Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kako je plašč premaganega osmanskega poveljnika postal mašno oblačilo
Vsak zmagovalec si po končanem spopadu vzame vojni plen, ki ga potem spominja na slavno zmago in ima neki simbolni pomen. Tako se je zgodilo tudi v primeru tako imenovanega plašča osmanskega vrhovnega poveljnika Hasana paše, ki so ga predelali v mašno oblačilo. Nekateri strokovnjaki so pomene tega dejanja povezovali s pradavnim obredom, po katerem se je zmagovalec simbolno oblekel v kožo premaganca, in nekaj podobnega naj bi veljalo tudi v primeru ko je oblačilo premaganega nasprotnika postalo ritualno oblačilo- mašni plašč. V njem so duhovniki darovali slavnostne maše ob spominu na znamenito bitko pri Sisku 22. junija 1593, kjer so združene krščanske sile premagale številčnejšo turško vojsko. Ozadje tega spopada je bilo zapleteno. V tem času sta sicer habsburški cesar Rudolf II. in osmanski sultan sklenila premirje, vendar pa so osmanske sile, ki so bile v Bosni, to navidezno premirje izkoriščale za manjše akcije, s katerimi so skušale širiti svoje vplivno območje in zasesti slabo branjene obmejne postojanke v Vojni krajini na Hrvaškem. To pa je pomenilo, da se v ozadju teh prask pripravlja nekaj velikega. Osmanski imperij sicer ni kazal odkrite želje po spopadu s habsburškim cesarstvom, ker so bile njihove sile usmerjene v spopade v Perziji, kamor so hoteli razširiti svoja ozemlja. Bistven premik na balkanski fronti, če jo tako imenujemo, pa je bil, ko je poveljstvo nad silami v Bosni prevzel Hasan paša Predojević. In s tem se začne naša pot po sledeh njegovega plača. Več o tem v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Hasan paša Predojević je bil zelo ambiciozen mož iz hercegovske rodbine Predojević, ki so ga skozi tako imenovani krvni davek, devširmo, takrat se je imenoval še Nikola, morali starši predati turškim gospodarjem. Po odhodu v Carigrad je prestopil v islam in kot številni njegovi tovariši janičarji postal najbolje izurjen in najbolj fanatičen branilec osmanskega interesa.
Hasan paša je po prevzemu oblasti v Bosni hitro spoznal, da lahko v navideznem ravnotežju sil prevzame pobudo za ozemeljsko širitev in da lahko izkoristi šibkost habsburške oziroma hrvaške obrambe sebi v prid. Njegov veliki cilj je bil zavzetje trdnjave v Sisku na sotočju Save in Kolpe, ki je veljala za ključ do hrvaških dežel, kolikor jih je še ostalo pod krščanskim nadzorom.
Dr. Miha Preinfalk jeo njem zapisal:
"Po zgodnji smrti Auerspergovih staršev je njegov varuh postal sorodnik Vajkard Turjaški s Turjaka. Leta 1569 je začel študirati v Tübingenu, kjer je s posredovanjem Primoža Trubarja njegov učitelj "preceptor" postal Bernard Steiner iz Kamnika. Pozneje je študij nadaljeval še na univerzi v Padovi (1573) in Bologni (1574). Po končanem univerzitetnem šolanju se je odpravil na potovanje in se izuril zlasti v vojaških veščinah. Leta 1577 je spremljal nadvojvodo Matija na Nizozemsko, leto zatem pa je bil že v Vojni krajini, kjer se je v naslednjih letih odlikoval z vojaškimi akcijami proti Turkom. Leta 1579 je postal poveljnik arkebuzirjev, deset let pozneje (1589) pa je bil po smrti Jošta Jožefa grofa Thurn-Valsassina na predlog nadvojvode Karla imenovan za vrhovnega poveljnika Vojne krajine, s čimer se je na tem mestu pridružil svojim številnim sorodnikom iz rodbine Auersperg. Poznan je bil z vzdevkoma Kranjski Ahil in Strah Turkov."
Na predvečer bitke sta se obe strani nekako tipali, nam je povedal dr. Tomaž Lazar. Na obeh straneh je bilo zaznati strah, kaj se bo zgodilo. Habsburška vojska je bila bistveno šibkejša od osmanske. Bitka pri Sisku na dan sv. Ahaca, 22. 6. 1593, je ena najpomembnejših zmag krščanske vojske nad Turki.
Zmaga sicer še ni prinesla miru. Zaradi težkega poraza je Osmansko cesarstvo napovedalo vojno habsburškemu imperiju. To je pomenilo uvod v tako imenovano "dolgo" vojno (1593–1606), ki je močno izčrpala obe strani. Bitka pri Sisku ima kljub temu močan simbolni pomen, saj je habsburška vojska, zlasti po zaslugi kranjskih in hrvaških kontingentov, po stoletju in pol težkih udarcev Turkom prvič zadala zares odmeven poraz.
Konec bitke je sprožil izjemno navdušenje, saj je bila to prva zares odločilna zmaga habsburške vojske nad osmanskimi silami na območju jugovzhodne Evrope. Pri tem so sodelovale tako rekoč vse habsburške dežele, ki so bile na udaru osmanskih osvajanj.
Zmagovalec je v opuščenem taboru nasprotnika čakal velik, bogat plen in med vsem bogastvom tudi tako imenovani Hasanov plašč. Plašč je verjetno s posredovanjem ali kot dar Andreja Turjaškega (Auersperga) prišel v ljubljansko stolnico. Škof Tomaž Hren je dal leta 1655 iz njega napraviti kazulo (mašni plašč) in dve dalmatiki za mašo v stolnici na god sv. Ahaca 22. junija, ki so ga od takrat naprej vsako leto slovesno praznovali v spomin na zmago nad Turki. Leta 1655 so za maševanje premajhen plašč povečali z blagom obeh dalmatik. Tako je dobil zdajšnjo obliko. Po francoski okupaciji je prišlo praznovanje mučenca in deželnega zavetnika sv. Ahaca v pozabo. S plaščem so maševali še do leta 1909, ko so na ta dan začeli častiti sv. Pavlina iz Nole, ki ima belo barvo, zato z rdečim Hasanovim plaščem po liturgičnih pravilih niso več smeli maševati.
Danes je Hasanov plašč del zbirke v Narodnem muzeju Slovenije, nam je povedala dr. Gojka Pajagič Bregar, upokojena konservatorsko-restavratorska svetnica in muzejska svetovalka v Narodnem muzeju Slovenije. Mašni plašč je v varstvo Narodnemu muzeju v Ljubljani oddal stolni župni urad 17. junija 1931.
Omembe Hasanovega plašča so se pojavljale v najrazličnejših zapisih, člankih, časopisnih člankih in podobno. Kot primer, ki je zanimiv dodajam zapis:
Kmetski list (24. 6. 1931, letnik 13, številka 25), str. 5.
Izlet na Turjak. Nad Turjakom se dviga gora sv. Ahacija. V nedeljo dne 28. junija je na gori zgodovinska cerkvena svečanost. Naš narod praznuje spomin na bitko in slavno zmago nad Turki pri Sisku leta 1593. Izletniki, posebno iz Ljubljane, so vedno na ta dan radi prihajali na goro sv. Ahacija. Na gori stoji cerkvica, posvečena sv. Ahaciju, ki so jo zgradili Turjačani ob pomoči turških ujetnikov, ujetih v bitki pri Sisku dne 22. junija 1593. Cerkvica sama po sebi je prav lep zgodovinski spomenik. Pred cerkvijo stoji stara lipa, v katere skorjo je vrezana še dobro vidna letnica 1813, ki nas spominja na Francoze. Pred leti je ta dan maševal mašnik v plašču, ki je bil narejen iz plašča Hasana paše. Tega plašča pa zdaj ni več. Po končani slovesnosti na gori si izletniki lahko ogledajo mogočni turjaški grad, zgrajen leta 1067. Ljubljanski izletniki se odpeljejo z dolenjskim jutranjim vlakom do Škofljice, od tam pa je dve uri hoda na goro.
896 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Kako je plašč premaganega osmanskega poveljnika postal mašno oblačilo
Vsak zmagovalec si po končanem spopadu vzame vojni plen, ki ga potem spominja na slavno zmago in ima neki simbolni pomen. Tako se je zgodilo tudi v primeru tako imenovanega plašča osmanskega vrhovnega poveljnika Hasana paše, ki so ga predelali v mašno oblačilo. Nekateri strokovnjaki so pomene tega dejanja povezovali s pradavnim obredom, po katerem se je zmagovalec simbolno oblekel v kožo premaganca, in nekaj podobnega naj bi veljalo tudi v primeru ko je oblačilo premaganega nasprotnika postalo ritualno oblačilo- mašni plašč. V njem so duhovniki darovali slavnostne maše ob spominu na znamenito bitko pri Sisku 22. junija 1593, kjer so združene krščanske sile premagale številčnejšo turško vojsko. Ozadje tega spopada je bilo zapleteno. V tem času sta sicer habsburški cesar Rudolf II. in osmanski sultan sklenila premirje, vendar pa so osmanske sile, ki so bile v Bosni, to navidezno premirje izkoriščale za manjše akcije, s katerimi so skušale širiti svoje vplivno območje in zasesti slabo branjene obmejne postojanke v Vojni krajini na Hrvaškem. To pa je pomenilo, da se v ozadju teh prask pripravlja nekaj velikega. Osmanski imperij sicer ni kazal odkrite želje po spopadu s habsburškim cesarstvom, ker so bile njihove sile usmerjene v spopade v Perziji, kamor so hoteli razširiti svoja ozemlja. Bistven premik na balkanski fronti, če jo tako imenujemo, pa je bil, ko je poveljstvo nad silami v Bosni prevzel Hasan paša Predojević. In s tem se začne naša pot po sledeh njegovega plača. Več o tem v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Hasan paša Predojević je bil zelo ambiciozen mož iz hercegovske rodbine Predojević, ki so ga skozi tako imenovani krvni davek, devširmo, takrat se je imenoval še Nikola, morali starši predati turškim gospodarjem. Po odhodu v Carigrad je prestopil v islam in kot številni njegovi tovariši janičarji postal najbolje izurjen in najbolj fanatičen branilec osmanskega interesa.
Hasan paša je po prevzemu oblasti v Bosni hitro spoznal, da lahko v navideznem ravnotežju sil prevzame pobudo za ozemeljsko širitev in da lahko izkoristi šibkost habsburške oziroma hrvaške obrambe sebi v prid. Njegov veliki cilj je bil zavzetje trdnjave v Sisku na sotočju Save in Kolpe, ki je veljala za ključ do hrvaških dežel, kolikor jih je še ostalo pod krščanskim nadzorom.
Dr. Miha Preinfalk jeo njem zapisal:
"Po zgodnji smrti Auerspergovih staršev je njegov varuh postal sorodnik Vajkard Turjaški s Turjaka. Leta 1569 je začel študirati v Tübingenu, kjer je s posredovanjem Primoža Trubarja njegov učitelj "preceptor" postal Bernard Steiner iz Kamnika. Pozneje je študij nadaljeval še na univerzi v Padovi (1573) in Bologni (1574). Po končanem univerzitetnem šolanju se je odpravil na potovanje in se izuril zlasti v vojaških veščinah. Leta 1577 je spremljal nadvojvodo Matija na Nizozemsko, leto zatem pa je bil že v Vojni krajini, kjer se je v naslednjih letih odlikoval z vojaškimi akcijami proti Turkom. Leta 1579 je postal poveljnik arkebuzirjev, deset let pozneje (1589) pa je bil po smrti Jošta Jožefa grofa Thurn-Valsassina na predlog nadvojvode Karla imenovan za vrhovnega poveljnika Vojne krajine, s čimer se je na tem mestu pridružil svojim številnim sorodnikom iz rodbine Auersperg. Poznan je bil z vzdevkoma Kranjski Ahil in Strah Turkov."
Na predvečer bitke sta se obe strani nekako tipali, nam je povedal dr. Tomaž Lazar. Na obeh straneh je bilo zaznati strah, kaj se bo zgodilo. Habsburška vojska je bila bistveno šibkejša od osmanske. Bitka pri Sisku na dan sv. Ahaca, 22. 6. 1593, je ena najpomembnejših zmag krščanske vojske nad Turki.
Zmaga sicer še ni prinesla miru. Zaradi težkega poraza je Osmansko cesarstvo napovedalo vojno habsburškemu imperiju. To je pomenilo uvod v tako imenovano "dolgo" vojno (1593–1606), ki je močno izčrpala obe strani. Bitka pri Sisku ima kljub temu močan simbolni pomen, saj je habsburška vojska, zlasti po zaslugi kranjskih in hrvaških kontingentov, po stoletju in pol težkih udarcev Turkom prvič zadala zares odmeven poraz.
Konec bitke je sprožil izjemno navdušenje, saj je bila to prva zares odločilna zmaga habsburške vojske nad osmanskimi silami na območju jugovzhodne Evrope. Pri tem so sodelovale tako rekoč vse habsburške dežele, ki so bile na udaru osmanskih osvajanj.
Zmagovalec je v opuščenem taboru nasprotnika čakal velik, bogat plen in med vsem bogastvom tudi tako imenovani Hasanov plašč. Plašč je verjetno s posredovanjem ali kot dar Andreja Turjaškega (Auersperga) prišel v ljubljansko stolnico. Škof Tomaž Hren je dal leta 1655 iz njega napraviti kazulo (mašni plašč) in dve dalmatiki za mašo v stolnici na god sv. Ahaca 22. junija, ki so ga od takrat naprej vsako leto slovesno praznovali v spomin na zmago nad Turki. Leta 1655 so za maševanje premajhen plašč povečali z blagom obeh dalmatik. Tako je dobil zdajšnjo obliko. Po francoski okupaciji je prišlo praznovanje mučenca in deželnega zavetnika sv. Ahaca v pozabo. S plaščem so maševali še do leta 1909, ko so na ta dan začeli častiti sv. Pavlina iz Nole, ki ima belo barvo, zato z rdečim Hasanovim plaščem po liturgičnih pravilih niso več smeli maševati.
Danes je Hasanov plašč del zbirke v Narodnem muzeju Slovenije, nam je povedala dr. Gojka Pajagič Bregar, upokojena konservatorsko-restavratorska svetnica in muzejska svetovalka v Narodnem muzeju Slovenije. Mašni plašč je v varstvo Narodnemu muzeju v Ljubljani oddal stolni župni urad 17. junija 1931.
Omembe Hasanovega plašča so se pojavljale v najrazličnejših zapisih, člankih, časopisnih člankih in podobno. Kot primer, ki je zanimiv dodajam zapis:
Kmetski list (24. 6. 1931, letnik 13, številka 25), str. 5.
Izlet na Turjak. Nad Turjakom se dviga gora sv. Ahacija. V nedeljo dne 28. junija je na gori zgodovinska cerkvena svečanost. Naš narod praznuje spomin na bitko in slavno zmago nad Turki pri Sisku leta 1593. Izletniki, posebno iz Ljubljane, so vedno na ta dan radi prihajali na goro sv. Ahacija. Na gori stoji cerkvica, posvečena sv. Ahaciju, ki so jo zgradili Turjačani ob pomoči turških ujetnikov, ujetih v bitki pri Sisku dne 22. junija 1593. Cerkvica sama po sebi je prav lep zgodovinski spomenik. Pred cerkvijo stoji stara lipa, v katere skorjo je vrezana še dobro vidna letnica 1813, ki nas spominja na Francoze. Pred leti je ta dan maševal mašnik v plašču, ki je bil narejen iz plašča Hasana paše. Tega plašča pa zdaj ni več. Po končani slovesnosti na gori si izletniki lahko ogledajo mogočni turjaški grad, zgrajen leta 1067. Ljubljanski izletniki se odpeljejo z dolenjskim jutranjim vlakom do Škofljice, od tam pa je dve uri hoda na goro.
Ko Slovenci ali iščemo ali poskušamo promovirati svojo identiteto, pogosto stavimo na napačne konje. Oziroma vse premalo izkoriščamo studence naše samobitnosti, ki so ostali pozabljeni v preteklosti. Ker davnina pripoveduje zgodbe veliko bolj skopo od bleščave sedanjosti, se namesto k tradiciji prepogosto oziramo h plehkosti vsakdana. A prav preteklost nam lahko pomaga najti v nas tisto samozavest, ki nas bo končno popeljala na pot razvoja in prosperitete. Tako za Janeza Žigo Valentina Popoviča na Slovenskem ni slišala živa duša. Razen nekaj posvečenih raziskovalcev in nekaj navdušenih prebivalcev Arclina pri Vojniku. V Sledeh časa, ki jih je pripravil Marko Radmilovič, bo o tem nenavadnem znanstveniku prve polovice 18. st. slišalo še poslušalstvo Prvega programa Radia Slovenija.
Tokratna oddaja Sledi časa bo v pogovoru z raziskovalko vojaških pokopališč, doktorico Petro Svoljšak, postregla z razmislekom o tem, kako na pokopališča, nagrobnike in spominska obeležja gleda zgodovinopisje ter kako jih uporablja kot pomožni vir za razumevanje preteklih in sodobnih družbenih razmerij, identitet in ideologij. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Celje se ponaša z bogato kulturno dediščino, ki sega v tako rekoč vsa zgodovinska obdobja. Poleg obdobja celjskih grofov, pozneje knezov se vse bolj razkriva tudi izjemna antična dediščina rimskega mesta Celeia-Keleia. Kako bogato je bilo to mesto, kažejo tudi antične freske, ki so jih odkrili v letih 2016 in 2017 ob prenovi muzejskega trga v Celju. Takrat so pod ostalinami srednjeveške hiše, ki je v pisnih virih poznana kot tako imenovani »Schreibhaus« gospodarsko poslopje, ki je spadalo k palači oziroma knežjemu dvoru, našli presenetljivo dobro ohranjene rimske ostaline. Med njimi tudi ostanke rimske vile ali domusa, kjer so jih presenetile bogate stenske in stropne poslikave. Več o tem pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Na robu ljubljanskega Tivolija in Rožne doline stoji Spomenik talcem. Malokdo ve, da je to delo gluhega kiparja Ivana Štreklja, ki je ustvarjal v kamnu, žgani glini, lesu, mavcu in bronu. Upodabljal je predvsem dekliške, redkeje moške figure. Ustvarjal je v Švicariji – ljubljanskem Montparnassu, veliko njegovih del pa je izgubljenih ali uničenih. V današnji oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved, bomo spoznali življenje in delo kiparja Ivana Štreklja, ki je deloval v svetu umetnosti – kiparstvu, ki je bilo njegova največja ljubezen, in svetu tišine, kajti gluhota ga je zaznamovala za vse življenje.
Letos mineva 150 let od rojstva Antona Korošca: najvplivnejšega slovenskega politika prve polovice 20. stoletja in – temu verjetno ne bi oporekali niti njegovi politični nasprotniki – enega najbolj pragmatičnih in spretnih politikov v naši zgodovini nasploh: človeka, ki je svoje življenje resnično scela posvetil političnemu udejstvovanju.
Sodobni ples ima v Sloveniji bogato zgodovino. Vzporedno z baletom se je začel razvijati po prvi svetovni vojni, ko so v Ljubljani ustanovili dve nacionalno pomembni instituciji: Univerzo in Slovensko narodno gledališče s tremi delovnimi enotami: Dramo, Opero in Baletom. V različnih časovnih obdobjih so razvoj sodobnega plesa zaznamovali številni vrhunski umetniki in umetnice, prav posebno mesto pa pripada Kseniji Hribar, ki je s svojimi izkušnjami, nabranimi v tujini, pustila velik pečat pri profesionalizaciji sodobnega plesa pri nas. Prava zakladnica znanja s tega področja je Rok Vevar, ki je tudi skrbnik bogate zbirke gradiv, zbranih v Začasnem plesnem arhivu. Z njim se je pogovarjal Miha Žorž.
Oddaja Sledi časa prinaša kratek uvid v pionirske čase slovenske fotografije. Toda ne katere koli, temveč umetnosti in obrti, ki ju je vodila ženska roka. Slovenske fotografinje, kot je videti tudi v svetu, so v zgodovini veliko manj znane kot njihovi kolegi, čeprav je med pionirji kar nekaj žensk. O nenavadni usodi ene prvih slovenskih fotografinj bo pripovedoval Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa ...
Obutvena dediščina na Slovenskem sega daleč v preteklost, tako kot drugje po svetu. Konkretnejše vire o obuvanju in obutvi pa imamo iz poznega srednjega veka. Gre za bolj posredne vire, kot sta koprski in tržaški mestni statut, kjer je zapisano, kaj so izdelovali čevljarji, kakšna so bila ta obuvala in kakšno usnje so uporabljali. Več podatkov pa najdemo na freskah, kjer lahko vidimo, kako so bili obuti kmečki prebivalci in tudi drugi. Za poznejša obdobja pa je virov in gradiva več. Tu so opisi, ilustracije, tak primer je delo Janeza Vajkarda Valvazorja Slava vojvodine Kranjske, kjer z besedo in sliko govori o oblačenju kmečkega prebivalstva. Tu so tudi že prve sočasne upodobitve plemičev: za poznejša obdobja 17. in 18. stoletja pa so prvi primerki obuval že v muzejskih zbirkah. Več o obutveni dediščini na Slovenskem in v Posočju pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Potovanje v Rim še vedno velja za enega najpomembnejših ciljev vsakega popotnika. Predvsem, če je tudi katoliški vernik. A Rim je toliko več kot le prebivališče papeža kot vodje milijonov katoličanov; je tudi popek zahodne civilizacije in skozi stoletja se njegova priljubljenost za popotnike, romarje ali pač navadne turiste ni zmanjšala. Kvečjemu nasprotno. Kako so se poti in potovanja lotevali pred več kot stoletjem, nam bo v oddaji Sledi časa popisal slovenski duhovnik in pesnik Jakob Gomilšak, njegov potopis »Pot v Rim« pa je za radijski medij pripravil Marko Radmilovič.
Nekaj o povezavi med prvim slovenskim taborom in Antonom Tomšičem, našim prvim poklicnim novinarjem in urednikom Prirejanje množičnih političnih in kulturnih zborovanj na prostem na Slovenskem v letih od 1868 do 1871, tako imenovano taborsko gibanje, je bilo zelo pomembno. V Ljutomeru se je avgusta 1868 več kot sedem tisoč udeležencev zavzelo za zedinjeno Slovenijo in zahtevalo vse pravice za utrjevanje svoje narodnosti, med njimi tudi uvedbo slovenščine v šole, urade in na sodišča. To je bil v monarhiji čas reform, ki sovpada tudi z začetkom izhajanja dveh časopisov, Slovenskega gospodarja (1867) in Slovenskega naroda (1868). V Sledeh časa, ki jih je pripravil Stane Kocutar, se bomo spomnili pomembne vloge časopisja in Antona Tomšiča (1842–1871) urednika Slovenskega naroda, ki ga štejemo tudi za našega prvega poklicnega časnikarja.
V času, ko se vse bolj zaskrbljeno soočamo s še do pred kratkim nepredstavljivo visoko inflacijo in grožnjami pomanjkanja energentov, se verjetno vsaj nekoliko starejši poslušalci nemalokrat spomnijo na 80-ta leta, ko se je s podobnimi težavami – seveda v veliko bolj zaostreni obliki – ukvarjala tudi naša nekdanja država. Zato se v dveh zaporednih oddajah Sledi časa vračamo v čas jugoslovanske dolžniške krize, ki je nastopila na začetku 80-ih let, njeno reševanje pod okriljem Združenih držav in Mednarodnega denarnega sklada pa je prineslo vrsto nepriljubljenih ukrepov, med drugim omejevanje bencinske porabe.
Marsikdo se verjetno še spomni, kako se je pred približno 40 leti Jugoslavija v spopadanju s hudo dolžniško krizo posluževala tudi nepriljubljenih ukrepov, kot so omejevanje bencinske porabe, državo pa sta pestili visoka inflacija in gospodarska recesija. In če se je to preteklih nekaj desetletij zdelo kot oddaljena zgodovina, se danes – ko se tudi sami vedno več ukvarjamo z višanjem cen in pomanjkanjem energentov, kaj hitro pa lahko ob spremenjenih okoliščinah na mednarodnih finančnih trgih postanejo problem tudi naši v zadnjih krizah nakopičeni dolgovi – tovrstne ekonomske okoliščine vendarle ne zdijo več tako zelo odmaknjene. Prav zato se torej v tej in prihodnji oddaji Sledi časa vračamo v čas jugoslovanske dolžniške krize, ki je nastopila na začetku osemdesetih let, svoj vrhunec doživela v pogajanjih z mednarodnim denarnim skladom v letih 1982 do 1984, vztrajala pa pravzaprav vse do konca naše nekdanje države ter tudi nemalo pripomogla k njenemu razpadu.
Mestno jedro Ljubljane, tako kot to velja za druga mesta, skozi čas spreminja podobo. Trgovine se menjajo. Tam, kjer je bila dolga desetletja priljubljena knjigarna, je zdaj trgovina ene izmed globalnih trgovskih verig. Naključni mimoidoči ali celo Ljubljančani mogoče niti ne opazijo skromne izložbe, ki vabi med knjižne police. A marsikdo je tam kot doma. Na Mestnem trgu 25 domuje Trubarjev antikvariat. Ko človek vstopi vanj, takoj začuti posebnost prostora. Knjižne police od tal do stropa skrivajo bogastvo neprecenljivih razsežnosti. Spokojnost in vonj starih knjig te takoj prepričata, da je čas tam res pustil svojo sled.
Mesto Maribor že 35 let podeljuje Glazerjeve nagrade za življenjsko delo in listine za posebne dosežke na umetniškem področju. Poimenovane so po pesniku Janku Glazerju (1893–1975), pesniku Pohorja, literarnem zgodovinarju in bibliotekarju, zaslužnem za začetni razvoj mariborske študijske, danes univerzitetne knjižnice. Glazerjev rod pa ima tudi duhovnika Marka (1806–1889), desno roko škofa Slomška pri selitvi škofijskega sedeža v Maribor, in literarnega zgodovinarja Karola Glaserja (1845–1913), prevajalca, indoevropeista in prvega slovenskega doktorja sanskrta. Povezujeta jih nevidna sila literature in izvorno okolje Pohorja. Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
V zadnjih nekaj letih se soočamo z invazijo tujerodnih, pravimo jim tudi "invazivnih", vrst. Naj gre za živalske ali rastlinske. In medtem ko obcestni plevel zahteva splošno narodno aktivacijo, se nekatere druge vrste pri nas naseljujejo dosti manj medijsko podprto. Med njimi so tudi take, ki domujejo v oddaljenih krajih in jih imamo za eksotične. In kar je še najzanimivejše: zgodovina eksotičnih živali na naših tleh je dolga in pisana in v njej pomembno vlogo igrajo tudi štajerski lovci. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
Ločica ob Savinji ima skriti biser, in to je nedokončani rimski legijski tabor. Graditi naj bi ga začeli v letu 170 našega štetja, leto dni pozneje pa so ga že zapustili. To je lep primer klasičnega rimskega vojaškega, legijskega tabora tistega časa. Šlo je za zidan tabor, v obliki igralne karte z zelo izrazito poveljniško stavbo, bolnišnico in zidanimi barakami za dve kohorti od desetih. Tabor je kamenček v mozaiku poznavanja markomanskih vojn v poznem 2. stoletju našega štetja, ki jih štejemo za začetek tako imenovanih barbarskih vpadov v rimski imperij. Tabor kaže, kakšna je bila organizacija rimske vojske in njene logistične sposobnosti pri graditvi vojaških objektov. Druga italska legija je postavila svoj prvi tabor v Ločici ob Savinji in se je na to v nekaj letih preselila celo dvakrat in postavila še dva dodatna tabora ob Donavi v današnji Avstriji. O taboru v Ločici pa več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Leta 1961 so se o potrebi po vrtcu za romske otroke na Pušči pri Murski Soboti začeli pogovarjati na Svetu za varstvo družine pri socialnem skrbstvu. Pobuda je dobila tudi politično podporo tedanje oblasti in kot se spominja prva vzgojiteljica Vera Flisar, so za njo praviloma stale ženske. Spominja se Side Podlesek, Marije Barbarič, Marije Vild, Štefke Brglez in drugih. Pomembno pa je bilo, da je skoraj sočasno in že nekoliko prej nekatere neznanke razkril pravnik dr. Vanek Šiftar, naš prvi raziskovalec življenja Romov. Tudi zaradi precejšnje izoliranosti in prometne nedostopnosti romskega naselja je bila sprejeta odločitev, da se montažna stavba vrtca zgradi kar na obrobju Pušče.
Leto dni je od vpisa slovenskega znakovnega jezika in jezika gluhoslepih v ustavo. To je bil zgodovinski korak, saj je bila gluhim in ljudem z gluhoslepoto priznana temeljna človekova pravica – pravica do njihovega maternega jezika. Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije si vseskozi prizadeva za enakopraven družbeni položaj in pravice ljudi z izgubo sluha. V oddaji, ki jo je pripravila Petra Medved, bomo predstavili zgodovinski razvoj 90 let organiziranega delovanja gluhih in naglušnih od prvega društva gluhih pri nas - Društva gluhonemih Dravske banovine - in izzive, pred katere je Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije postavljena danes.
Med Poljansko in Kapiteljsko ulico v Ljubljani stoji stavba, ki ji je – kot številnim drugim objektom v prestolnici – pečat pustil velikan slovenske arhitekture Jože Plečnik. Stavba je znana kot Peglezen – predvsem zaradi svoje oblike, ki spominja na likalnik. V obliki, kot je danes, je nastala v 30. letih prejšnjega stoletja. Oddajo Sledi časa je pripravila Tina Lamovšek.
Neveljaven email naslov