Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Že tri leta je Lambrechtov dom starejših v Slovenskih Konjicah dom gospe Hermine Regoršek. V pokoju je že skoraj toliko časa, kot je bila v službi, rada se pošali, da gre zdaj lahko spet delat. Sicer je v Lambrechtov dom hodila že prej kot prostovoljka, Luciji Fatur pa je najprej povedala, zakaj je kasneje prišla tudi sama.
Gospa Hermina Regoršek je v Lambrechtov dom najprej hodila kot prostovoljka
Že tri leta je Lambrechtov dom starejših v Slovenskih Konjicah dom gospe Hermine Regoršek. V pokoju je že skoraj toliko časa, kot je bila v službi, rada se pošali, da gre zdaj lahko spet delat. Sicer je v Lambrectov dom hodila že prej kot prostovoljka.
V Dom sem prišla, ker sem sama, nimam svoje družine, imam brata in dve svakinji, imam tudi nečake in pranečake. Z vsemi se zelo dobro razumem, vsi me obiskujejo. V mladosti sem imela fanta, najinega srečanja na maturantskem izletu se zelo dobro spomnim. Vedno sem imela občutek manjvrednosti, a obdobje s tem fantom je bilo zelo lepo, to je bilo leta 1960. Potem pa se je življenje drugače izteklo, a ničesar ne obžalujem.
Gospa Hermina se velikokrat spomni na mladost. Spomni pa se tudi službenih let, 30 let je delala kot strojepiska na občini v Slovenskih Konjicah.
V službo sem hodila z veseljem. Tipkali smo na tiste stare pisalne stroje, stenografirali smo, pisala sem po nareku, moral si narediti veliko kopij. Potem pa je šla tehnologija kar hitro naprej. Ko sem šla v pokoj, smo pisali na električne pisalne stroje. Sem kar obžalovala, da ni bilo več tistih starih.
V pokoju je delala na vrtu, skrbela za hišo, pomagala ostarelim staršem in kasneje sestri, ko je zbolela. Takrat je hodila v Lambrechtov dom kot prostovoljka in pomagat sestri. V Dom pa se je kasneje preselila iz zdravstvenih razlogov. Zdaj uživa v družbi in vsakodnevnih dejavnostih.
875 epizod
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Že tri leta je Lambrechtov dom starejših v Slovenskih Konjicah dom gospe Hermine Regoršek. V pokoju je že skoraj toliko časa, kot je bila v službi, rada se pošali, da gre zdaj lahko spet delat. Sicer je v Lambrechtov dom hodila že prej kot prostovoljka, Luciji Fatur pa je najprej povedala, zakaj je kasneje prišla tudi sama.
Gospa Hermina Regoršek je v Lambrechtov dom najprej hodila kot prostovoljka
Že tri leta je Lambrechtov dom starejših v Slovenskih Konjicah dom gospe Hermine Regoršek. V pokoju je že skoraj toliko časa, kot je bila v službi, rada se pošali, da gre zdaj lahko spet delat. Sicer je v Lambrectov dom hodila že prej kot prostovoljka.
V Dom sem prišla, ker sem sama, nimam svoje družine, imam brata in dve svakinji, imam tudi nečake in pranečake. Z vsemi se zelo dobro razumem, vsi me obiskujejo. V mladosti sem imela fanta, najinega srečanja na maturantskem izletu se zelo dobro spomnim. Vedno sem imela občutek manjvrednosti, a obdobje s tem fantom je bilo zelo lepo, to je bilo leta 1960. Potem pa se je življenje drugače izteklo, a ničesar ne obžalujem.
Gospa Hermina se velikokrat spomni na mladost. Spomni pa se tudi službenih let, 30 let je delala kot strojepiska na občini v Slovenskih Konjicah.
V službo sem hodila z veseljem. Tipkali smo na tiste stare pisalne stroje, stenografirali smo, pisala sem po nareku, moral si narediti veliko kopij. Potem pa je šla tehnologija kar hitro naprej. Ko sem šla v pokoj, smo pisali na električne pisalne stroje. Sem kar obžalovala, da ni bilo več tistih starih.
V pokoju je delala na vrtu, skrbela za hišo, pomagala ostarelim staršem in kasneje sestri, ko je zbolela. Takrat je hodila v Lambrechtov dom kot prostovoljka in pomagat sestri. V Dom pa se je kasneje preselila iz zdravstvenih razlogov. Zdaj uživa v družbi in vsakodnevnih dejavnostih.
Gospa Olga Andjelkovič ima, kot prava upokojenka, zapolnjene prav vse dneve. S čim vse se ukvarja, boste izvedeli v naslednjih minutah, med drugim se lahko pohvali tudi z letošnjo tretjo nagrado na natečaju Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije z naslovom Zgodbe mojega kraja – Spomini na šolske dni. Zbirali so kratke, resnične zgodbe, natečaj je bil namenjen starejšim od 60 let. Lucija Fatur je gospo Olgo Andjelković obiskala prav na dan, ko je prvič to zimo močno snežilo.
Gospo Majo Gregorič smo v naši oddaji že spoznali, živi v Koroškem domu starostnikov v Slovenj Gradcu. Vedno pripravljena na pogovor, predvsem pa optimistična, je prijetna sogovornica in tako sta tudi tokrat z Lucijo Fatur nekako zaokrožili leto, ki se izteka.
"Zgodbe mojega kraja - spomini na šolske dni" je nosil naslov natečaj za najboljšo zgodbo Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije in vabil k sodelovanju starejše od 60 let. Zgodbe so zbirali čez poletje, najboljših deset pa nagradili. Prvonagrajenko smo v naši oddaji že spoznali, danes pa je Lucija Fatur v studio povabila gospo Tatjano Valetič, dobitnico druge nagrade.
Najprej je zapisovala veselo-žalostne zgodbe iz otroštva in mladosti, hudomušne prigode o ljudeh in krajih Poljanske doline, pregovore in modrosti. Zapisanega gradiva je bilo vse več in po treh letih je njena knjiga "na svitlo dana". Veseli se odzivov. Marica Mrak, 82-letna nekdanja učiteljica osnovnošolcev v Poljanski dolini, je polna energije, optimizma in znanja, ki ga vsak dan nadgrajuje in dopolnjuje z reševanjem križank in ugank, tudi na računalniku.
Našo današnjo sogovornico v oddaji Storž, gospo Frančiško Novak, kličejo Francka. Zadnji dve leti preživlja v Koroškem domu starostnikov v Slovenj Gradcu, dneve si zapolni za različnimi dejavnostmi, v spomin se ji prikradejo leta njenega življenja. Lucija Fatur in Francka Novak sta pogovor začeli pri najbolj aktualni temi zadnjih dveh let, pri covidu 19, za katerim je zbolela tudi gospa Francka.
V Sloveniji živi le nekaj oseb, ki se približujejo 110. letu starosti ali pa so ga že dopolnile. Med njimi je tudi Julijana Zakrajšek iz vasice Podulaka pri Velikih Laščah, ki je konec oktobra praznovala 109 let življenja. Za svojo starost je še povsem čila in zdrava, brez očal redno plete, rada tudi bere, precej opravil po hiši še vedno postori sama, seveda pa ji na pomoč z veseljem priskočijo njeni pra ter pra-pra nečaki in nečakinje. Jemlje le nekaj zdravil, kakršna morajo tudi pol stoletja mlajši od nje, veliko se smeje, po hiši še vedno hodi brez bergel ali palice, no, ja, ima sicer slušni aparat, le sem ter tja pa jo na njena leta spomni blaga bolečina v kolenu. Gospo Julijano Zakrajšek je na njenem domu obiskal Marko Škrlj.
S projektom "Zapišimo spomine" želi Zavod Dobra pot okrepiti vključenost starejših v družbo ter z njihovimi zgodbami povezati mlajšo in starejšo generacijo. Namen projekta je tudi prenos znanja in izkušenj na mlajše ter ohranjanje ustnega izročila. Projekt predstavljata Nava Vardjan in Sitka Tepeh.
Oddaja STORŽ – Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja – odkriva številne plasti življenja v zreli dobi, od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, dejavnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve in medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. STORŽ sicer pripoveduje o starejših, namenjen pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Zgodbe mojega kraja – Spomini na šolske dni je natečaj za najboljšo zgodbo Mestne knjižnice Ljubljana, v katerem so lahko sodelovali starejši od 60 let. Od aprila do septembra so na natečaj prihajale kratke zgodbe, v katerih so avtorji obujali spomine na tiste dni pred mnogimi leti, ko so poleg znanja v šoli nabirali tudi lepe spomine iz mladih dni. Gostja tokratne oddaje je prvonagrajenka natečaja gospa Slavica Remškar.
Gospoda Ernesta Kobolta že vse življenje spremljata ljubezen in pozornost do slovenskega jezika - zakaj, boste izvedeli v tokrani oddaji. Z bivanjem v Koroškem domu starostnikov v Slovenj Gradcu je zadovoljen, z Lucijo Fatur pa sta pogovor seveda začela pri aktualnem dogajanju.
"Leto in pol, kot ga ne pomnijo, leto in pol težke preizkušnje", pravijo v Koroškem domu starostnikov v Slovenj Gradcu, ko jih je obiskala Lucija Fatur. "Prilagajali smo se iz obdobja v obdobje, spoznavali in se učili", pripovedujeta socialna delavka Sandra Pavše in fizioterapevtka Vesna Gologranc.
Preteklo leto, čas epidemije, je močno zaznamovalo tudi delovanje študijskih programov na Univerzi za tretje življenjsko obdobje. Nekateri programi so se znašli na daljavo, pri nekaterih tega ni bilo moč izvesti. A kljub temu z optimizmom vabijo v novo študijsko leto in tudi k novim programom. Goste z Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani je v studio povabila Lucija Fatur.
V terenskem studiu Prvega na Mednarodnem obrtnem sejmu se nam bo pridružil Miroslav Bahčič, eden redkih, ki se lahko pohvali, da je njegov poklic zlata vreden, in to dobesedno. Kot mladenič se je učil pri najboljših celjskih zlatarjih, se nato zaposlil v Zlatarni Celje in postal inštruktor. Bodoče zlatarje je poučeval najprej v zlatarni, pozneje pa na Srednji tehnični šoli Celje. Danes je upokojeni zlatarski mojster pomemben zbiratelj in raziskovalec zlatarske dejavnosti v Celju, tudi demonstrator v zlatarski delavnici Ulice obrtnikov v Muzeju novejše zgodovine Celje.
"Staranje mi daje svobodo, da govorim resnico na glas, tisto svobodo, da sem to, kar sem," je v knjigi Moja zgodba – Samo norček misli, da ga morajo imeti vsi radi zapisal dramski igralec Evgen Car. Nastopal je v mariborski Drami in Mestnem gledališču ljubljanskem, gostoval je v drugih gledališčih in nastopal v filmih. Zaslovel je tudi z monodramo v prekmurščini Poredušov Janoš. Nedavno pa je kot pripovedovalec sodeloval v novi radijski igri, kriminalki Bratonski pil, ki smo jo premierno predvajali na Prvem programu 17. avgusta ob prazniku združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom.
Nekdanja osnovnošolska učiteljica 4. razreda s Ptuja Erika Šafránko je imela otroke/učence neizmerno rada. Enako kot svoj poklic. Težave v razredu je reševala sproti, zlepa, s pogovorom. Vse do upokojitve je na OŠ Ljudski vrt na Ptuju vodila tudi tabornike, med katere je bila vključena kar polovica od več kot 700 učencev na šoli. Po njenih stopinjah je zakorakala tudi hči, ki enako kot Erika, poučuje razredni pouk. Aktivna upokojenka planinari, bere, vrtnari in tarokira. Večino septembra bo preživela ob morju. Ob začetku šolskega leta se je o svojem poklicu nekoč in danes ter o svojih šolskih izkušnjah pogovarjala z našo novinarko iz spodnjega Podravja Gabrijelo Milošič.
Poletje se bliža koncu in čas je, da obudimo spomin na pretekle dni, da se spomnimo tistih dogodkov, ki so nam polepšali to poletje, da pomislimo na vse, kar nam prinaša jesen in kako si jo bomo popestrili. To oddajo oblikujete vi, drage poslušalke in poslušalci, naša telefonska številka je 01 475 22 22.
Tako kot bomo danes ponovno slišali zgodbo, ki smo jo sicer objavili po valentinovem, sta se tudi Marija In Konrad Grum ponovno našla po 60-ih letih in jima je letošnje leto prineslo tretjo obletnico poroke. Navdihujoča zgodba govori o letih, ki hitro minejo in o letih življenja, ki nikoli niso ovira za ljubezen. Marijo in Konrada Gruma je v Domžalah obiskala Nadia Petauer.
Lučka Šićarov, dipl. filozofinja in pedagoginja, se ukvarja z oblikovanjem unikatne keramike in poučevanjem keramike. Od leta 1987 je sodelovala na več kot 40 skupinskih in mednarodnih razstavah ter imela več kot 20 samostojnih razstav v Sloveniji in tujini ter prejela več mednarodnih priznanj in nagrad. Poslušali bomo ponovitev oddaje, Lučko Šićarov je v studio povabila Lucija Fatur.
Že vse od leta 1872 deluje Prostovoljno gasilsko društvo Ljubljana - Vič, takrat imenovano Prostovoljna požarna bramba Vič - Glince, vključenih pa je bilo 20 članov. No, danes je članov več, s svojim prostovoljnim delom pa še vedno nesebično pomagajo. Gospod Andrej Lešnjak bo prihodnje leto prav tako praznoval lepo okroglo obletnico udejstvovanja med gasilci, ki se jim je zapisal z vsem srcem. "Ko zapiska pozivnik, nič ne razmišljaš, samo tečeš," je v pogovoru, katerega ponovitev bomo poslušali v naslednjih minutah, razložil Luciji Fatur, dobro pa se spomni tudi obdobja vojne za Slovenijo pred tridesetimi leti.
Neveljaven email naslov