Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Kulturni fokus

564 oddaj

564 oddaj


V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.


09.04.2021

Človeštvo in civilizacija na visoki in nizki nogi

Čevlje potrebujemo v vsakdanjem življenju, pri različnih vrstah dela, gibanju in športu; redko smo lahko bosi, ko gre za verske obrede in druge svečane dogodke. Pred tisočletji, v paleolitiku, ko je bilo potrebno telo zaščititi pred ranami in okužbami, ljudje niso mislili na eleganco, kot pozneje, v nekaterih obdobjih, ko so bili čevlji odraz človekovega družbenega statusa in odnosa do spola v družbi. Uporabnost sta zasenčila izgled in bogata okrasitev čevljev. O večtisočlnetnem sobivanju človeka in čevljev, ki mnogokrat povedo veliko o posamezniku in družbi, nocoj v oddaji Kulturni fokus Magda Tušar v pogovoru z dr. Bojanom Knificem, etnologom iz Tržiškega muzeja.

56 min 30 s

02.04.2021

Janko Kos: "Včasih se naveličamo lastnega sveta in se želimo odpreti nečemu, kar je daljno, kar je tuje."

Pesmi in romani, drame in kratke zgodbe, epi in eseji nastajajo na vseh celinah in v vseh državah sveta. Pišejo in berejo jih moški in ženske, pišejo in berejo jih stari in mladi, pišejo in berejo jih bogati in revni. Ustvarjali so jih pred petimi tisočletji in prav nič ni videti, da jih bo spričo tehnološke oziroma medijske revolucije človeštvo kdaj v prihodnje prenehalo ustvarjati. Besedna umetnost je, skratka, videti v pravem pomenu besede univerzalna. A kako misliti vso to množino in raznolikost literarnih del, ki nastajajo od Ognjene zemlje do Kamčatke, od Grenlandije do Tasmanije? Je treba kratko malo reči: jezikov, v katerih literatura nastaja, pa tudi tem, o katerih govori, ter ubesedovalnih prijemov in strategij, s katerimi umetnice in umetniki oblikujejo vsak svojo snov, je kratko malo preveč, da bi mogli reči karkoli splošnega, obče veljavnega o literaturi? Ali pa je, nasprotno, vso to množino del vendarle mogoče tako ali drugače premisliti, pretehtati in pokazati, kako so si posamezna dela podobna, kako se razlikujejo in, nikakor ne nazadnje, tudi odbrati nekaj sto naslovov, za katere lahko brez posebne zadrege rečemo: to je nabor, ki zgovorno razkrije – če ga preberemo v celoti, kajpada –, kaj se pravzaprav pravi biti človek? Prav temu vprašanju – ali je namreč mogoče oblikovati železni kanon svetovne književnosti, ki bi bila resnično svetovna in ne le priročno zamejena z mejami te ali one civilizacije, tega ali onega jezika – smo se posvetili tudi v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili osrednjega literarnega znanstvenika pri nas, akad. dr. Janka Kosa. Naš gost je namreč pred nedavnim pri Slovenski matici objavil intrigantno razpravo Primerjalna zgodovina svetovne literature, kjer skuša odgovoriti na vprašanje, kako misliti pojem svetovne književnosti, če naj ta ne bo le goli, mehanični seštevek vseh del, ki so bila kadarkoli in kjerkoli ustvarjena. Do kakšnih ugotovitev se je dr. Kos navsezadnje dokopal, smo preverjali v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

52 min 6 s

26.03.2021

O prostorih doživetij in idealnih krajih

Zgodbo o tem, kako so nastajala in se spreminjala nekatera mesta na italijanskem in slovenskem ozemlju, ki so zrasla iz obrambnih, ekonomskih, političnih, geostrateških in drugih razlogov, pripoveduje dokumentarni film Televizije Slovenija z naslovom Idealna mesta. Ta mesta so odraz ideologije časa in različnih režimov, v katerih so nastala. Organizacija in urbanizacija prostora je bila zelo natančno načrtovana, tako da se tudi danes lahko prepričamo, kako misel, arhitektura mest in vsa zelena krajina, ustvarjajo simbolne pomene. Geometrija teh mest in družbeni odnosi v njih naj bi se namreč nekoč spojili v skladno, idealno zamišljeno skupnost.

58 min 34 s

19.03.2021

Sodobno slovensko slikarstvo in tihožitje

Tihožitje je, zgodovinsko gledano, eden najbolj uveljavljenih, najbolj čislanih žanrov zahodnega slikarstva, ki so se mu z nemajhnim uspehom posvečala tudi najslavnejša imena – od Breughla in Caravaggia do Cézanna in Picassa. A ker so se v času po drugi svetovni vojni malodane vse stare gotovosti v likovni umetnosti postavile na glavo, bi menda lahko pomislili, da današnjih slikarjev tudi ustvarjanje tihožitij nič več ne mika. No, razstava Tihožitja, ki je sredi marca odprla vrata v ljubljanski galeriji Equrna, pa zgovorno priča, da to preprosto ne drži in da prizori tako imenovane mrtve narave očitno še naprej vznemirjajo ustvarjalno domišljijo naših umetnic in umetnikov tako starejše kakor tudi mlajših generacij. Je pa seveda le treba reči, da tihožitne podobe, ki so v slovenskih ateljejih nastale v zadnjih desetletjih, odstopajo od pričakovanj, ki jih na podlagi poznavanja tradicije imamo o tem, kako naj bi bilo tihožitje videti. Bidermajerskih šopkov ali zgovornih dokazov, da se ribiči domov le niso vrnili praznih rok, v Equrni pač ne bomo videli. Kakšne so torej značilnosti današnjega tihožitja na Slovenskem? Kateri motivi pritegujejo pozornost naših slikark in slikarjev in kako jih navsezadnje upodabljajo? – Ta in druga sorodna vprašanja so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili Nino Jeza, umetnostno zgodovinarko in kuratorko, ki je kot kustosinja poskrbela za razstavo Tihožitja v Equrni. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Metka Krašovec: Narcise IV, 1977, akrilna tempera na platnu, detajl (Goran Dekleva)

46 min 4 s

12.03.2021

Politika in kultura gibanja neuvrščenih

Zgodovina, politika in kultura gibanja neuvrščenih je v zavesti globalnega sveta, izrinjena na rob spomina, kljub vsemu pa se kratkega obdobja mednarodnih povezav nekdanje Jugoslavije in precejšnega dela nezahodno usmerjenega sveta, lotevajo nekateri raziskovalci mlajše generacije, sploh letos, ko mineva 60 let od prve konference gibanj neuvrščenih v Beogradu. V oddaji Kulturni fokus bo Magda Tušar gostila Tino Palaić, antropologinjo in pedagoginjo, ki jo raziskovalno zanimajo predvsem zbiranje, preučevanje in predstavljanje zunajevropskih zbirk v tem muzeju v obdobju gibanja neuvrščenih, in Dragana Petrevskega, študenta na Podiplomski šoli ZRC SAZU, ki je usmerjen k proučevanju in vključitvi teorije medijskih memov v individualno in kolektivno proizvodnjo, ohranjanje in prenos spominov na Jugoslavijo preko digitalnih medijev.

52 min 37 s

05.03.2021

Režiser in raziskovalec polja gledališča Tomi Janežič

Režiser Tomi Janežič, ki trenutno ustvarja v Oslu (sicer je gledališke konvencije intenzivno raziskoval tudi drugod po svetu), je po daljši odsotnosti živo umetniško laboratorijsko delo pri nas uresničil z odmevnima gledališkima popotovanjima, celodnevnima predstavama »še ni naslova« v Slovenskem mladinskem gledališču, pri kateri je sodeloval s Simono Semenič, in Sedem vprašanj o sreči, pri kateri je v koprodukcijo z mladinskim gledališčem stopilo tudi Lutkovno gledališče Ljubljana. Tomiju Janežiču klasične repertoarne predstave ne pomenijo izziva, daleč od običajnih predstav pa je tudi njegova vloga režiserja, saj se njegova navzočnost ne neha s premiernim dogodkom, za gledališko zaveso, ampak s svojo stalno prezenco in vključenostjo v predstavo, interakcijo z igralci in gledalci ter skupnim bivanjem vseh na odru polni prostor gledališke komunikacije v sistemu in tako vztrajno ruši tudi četrto steno

47 min 38 s

26.02.2021

Ko mlake krvi v poeziji niso samo metafore

Ko spregovori orožje, muze obmolknejo, pravi star latinski pregovor. In ima, žal, v glavnem kar prav. A ne povsem – kakor je namreč pred nedavnim prepričljivo pokazala literarna zgodovinarka in etnologinja akad. dr. Marija Stanonik, so slovenski fantje, ki so med zgodnjim 16. stoletjem in prvo svetovno vojno služili bogu Marsu, večidel seveda v četah habsburških cesarjev, spisali kopico doslej večinoma spregledanih in pozabljenih pesmi. Kakšna so bila torej izkustva, ki so jih ubesedovali v verzih? Kaj nam njihove pesmi pravzaprav sporočajo? Smo danes sploh zmožni polno začutiti te glasove, ki do nas pač prihajajo čez celo morje viharnega časa? Kako besedila slovenskih vojakov vključiti v širši kontekst literarne ustvarjalnosti v slovenščini in kako bi se, navsezadnje, panoramska podoba naše literarne zgodovine zaradi tega utegnila spremeniti? - Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja lahko najdemo v obsežni knjigi, napol znanstveni monografiji in napol antologiji, naslovljeni Pesnjenje v vojaški suknji in proti njej, ki je pred nedavnim izšla pri založbi ZRC, no, na Prvem pa smo jih iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Stanonik. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: avstro-ogrski napad s plamenometalcem na Krasu, 25. avgust 1917 (Wikipedia, javna last)

49 min 47 s

19.02.2021

Režiser Gregor Božič o poetičnih temah in pripovedih o liričnih temah živjenja

Režiser Gregor Božič, ki odkriva živost praspomina v krajih, skoraj pozabljenih od sodobnega sveta, s svojimi filmi poetično fotografira intimo prostora, ki so ga pred njim že naslikale pripovedi in zgodbe. Zelo natanko jim zna prisluhniti, saj želi, da so v filmu odraz resničnega in prizemljene v dejanskem življenju.

53 min 27 s

12.02.2021

Karneval: čas, ko se svet smeji samemu sebi

Ko bi ne bilo epidemije, bi v naslednjih dneh po ulicah naših mest videvali na stotine otroških mask. Ja, pred vrati je pust, ko se najmlajši smejo preobleči v gusarje in kraljične, v muce in čarodeje, vsi ostali pa si privoščimo slasten krof ali, morda, celo dva. So pa seveda vse to kvečjemu zadnji, uborni prežitki neke druge, starodavne in silne kulturne tradicije: karnevala. Saj drži, tudi srednjeveški karneval je potekal – prav kakor naš današnji pust – v znamenju mask in prenažiranja z dobrotami, a bil je še mnogo več: bil je čas splošne in celostne preobrnitve utečenih norm in pravil obnašanja, bil je čas, ko radikalnemu posmehu ni mogla ubežati nobena, ne posvetna ne cerkvena avtoriteta, bil je čas, ko se je jedlo, pilo, pelo, plesalo in seksalo brez misli na jutri, karneval je bil, skratka, čas, ko smo se ljudje smejali smrti in se je smrt smejala z nami. Tu se najbrž lahko vprašamo, kako se je sredi globoko religiozne družbe evropskega srednjega veka, obremenjene s skrajno resnim vprašanjem zveličanja grešne duše, lahko razvilo kaj tako nebrzdano veseljaškega? – No, če sledimo izvajanjem dr. Izarja Lunačka, filozofa in stripovskega umetnika, ni na vsem tem pravzaprav nič presenetljivega. Po njegovem so namreč človeške kulture – tako te, ki so nam razmeroma blizu, kakor one, ki so od Evrope oziroma širšega Sredozemskega bazena precej oddaljene – resnobnost že od nekdaj spajale s smehom. Vprašanje, zakaj v polju duhovnosti oziroma religije grenke solze kratko malo ne morejo brez navihanega nasmeha, je Lunaček pretresal najprej v svojem doktoratu, ki ga je leta 2011 nato objavil pri založbi Aristej v knjigi Vrnitev ciklizma in popularna kultura, no, lani pa je vso stvar v karnevalskem duhu predelal še enkrat, tokrat v strip, in jo pod naslovom Sveto & smešno : stripovski esej o hecni plati religije izdal v založbi Zavoda Stripolis in Založbe ZRC. Do kakšnih zaključkov se je navsezadnje dokopal, smo preverjali v tokratnem, predpustnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Lunačka. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Pieter Breughel starejši - Boj med Pustom in Postom, olje na tabli, 1559 (detajl) (Goran Dekleva)

51 min 33 s

05.02.2021

Lepota po kitajsko

Občutek za lepoto je človeški vrsti bržčas prirojen in tudi zmožnost uživanja v lepoti je, tako se zdi, dana slehernemu človeku. A če se že samo površno razgledamo po različnih celinah in različnih stoletjih, bomo hitro uvideli, da se ljudje nikakor ne strinjamo, kaj naj bi bilo lepo – in kaj ne. Vsake oči pač imajo, kot pravi star slovenski rek, svojega malarja in že kratek sprehod po zbirki Narodne galerije v Ljubljani bi menda zadoščal za sklep, da so bila merila, s katerimi so na Slovenskem v 19. stoletju presojali lepoto ljudi, narave in umetnin, drugačna od tistih, s katerimi to počnemo danes. Če torej lahko opazimo precejšnje razlike že med našim okusom in okusom naših pradedov, se najbrž lahko tudi vprašamo, kakšne neki so šele razlike med kulturami oziroma civilizacijami, ki so tako v časovnem kakor geografskem smislu precej bolj oddaljene ena od druge? Kako so, na primer, opredeljevali lepoto na Kitajskem pred dvema tisočletjema in več? Kako se je tamkajšnje pojmovanje lepote razlikovalo od tega, ki se je razvilo v kontekstu zahodne estetike? Kako bi lahko Evropejci bolje razumeli neizgovorjene samoumevnosti, vpisane v svoje kriterije za določanje lepote, če bi ta merila primerjali s kitajskimi? - Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sinologinjo in predavateljico na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Téo Sernelj. Naša tokratna gostja je pod okriljem Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani pred nedavnim izdala znanstveno monografijo Konfucijanski preporod v tajvanski filozofiji, v kateri bralkam in bralcem skozi prizmo natančne analize misli Xu Fuguana, enega pomembnejših predstavnikov filozofske struje modernega konfucijanstva v 20. stoletju, ponuja dragocen vpogled v precej širšo problematiko kitajske estetike od časov Konfucija do danes. Kaj bi torej v globaliziranem svetu 21. stoletja veljalo vedeti o zgodovinskem razvoju kitajskega pojmovanja lepega, je v pogovoru z dr. Sernelj preverjal Goran Dekleva. foto: Qian Xuan - Zgodnja jesen, detajl, okoli 1300 (Wikipedia, javna last)

54 min 26 s

29.01.2021

Ko ste v dvomu ...

V Mestnem muzeju Ljubljana so na ogled stvaritve, ki so jih prispevali zasebni zbiratelji. Gre za pet zbirateljskih jeder s številnimi primerki moderne in sodobne umetnosti, za razstavo pa so izbrana dela manj znanih in bolj znanih avtorjev (med njimi je denimo tudi Andy Warhol), ki so spremljali in upodabljali družbene premike v zadnjih 150. letih. Razstava želi gledalcu približati dogajanja in razmere znotraj celotnega umetnostnega sistema, v katerem delujejo umetniki. podporniki umetnosti, muzeji, galerije, zbiratelji, kuratorji, poznavalci zgodovine umetnosti in drugi …Naslov razstave je Ko ste v dvomu, pojdite v muzej.

52 min 16 s

22.01.2021

Zgodbe slovenske arhitekture

Saj drži, da na Slovenskem ne bomo našli nobene resnično ikonične zgradbe evropske arhitekture, nobenega Partenona, Kremlja ali Eifflovega stolpa torej, vendar to še ne pomeni, da v naših krajih ni očitnih stavbarskih presežkov – pomislimo samo na grad v Štanjelu, na Plečnikov NUK ali baziliko Marije Zavetnice s plaščem na Ptujski gori. A če dobro premislimo, nemara še več kot ti posamezni presežki pravzaprav šteje celota, ta izmuzljivi duh prostora, ki ga v vzajemnem prepletanju vzpostavljajo impozantni srednjeveški gradovi in ljubke cerkvice na vrhovih gričev pa starožitni vaški kozolci in imenitne meščanske vile, betonski socialistični bloki in novodobne stolpnice iz jekla in stekla. Vsi ti objekti, posejani v ne preveč širokem loku med Tartinijevim trgom v Piranu in romansko rotundo v prekmurskem Selu, ne le pričajo o iznajdljivosti naših prednikov in njihovem občutku za ravnotežje med tistim, kar je lepo, in onim, kar je funkcionalno, temveč dajejo tudi pečat naši vsakdanji bivanjski izkušnji. Ugledani skupaj pač tvorijo oder, na katerem se odvija drama naših življenj. Vprašanje je seveda le, kako neki jih ugledati skupaj? – V tem smislu nam zdaj nemara lahko pomagajo Zgodbe slovenske arhitekture, še sveža pregledna monografija, ki je izšla pri založbi Beletrina in pod katero se podpisujeta arhitekta Špela Kuhar in Robert Potokar. Kakšna je torej podoba slovenskega prostora, ki sta jo navsezadnje izrisala v Zgodbah slovenske arhitekture, smo v pogovoru z obema avtorjema preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Preureditev južnega emonskega zidu v Ljubljani je delo J. Plečnika (Goran Dekleva)

55 min 17 s

15.01.2021

Narodni muzej Slovenije

Kranjski deželni muzej, ki je bil ustanovljen leta 1821, v letu, ko je bila v Ljubljani na kongresu Svete alianse zbrana evropska vladarska, politična in vojaška elita, je bil med prvimi muzejskimi ustanovami v takratnem srednjeevropskem prostoru, pri nas pa tudi med prvimi znanstvenimi ustanovami.

54 min 17 s

08.01.2021

Mala Kline: "Gledališče je kraj srečanja z neznanim."

Ljudje 20. stoletja so verjeli, da vsi skupaj živimo v krivičnem, izkoriščevalskem, neznosnem svetu. Tudi ljudje 21. stoletja verjamemo, da vsi skupaj živimo v krivičnem, izkoriščevalskem in neznosnem svetu. Ljudje 20. stoletja so verjeli, da je ta svet mogoče radikalno spremeniti in da pri tem umetnost, če se bo seveda osvobodila omejujočih konvencij meščanskega 19. stoletja, ne le lahko, ampak celo mora aktivno sodelovati. Ljudje 21. stoletja, se zdi, nismo prepričani, da je korenita sprememba na bolje sploh še možna, kakšna naj bi bila pri vsem tem vloga umetnosti – konvencionalne ali ne –, pa je sploh nejasno. No, enega bolj intrigantnih premislekov o težko opredeljivem presečišču med družbo in sodobno umetnostjo lahko najdemo v knjigi Gledališča potencialnosti : med etiko in politiko, pod katero se je podpisala plesalka, koreografinja in filozofinja, dr. Male Kline. Kakor pove že podnaslov, avtorica v razpravi, ki je pred nedavnim izšla v založbi zavoda Maska, razmišlja o nepričakovani politični moči pa tudi o specifični etični razsežnosti, ki sta vpisani ne le v dramsko gledališče ampak v tako rekoč vse današnje uprizoritvene umetnostne prakse. Do kakšnih ugotovitev se je navsezadnje dokopala, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Malo Kline. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: hulkiokantabak (Pixabay)

46 min 46 s

01.01.2021

Čarovništvo

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

58 min 56 s

25.12.2020

Črtomir in Valjhun ali Ciril in Metod?

Vsi smo brali Uvod h Krstu pri Savici, kajne. Zahvaljujoč tej romantični pesnitvi o poslednjem boju med Valjhunom, koroškim vojvodo, ki je že sprejel krščansko vero, in Črtomirom, ki vodi zadnje pogane na Kranjskem, je med Slovenci menda precej globoko zasidrana specifična predstava o naravi pokristjanjevanja Slovanov … Na sledi Prešernu si slej ko prej mislimo, da je evangeljsko sporočilo med naše prednike prišlo z ognjem in mečem in da bi kri, prelita v tem procesu, napolnila vsaj jezero. A ni bilo čisto tako – že pri nas, v vzhodnoalpskem prostoru ne, še manj pa v drugih deželah, kjer so v zgodnjem srednjem veku živeli Slovani: na Balkanu torej pa drugod v srednji Evropi, ob južnem Baltiku in v prostranih stepah evropskega vzhoda. Saj drži, da je pokristjanjevanje pogosto spremljalo nasilje, a misijon je imel tudi številne druge, povsem drugačne obraze; o tem navsezadnje piše že Prešeren v samem Krstu, ko Bogomila Črtomiru govori o svojem srečanju z blagim irskim misijonarjem, ki da je v okolici Bleda pridigal, da "pravi Bog se kliče Bog ljubezni," ki "čudno k sebi vod' otroke ljube, / da ne želi nobenega pogube". In če k vsemu temu dodamo še spoznanje, da so prve krščanske pridigarje k sebi pogosto vabili sami voditelji najzgodnejših slovanskih držav – od velikomoravskega kneza Rastislava v 9. do velikega kijevskega kneza Vladimirja Svjatoslaviča v 10. stoletju –, tedaj je jasno, da je zgodba o pokristjanjevanju Slovanov bistveno kompleksnejša, kakor bi si mislili zgolj ob branju Prešernovega Uvoda. Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu skušali orisati večstoletni proces, ki je Božjo besedo pripeljala med Slovane in tako trajno zaznamoval pismenost, umetnost ter verske predstave in prakse tega prostora. Pri tem nam je bil v pomoč dr. Simon Malmenvall, rusist, zgodovinar in teolog, docent na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu, ki se z vprašanjem pokristjanjevanja Slovanov znanstveno-raziskovalno ubada v kontekstu podoktorskega temeljnega raziskovalnega projekta Vladarski svetniki (mučenci) na obrobju srednjeveške Evrope: Kijevska Rusija, Norveška, Duklja, ki poteka na Fakulteti za pravo in poslovne vede ter ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS). Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: spomenik Cirilu in Metodu v Skopju (Wikipedia, javna last)

57 min 52 s

18.12.2020

Ludwig van Beethoven, genij

17. decembra leta 1770, so v nemškem Bonnu, v katoliški cerkvi svetega Remigija, krstili dan ali dva starega dečka, ki je navsezadnje spremenil svet. Ne, fant iz družine flamskih priseljencev ni odrasel ne v zvitega ministra ne v drznega generala ne v ambicioznega podjetnika; kakor že njegova ded in oče se je oprijel družinske tradicije in se izšolal za glasbenika. To se na prvi pogled sicer ne sliši nič kaj obetavno, toda 56 let, 9 simfonij, 5 klavirskih koncertov, 16 godalnih kvartetov, 32 klavirskih in 10 violinskih sonat ter eno opero pozneje ni bilo menda nikogar več, ki bi ga ne poznal. In čeprav drži, da je v splošnem dolžina spomina našega – prav kakor življenja – kratka, niti danes nihče ni v posebni zadregi ob omembi njegovega imena: Ludwig van Beethoven. Vsi znamo zabrundati kako njegovo melodijo, kajne. Vsi vemo, da je nekaj najbolj kompleksnih, silovitih, transcendentnih kompozicij v zgodovini svetovne glasbe napisal gluh. Vsem je, skratka, jasno, da je bil genij. Pa je s to visokoletečo besedo tudi že povedano vse, kar velja o njem vedeti? Ali nam je kaj bolj jasno, kakšna je bila glasbena tradicija, iz katere je izrasel? Ali kaj vemo, o načinih, kako jo je prignal do popolnosti in navsezadnje tudi presegel? Ali že lahko s kakršnokoli zanesljivostjo rečemo, kaj nam je s svojimi kompozicijami pravzaprav hotel sporočiti? Ali moremo razložiti, zakaj nas njegova glasba, napisana pred dvesto leti in več, nagovarja, kakor da bi jo bil napisal naš neposredni sodobnik? – Ker je odgovor na vsa našteta vprašanja slej ko prej negativen, smo se v tokratnem Kulturnem fokusu posvetili Ludwigu van Beethovnu. Pri tem nam je pomagal muzikolog in predavatelj na Oddelku za muzikologijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Matjaž Barbo. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Joseph Karl Stieler - Beethoven, 1820, detajl (Wikipedia, javna last)

51 min 55 s

11.12.2020

Veš, mašina, svoj dolg

Nekje na slabo preglednem križišču med kratko zgodbo, znanstveno razpravo, časopisnim člankom, osebno-izpovedno refleksijo in družbeno ali politično intervencijo se nahaja – esej. Očitno gre za heterogen, izmuzljiv, težko opredeljiv besedilni žanr, ki pa že vse od 16. stoletja in francoskega renesančnega pisatelja in filozofa, Michela de Montaigna, velja za enega najbolj prestižnih v zahodni literarni tradiciji. A, priznajmo, v našem času prestiž in popularnost ne hodita nujno vštric in zdi se, da bralke in bralci dandanes radi beremo predvsem romane, biografije in spomine, medtem ko esej v splošnem ostaja na bolj zaprašenih knjižnih policah. Poznamo pa, kajpada, tudi svetle izjeme; najnovejša med njimi so gotovo eseji Esada Babačića, zbrani v knjigi Veš, mašina, svoj dolg, ki je izšla pri Cankarjevi založbi. Delo, za katerega je njen avtor, pesnik, novinar, prevajalec in pevec znane novovalovske skupine Via Ofenziva, jeseni prejel prestižno Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično zbirko leta, je namreč že razprodana, čeprav so bile naše knjigarne zadnje čase seveda zaprte. Podobno kakor v knjigarnah je tudi v knjižnicah – podatki na Cobissu zgovorno pričajo, da je Veš, mašina, svoj dolg ta hip ena najbolj izposojanih knjig pri nas. O čem torej piše Babačić, kaj nam sporoča in na kakšen način to počne, da je prepričal slovensko bralstvo v širokem loku od laikov prek sladokuscev do poklicnih bralcev? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Esada Babačića. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Esad Babačić (BoBo / MMC)

53 min 26 s

04.12.2020

Igor Vidmar: "Bolj kot za botra punka bi rad veljal za njegovega ideologa."

Naš tokratni gost ni ne kitarist ne bobnar ne pevec, pravzaprav sploh ni glasbenik, in vendar si brez njega nikakor ne moremo predstavljati slovenske popularne glasbe zadnjih 40 let in še več. Kako vendar bi si jo, ko pa je konec sedemdesetih produciral prve plošče Pankrtov, v zgodnjih osemdesetih je na noge postavil Novi rock, prvi in dolgo najpomembnejši rokovski festival v Sloveniji, v osemdesetih in devetdesetih pa je kot organizator koncertov k nam pripeljal take velikane svetovnega formata, kot so Nick Cave, David Bowie ali Nirvana. Morda še pomembneje pa je, da je v dolgem nizu avtorskih oddaj tako na Radiu Študent kakor v naši hiši, na Valu 202, pa seveda z množico komentarjev, kritik in polemik vseskozi zavzeto, inteligentno in duhovito zagovarjal ne le pravico glasbenikov, da drzno preiskujejo meje svoje lastne kreativnosti, ampak tudi pravico nas, navadnih državljank in državljanov, da se sami, brez paternalističnega posredovanja raznovrstnih varuhov ideološke in estetske pravšnjosti, soočimo z glasbo, ki nam jo ti glasbeniki navsezadnje ponujajo v poslušanje. Kakor je bilo menda že mogoče uganiti, smo v tokratnem Kulturnem fokusu pred mikrofon povabili Igorja Vidmarja. Neposredni povod za pogovor je slej ko prej bila bližajoča se Vidmarjeva sedemdesetletnica, a zares nas je zanimalo, čemu Vidmar verjame, da naj dobra glasba hodi vštric z družbeno-političnim aktivizmom; preverjali smo, kakšna je dediščina, ki so jo slovenski kulturi zapustile naše prvoborske punk skupine, zaposlovalo pa nas je tudi vprašanje, ali se je v času, ko so nosilci glasbe postali digitalni, družbena moč glasbe kaj zmanjšala. O vsem tem in še čem smo z Igorjem Vidmarjem malo diskutirali in malo klepetali v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva. foto: Igor Vidmar (MMC / Miloš Ojdanić)

56 min 26 s

27.11.2020

Sodelovanje človeka z robotom, naravo in z družbenim okoljem

Roboti so v moderni dobi začeli svet naseljevati pred stoletjem, čeprav je misel nanje zorela že v starih antičnih mitih davnih civilizacij. Počasi so povzemali oblike našega telesa, ne pa duha, čustev in zavesti, čeprav gre za umetno inteligentna, velikokrat človeku podobna bitja, ki se spreminjajo v brezdušne računalniške algoritme. V robotizirani družbi se postavlja vse več etičnih vprašanj o socialni interakciji med človekom in robotom, skritih agendah, ki nastajajo v ozadjih, nevarnostih in etični odgovornosti človeka do družbe sedanjosti in prihodnosti.

54 min 9 s

Stran 1 od 29
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov