teh praznikov in tradicije nasploh pomaga utrjevati sodobno judovsko identiteto.


01.04.2018

Vstajenje

Vera v posmrtno življenje predstavlja temeljni kamen praktično vseh svetovnih religij. O smrti, kot prehodu v novo življenje, pričajo že slike jamskega človeka v paleolitiku. Risbe in predmeti ob grobovih govorijo o veri ljudi, da smrt ni zadnje dejanje človekovega življenja. Osrednja os krščanstva je praznik Velike noči, ko se kristjani spominjajo Kristusovega vstajenja od mrtvih. O vstajenju in življenju po smrti se je z ljubljanskim pomožnim škofom dr. Antonom Jamnikom pogovarjal Peter Frank.


25.03.2018

Družina - socialni rezervoar vrednot

Letos je tako naneslo, da sta dve simbolni praznični zgodbi hkrati – cvetna nedelja in materinski dan… zlasti slednjemu bomo namenili v oddaji posebno pozornost. Naša sobesednica bo sociologinja prof. dr. Jana Goriup, ki je na mariborski univerzi skoraj 30 let predavala sociologijo družine, njena specialnost pa sta tudi sociologija staranja in socialna gerontologija. V osredju pogovora z njo bo družina kot temeljni prostor za oblikovanje človeka – zlasti njegovih duhovnih, moralnih in celostnih sociokulturnih okvirov.


18.03.2018

Privlačnost redovniškega poklica

Slovenska katoliška cerkev ima danes okoli 500 redovnic in 270 redovnikov, ki so hkrati tudi duhovniki. Okrog štirideset jih živi v različnih skupnostih v Rimu. O redovništvu danes se je z uršulinko Anko Kogelnik, minoritom Igorjem Salmičem in kardinalom Francem Rodetom v Rimu pogovarjal Janko Petrovec. Oddajo je pripravil Marko Rozman.


11.03.2018

Nemška teologija ali Theologia Deutsch

Mistagoška razprava z naslovom Nemška teologija ali Theologia Deutsch – v latinščini Theologia Germanica – spada v bogato krščansko izročilo nemške srednjeveške mistike. Spis je najverjetneje nastal v drugi polovici 14. stoletja izpod peresa anonimnega avtorja. Prvi izdajatelj Nemške teologije Martin Luther je besedilo objavil dvakrat, prvič (v delni obliki) leta 1516 in nato (v celoti) še leta 1518. Osrednji vsebinski poudarki Spisa so: kristocentričnost, občutek za skrušenost in zavedanje o lastni grešnosti ter odpoved osredinjenosti nase. O tem filozof, prevajalec in urednik Gorazd Kocijančič v oddaji, ki jo je pripravil Robert Kralj, bere Igor Velše.


Stran 16 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov