Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Bosanski planinski konji so prisotni na naših tleh najmanj 500 let
Bosanski planinski konji so prišli v naše kraje z Uskoki, v 15. stoletju. Po vsej verjetnosti pa so bili ti konji tu že veliko prej. O njih poročajo ob zadušitvi prvega slovenskega kmečkega punta. O njih je pisal Valvazor. Še nekaj desetletij nazaj je bilo teh konj v nekdanji skupni državi okrog 500.000, nakar se je njihovo število znižalo do meje, ko je pasma ogrožena. In ta pasma bosanskih planinskih konj je na robu izumrtja, čeprav se po zaslugi rejca Antona Dolinška iz Rtič pri Podkumu položaj nekoliko izboljšuje. Uspelo mu jih je rešiti. Več o teh zanimivih avtohtonih živalih in prizadevanjih za ohranitev, pa v oddaji Sledi časa.
Anton Dolinšek iz Rtič pri Podkumu se je prvič srečal z bosanskimi planinskimi konji v Sloveniji pred dobrimi 60-imi leti, ko so ob njihovi pomoči blizu njegovega doma iz težko dostopnih področij v okolici Kuma nosili drva iz državnih gozdov. Vendar pa Anton Dolinšek ni ostal le pri spominih.
Konj, njegovo znanstveno ime je Equus caballus, je velik lihoprsti kopitar in ena izmed sedmih sodobnih vrst rodu Equus, v katerega med drugim sodijo še osli, polosli in zebre. Konji so rastlinojede živali, sodijo v družino, imenovano equide, in so zagotovo ena najplemenitejših živali na svetu. Brez konja civilizacije, kot jo poznamo danes, ne bi bilo, pravi dr. Matjaž Mesarič strokovni vodja v konjereji na Veterinarski fakulteti v Ljubljani.
Bosanski planinski konji so bili v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja navzoči na kar nekaj območjih Slovenije, tako recimo v Trnovskem gozdu, Črnem Vrhu nad Idrijo, Hrušici, Javornikih in drugje. Leopold Mišič upokojeni pedagog iz Bločic, ki živi na Blokah se teh konj in njihovih vodnikov dobro spominja.
Bosanski planinski konji so najstarejša avtohtona konjska pasma na Balkanu. Grki so te male konje omenjali že v 4. stoletju pred našim štetjem na ozemlju današnje Dalmacije. Kasneje so Rimljani ljudem na območju današnjega Bihaća podelili dovoljenje za trgovanje z njimi. Ti konji so imeli izjemno pomembno vlogo v srednjem veku pri tovorjenju blaga, uporabljali so jih tako imenovani »samaraši« oz. »kiriđije«, in to na poteh od Carigrada po celotnem Balkanu, proti severu, na vzhod in jug, vse do Egipta. Karavane so štele tudi do 1000 konj.
Anton Dolinšek je prepričan, da je Martin Krpan tovoril sol prav na bosanskem planinskem konju. Po njegovih raziskavah so bili konji te pasme že od nekdaj prisotni na širšem območju Pivke, na Notranjskem, v Zasavju in še kje, povsod tam kjer je bil teren težko prehoden za "običajne konje".
Bosanski planinski konji so bili nepogrešljivi v prvi svetovni vojni na vzhodnem, pa tudi na jugozahodnem delu zahodne fronte, od švicarsko-italijansko-avstrijske tromeje prek Tirolske, Karnijskih Alp in Posočja do Jadranskega morja.
Prav tako pomembno vlogo so imeli tudi v drugi svetovni vojni v hribovitih delih nekdanje Jugoslavije. Nemci so, na primer, te konje uporabljali v bojih na Norveškem. Po drugi svetovni vojni pa so bosanske planinske konje iz letal spuščali s padali, kot pomoč nemškim kmetom.
V 20. stoletju so bili bosanski planinski konji najštevilčnejši, bilo jih je skoraj pol milijona.
Ti konji so bili pomemben sestavni del Jugoslovanske ljudske armade JNA. Toda, ko je le-ta, skupaj z nekdanjo skupno državo Jugoslavijo razpadla in ko je delo na kmetijah prevzela mehanizacija, so ti konji skoraj izumrli. Med tistimi ljubitelji konj, ki so to opazili, je bil najvztrajnejši Anton Dolinšek, ki je - iz ljubezni do majhnega zvestega konjička - prodal svoje podjetje v Zagorju in se odslej ukvarja samo z vzrejo bosanskih planinski konj. Zato ima zasluge, da si je ta pasma konj vsaj malo opomogla.
Bosanske planinske konje so pogosto uporabljali za jahanje in zabavo premožnejši sloji.
V obdobju od leta 1900 do 1912 so samo v Italijo izvozili 200.000, bosanskih planinskih konj.
Bosanske planinske konje v Sloveniji poznamo kot delovne, tovorne konje.
Bosanske planinske konje so uporabljali tudi pri gradnji zahtevnih objektov, recimo pri vleki železobetonskih pragov na ljubeljski cesti.
"Do pred nekaj let so konji tovorili material na Triglav. Ena največjih napak Slovencev je, da smo jih nadomestili z umazano tehnologijo - s helikopterji -, ne da bi se vprašali, ali helikopter lahko odleti na Triglav v megli. Konj lahko.« Menda je najtežji, 205-kilogramski tovor na Kredarico na sedlu prinesel konj z imenom Pram ( vir: Polona Malovrh, 2018, BOSANSKI PLANINSKI KONJ Ogrožena Krpanova kobilica Najstarejši avtohtoni konjski pasmi na Balkanu grozi izumrtje)
Bosanski planinski konji še danes tovorijo drva na širšem območju Idrije in Tolmina.
Anton Dolinšek in dr. Matjaž Mesarič že vrsto let sodelujeta v priznani rejski organizaciji, Mednarodnem združenju rejcev bosanskih planinskih konj. Najpomembnejša naloge organizacije je ohranitev te kritično ogrožene pasme in skrb za izvajanje rejskega programa. Združenje je bilo ustanovljeno leta 2010 na Borikah, v Bosni in Hercegovini. Na pobudo A. Dolinška so lastniki ergel (žrebčarn) Planido, Borike in Gorski Kotar ter prof. dr. R. Telalbašić in mag. E. Žiga podpisali pismo o nameri za ustanovitev združenja rejcev.
Status in naloge Mednarodnega združenja rejcev bosanskih planinskih konj MZRBPK, ki je priznana rejska organizacija so: izvajanje nalog rejskega programa; združevanje rejcev in lastnikov iz osmih držav, nekdanje YU, DE, CH, NL in A; izobraževanje članov; promocija pasme; vodenje izvorne rodovniške knjige.
Ekološko-izletniška kmetija in ergela, kobilarna Planido se nahaja v Rtičah. In kako pridete v Rtiče? Z regionalne ceste Zagorje – Trbovlje zavijete desno za Podkum. Po osmih kilometrih, takoj za krajevno tablo Podkum, zavijete desno za Padež, Rodež. Po dveh kilometrih pridete v zaselek Rtiče. Prva kmetija na levi ob cesti je ekološko-izletniška kmetija in ergela, konjereja Planido.
Človek in konj sta že tisočletja neločljivo povezana, in to povezavo prikazujejo v konjski sobi na kmetiji Planido.
Na ergeli, kobilarni Planido je urejena tudi etnološka zbirka kmečkega orodja, opreme in naprav, lesen mlin na kamne in ročni mlin – žrmlja za mletje žita. V okolici si poleg domačije lahko ogledate 200 let star kozolec, frnaže in bližnjo cerkvico.
896 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Bosanski planinski konji so prisotni na naših tleh najmanj 500 let
Bosanski planinski konji so prišli v naše kraje z Uskoki, v 15. stoletju. Po vsej verjetnosti pa so bili ti konji tu že veliko prej. O njih poročajo ob zadušitvi prvega slovenskega kmečkega punta. O njih je pisal Valvazor. Še nekaj desetletij nazaj je bilo teh konj v nekdanji skupni državi okrog 500.000, nakar se je njihovo število znižalo do meje, ko je pasma ogrožena. In ta pasma bosanskih planinskih konj je na robu izumrtja, čeprav se po zaslugi rejca Antona Dolinška iz Rtič pri Podkumu položaj nekoliko izboljšuje. Uspelo mu jih je rešiti. Več o teh zanimivih avtohtonih živalih in prizadevanjih za ohranitev, pa v oddaji Sledi časa.
Anton Dolinšek iz Rtič pri Podkumu se je prvič srečal z bosanskimi planinskimi konji v Sloveniji pred dobrimi 60-imi leti, ko so ob njihovi pomoči blizu njegovega doma iz težko dostopnih področij v okolici Kuma nosili drva iz državnih gozdov. Vendar pa Anton Dolinšek ni ostal le pri spominih.
Konj, njegovo znanstveno ime je Equus caballus, je velik lihoprsti kopitar in ena izmed sedmih sodobnih vrst rodu Equus, v katerega med drugim sodijo še osli, polosli in zebre. Konji so rastlinojede živali, sodijo v družino, imenovano equide, in so zagotovo ena najplemenitejših živali na svetu. Brez konja civilizacije, kot jo poznamo danes, ne bi bilo, pravi dr. Matjaž Mesarič strokovni vodja v konjereji na Veterinarski fakulteti v Ljubljani.
Bosanski planinski konji so bili v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja navzoči na kar nekaj območjih Slovenije, tako recimo v Trnovskem gozdu, Črnem Vrhu nad Idrijo, Hrušici, Javornikih in drugje. Leopold Mišič upokojeni pedagog iz Bločic, ki živi na Blokah se teh konj in njihovih vodnikov dobro spominja.
Bosanski planinski konji so najstarejša avtohtona konjska pasma na Balkanu. Grki so te male konje omenjali že v 4. stoletju pred našim štetjem na ozemlju današnje Dalmacije. Kasneje so Rimljani ljudem na območju današnjega Bihaća podelili dovoljenje za trgovanje z njimi. Ti konji so imeli izjemno pomembno vlogo v srednjem veku pri tovorjenju blaga, uporabljali so jih tako imenovani »samaraši« oz. »kiriđije«, in to na poteh od Carigrada po celotnem Balkanu, proti severu, na vzhod in jug, vse do Egipta. Karavane so štele tudi do 1000 konj.
Anton Dolinšek je prepričan, da je Martin Krpan tovoril sol prav na bosanskem planinskem konju. Po njegovih raziskavah so bili konji te pasme že od nekdaj prisotni na širšem območju Pivke, na Notranjskem, v Zasavju in še kje, povsod tam kjer je bil teren težko prehoden za "običajne konje".
Bosanski planinski konji so bili nepogrešljivi v prvi svetovni vojni na vzhodnem, pa tudi na jugozahodnem delu zahodne fronte, od švicarsko-italijansko-avstrijske tromeje prek Tirolske, Karnijskih Alp in Posočja do Jadranskega morja.
Prav tako pomembno vlogo so imeli tudi v drugi svetovni vojni v hribovitih delih nekdanje Jugoslavije. Nemci so, na primer, te konje uporabljali v bojih na Norveškem. Po drugi svetovni vojni pa so bosanske planinske konje iz letal spuščali s padali, kot pomoč nemškim kmetom.
V 20. stoletju so bili bosanski planinski konji najštevilčnejši, bilo jih je skoraj pol milijona.
Ti konji so bili pomemben sestavni del Jugoslovanske ljudske armade JNA. Toda, ko je le-ta, skupaj z nekdanjo skupno državo Jugoslavijo razpadla in ko je delo na kmetijah prevzela mehanizacija, so ti konji skoraj izumrli. Med tistimi ljubitelji konj, ki so to opazili, je bil najvztrajnejši Anton Dolinšek, ki je - iz ljubezni do majhnega zvestega konjička - prodal svoje podjetje v Zagorju in se odslej ukvarja samo z vzrejo bosanskih planinski konj. Zato ima zasluge, da si je ta pasma konj vsaj malo opomogla.
Bosanske planinske konje so pogosto uporabljali za jahanje in zabavo premožnejši sloji.
V obdobju od leta 1900 do 1912 so samo v Italijo izvozili 200.000, bosanskih planinskih konj.
Bosanske planinske konje v Sloveniji poznamo kot delovne, tovorne konje.
Bosanske planinske konje so uporabljali tudi pri gradnji zahtevnih objektov, recimo pri vleki železobetonskih pragov na ljubeljski cesti.
"Do pred nekaj let so konji tovorili material na Triglav. Ena največjih napak Slovencev je, da smo jih nadomestili z umazano tehnologijo - s helikopterji -, ne da bi se vprašali, ali helikopter lahko odleti na Triglav v megli. Konj lahko.« Menda je najtežji, 205-kilogramski tovor na Kredarico na sedlu prinesel konj z imenom Pram ( vir: Polona Malovrh, 2018, BOSANSKI PLANINSKI KONJ Ogrožena Krpanova kobilica Najstarejši avtohtoni konjski pasmi na Balkanu grozi izumrtje)
Bosanski planinski konji še danes tovorijo drva na širšem območju Idrije in Tolmina.
Anton Dolinšek in dr. Matjaž Mesarič že vrsto let sodelujeta v priznani rejski organizaciji, Mednarodnem združenju rejcev bosanskih planinskih konj. Najpomembnejša naloge organizacije je ohranitev te kritično ogrožene pasme in skrb za izvajanje rejskega programa. Združenje je bilo ustanovljeno leta 2010 na Borikah, v Bosni in Hercegovini. Na pobudo A. Dolinška so lastniki ergel (žrebčarn) Planido, Borike in Gorski Kotar ter prof. dr. R. Telalbašić in mag. E. Žiga podpisali pismo o nameri za ustanovitev združenja rejcev.
Status in naloge Mednarodnega združenja rejcev bosanskih planinskih konj MZRBPK, ki je priznana rejska organizacija so: izvajanje nalog rejskega programa; združevanje rejcev in lastnikov iz osmih držav, nekdanje YU, DE, CH, NL in A; izobraževanje članov; promocija pasme; vodenje izvorne rodovniške knjige.
Ekološko-izletniška kmetija in ergela, kobilarna Planido se nahaja v Rtičah. In kako pridete v Rtiče? Z regionalne ceste Zagorje – Trbovlje zavijete desno za Podkum. Po osmih kilometrih, takoj za krajevno tablo Podkum, zavijete desno za Padež, Rodež. Po dveh kilometrih pridete v zaselek Rtiče. Prva kmetija na levi ob cesti je ekološko-izletniška kmetija in ergela, konjereja Planido.
Človek in konj sta že tisočletja neločljivo povezana, in to povezavo prikazujejo v konjski sobi na kmetiji Planido.
Na ergeli, kobilarni Planido je urejena tudi etnološka zbirka kmečkega orodja, opreme in naprav, lesen mlin na kamne in ročni mlin – žrmlja za mletje žita. V okolici si poleg domačije lahko ogledate 200 let star kozolec, frnaže in bližnjo cerkvico.
Ezl ek ne bi mogel stati bolj v srčiki mesta, kot stoji. Tam, kjer se prastare žile dovodnice stekajo na Grajski trg, kjer je na eni strani mogočni ostanek mariborskega gradu, tam, kjer je na kupu nekaj najbolj znamenitih stavb mesta Maribor, se nahaja Ezl ek. Sicer je danes obrušen. Simbolno in povsem stvarno. Vogal znamenite kavarne Astorije je namreč odbit in nekdanji pravi kot je postal bolj zapletena geometrijska oblika, da so dobila prostor nekoliko postavljaška vhodna vrata v današnji lokal. Kot se je nekoč nekdo pridušal: »V Mariboru je na tisoče vogalov, a so šli podret ravno Ezl ek!« Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
Stari časi ne bi bili tako zelo pozabljeni, ne oddaljeni, ko bi bili ljudje pozornejši. In radovedni. V drugem desetletju dvajsetega stoletja se je mlad častnik avstrijske vojske odločil zbrati ljudsko blago Pohorja. Ne le da je bila naloga logistično skoraj nemogoča; na njegovi poti je stala še skoraj nepremostljiva jezikovna ovira, pa tudi gmotno ne najboljše razmere za izdajanje slovenskih pripovedk in zgodb v nemškem jeziku. Zato se je njegovo delo s kratkim prebliskom v petdesetih letih skoraj izgubilo, dokler niso »Schlosserjeve Pohorske zgodbe« pred nekaj tedni dočakale svoje prve slovenske izdaje. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
Bogati, kompleksni spomini na gorniške dejavnosti so eden izmed dejavnikov za nastanek knjige z naslovom Na meji in podnaslovom Tihotapske in druge mejaške zgodbe od Karavank do Himalaje; izdala jo je Planinska založba v okviru Planinske zveze Slovenije. Njen avtor je dr. Iztok Tomazin, zdravnik, gorski in letalski reševalec, alpinist, himalajec, gorski vodnik, letalec, pisatelj, publicist in predavatelj in še bi lahko naštevali. Drugi dejavnik ali bolje rečeno spodbuda za nastanek te zelo zanimive knjige je problematika meja, ki je v sodobnem svetu na različnih področjih vedno aktualnejša. Tomazin je tako sklenil, da bo prelil na papir svoje izkušnje z mejami vse od domačih krajev pa tja do Himalaje. Tako odstira najbolj površinsko problematiko meja, od administrativnih med državami, na katerih sta tihotapljenje in prost prehod prepovedani, do pomembnejših, ki so rdeča nit knjige. To pa so meje, ki jih ima vsak posameznik v sebi in jih skuša tako ali drugače presegati. In eno bistvenih sporočil ali sklepov knjige je, da so te naše meje, raziskovanje in preseganje meja, eden temeljih smislov naših življenj. Na meje se bomo odpravili v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
O enem najbolj karizmatičnih in enigmatičnih intelektualcev slovenske polpretekle zgodovine
Oddaja Sledi časa predstavlja pregled vseh do danes odkritih fosilnih ostankov mamutov na slovenskih tleh.
Danes pa poglejmo na Ukrajinsko vojno še z druge plati. Bolje rečeno z distance oziroma perspektive, ki jo lahko ponudi le 100 let zgodovine. Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa predstavlja vojni dnevnik Matija Petkovška.
15. aprila je minilo 70 let od rojstva Jerneja Zaplotnika – Nejca, najbolj kultnega slovenskega alpinista in himalaista. Kaj vse bi dosegel, če ga ne bi 24. aprila 1983 pod Manaslujem pokopal usodni plaz, lahko samo ugibamo. Njegova zapuščina je za slovenski narod neprecenljiva, kot tudi njegova knjiga Pot, ki še danes navdihuje številne plezalce ali ljubitelje plezanja, pa tudi druge bralce. A kdo je bil Nejc Zaplotnik osebno? Kako se ga spominjajo njegovi najbližji in njegovi prijatelji, je v oddaji Sledi časa raziskoval Jure K. Čokl.
29. marca letos je Domovinsko društvo generala Maistra Maribor v navezi z Zvezo društev general Maister, družino Rosina - Šelih in odvetniško pisarno dr. Urške Kežmah na pročelju hiše na Partizanski cesti 16 v Mariboru odkrilo spominsko ploščo odvetniku in politiku dr. Franju Rosini. Gre za osebnost, ki ji zgodovina pripisuje izjemne zasluge za to, da se je v Mariboru na prelomu stoletja uveljavljala narodna zavest, pa tudi zato, da je Maribor po prvi svetovni vojni pripadel južnoslovanski državi. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
Spoštovani poslušalci, čeprav je tu april, bomo govorili o zanimivi zimski radosti, o drsanju v Ljubljani. Ljubljanski meščani so se v zimskih mesecih zabavali na različne načine, od tega, da so se zadrževali v notranjih prostorih, kjer so igrali različne družabne igre, karte in drugo, do tega, da so se po podatkih že v 17. in 18. stoletju sankali. Nekateri, na primer iz premožne družine Dolničar, so po letu 1700 odhajali tudi na pustni karneval v Benetke. V začetku 19. stoletja pa zasledimo podatke, da so se meščani Ljubljane in okoliški prebivalci radi drsali. Za to pa so uporabili seveda drsalke, ki pa niso bile take, kot jih poznamo danes. Takrat so bile to neke vrste železne kline, ki so si jih pritrdili na čevlje, to naj bi v naše kraje zanesli Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Pozneje so tovrstne drsalke izdelovali nekateri obrtniki, eden takih je bil znani ljubljanski nožar Nikolaj Hoffmann. Manj premožni, pa tudi otroci, so si drsalke izdelali sami iz kosov žice in podobnih materialov. O drsanju in najstarejših ljubljanskih drsališčih pa več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Zadnje mesece, tako pravijo, je težko kupiti avto. Nekaj se je ustavilo v dobaviteljski verigi in Slovenija se je vrnila v čase, ko se je na avtomobil čakalo po več let. Na srečo se v tiste čase vrača tudi oddaja Sledi časa, v kateri nam bo Marko Radmilovič predstavil nekaj znamenitih klasičnih avtomobilov.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
V današnji oddaji Sledi časa se bomo odpravili po stopinjah, ki so jih na območju današnje občine Šmartno pri Litiji puščali pisatelj in dramatik Slavko Grum, arhitekt Jože Plečnik, zdravnik, kemik in Nobelov nagrajenec za kemijo Fritz Pregl, polihistor Janez Vajkard Valvasor, znameniti mizarji iz družine Izgoršek in drugi. Virtualno se bomo sprehodili do gradu Bogenšperk, ki je med najpomembnejšimi renesančnimi objekti pri nas in ki je po Valvasorjevi zaslugi tudi najstarejši muzej na Slovenskem. Slišali boste marsikatero zanimivo zgodbo iz življenja ljudi na tem območju, ki je bilo znano tudi po rudarstvu, usnjarstvu in kovaštvu.
Danes se bomo odpravili na malce nenavadno raziskovalno pot, saj bomo odkrivali zanimivosti, ki so povezane z vsakdanjimi predmeti, in to so gumbi. Leta 1931 so o gumbih zapisali: »Ko so ljudje začeli pridobivati razne kovine, so začeli iz kovin izdelovati tudi kovinske zaponke, ki so jim držale skupaj njihova oblačila. Takih starinskih zaponk, ki so zelo podobne našim 'varnostnim iglam', so izkopali tudi že pri nas precej iz starorimskih ali pa še iz starejših grobov.« Gumbe v današnji obliki so pa iznašli šele dosti pozneje. Izdelovali so jih iz najrazličnejšega materiala, tudi iz zlata, srebra in dragih kamnov, pa tudi iz porcelana in stekla. Umetniško izdelovanje gumbov je doseglo v Evropi svoj vrhunec v 17. in 18. stoletju. Kot bomo slišali, pa so gumbi postali tudi odlikovanje za hrabrost. Več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Bolezen ne izbira. Tudi veliko otrok in mladih pristane v bolnišnicah – nekateri za kratek čas, drugi za daljši, tretji morajo bolnišnice zaradi kroničnih bolezni obiskovati vse svoje otroštvo. Da ne izgubijo stika s šolskim delom, da se lahko po okrevanju brez težav vrnejo k pouku in da lahko kljub bolezni ali poškodbi napredujejo na svoji izobraževalni poti, skrbijo bolnišnične šole. Večina bolnišnic v Sloveniji je povezanih z bližnjo osnovno šolo, ki mladoletnim otrokom v prostorih bolnišnice pomaga pri šolskem delu. Da je bolnišnična šola prav posebna vrsta šole, smo se prepričali, ko smo za oddajo Sledi časa raziskovali delovanje in zgodovino najstarejše in največje bolnišnične šole v Sloveniji. Ljubljanska Bolnišnična šola OŠ Ledina letos praznuje 70. obletnico delovanja, danes ima 19 oddelkov na 5 lokacijah, v njej je zaposlenih 23 učiteljic, ki skrbijo za 2.700 šolarjev na leto.
Konec lanskega leta je izšel drugi zvezek zbirke Manuscripta et fragmenta, ki jo Slovenska akademija znanosti in umetnosti izdaja v sodelovanju z ustanovami, ki na Slovenskem hranijo rokopisno gradivo. Ta zvezek je prvi od treh, ki bodo predstavili srednjeveško rokopisno gradivo, ki je shranjeno v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, ki je sozaložnik te izdaje. Avtorica je vrhunska poznavalka srednjeveške umetnosti in pisne dediščine, profesorica in dvojna doktorica Nataša Golob. V oddaji Sledi časa bo govorila o rokopisih in zlasti rokopisnih fragmentih, danes shranjenih v NUK-u, ki so dobesedno edine preostale sledi rokopisnih knjig, ki so nekoč bile v naših krajih. Rokopisni fragmenti so pričevalci bogatega intelektualnega življenja na našem ozemlju v srednjem veku, ki nam razkrivajo, katere avtorje in dela so ljudje tu brali in poznali. V NUK-u poleg liturgičnih knjig, kot so misali, graduali, antifonali itd., kot fragmentarno gradivo hranijo številna pravna besedila, antično poezijo in filozofijo s komentarji, srednjeveško poezijo, zgodovinska besedila in prav izvirne slovarje. Nataša Golob je ob koncu uvodnega poglavja zapisala: »Rokopisi in vse, kar je z njimi povezano, so naša kašča spomina, ki jo moramo odpreti.« Nekaj teh spominov bomo odstrli v Sledeh časa. Oddajo je pripravil Miha Zor.
»Najnavadnejši kmet uvideva že dandanes, da samo »stara praksa« v kmetovanju ne velja več; kajti poleg pridnih rok treba je mnogo več zdravega pojmovanja in razumevanja, kakor v tistih »dobrih starih časih.« Do tega pridemo potom dobro organiziranih kmetijskih šol, kojih učni jezik pa mora biti materini jezik učencev.« Tako se je že leta 1903 pridušal komentator v Slovenskem gospodarju na situacijo kmetijskega šolstva na Slovenskem, s posebnim akcentom na Štajersko. Tam namreč slovenske kmetijske šole še ni bilo in je še kar nekaj desetletij ne bo. Sploh pa ni bilo izobraževalne ustanove za kmečka dekleta in preteči je moralo mnogo kmetskega znoja, da se je leta 1935 premaknilo. Banovina je kupila grajsko poslopje v vasi Svečina in v sami srčiki slovenjegoriškega vinogradništva se je začela skoraj 70-letna zgodovina kmetijskega šolstva. Avtor Marko Radmilovič živi skoraj pod gradom, v katerem se odvija zgodba tokratne oddaje Sledi časa.
Lani smo zaznamovali okroglo obletnico smrti frančiškanskih patrov Angelika in Romana Tominec, ki sta se v spomin Ljubljančanov vpisala s svojim bojem za socialno pravičnost, zavračanjem sodelovanja z okupatorjem med drugo svetovno vojno in odprtostjo, ki jima je omogočala široko priljubljenost tudi zunaj katoliških krogov. Od smrti patra Angelika, ki se je ukvarjal predvsem s socialnimi vprašanji, je minilo 60 let, pater Roman, ki se je uveljavil kot odličen duhovnik ter predavatelj sakralne umetnosti na teološki fakulteti, pa je svojega starejšega brata preživel za tri desetletja in se poslovil konec februarja 1991. Njuno zanimivo življenje – močno sprepleteno z zgodovino našega prostora v preteklem stoletju – so nam ob tej priložnosti v eni od preteklih oddaj Sledi časa pomagali predstaviti teolog in publicist dr. Peter Kovačič Peršin, nečakinja patrov Tominec Barica Pintarič, predvsem pa frančiškanski pater dr. Silvin Krajnc, ki službuje v župniji Ljubljana Šiška in je kar dvanajst let živel skupaj s patrom Romanom ter o obeh bratih napisal tudi obsežno monografijo z naslovom Brata pater Angelik in pater Roman Tominec: glasnika pravičnosti in dobrote. Vabljeni k poslušanju reprize oddaje Sledi časa, ki jo je pripravila Alja Zore.
V nervoznih časih, ko se povečuje tudi število kriminalnih dejan in ko sploh tista težja dobivajo v javnosti mnogo pozornosti, je mogoče primerno, da se zazremo tudi v preteklost tovrstne dejavnosti v Sloveniji. Z odmaknjenostjo osebe in usode kriminalcev pridobivajo romantični pridih in prav po tej poti stopa življenjska zgodba Franca Rihtariča. Človeka, ki bo v zgodovino šel kot zadnji, nad katerim je bila v Sloveniji izvršena smrtna kazen. Kljub časovni oddaljenosti in kljub večjemu številu medijskih objav v približno zadnjega pol stoletja pa so se pred kratkim pojavila nova dejstva, ki dodatno osvetljujejo usodo tega nenavadnega moža. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
Pred natanko 100 leti sta izšli monografiji, ki sta svetu predstavili od nas geografsko oddaljene skupine ljudi in njihove kulture, načine organiziranja življenj, ki lahko delujejo čudaško, vendar bi podobne elemente lahko iskali tudi v naših življenjih. O Argonavtih zahodnega Pacifika Bronislawa Malinowskega s podnaslovom Pripoved o podjetnosti in dogodivščinah domačinov v arhipelagih melanezijske Nove Gvineje -, ki so jih pri Založbi Aristej prevedene izdali tudi v slovenščini, in Andamanskih otočanih Alfreda Radcliffa-Browna, tako v oddaji Sledi časa, v kateri bo govora tudi o tem, kaj vse se dogaja v polju kulturne in socialne antropologije dandanes ... Gost dr. Rajko Muršič.
Senik. Preprosta beseda za preprosto stavbo, ki pa skriva bogate in zanimive zgodbe, tradicijo, izročilo in spomine na svet, ki izginja. Slovenska krajina je prepredena z različnimi kmetijskimi gospodarskimi objekti, nekateri se še uporabljajo za pravi namen, druge pa počasi jemlje zob časa. Govorimo o kozolcih, steljnikih, tako imenovanih pajštvah – sušilnicah sadja – in senikih. Ti so še posebno v Posočju, med Kobaridom in Tolminom, nekaj posebnega. V Tolminskem muzeju so se povezali z dolgoletnim zbiralcem izročila Pavletom Četrtičem iz Kobarida, ki že desetletja vneto raziskuje, zapisuje in dokumentira ustno in materialno zapuščino Posočja. Med različnimi ostanki preteklosti ga še posebno navdušujejo seniki in vse, kar je povezano z njimi. Popolnoma drugače pa so seniki začarali Elvisa Jerkiča iz Tolmina, mladega študenta arhitekture in fotografa. Pritegnili sta ga preprostost in arhetipskost teh poslopij. Sodelovanje vseh treh partnerjev je rodilo razstavo in katalog. Več o senikih v Zgornjem Posočju pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov