Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Še poldrugi teden je v ljubljanskem Muzeju novejše zgodovine na ogled razstava fotografij Naceta Bizilja, enega najbolj znanih slovenskih fotoreporterjev ter dolgoletnega fotoreporterja in urednika fotografije pri časniku Dnevnik. S kustosinjo Ireno Uršič sta ob razstavi pripravila tudi katalog fotografij z naslovom Pomladni sij. Nace Bizilj je bil namreč s svojim fotografskim aparatom priča skoraj vsem najpomembnejšim dogodkom od srede šestdesetih let preteklega stoletja do prvih let novega. Pred dnevi ga je na njegovem domu na obrobju Ljubljane obiskal Drago Balažič.
Dobra časopisna fotografija je tista, ki pove čimveč informacij o dogodku, dober fotoreporter pa mora veliko vedeti o tistem, kar fotografira, imeti odprte oči, dobro predvideti in včasih imeti tudi kanček sreče
Dobrih 40 let je bil Nace Bizilj kot fotoreporter in urednik fotografije pri ljubljanskem Dnevniku v središču dogajanj, odkar pa je pred desetletjem Muzeju novejše zgodovine podaril zbirko okoli 300.000 negativov fotografij, pa kar nekaj svojega upokojenskega časa posveča brskanju, pregledovanju, razvrščanju in urejanju te zbirke, ki predstavlja vizualiziran pregled zgodovine Slovenije in Slovencev od srede 60-ih let do preloma tisočletja. Nace Bizilj je bil namreč navzoč pri domala vseh pomembnejših dogodkih v tem času, pri obiskih mnogih tujih državnikov, pomembnih notranjepolitičnih dogodkih, velikih športnih prireditvah in uspehih slovenskih športnikov, nastajanju samostojne Slovenije in vojni za Slovenijo. Toda njegov opus obsega tudi na tisoče fotografij dela in življenja t.i. navadnih ljudi, iz podjetij, podeželja, družabnih in kulturnih dogodkov, mnogim pa ostajajo v spominu njegove fotoreportaže iz Latinske Amerike, Azije in Avstralije.
“Če k tem mojim 300 tisoč posnetkom prištejemo še opusa Cigliča in Šelhausa dobimo prikaz zgodovine Slovencev v drugi polovici 20.stoletja in to ne samo politične, ampak tudi širše, saj se na to marsikaj ‘nalepi’.”
Nace Bizilj se je takoj po končani srednji šoli leta 1962 zaposlil v podjetju Foto Slovenija. Istega leta je v Ljubljani posnel obisk sovjetske delegacije, med člani pa tudi kasnejšega voditelja SZ Brežnjeva. Leta 1968 je prešel v Ljubljanski Dnevnik in tam ostal do upokojitve leta 2003.
“Sem privrženec črnobele fotografije, ki sicer ne bo izginila, je bo pa vse manj. Tehnologija je danes zelo napredovala, spremenili so se fotoaparati, formati, obdelava fotografij. Mi iz starejše generacije nimamo pri tem več kaj iskat, razen, če nisi bil poseben ljubitelj tega in nisi sproti spremljal razvoja teh sprememb.”
875 epizod
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Še poldrugi teden je v ljubljanskem Muzeju novejše zgodovine na ogled razstava fotografij Naceta Bizilja, enega najbolj znanih slovenskih fotoreporterjev ter dolgoletnega fotoreporterja in urednika fotografije pri časniku Dnevnik. S kustosinjo Ireno Uršič sta ob razstavi pripravila tudi katalog fotografij z naslovom Pomladni sij. Nace Bizilj je bil namreč s svojim fotografskim aparatom priča skoraj vsem najpomembnejšim dogodkom od srede šestdesetih let preteklega stoletja do prvih let novega. Pred dnevi ga je na njegovem domu na obrobju Ljubljane obiskal Drago Balažič.
Dobra časopisna fotografija je tista, ki pove čimveč informacij o dogodku, dober fotoreporter pa mora veliko vedeti o tistem, kar fotografira, imeti odprte oči, dobro predvideti in včasih imeti tudi kanček sreče
Dobrih 40 let je bil Nace Bizilj kot fotoreporter in urednik fotografije pri ljubljanskem Dnevniku v središču dogajanj, odkar pa je pred desetletjem Muzeju novejše zgodovine podaril zbirko okoli 300.000 negativov fotografij, pa kar nekaj svojega upokojenskega časa posveča brskanju, pregledovanju, razvrščanju in urejanju te zbirke, ki predstavlja vizualiziran pregled zgodovine Slovenije in Slovencev od srede 60-ih let do preloma tisočletja. Nace Bizilj je bil namreč navzoč pri domala vseh pomembnejših dogodkih v tem času, pri obiskih mnogih tujih državnikov, pomembnih notranjepolitičnih dogodkih, velikih športnih prireditvah in uspehih slovenskih športnikov, nastajanju samostojne Slovenije in vojni za Slovenijo. Toda njegov opus obsega tudi na tisoče fotografij dela in življenja t.i. navadnih ljudi, iz podjetij, podeželja, družabnih in kulturnih dogodkov, mnogim pa ostajajo v spominu njegove fotoreportaže iz Latinske Amerike, Azije in Avstralije.
“Če k tem mojim 300 tisoč posnetkom prištejemo še opusa Cigliča in Šelhausa dobimo prikaz zgodovine Slovencev v drugi polovici 20.stoletja in to ne samo politične, ampak tudi širše, saj se na to marsikaj ‘nalepi’.”
Nace Bizilj se je takoj po končani srednji šoli leta 1962 zaposlil v podjetju Foto Slovenija. Istega leta je v Ljubljani posnel obisk sovjetske delegacije, med člani pa tudi kasnejšega voditelja SZ Brežnjeva. Leta 1968 je prešel v Ljubljanski Dnevnik in tam ostal do upokojitve leta 2003.
“Sem privrženec črnobele fotografije, ki sicer ne bo izginila, je bo pa vse manj. Tehnologija je danes zelo napredovala, spremenili so se fotoaparati, formati, obdelava fotografij. Mi iz starejše generacije nimamo pri tem več kaj iskat, razen, če nisi bil poseben ljubitelj tega in nisi sproti spremljal razvoja teh sprememb.”
Gospa Iva Potočnik živi v Ravnah na Koroškem, a pravi, da tam še vedno ni povsem doma - prihaja namreč iz Slovenj Gradca. Lani poleti jo je nagovoril natečaj za najboljšo zgodbo Mestne knjižnice Ljubljana: Zgodbe mojega kraja - Kako smo nekoč preživljali počitnice. Njena zgodba se je uvrstila med najboljših deset in bila le povod za mnoge spomine, ki jih gospa Iva pripoveduje.
Tokratnega gosta smo na Prvem že večkrat gostili; ko je bil namreč še sekretar Združenja slovenskih žičničarjev, je z veseljem odgovarjal na vprašanja poslušalcev v Svetovalnem servisu. Danes je Dušan Božičnik aktiven upokojenec, ki svoje lepe vtise s potovanj in izletov deli tudi s prijatelji na Facebooku. Z veseljem je spet prišel v studio.
Življenje 98-letnega gospoda Noela Lipovca, ki ta čas prebiva v enoti grosupeljskega Doma starejših v Loškem Potoku, je zaznamovalo veliko spominov, veselih in bolečih. Tri desetletja je med drugim preživel v Franciji, zato je še danes vesel, če lahko s kom poklepeta v jeziku, ki ga ima zelo rad in ga ne bo nikoli pozabil. Prav živo se še spominja bega iz taborišča Dachau, od koder se je po 500 kilometrih hoje vrnil domov in se vnovič pridružil partizanom. Iz duše pa mu pri njegovih letih še vedno privre tudi marsikateri verz v hrvaščini kot maternem jeziku, saj njegov rod izhaja iz Prezida na robu Gorskega kotarja. Noel Lipovac je pripoved o svojem bogatem življenju zaupal našemu dopisniku z Notranjskega Marku Škrlju.
Danes bomo v oddaji STORŽ slišali zgodbo, ki smo jo sicer v krajši obliki že v petkovem jutru. V Petku brez pravila sta pred valentinovim nastopila »mladoporočenca«, ki sta se (znova) našla po šestih desetletjih. 81-letna Marija in 91-letni Konrad Grum bosta letos praznovala 3. obletnico poroke, v Domžalah, v katerih živita, pa ju je obiskala Nadia Petauer.
Mira Uršič je slovenska slikarka in pesnica, ki je lani obeležila 70 let življenja in 45 let samostojnega likovnega ustvarjanja. Rodila se je v Mariboru, maturirala na II. gimnaziji in študirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, smer slikarstvo. Od leta 1974 ima status samostojne likovne umetnice. Živi in ustvarja v Ljubljani in Mariboru. Kot Mariborčanka, Studenčanka, je aktivno vključena v Kulturno društvo Studenci, kjer je ljubiteljskim slikarjem sekcije Stil mentorica. Na pogovor jo je povabila Lucija Fatur.
Vsakdo si zasluži živeti varno in v miru. Pri tem pa je pomembno, da ne poskrbimo le zase, ampak tudi za druge, če opazimo, da so žrtve nasilja. Čas novega koronavirusa je razgalil marsikateri odnos, priča smo mnogim zgodbam, ki bi v vsakodnevnem hitenju ostale neopazne. Zato je Lucija Fatur v tokratno oddajo povabila gospo Darinko Rozman z SOS telefona.
Kmalu bo minilo 33 let, odkar je prvi Slovenec z enomotornim letalom preletel Atlantski ocean. V odgovor na provokacije angleških in nemških pilotov je Jože Udovč premagal relacijo San Francisco-Kanada-Grenlandija-Islandija-Anglija in po 40 urah uspešno pristal na Brniku. Danes upokojeni ključavničar in uspešni podjetnik pri 82 letih živi, kot sam pravi, prijetno življenje v Kaliforniji v ZDA. Tja ga je pred več kot 60 leti ponesla pot iz rojstne vasice Podlisca pri Dobrniču in še sanjalo se mu ni, kaj vse ga čaka. Pot ga je zanesla tudi v politične vode, v katerih je svoja poznanstva izkoristil pri lobiranju v ZDA za priznanje Slovenije kot samostojne države. Podrobneje v oddaji Storž, ki jo je pripravil Marko Rozman.
Naš današnji sogovornik ima za sabo bogato in pestro življenjsko pot, s seboj pa nosi številne spomine. Prof. dr. Ivan Prinčič, dr. med., se je rodil leta 1934 v Zagrebu in se pri enajstih letih preselil v Ljubljano, kjer je končal gimnazijo in ugotovil, da bi življenje rad posvetil medicini. Zadnjih deset let pred upokojitvijo je bil predstojnik Kliničnega oddelka za travmatologijo v UKC Ljubljana. Lansko leto pa mu je prineslo tudi izid knjige, spominov njegovega deda, Moj beg iz ruskega ujetništva, ki jo je predstavil v pogovoru z Lucijo Fatur. Najprej pa je prof. dr. Ivan Prinčič povedal, kako vidi trenutno situacijo, pandemijo.
Marta Mikuž bo marca dopolnila 92 let, a bi ji zaradi njene živahnosti, zvedavosti, bistrih misli in pogleda na svet lahko pripisali tudi desetlejte manj. Prihaja iz Črnega Vrha nad Idrijo, tam je v nekdanjem znanem hotelu Bor dočakala tudi upokojitev. Delala je v kuhinji in kot se spominja, so gostom, takrat po večini Italijanom in Nizozemcem, po naročilu pripravljali tudi znamenite idrijske žlikrofe. Zadnjih nekaj let živi pri hčerki v Mirnu. Selitev na drugi konec Primorske ni bila ovira, da si ne bi našla novih aktivnosti. Pred epidemijo je bila namreč zelo zaposlena: vsak dan je od 10.00 do 14.00 obiskovala dnevne aktivnosti v tamkajšnji Hiše dobre volje in si tako našla novo družbo, ki jo zdaj že zelo pogreša. Morda bo posnetek pogovora, ki ga je Ana Skrt posnela že konec poletja, poslušala na tablici. Kljub zavidljivi starosti si je namreč zaželela, da jo vnuki naučijo uporabe novih tehnologij.
Za domove za starejše je čas epidemije še posebej zahteven, ponekod pa so v tem posebnem obdobju poiskali možnosti prilagoditev, da ohranjajo vsaj del dejavnosti, s katerimi so si starostniki prej krajšali čas. V slovenjgraški enoti Koroškega doma starostnikov je tako začela delovati interna televizija, v kateri stanovalcem dvakrat tedensko ponujajo zanimive vsebine. Obiskala jih je novinarka Metka Pirc.
Oddaja Storž – Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja – odkriva številne plasti življenja v zreli dobi, od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, dejavnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti vnovične zaposlitve in medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Storž sicer pripoveduje o starejših, namenjen pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Letošnje leto je zaradi novega koronavirusa in epidemije marsikomu povzročilo veliko stisko. Spremembe so doživljali tako posamezniki kot institucije, še posebej pa so se znašli v stiski stanovalci in zaposleni v domovih za starejše ter seveda svojci starejših. Pri Spominčici - Alzheimer Slovenija so ponudili pomoč in podporo ljudem z demenco in njihovim družinam prek sodobnih pristopov druženja. Gostja oddaje je Štefanija L. Zlobec, predsednica Spominčice - Alzheimer Slovenija. V studio jo je povabila Lucija Fatur.
Tanja Železnik je profesorica zgodovine in sociologije, ki je prvo polovico svoje poklicne poti posvetila poučevanju na poljanski gimnaziji. Ko je pri 43. letih na šolskem hodniku slišala pripombo, da prihaja »ta stara«, je pomislila, da je kljub letom še čas za nov izziv v življenju. Zamenjala je službo in se posvetila izobraževalnemu založništvu pri DZS. Ko se je pred desetimi leti upokojila, jo je razveselil prvi vnuk. Zdaj jih ima že šest.
Oddaja STORŽ – Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja – odkriva številne plasti življenja v zreli dobi, od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, dejavnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve in medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. STORŽ sicer pripoveduje o starejših, namenjen pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Obdobje epidemije je poseglo tudi v delo na Univerzi za tretje življenjsko obdobje. Učenje na daljavo nekaterih skupin smo predstavili že spomladi, kako pa poteka izobraževanje v tem študijskem letu, kako spremembe doživljajo mentorji in kako študentje, pa je tema tokratne oddaje.
Gospod Primož Cunder se je upokojil pred dvema letoma, bil je odvetnik. Nikoli si ni predstavljal, da bo v pokoju tako užival, vedno je bil prepričan, da bo delo kar nadaljeval. Pa vendar človeka naporna in stresna leta kar nekako dohitijo in po upokojitvi si vsakdan popestri s popolnoma drugimi vsebinami. Tako je gospod Primož Cunder povsem naključno opazil vabilo k Natečaju za najboljšo zgodbo Mestne knjižnice Ljubljana, sedel je za mizo in na papirju obudil počitniške spomine iz osnovnošolskega obdobja. Na pogovor ga je povabila Lucija Fatur.
Oddaja STORŽ – Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja – odkriva številne plasti življenja v zreli dobi, od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, dejavnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve in medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. STORŽ sicer pripoveduje o starejših, namenjen pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Gospa Kristina Bajec pravi, da je univerzitetna diplomirana inženirka gradbeništva, ki rada bere in piše. Poklic ji je bil takorekoč položen v zibel. Že od njenega otroštva so bili v ožji in širši družini zelo povezani in še danes si radi pomagajo in stopijo skupaj. Zakaj pa se rada spomni tudi počitnic v Bohinju, boste izvedeli v pogovoru Lucije Fatur z gospo Kristino Bajec.
Družabne igre so lahko zelo dobrodošla popestritev tudi v sedanjih razmerah, seveda če jih igramo varno, torej doma in le s člani svojega lastnega gospodinjstva. Med Slovenci je sicer veliko navdušencev nad igrami s kartami, zlasti tarokom, pokrom, remijem … Manj pa je pri nas tistih, ki so se poglobili v nekoliko bolj zapleten bridž, ki velja za šport in je priljubljen predvsem v Angliji in Združenih državah. Eden zelo zavzetih igralcev te igre pri nas je gospod Dušan Fortuna iz Novega mesta, s katerim smo se pogovarjali še pred zadnjimi protikoronskimi ukrepi, ki so za nekaj časa tudi partije bridža preselili med domače stene.
Gospa Elena Skok je svojo zgodbo za natečaj Mestne knjižnice Ljubljana Zgodbe mojega kraja – Kako smo nekoč preživljali počitnice poslala tako rekoč zadnji hip, potem ko je bil rok zaradi epidemije že podaljšan. Prvega mesta na natečaju res ni pričakovala. Gospa Elena rada piše, lahko se celo pohvali s knjigo, s vezano izdajo te so jo razveselili domači ob posebni priložnosti. Kaj je sicer počela kot psihologinja in zakaj je bila rada tabornica, pa boste izvedeli v prihodnjih minutah. Z gospo Eleno Skok se pogovarja Lucija Fatur.
Neveljaven email naslov