Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Že tri leta je Lambrechtov dom starejših v Slovenskih Konjicah dom gospe Hermine Regoršek. V pokoju je že skoraj toliko časa, kot je bila v službi, rada se pošali, da gre zdaj lahko spet delat. Sicer je v Lambrechtov dom hodila že prej kot prostovoljka, Luciji Fatur pa je najprej povedala, zakaj je kasneje prišla tudi sama.
Gospa Hermina Regoršek je v Lambrechtov dom najprej hodila kot prostovoljka
Že tri leta je Lambrechtov dom starejših v Slovenskih Konjicah dom gospe Hermine Regoršek. V pokoju je že skoraj toliko časa, kot je bila v službi, rada se pošali, da gre zdaj lahko spet delat. Sicer je v Lambrectov dom hodila že prej kot prostovoljka.
V Dom sem prišla, ker sem sama, nimam svoje družine, imam brata in dve svakinji, imam tudi nečake in pranečake. Z vsemi se zelo dobro razumem, vsi me obiskujejo. V mladosti sem imela fanta, najinega srečanja na maturantskem izletu se zelo dobro spomnim. Vedno sem imela občutek manjvrednosti, a obdobje s tem fantom je bilo zelo lepo, to je bilo leta 1960. Potem pa se je življenje drugače izteklo, a ničesar ne obžalujem.
Gospa Hermina se velikokrat spomni na mladost. Spomni pa se tudi službenih let, 30 let je delala kot strojepiska na občini v Slovenskih Konjicah.
V službo sem hodila z veseljem. Tipkali smo na tiste stare pisalne stroje, stenografirali smo, pisala sem po nareku, moral si narediti veliko kopij. Potem pa je šla tehnologija kar hitro naprej. Ko sem šla v pokoj, smo pisali na električne pisalne stroje. Sem kar obžalovala, da ni bilo več tistih starih.
V pokoju je delala na vrtu, skrbela za hišo, pomagala ostarelim staršem in kasneje sestri, ko je zbolela. Takrat je hodila v Lambrechtov dom kot prostovoljka in pomagat sestri. V Dom pa se je kasneje preselila iz zdravstvenih razlogov. Zdaj uživa v družbi in vsakodnevnih dejavnostih.
875 epizod
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Že tri leta je Lambrechtov dom starejših v Slovenskih Konjicah dom gospe Hermine Regoršek. V pokoju je že skoraj toliko časa, kot je bila v službi, rada se pošali, da gre zdaj lahko spet delat. Sicer je v Lambrechtov dom hodila že prej kot prostovoljka, Luciji Fatur pa je najprej povedala, zakaj je kasneje prišla tudi sama.
Gospa Hermina Regoršek je v Lambrechtov dom najprej hodila kot prostovoljka
Že tri leta je Lambrechtov dom starejših v Slovenskih Konjicah dom gospe Hermine Regoršek. V pokoju je že skoraj toliko časa, kot je bila v službi, rada se pošali, da gre zdaj lahko spet delat. Sicer je v Lambrectov dom hodila že prej kot prostovoljka.
V Dom sem prišla, ker sem sama, nimam svoje družine, imam brata in dve svakinji, imam tudi nečake in pranečake. Z vsemi se zelo dobro razumem, vsi me obiskujejo. V mladosti sem imela fanta, najinega srečanja na maturantskem izletu se zelo dobro spomnim. Vedno sem imela občutek manjvrednosti, a obdobje s tem fantom je bilo zelo lepo, to je bilo leta 1960. Potem pa se je življenje drugače izteklo, a ničesar ne obžalujem.
Gospa Hermina se velikokrat spomni na mladost. Spomni pa se tudi službenih let, 30 let je delala kot strojepiska na občini v Slovenskih Konjicah.
V službo sem hodila z veseljem. Tipkali smo na tiste stare pisalne stroje, stenografirali smo, pisala sem po nareku, moral si narediti veliko kopij. Potem pa je šla tehnologija kar hitro naprej. Ko sem šla v pokoj, smo pisali na električne pisalne stroje. Sem kar obžalovala, da ni bilo več tistih starih.
V pokoju je delala na vrtu, skrbela za hišo, pomagala ostarelim staršem in kasneje sestri, ko je zbolela. Takrat je hodila v Lambrechtov dom kot prostovoljka in pomagat sestri. V Dom pa se je kasneje preselila iz zdravstvenih razlogov. Zdaj uživa v družbi in vsakodnevnih dejavnostih.
Naša oddaja ima čisto premalo minut, da bi vanje lahko strnili bogato življenje kinologa Miroslava Zidarja. Sodnik za zunanjost in za delo službenih in reševalnih psov, za agiliti in ubogljivost, gospod Zidar ima zares veliko izkušenj, prevoženih kilometrov in preživetih ur ob ocenjevanju lepote ali dela psov, a najpomembnejše je eno, ljubezen, ki jo goji do teh naših kosmatih prijateljev, je neizmerljiva. Kinologija bi lahko bila tudi njegov poklic. V pogovoru z Lucijo Fatur, poslušali boste ponovitev oddaje, sta zato odstrla le droben kamenček v mozaiku v vseh pogledih bogatega življenja, ki ga deli s svojo ženo. Poleg tega Kinološka zveza Slovenije letos praznuje sto let.
V dneh, ko po Sloveniji taborniki preživljajo letošnje tabore, se veselijo dogodivščin in izletov, čuvajo svojo zastavo in srečujejo tudi gozdne živali, bomo poslušali ponovitev pogovora z Ivom Štajdoharjem, ki je taborništvu posvetil svoje življenje. Lucija Fatur se je pogovarjala z njim v času, ko so 22. aprila praznovali dan Zemlje in dan tabornikov. Za slednje, združene v Zvezi tabornikov Slovenije, je letošnje leto še posebej pomembno, saj zaznamujejo kar 70 let svoje organizacije. Ko se je Ivo Štajdohar organizaciji pridružil pred skoraj 60-imi leti, so ga očarale predvsem njene dejavnosti, stik z naravo, druženje in učenje, kasneje pa se je pri tabornikih tudi zaposlil. Ljubezen do narave pa ga ne zapusti tudi v pokoju.
Po poklicu industrijska šivilja je bila gospa Marija Klešnik kar nekako izgubljena, ko je odšla v pokoj. Rada ima rože, rada se je ukvarjala z otroki. Za dom starejših se je prijavila že prej, potem pa je naneslo, da jo je v selitev nekako prisililo zdravje. Obiskali smo jo v Domu starejših občanov Fužine kmalu po tem, ko je bil za njimi Maraton Franja na sobnih kolesih.
Gospa Lidija Livek je pred letom in pol prišla v Dom starejših občanov Fužine v Ljubljani in pravi, da se počuti kot doma. Všeč ji je, da ima družbo, kadar si jo zaželi, lahko pa se umakne, če bi bila raje sama. Zadnji meseci so bili res naporni, o času, ki smo ga preživeli, pa veliko razmišlja. Prav o tem sta začeli pogovor tudi z Lucijo Fatur.
O marsičem se da pogovarjati z gospo Zoro Bertoncelj, ki se je ustalila v Domu starejših občanov Fužine v Ljubljani, kjer, kot pravi, se počuti izredno prijetno. Življenje v domovih je bilo zadnje leto na hudi preizkušnji, zato je gospa Zora še toliko bolj vesela, da se vse skupaj nekako vrača, za zdaj, v stare tirnice. V tem Domu v Fužinah ob Maratonu Franja priredijo prav poseben Seniorski maraton Franja, kjer stanovalci Doma nabirajo kilometre na sobnih kolesih. Gospe Zori Bertoncelj se kot zagrizeni športnici ta dogodek zdi še posebej zabaven. Z Lucijo Fatur sta začeli pogovor o tem, kaj je gospa počela v življenju.
Že vse od leta 1872 deluje Prostovoljno gasilsko društvo Ljubljana - Vič, takrat imenovano Prostovoljna požarna bramba Vič - Glince, vključenih pa je bilo 20 članov. Danes je članov več, s svojim prostovoljnim delom pa še vedno nesebično pomagajo. Gospod Andrej Lešnjak bo prihodnje leto prav tako praznoval lepo okroglo obletnico udejstvovanja med gasilci, ki se jim je zapisal z vsem srcem. "Ko zapiska pozivnik, nič ne razmišljaš, samo tečeš," je v pogovoru razložil Luciji Fatur, dobro pa se spomni tudi obdobja vojne za Slovenijo pred tridesetimi leti.
V oddaji Storž gostimo Zvoneta Dolenca iz Prevoj pri Šentvidu pri Lukovici. Gospoda, ki te dni praznuje 70. rojstni dan, dobro poznajo predvsem ljubitelji legendarnih avtomobilov fičo in preostalih starodobnih vozil. Je predsednik Fičo kluba Slovenije, v njegovi garaži pa poleg več fičkov najdete tudi druge štiri- in dvokolesne lepotce častitljive starosti.
Lučka Šićarov, dipl. filozofinja in pedagoginja, se ukvarja z oblikovanjem unikatne keramike in poučevanjem keramike. Od leta 1987 je sodelovala na več kot 40 skupinskih in mednarodnih razstavah ter imela več kot 20 samostojnih razstav v Sloveniji in tujini ter prejela več mednarodnih priznanj in nagrad. V studio jo je povabila Lucija Fatur.
Verjetno se bo marsikateri od naših poslušalcev in poslušalk spomnil našega tokratnega sogovornika - dolgoletnega kolega Jožeta Skoka. Nekateri ga poznajo tudi kot šahista, morda pa niste vedeli, da je tudi glasbenik. Lotil se je tudi pisanja in konec lanskega leta je izšla njegova monografija Zabavni ansambli na Domžalskem. O vsem, kar ga razveseljuje, se bo pogovarjal z Lucijo Fatur.
Kako se je Dolenjka znašla na Gorenjskem, bomo izvedeli v pogovoru s tokratno sogovornico, gospo Jano Toporiš. Dom je našla v Bistrici pri Tržiču, leta po upokojitvi pa si zapolnjuje z najrazličnejšimi dejavnostmi v okviru Društva diabetikov Tržič in skupine, ki deluje znotraj društva, Bistriške gavtrože. Tako ji je udejstvovanje v društvu prineslo predvsem prijetne izzive. Jano Toporiš je obiskala Lucija Fatur.
Našemu tokratnemu sogovorniku Alojziju Ogrizku je življenje prineslo na pot najrazličnejše preizkušnje. Ker pa verjame, da se vsaka stvar zgodi z namenom, se je z vsako pogumno spoprijel in jo vzel kot izkušnjo. Danes živi v Logatcu z ženo, ki je zbolela za demenco, a prav vsak dan gospod Alojzij, ki ga sicer kličejo Slavko, poskrbi, da jima posije sonce. Upokojenemu učitelju frizerstva je bil poklic tako rekoč položen v zibel. Obiskala ga je Lucija Fatur.
Skupina Spoznajmo svoje mesto in domovino je ena izmed skupin na Univerzi za tretje življenjsko obdobje. Namen programa je z raziskovalnim projektnim delom pridobiti interdisciplinarno znanje o kulturni dediščini našega mesta. Tokrat ga predstavljata študentki Judita Bagon in Meta Havliček.
Oddaja STORŽ – Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja – odkriva številne plasti življenja v zreli dobi, od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, dejavnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve in medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. STORŽ sicer pripoveduje o starejših, namenjen pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Marija Antonija Novljan ima 89 let. Uživa na svojem zelenjavnem vrtu, med rožami, čas si preganja tudi s poslušanjem našega radia, vedno pa tudi rada pripoveduje o svojem življenju. Njene misli pogosto odplujejo v čas njenega otroštva in mladosti, ki jo je preživela v njej tako ljubi Beli Krajini. To so bili težki časi. Čas druge svetovne vojne in čas po vojni. Kot 15letno dekle se je kot brigadirka udeležila gradnje železniške proge Šamac Sarajevo. Mladinske brigade so bile po vojni številne. Na različnih koncih razrušene Jugoslavije so opravile zelo dragoceno in dobrodošlo delo, prostovoljno delo pa je bilo za tisti čas nekaj običajnega, pravi.
22. april je Dan Zemlje in tudi Dan tabornikov. Za slednje, združene v Zvezi tabornikov Slovenije, je letošnji dan še posebej pomemben, saj obeležujejo kar 70 let svoje organizacije. Ivo Štajdohar je taborništvu posvetil svoje življenje. Ko se je organizaciji pridružil pred skoraj 60-imi leti, so ga očarale predvsem njene dejavnosti, stik z naravo, druženje in učenje, kasneje pa se je pri tabornikih tudi zaposlil. Ljubezen do narave pa ga ne zapusti tudi v pokoju.
Se radi spominjate svoje mladosti, še posebej šolskih dni? Ste v tistih letih doživeli kakšno prav posebno dogodivščino, ki bi jo z veseljem delili tudi z drugimi in pri vsem tem radi pišete? Potem vas vabimo k poslušanju oddaje, ki vsem pišočim predstavlja natečaj Mestne knjižnice Ljubljana.
Obsežni dnevni zapisi, nastali v obdobju njegovega županovanja in pridobitev, pomembnih za razvoj kraja, so zbrani v knjigi, ki je nastajala leto dni. S pisanjem svojstvene krajevne kronike se je srečal prvič, a je vztrajal do izida. Milan Kocjan pravi, da je čas treba pravilno porazdeliti: zgodaj zjutraj in dopoldne je čas za delo doma, v gozdu, mizarjenje in pomoč. Popoldnevi pa so čas za odklop, naravo in za obiske bližnjih manj obljudenih vrhov, zdaj prihaja tudi čas za užitke na motorju.
Olgo Rupnik Krže poznamo kot dolgoletno ravnateljico Mladinskega doma Malči Beličeve v Ljubljani, javnega in izobraževalnega zavoda za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami. Je defektologinja, ki je ob koncu svoje poklicne poti dobila nagrado za življenjsko delo na področju izobraževanja otrok s posebnimi potrebami. Tudi po upokojitvi je ohranila stik z mladinskim domom ter otroki in mladostniki. Oba z možem namreč sodelujeta v botrstvu otrokom.
Naša oddaja ima čisto premalo minut, da bi vanje lahko strnili bogato življenje kinologa Miroslava Zidarja. Sodnik za zunanjost, za delo službenih in reševalnih psov, za agility in ubogljivost - gospod Zidar ima zares ogromno izkušenj, prevoženih kilometrov in preživetih ur ob ocenjevanju lepote ali dela psov, a najpomembnejše je eno - ljubezen, ki jo goji do teh naših kosmatih prijateljev, je neizmerljiva. Kinologija bi lahko bila tudi njegov poklic. Ob včerajšnjem pogovoru sva zato odstrla le droben kamenček v mozaiku v vseh pogledih bogatega življenja, ki ga deli s svojo ženo.
Pozimi je bila na Zanzibarju, na otoku, kjer ni skrbi. Vsak potrebuje odklop od rutine, saj življenje ni brezskrbno in ni pravljica. Potovanja so zanjo odklop od rutine in tudi naložba v lastno življenje, ki sicer ne prinaša samo brezskrbnih in lepih trenutkov.
Neveljaven email naslov