Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Bosanski planinski konji so prisotni na naših tleh najmanj 500 let
Bosanski planinski konji so prišli v naše kraje z Uskoki, v 15. stoletju. Po vsej verjetnosti pa so bili ti konji tu že veliko prej. O njih poročajo ob zadušitvi prvega slovenskega kmečkega punta. O njih je pisal Valvazor. Še nekaj desetletij nazaj je bilo teh konj v nekdanji skupni državi okrog 500.000, nakar se je njihovo število znižalo do meje, ko je pasma ogrožena. In ta pasma bosanskih planinskih konj je na robu izumrtja, čeprav se po zaslugi rejca Antona Dolinška iz Rtič pri Podkumu položaj nekoliko izboljšuje. Uspelo mu jih je rešiti. Več o teh zanimivih avtohtonih živalih in prizadevanjih za ohranitev, pa v oddaji Sledi časa.
Anton Dolinšek iz Rtič pri Podkumu se je prvič srečal z bosanskimi planinskimi konji v Sloveniji pred dobrimi 60-imi leti, ko so ob njihovi pomoči blizu njegovega doma iz težko dostopnih področij v okolici Kuma nosili drva iz državnih gozdov. Vendar pa Anton Dolinšek ni ostal le pri spominih.
Konj, njegovo znanstveno ime je Equus caballus, je velik lihoprsti kopitar in ena izmed sedmih sodobnih vrst rodu Equus, v katerega med drugim sodijo še osli, polosli in zebre. Konji so rastlinojede živali, sodijo v družino, imenovano equide, in so zagotovo ena najplemenitejših živali na svetu. Brez konja civilizacije, kot jo poznamo danes, ne bi bilo, pravi dr. Matjaž Mesarič strokovni vodja v konjereji na Veterinarski fakulteti v Ljubljani.
Bosanski planinski konji so bili v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja navzoči na kar nekaj območjih Slovenije, tako recimo v Trnovskem gozdu, Črnem Vrhu nad Idrijo, Hrušici, Javornikih in drugje. Leopold Mišič upokojeni pedagog iz Bločic, ki živi na Blokah se teh konj in njihovih vodnikov dobro spominja.
Bosanski planinski konji so najstarejša avtohtona konjska pasma na Balkanu. Grki so te male konje omenjali že v 4. stoletju pred našim štetjem na ozemlju današnje Dalmacije. Kasneje so Rimljani ljudem na območju današnjega Bihaća podelili dovoljenje za trgovanje z njimi. Ti konji so imeli izjemno pomembno vlogo v srednjem veku pri tovorjenju blaga, uporabljali so jih tako imenovani »samaraši« oz. »kiriđije«, in to na poteh od Carigrada po celotnem Balkanu, proti severu, na vzhod in jug, vse do Egipta. Karavane so štele tudi do 1000 konj.
Anton Dolinšek je prepričan, da je Martin Krpan tovoril sol prav na bosanskem planinskem konju. Po njegovih raziskavah so bili konji te pasme že od nekdaj prisotni na širšem območju Pivke, na Notranjskem, v Zasavju in še kje, povsod tam kjer je bil teren težko prehoden za "običajne konje".
Bosanski planinski konji so bili nepogrešljivi v prvi svetovni vojni na vzhodnem, pa tudi na jugozahodnem delu zahodne fronte, od švicarsko-italijansko-avstrijske tromeje prek Tirolske, Karnijskih Alp in Posočja do Jadranskega morja.
Prav tako pomembno vlogo so imeli tudi v drugi svetovni vojni v hribovitih delih nekdanje Jugoslavije. Nemci so, na primer, te konje uporabljali v bojih na Norveškem. Po drugi svetovni vojni pa so bosanske planinske konje iz letal spuščali s padali, kot pomoč nemškim kmetom.
V 20. stoletju so bili bosanski planinski konji najštevilčnejši, bilo jih je skoraj pol milijona.
Ti konji so bili pomemben sestavni del Jugoslovanske ljudske armade JNA. Toda, ko je le-ta, skupaj z nekdanjo skupno državo Jugoslavijo razpadla in ko je delo na kmetijah prevzela mehanizacija, so ti konji skoraj izumrli. Med tistimi ljubitelji konj, ki so to opazili, je bil najvztrajnejši Anton Dolinšek, ki je - iz ljubezni do majhnega zvestega konjička - prodal svoje podjetje v Zagorju in se odslej ukvarja samo z vzrejo bosanskih planinski konj. Zato ima zasluge, da si je ta pasma konj vsaj malo opomogla.
Bosanske planinske konje so pogosto uporabljali za jahanje in zabavo premožnejši sloji.
V obdobju od leta 1900 do 1912 so samo v Italijo izvozili 200.000, bosanskih planinskih konj.
Bosanske planinske konje v Sloveniji poznamo kot delovne, tovorne konje.
Bosanske planinske konje so uporabljali tudi pri gradnji zahtevnih objektov, recimo pri vleki železobetonskih pragov na ljubeljski cesti.
"Do pred nekaj let so konji tovorili material na Triglav. Ena največjih napak Slovencev je, da smo jih nadomestili z umazano tehnologijo - s helikopterji -, ne da bi se vprašali, ali helikopter lahko odleti na Triglav v megli. Konj lahko.« Menda je najtežji, 205-kilogramski tovor na Kredarico na sedlu prinesel konj z imenom Pram ( vir: Polona Malovrh, 2018, BOSANSKI PLANINSKI KONJ Ogrožena Krpanova kobilica Najstarejši avtohtoni konjski pasmi na Balkanu grozi izumrtje)
Bosanski planinski konji še danes tovorijo drva na širšem območju Idrije in Tolmina.
Anton Dolinšek in dr. Matjaž Mesarič že vrsto let sodelujeta v priznani rejski organizaciji, Mednarodnem združenju rejcev bosanskih planinskih konj. Najpomembnejša naloge organizacije je ohranitev te kritično ogrožene pasme in skrb za izvajanje rejskega programa. Združenje je bilo ustanovljeno leta 2010 na Borikah, v Bosni in Hercegovini. Na pobudo A. Dolinška so lastniki ergel (žrebčarn) Planido, Borike in Gorski Kotar ter prof. dr. R. Telalbašić in mag. E. Žiga podpisali pismo o nameri za ustanovitev združenja rejcev.
Status in naloge Mednarodnega združenja rejcev bosanskih planinskih konj MZRBPK, ki je priznana rejska organizacija so: izvajanje nalog rejskega programa; združevanje rejcev in lastnikov iz osmih držav, nekdanje YU, DE, CH, NL in A; izobraževanje članov; promocija pasme; vodenje izvorne rodovniške knjige.
Ekološko-izletniška kmetija in ergela, kobilarna Planido se nahaja v Rtičah. In kako pridete v Rtiče? Z regionalne ceste Zagorje – Trbovlje zavijete desno za Podkum. Po osmih kilometrih, takoj za krajevno tablo Podkum, zavijete desno za Padež, Rodež. Po dveh kilometrih pridete v zaselek Rtiče. Prva kmetija na levi ob cesti je ekološko-izletniška kmetija in ergela, konjereja Planido.
Človek in konj sta že tisočletja neločljivo povezana, in to povezavo prikazujejo v konjski sobi na kmetiji Planido.
Na ergeli, kobilarni Planido je urejena tudi etnološka zbirka kmečkega orodja, opreme in naprav, lesen mlin na kamne in ročni mlin – žrmlja za mletje žita. V okolici si poleg domačije lahko ogledate 200 let star kozolec, frnaže in bližnjo cerkvico.
896 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Bosanski planinski konji so prisotni na naših tleh najmanj 500 let
Bosanski planinski konji so prišli v naše kraje z Uskoki, v 15. stoletju. Po vsej verjetnosti pa so bili ti konji tu že veliko prej. O njih poročajo ob zadušitvi prvega slovenskega kmečkega punta. O njih je pisal Valvazor. Še nekaj desetletij nazaj je bilo teh konj v nekdanji skupni državi okrog 500.000, nakar se je njihovo število znižalo do meje, ko je pasma ogrožena. In ta pasma bosanskih planinskih konj je na robu izumrtja, čeprav se po zaslugi rejca Antona Dolinška iz Rtič pri Podkumu položaj nekoliko izboljšuje. Uspelo mu jih je rešiti. Več o teh zanimivih avtohtonih živalih in prizadevanjih za ohranitev, pa v oddaji Sledi časa.
Anton Dolinšek iz Rtič pri Podkumu se je prvič srečal z bosanskimi planinskimi konji v Sloveniji pred dobrimi 60-imi leti, ko so ob njihovi pomoči blizu njegovega doma iz težko dostopnih področij v okolici Kuma nosili drva iz državnih gozdov. Vendar pa Anton Dolinšek ni ostal le pri spominih.
Konj, njegovo znanstveno ime je Equus caballus, je velik lihoprsti kopitar in ena izmed sedmih sodobnih vrst rodu Equus, v katerega med drugim sodijo še osli, polosli in zebre. Konji so rastlinojede živali, sodijo v družino, imenovano equide, in so zagotovo ena najplemenitejših živali na svetu. Brez konja civilizacije, kot jo poznamo danes, ne bi bilo, pravi dr. Matjaž Mesarič strokovni vodja v konjereji na Veterinarski fakulteti v Ljubljani.
Bosanski planinski konji so bili v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja navzoči na kar nekaj območjih Slovenije, tako recimo v Trnovskem gozdu, Črnem Vrhu nad Idrijo, Hrušici, Javornikih in drugje. Leopold Mišič upokojeni pedagog iz Bločic, ki živi na Blokah se teh konj in njihovih vodnikov dobro spominja.
Bosanski planinski konji so najstarejša avtohtona konjska pasma na Balkanu. Grki so te male konje omenjali že v 4. stoletju pred našim štetjem na ozemlju današnje Dalmacije. Kasneje so Rimljani ljudem na območju današnjega Bihaća podelili dovoljenje za trgovanje z njimi. Ti konji so imeli izjemno pomembno vlogo v srednjem veku pri tovorjenju blaga, uporabljali so jih tako imenovani »samaraši« oz. »kiriđije«, in to na poteh od Carigrada po celotnem Balkanu, proti severu, na vzhod in jug, vse do Egipta. Karavane so štele tudi do 1000 konj.
Anton Dolinšek je prepričan, da je Martin Krpan tovoril sol prav na bosanskem planinskem konju. Po njegovih raziskavah so bili konji te pasme že od nekdaj prisotni na širšem območju Pivke, na Notranjskem, v Zasavju in še kje, povsod tam kjer je bil teren težko prehoden za "običajne konje".
Bosanski planinski konji so bili nepogrešljivi v prvi svetovni vojni na vzhodnem, pa tudi na jugozahodnem delu zahodne fronte, od švicarsko-italijansko-avstrijske tromeje prek Tirolske, Karnijskih Alp in Posočja do Jadranskega morja.
Prav tako pomembno vlogo so imeli tudi v drugi svetovni vojni v hribovitih delih nekdanje Jugoslavije. Nemci so, na primer, te konje uporabljali v bojih na Norveškem. Po drugi svetovni vojni pa so bosanske planinske konje iz letal spuščali s padali, kot pomoč nemškim kmetom.
V 20. stoletju so bili bosanski planinski konji najštevilčnejši, bilo jih je skoraj pol milijona.
Ti konji so bili pomemben sestavni del Jugoslovanske ljudske armade JNA. Toda, ko je le-ta, skupaj z nekdanjo skupno državo Jugoslavijo razpadla in ko je delo na kmetijah prevzela mehanizacija, so ti konji skoraj izumrli. Med tistimi ljubitelji konj, ki so to opazili, je bil najvztrajnejši Anton Dolinšek, ki je - iz ljubezni do majhnega zvestega konjička - prodal svoje podjetje v Zagorju in se odslej ukvarja samo z vzrejo bosanskih planinski konj. Zato ima zasluge, da si je ta pasma konj vsaj malo opomogla.
Bosanske planinske konje so pogosto uporabljali za jahanje in zabavo premožnejši sloji.
V obdobju od leta 1900 do 1912 so samo v Italijo izvozili 200.000, bosanskih planinskih konj.
Bosanske planinske konje v Sloveniji poznamo kot delovne, tovorne konje.
Bosanske planinske konje so uporabljali tudi pri gradnji zahtevnih objektov, recimo pri vleki železobetonskih pragov na ljubeljski cesti.
"Do pred nekaj let so konji tovorili material na Triglav. Ena največjih napak Slovencev je, da smo jih nadomestili z umazano tehnologijo - s helikopterji -, ne da bi se vprašali, ali helikopter lahko odleti na Triglav v megli. Konj lahko.« Menda je najtežji, 205-kilogramski tovor na Kredarico na sedlu prinesel konj z imenom Pram ( vir: Polona Malovrh, 2018, BOSANSKI PLANINSKI KONJ Ogrožena Krpanova kobilica Najstarejši avtohtoni konjski pasmi na Balkanu grozi izumrtje)
Bosanski planinski konji še danes tovorijo drva na širšem območju Idrije in Tolmina.
Anton Dolinšek in dr. Matjaž Mesarič že vrsto let sodelujeta v priznani rejski organizaciji, Mednarodnem združenju rejcev bosanskih planinskih konj. Najpomembnejša naloge organizacije je ohranitev te kritično ogrožene pasme in skrb za izvajanje rejskega programa. Združenje je bilo ustanovljeno leta 2010 na Borikah, v Bosni in Hercegovini. Na pobudo A. Dolinška so lastniki ergel (žrebčarn) Planido, Borike in Gorski Kotar ter prof. dr. R. Telalbašić in mag. E. Žiga podpisali pismo o nameri za ustanovitev združenja rejcev.
Status in naloge Mednarodnega združenja rejcev bosanskih planinskih konj MZRBPK, ki je priznana rejska organizacija so: izvajanje nalog rejskega programa; združevanje rejcev in lastnikov iz osmih držav, nekdanje YU, DE, CH, NL in A; izobraževanje članov; promocija pasme; vodenje izvorne rodovniške knjige.
Ekološko-izletniška kmetija in ergela, kobilarna Planido se nahaja v Rtičah. In kako pridete v Rtiče? Z regionalne ceste Zagorje – Trbovlje zavijete desno za Podkum. Po osmih kilometrih, takoj za krajevno tablo Podkum, zavijete desno za Padež, Rodež. Po dveh kilometrih pridete v zaselek Rtiče. Prva kmetija na levi ob cesti je ekološko-izletniška kmetija in ergela, konjereja Planido.
Človek in konj sta že tisočletja neločljivo povezana, in to povezavo prikazujejo v konjski sobi na kmetiji Planido.
Na ergeli, kobilarni Planido je urejena tudi etnološka zbirka kmečkega orodja, opreme in naprav, lesen mlin na kamne in ročni mlin – žrmlja za mletje žita. V okolici si poleg domačije lahko ogledate 200 let star kozolec, frnaže in bližnjo cerkvico.
Koliko let mora miniti in kaj vse se mora zgoditi, da se v ozadje potisnjene resnice prebijejo na plano? Univerzalnega odgovora ni. Mogoče bi bil edino primeren odgovor sestavljen le iz dveh besed – skupek okoliščin. Skupek okoliščin je v 19. stoletju pripomogel k temu, da je bil za avtorja prve slovenske posvetne pesniške zbirke imenovan Valentin Vodnik. Pesniška zbirka nosi naslov Pesme za pokušino. To se je zgodilo leta 1805. Toda tudi takrat je krog, ki si je privoščil to netočnost, vedel, da to ni res. Tudi sam Valentin Vodnik je vedel, saj je imel prvo slovensko posvetno pesniško zbirko v svojih rokah. Izšla je pet let prej, leta 1801 v Kranju. Njen naslov je Štiri pare kratkočasnih Novih pesmi, napisal pa jo je ljudski pesnik ali bukovniški verzifikator, kot so ga imenovali – Pavel Knobl, Notranjec, doma iz Orehka pri Postojni. Kdo je bil Pavel Knobl in kakšne pesmi je pisal? Odgovor na to vprašanje je iskal Jurij Popov.
Pomurski muzej je v zadnjih tednih leta 2019 izdal drobno knjižico etnologinje Jelke Pšajt z naslovom Debeli sneg je düno. V njej se raziskovalka ukvarja s spominjanjem na vreme, ki ga je našla in analizirala na področju Slovenskih Goric in Pomurja. Ne le vremenski pregovori, temveč tudi vremenske statistike, zapisi o vremenu in predvsem usodna povezanost med človekom in vremenom so temelj tega zanimivega dela. Knjižica je avtorju Marku Radmiloviču služila kot opora za oddajo Sledi časa, v kateri se s pomočjo avtorice podaja v razmišljanje o našem odnosu do vremena nekoč in danes.
Korte so največji kraj izolskega zaledja ter središče izolskega podeželja, župnije in krajevne skupnosti. V Nedeljski reportaži Jurija Popova se ne bomo poglabljali v tako daljno zgodovino tega kraja s tipično mediteransko podobo, ampak se bomo ob pomoči spominov treh domačinov preselili v božično-novoletno obdobje pred petimi oziroma šestimi desetletji. Takrat je bilo to območje še del Svobodnega tržaškega ozemlja, to pa je na poseben način zaznamovalo tudi Korte. To obdobje se je končalo leta 1954, revščina pa je kraje zapustila veliko let pozneje. Na seznamu zgodovinskih vaških praznikov smo jih našteli 11, posebej pa bosta v oddaji odmevala dva – koledovanje otrok z voščili in običajem “dobra roka” na novega leta dan in božična vilja, večerja z raznovrstno zelenjavo, bakalajem na belo, palento in fritlami ter odhod k polnočnici. V oddaji bomo izvedeli tudi, kdo sta šanta teta in fioco ter kakšna vez ju druži, pa kdaj je bil Šentnikolo, kaj je bila kvaternica in tudi s kako malim so morali biti otroci zadovoljni. Pomaranča je bila v tistem obdobju že zelo luksuzno darilo, po navadi so se morali zadovoljiti z mandlji. Preselili se bomo torej v obdobje, ki ga najbolje lahko opišemo z eno samo besedo – skromnost.
Med zadnjimi peripetijami okoli državljanstva koroške Slovenke Angelike Mlinar so naši rojaki na avstrijskem Koroškem spet prišli v žarišče javnosti. In le še enkrat več se je pokazalo, kako malo vemo o današnjem trenutku, kaj šele o preteklosti življenja naše manjšine onkraj Karavank. Zato se Marko Radmilovič v Sledeh časa odpravlja iskat spomin med koroške Slovence in po čem se njihovo spominjanje na preteklost razlikuje od spominov matičnega naroda.
Če vas pot zanese v Klavže v Baški grapi, lahko za to obstajata dva razloga. Eden je, da točno veste, koga ali kaj tam iščete. Drugi je, da ste se verjetno izgubili. Svet, ki se zdi kot iz pravljice, je turistom seveda privlačen. Tistim, ki so si tam služili in si še služijo vsakdanji kruh, pa ni bilo nikoli lahko. Zato ne preseneča, da so se ljudje od tam kljub mnogim poskusom oblasti odseljevali, naseljeval pa se je v te kraje malokdo. Vseeno so bila nekatera obdobja do prebivalcev prijaznejša kot druga. Tako obdobje je bilo tudi na prehodu iz 19. v 20. stoletje, ko so na tem pozabljenem koncu zaradi potreb po povezavi Primorske z Gorenjsko začeli graditi železniško progo. Takrat se začne tudi zgodba kovačije Antona Kogoja, ki kljub številnim težavam kot zasebna zbirka ali še bolj kot muzej stoji še danes. V čas kovaških mojstrov se je z njegovim vnukom Ljubom v oddaji Sledi časa vrnil Jure K. Čokl.
Pogovorna fraza, češ da naj bi se vedelo »kdo v hiši nosi hlače«, bi morala že zdavnaj romati na »smetišče zgodovine«. Kajti zdaj že davnega leta je francoski modni oblikovalec Poul Poiret v Parizu predstavil tri modele tako imenovanih jupe-culotte oziroma hlačnih kril, kot smo oblačilo poimenovali na Slovenskem, ki pa se zaradi širokih hlačnic niti ni bistveno razlikovalo od »navadnega« ženskega krila. Širom po Evropi je potem prišlo že pred prvo svetovno vojno do različnih odmevov. Eni so bili pozitivni, saj so nekateri novo oblačilo povezovali z emancipacijo žensk, po drugi strani pa je bilo predvsem med moškimi tudi veliko negativnih odzivov. V Italiji je tako na primer vojaški častnik, ko je hčerko videl v hlačah, zaradi sramote naredil samomor, v Romuniji pa je zaročenec ubil svojo partnerko, ko jo je v hlačah videl na ulici …
Letošnje leto mineva tudi v znamenju 100. obletnice rojstva dr. Milka Matičetovega, etnologa, narodopisca, ki je širši javnosti znan po pravljicah Zverinice iz Rezije. Rodil se je leta 1919 v Koprivi na Krasu. Leta 1929 se je vpisal na gimnazijo v Kopru in se leto pozneje prepisal v Gorico. Tam je leta 1938 tudi maturiral. Nato je študiral klasično in moderno filologijo na univerzi v Padovi do leta 1943. Po kapitulaciji Italije se je pridružil borcem prekomorskih brigad in bil dodeljen prvi tankovski diviziji, za katero je uredil pet številk glasila Čelična - Jeklena pest. Po demobilizaciji iz Jugoslovanske ljudske armade leta 1945 se je zaposlil kot kustos v Etnografskem muzeju v Ljubljani, vendar je že leta 1952 postal prvi redno zaposleni član Inštituta za slovensko narodopisje pri SAZU-ju v Ljubljani. Tu je osnoval arhiv slovenskih ljudskih pripovedi. Doktoriral je leta 1955 s folklorno študijo Sežgani in prerojeni človek pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani. Med letoma 1975 in 1985 je bil upravnik na Inštitutu za slovensko narodopisje SAZU, v letih od 1995 do 2008 pa predsednik njegovega znanstvenega sveta. Leta 1995 je postal izredni in 2001 redni član SAZU v razredu za filološke in literarne vede. Milko Matičetov je desetletja zbiral ljudsko gradivo predvsem v Reziji, zbral je več kot 3000 pravljic, raziskoval pa je tudi po drugih slovenskih pokrajinah, od Istre do Porabja. V oddaji Sledi časa bomo Milka Matičetovega, ki se je od nas poslovil leta 2014, spoznali nekoliko drugače, skozi spomine njegovih svojcev in znancev. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Že zdavnaj znana, pa tudi manj znana poglavja naše zgodovine zadnja leta dobivajo novo konotacijo. Pogosto dogodke ali ljudi izkopljemo iz pozabe, ne le več samo zaradi akademskega zanimanja, temveč tudi zaradi bolj prozaičnih razlogov. Na primer zaradi promocije različnih krajev, regij ali pokrajin. To pa ne pomeni, da je obujena zgodovina zato manj vredna ali manj žlahtna. To načelo se je nedavno uresničilo v majhni vaški dvorani na Goričkem, v kateri so naredili prvi korak pri obuditvi "krucev". Kdo ali kaj so bili, boste izvedeli ob poslušanju oddaje Sledi časa, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.
Berlinski zid oziroma po nemško Berliner Mauer je bil svojevrsten simbol železne zavese, ki je tisočem ljudi pomenil ločnico med obljubljenim boljšim življenjem na zahodu in ponekod kruto resničnostjo, ki so jo živeli na vzhodu. Pomenil je mejo med dvema ideologijama – socializmom na eni in kapitalizmom na drugi strani. Njegov konec pred skoraj natanko 30 leti je bil kamenček, ki je za seboj potegnil mogočen plaz, ki ga ni bilo več mogoče zaustaviti. Po 9. novembru 1989 stara celina ni bila nikoli več taka, kot je bila do tedaj. Jure K. Čokl je s sogovornikoma, ki sta bila v dogajanje vsak na svoj način vpeta neposredno, skušal odgovoriti na nekatera vprašanja, ki lahko pomagajo razumeti, zakaj se je zid podrl in kaj bi se zgodilo, če bi stal še danes.
Včasih se zdi, da je kdo pozabljen, pa v resnici ni. Mogoče nekaj časa ni v središču pozornosti, toda ob kakšnem posebnem dogodku pride na dan, da v resnici ni nikoli bil povsem izbrisan iz spomina. Za legendarnega kočevskega lutkarja Matijo Glada je bila to postavitev razstave o njegovem življenju in delu ter poimenovanje dvorane, v kateri je razstava, po njem. Že na samem začetku razstave obiskovalce pozdravijo njegove prve lutke Dedek, Babica, Žogica Nogica, Zdravnik in Mati Ježonka. Nekatere so stare 50 in več let. Vse lutke na razstavi je naredil sam. Najprej je delal marionete, najbolj zahtevne lutke, tako za izdelavo kot za vodenje, zatem triprstne in na koncu iz pene. Bil je deklica za vse. V Šeškovem domu, kjer je imel delavnico, je tudi stanoval z družino, tam je bil hišnik in predsednik tamkajšnjega kulturno-umetniškega društva, predvsem pa je bil lutkar. Poleg vsega je tudi novačil mlade lutkarje, jih učil voditi lutke, z njimi vadil posamezne igrice, ki jih je sam tudi režiral, sam je izbiral program in se nenehno izobraževal. Ljudje so ga poznali kot predanega in prijaznega človeka, najbolj pa otroci, ki so ga v Kočevju cukali za površnik in ga spraševali: »Stric, kdaj bodo spet lutke?« Matija Glad ni bil le lokalni lutkar, s svojimi 43 znanimi lutkami in več kot 40-imi uprizoritvami lutkovnih igric je sooblikoval tudi zgodovino slovenskega lutkarstva. Življenjsko pot je sklenil kot kipar v lesu. Njegovo življenje je v oddaji Sledi časa povzel Jurij Popov.
Dobra dva meseca po tistem, ko je regent Aleksander Karađorđević podpisal »Zakon o Univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani« in natanko na dan, ko je bil v mariborskem gledališču premierno odigran Jurčičev Tugomer, se je pri tedanji Sveti Barbari v Halozah, današnjih Cirkulanah, rodil Vladimir Bračič. Sojenice so mu namenile, da bo najprej učitelj in nato doktor znanosti, dobrega pol stoletja pozneje pa je postal rektor druge slovenske univerze – Univerze v Mariboru. V tokratnih Sledeh časa se bomo pomudili v rojstnem kraju dr. Vladimirja Bračiča in na Oddelku za geografijo mariborske Filozofske fakultete, ki jo je v podobi nekdanje Pedagoške akademije začel graditi skladno z leta 1975 ustanovljeno univerzo. Za nekdanjim rektorjem je ostal spoštljiv spomin, zajeten znanstveni opus… in še vedno živa lončnica v kabinetu sedanjega predstojnika oddelka. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
Te dni se spominjamo vrhunca bitke, ki je v zgodovino odšla kot soška fronta. Meglenega oktobrskega jutra so namreč enote sil osi prebile italijanske linije v Soški dolini in nekoliko nenatančno je ta akcija znana kot "preboj pri Kobaridu". Čez nekaj dni se je zato zrušila vsa fronta, a zgodovina se je, sploh za Slovence, ki so živeli v zaledju fronte, kljub vsemu zavrtela v neprijazno smer. O bitki sami radi rečemo, da je bilo prelito že ogromno črnila, pa je ravno nasprotno. Tehtnih, predvsem vojaških študij je sorazmerno malo, čeprav se štabi raznih vojska v zadnjih sto letih še kako radi ozirajo na strategije in taktike, uporabljene na Soči. Več o tem prinaša oddaja Sledi časa, ki jo tokrat prijavlja Marko Radmilovič.
Letos je bilo veliko besed o Prekmurju. Je pač stoletnica priključitve Prekmurja k matični državi, to pa je jubilej, ki za nekaj časa vzbudi večjo pozornost. Brskanje po zgodovini kaže na krajino, ki je bila nekoč pozabljena od boga: revščina, nerazvito kmetijstvo in industrija, skromna izobrazba, izseljevanje, transportna nepovezanost navznoter in navzven in vse drugo, kar sodi k nižji stopnji razvitosti ali celo k nerazvitosti – vse to je pred sto leti krasilo krajino onkraj Mure. V začetku 20. stoletja še železnice ni imela. Prvo je dobila 26. junija 1907, ko so slovesno odprli progo Murska Sobota–Hodoš. Za krajino je ta proga pomenila veliko novost in je zbujala nemalo pozornosti. Vlak, ki je vozil po njej, je kmalu dobil ime Gorička Mariška. Danes Goričke Mariške kot železnega parnega vlaka ni več, je pa ohranjena v spominu ljudi in v številnih književnih zapisih. Nanjo spominja tudi parna lokomotiva pred prenovljeno železniško postajo v Murski Soboti, ki pa ni Mariška. Kje pa je ta? Nihče ne ve. Kot da bi izparela skupaj z vso paro, ki jo je do leta 1968 izpuščala v goričko ozračje. Nanjo spominja tudi rek: »Sopihaš kot Gorička Mariška.« Kaj je Gorička Mariška pomenila za krajino in kakšna je bila njena zgodovina od prvega do zadnjega piska, o tem bo govorila oddaja Sledi časa Jurija Popova.
Ribolov se je skozi tisočletja in stoletja iz ene najstarejših oblik človekovega črpanja naravnih virov za preživetje preobrazil v priljubljeni način preživljanja prostega časa. Oddaja razkriva, kako se je ta razvoj zgodil ob slovenskih rekah in jezerih.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Od leta 1900 do leta 1939, celih štirideset let, je v Ljubljani izhajala mladinska revija Zvonček, ki jo je ustanovil pesnik, pisatelj, esejist, dramatik, kritik, med drugim tudi mladinski pisatelj, sicer pa prosvetni delavec Engelbert Gangl. Sam jo je urejal do leta 1929. V devetnajsti številki, izdani januarja leta 1918, je izšel prvi del Vandotove mladinske povesti Kekec na hudi poti. To je prva izmed treh pripovedi o Kekcu, ki jih je napisal Kranjskogorčan Josip Vandot. Drugi dve sta Kekec na volčji sledi, izšla je leta 1922, in Kekec nad samotnim breznom iz leta 1924. Vse tri so bile objavljene v reviji Zvonček, in sicer vsaka v dvanajstih nadaljevanjih. V Mariboru, kjer je živel, preden so ga Nemci z družino vred izgnali v bližino Slavonskega Broda, je imel v rokopisni obliki pripravljeno že četrto pripoved o tem pogumnem pastirčku, vendar so ga zažgali skupaj s številnimi drugimi literarnimi osnutki in približno tri tisoč knjigami iz Vandotove osebne knjižnice. Pripovedke o pastirčku Kekcu so bile in ostale tako priljubljene, da so celo potisnile v ozadje zanimanje za drugo delo njihovega avtorja. Tako se zdi, da je Josip Vandot napisal le te tri mladinske pripovedi in z njim dosegel skoraj pravljični uspeh, kar pa ne drži. Manj znano je, da je bil najprej pesnik. Napisal je več kot dvesto pesmi, vse niso bile objavljene, veliko pesmi in črtic pa je že kot gimnazijec objavil v Domu in svetu. Njegov opus zajema tudi približno dvesto petdeset črtic in povesti. Pisal je tudi kritike, ocene in študije o mladinski literaturi. Med drugim je napisal tudi daljšo pripoved Begunci o primorskih rojakih, ki so morali zaradi bojev na soški fronti zapustiti svoje domove. Pred leti je bil objavljen tudi njegov dnevnik, ki ga je pisal do svoje tragične smrti v Trnjavski Kuti na Hrvaškem leta 1944. Umrl je kot žrtev bombardiranja, njegova žena, hči in vnukinja pa so bile ranjene, a so preživele. Kakšna je bila življenjska pot Josipa Vandota, desetega od dvanajstih otrok družine Vandot, in o tem, koliko je cenjen v slovenski literaturi in svojem rojstnem kraju, govori oddaja Jurija Popova Sledi časa, ki je bila deloma posneta tudi v Kekčevi deželi v Kranjski Gori.
V časih, ko se počasi sesuva javno zdravstvo, se zdi smiselno ozreti v čase, ko zdravstva še ni bilo. Sploh pa ne javnega. Etnologi imajo z zdravstvom podobno veselje kot z vsemi vidiki človekovega življenja v preteklosti. Le da so razprave in dela na to temo zaradi težko dostopnih virov sorazmerno redki. Zato veseli pred kratkim obelodanjeno delo etnologinje dr.Mojce Ramšak, ki govori o zdravju in boleznih na Pohorju v predindustrijskem času. O tegobah minulih stoletij se ob premisleku k današnjim zdravstvenim stranpotem posvečamo v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.
Med imeni, ki so zaznamovala naše glavno mesto Ljubljano, je prav gotovo kipar Francesco Robba, ki ga večina pozna prav zaradi istoimenskega vodnjaka, ki stoji pred mestno hišo. Malo manj znano pa je, da najdemo njegova kiparska dela tudi v drugih krajih od Zagreba, Karlovca do Reke in v vasi na Pivškem, v Slavini. To je zelo zanimivo in presenetljivo, saj gre za vas, ki je, lahko bi rekli, v senci večjih središč, kot sta Pivka in Postojna. Toda Slavina je bila očitno nekoč zelo pomemba, da so lahko naročali take kiparske mojstrovine, kot so jih izdelovali v tedaj izjemno priznani delavnici Francesca Robbe. Ta baročni kipar se je rodil v Benetkah 1. maja 1689 v družini, v kateri so se, to pa še ni dokazano, nekateri predniki ukvarjali tudi s kamnoseštvom in kiparstvom. Robba se je skupaj s kiparjem iz Padove Jacobom Contierijem okrog leta 1720 pojavil v Ljubljani in tu tudi ostal. Poročil se je s Terezijo, hčerko kamnoseka Luke Misleja. Po njegovi smrti pa je Robba leta 1727 prevzel kamnoseško delavnico, v kateri je lahko sprejemal velika kamnoseška in kiparska naročila. Njegova dela nato najdemo v različnih krajih, med njimi tudi v vasi Slavina. Povezavo Robbe in omenjene pivške vasi bomo odkrivali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Kakšna so bila geopolitična razmerja moči v obdobju pred 1. septembrom leta 1939, ko se je začela Hitlerjeva invazija na Poljsko, in kakšen je bil razvoj dogodkov na stari celini v prvih dneh in tednih po okupaciji Poljske? Vse to in še več ob 80. obletnici začetka druge svetovne vojne analitično osvetljujemo v pogovoru z zgodovinarji z ljubljanske Filozofske fakultete in z Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani.
O oglarstvu lahko govorimo že v času tako imenovane prazgodovine, saj je imelo osnovno vlogo pri pridobivanju in taljenju kovin, kot so baker, bron in železo. Svojo vlogo pa je imelo oglje tudi v postopkih balzamiranja v egipčanski kulturi. Največji razcvet je v naših krajih doživelo oglarstvo v 19. stoletju, ko so se razvile fužine. Tako naj bi bilo leta 1826 na Jelovici kar 838 oglarskih kop ali kopišč. Oglje so kuhali na številnih območjihod Gorenjske, Kočevske do Dolenjske in Notranjske ter v Trnovskem gozdu, kjer so z ogljem oskrbovali zlasti rudnik živega srebra v Idriji. Z ogljem so trgovali v Trstu, Ljubljani in na Reki, odkupovali so ga različni trgovci in ga prodajali tudi v Furlaniji. Oglarstvo je kulturni pojav in je bilo nekoč pomemba dopolnilna gospodarska dejavnost, danes pa seveda nima več takega obsega kot nekoč. Je pa zanimiva popestritev turistične ponudbe, ko obiskovalci lahko spremljajo celoten postopek – od priprave lesa, kope do kuhanja oglja. O oglarstvu bomo govorili v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov