Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Danes pa nekaj o meglenem svetu obveščevalcev, vohunov, prisluškovalcev in podobnih
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Torej; na Slovenskem imamo tri znane obveščevalne službe. Prva je civilna Sova, nato imamo vojaško Obveščevalno varnostno službo in seveda je tu še vseprisotna Udba. In zdaj bistveno vprašanje: kaj za vraga se dogaja znotraj slovenskih obveščevalnih struktur?
Na Sovi štrajkajo, vojaški obveščevalci menjavajo vodstvo, Udba pa se je združila z mafijo.
Lepo po vrsti. Kako lahko obveščevalci štrajkajo, je vprašanje za mesečno plačo …
Ker je Sova skrivnostna organizacija, ni javnosti o stavki znanega skoraj nič. Razen tega, da bo počasi že eno leto, kar traja. Vemo tudi, da gre za belo stavko, kjer uslužbenci opravljajo osnovne zadolžitve, tako da varnost države ne trpi.
Naslednje se moramo vprašati o osnovah obveščevalnega dela; obveščevalci, vohuni – “špiclji” po domače – v glavnem poslušajo in si zapisujejo. In nato obdelujejo slišano in zapisano. To počnejo, ko ne stavkajo; se pravi, ko je obseg njihovega dela neokrnjen.
Predvidevamo, da v času bele stavke opravljajo le del tega, najverjetneje samo poslušajo. Se pravi, da si ne zapisujejo in analizirajo. Služba, v katero hodiš in samo poslušaš, zna biti sicer dolgočasna …
Predvsem pa neha biti ekskluzivna in postane podobna devetdesetim odstotkom javnih služb, kjer uslužbenci v glavnem poslušajo.
Ob tem pa je kljub vsemu treba dati uslužbencem Sove dolžno priznanje, kajti njihova stavka je moralno čista. Vse ostale stavke, sploh tiste, ki jih pripravljajo za to jesen, temeljijo na izsiljevanju delodajalcev, tako da stavkajoči vzamejo za talca nič krivo javnost. Na Sovi se ne dogaja nič takega, saj javnost sploh ne ve, da stavka obstaja. Gre torej za razrešitev konflikta med delodajalcem in stavkajočim brez vpletanja tretje strani, kar se zdi moralno sprejemljivo.
Naprej … Vojaška varnostno-obveščevalna služba je menjala direktorja. Karel Erjavec, obrambni minister in krava vodnica slovenskega upokojenstva, je ugotovil, da dosedanji direktor izpolnjuje pogoje za upokojitev. In ga je zamenjal.
Zdaj pa veliko vprašanje: ali ga je zamenjal kot obrambni minister, ki mora delovati po črki zakona, ali ga je zamenjal kot predsednik upokojenske stranke, ki je tako dobila potencialnega člana, najverjetneje tudi volivca?
Kar je zanimivo, je dejstvo, da prihaja novi direktor vojaških obveščevalcev iz prej omenjene Sove. Ali se je naveličal tamkajšnje stavke, ali pa bo prinesel stavkovni val tudi v vojaško obveščevalno službo …
Potem imamo tu še Udbo. Najbolj skrivnostno od vseh obveščevalnih agencij. Podobna je dinozavru v tistem škotskem jezeru. Redko kdo je Udbo videl, vendar vsi vemo, da obstaja. Sploh zdaj, ko je povezana z mafijo v udbomafijo. Da udbaši obstajajo, je torej dejstvo in če je teritorialna obramba preživela petdeset let in dve državi, ju je preživela tudi Udba. Na tem mestu se moramo strinjati z voditeljem opozicije in nespornim strokovnjakom za udbomafijo Janezom Janšo, ki se je vprašal, kako so si lahko slovenski obveščevalci med seboj delili priznanja za tridesetletno uspešno delo, ko pa je naša država stara koma nekaj nad četrt stoletja.
Udba je kot tisti planeti, ki jih sicer ne vidimo, vemo pa, da obstajajo, ker nekaj moti krožnice vidnih nebesnih teles. Kot taka je Udba najbolj uspešna obveščevalna agencija na Slovenskem in bi si jo ostali dve, ki sta v razsulu, morali vzeti za zgled.
Obdelali smo teoretične osnove, zdaj pa k praktikumu. Čemu je vohunjenje na Slovenskem tako bedno? Naše obveščevalce ves čas nekje odkrivajo, zaupni podatki ne kapljajo, temveč odtekajo z močjo spomladanske Savice, kadri se menjavajo, parlamentarne komisije preiskujejo, špiclji stavkajo in podobno. Državljani sicer ne vemo, ali naj bomo zaradi razkroja obveščevalnih služb veseli ali žalostni, je pa dejstvo, da so naše obveščevalne agencije organizacijsko in storilnostno nekje med RTV-jem in Slovenskimi železnicami. Čemu torej ne moremo izobraziti kolikor toliko dostojne obveščevalne srenje?
Za odgovor se moramo potopiti do same srčike naroda. V Sloveniji vemo vsi vse o vseh. Kar je za vohunjenje slabo. Še več; v Sloveniji si celo želimo, da o nas vsi ostali vse vedo. O nas samih in tudi o naši družini, dejavnostih, službi, podjetju. Ne le, da vse to počnemo – povedano tudi analiziramo, čemur se strokovno reče opravljanje. In kot da to še ne bi bilo dovolj, si Slovenci želimo, da o nas vse izve tudi tujina … “Izvedela bo Evropa,” je najpogostejša grožnja sodobnih tožibab.
In tako so obveščevalci omejeni oziroma jim je skakanje iz helikopterja, sedenje na podstrešju z daljnogledom, postavanje po vogalih, večerja v dragi restavraciji in osvajanje lepotic prihranjeno. Stavka gor ali dol, vse, kar mora obveščevalec storiti, je odpreti račun na socialnih omrežjih. Ali pa oditi na kavo in poslušati. Kajti to večinsko počnemo Slovenci. Ko smo notri, visimo na računalniku, ko smo zunaj, pijemo kavo … Facebook in kava sta slovenski obveščevalni eldorado in v deželi brez skrivnosti je od skrivnosti izjemno težko živeti.
747 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Danes pa nekaj o meglenem svetu obveščevalcev, vohunov, prisluškovalcev in podobnih
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Torej; na Slovenskem imamo tri znane obveščevalne službe. Prva je civilna Sova, nato imamo vojaško Obveščevalno varnostno službo in seveda je tu še vseprisotna Udba. In zdaj bistveno vprašanje: kaj za vraga se dogaja znotraj slovenskih obveščevalnih struktur?
Na Sovi štrajkajo, vojaški obveščevalci menjavajo vodstvo, Udba pa se je združila z mafijo.
Lepo po vrsti. Kako lahko obveščevalci štrajkajo, je vprašanje za mesečno plačo …
Ker je Sova skrivnostna organizacija, ni javnosti o stavki znanega skoraj nič. Razen tega, da bo počasi že eno leto, kar traja. Vemo tudi, da gre za belo stavko, kjer uslužbenci opravljajo osnovne zadolžitve, tako da varnost države ne trpi.
Naslednje se moramo vprašati o osnovah obveščevalnega dela; obveščevalci, vohuni – “špiclji” po domače – v glavnem poslušajo in si zapisujejo. In nato obdelujejo slišano in zapisano. To počnejo, ko ne stavkajo; se pravi, ko je obseg njihovega dela neokrnjen.
Predvidevamo, da v času bele stavke opravljajo le del tega, najverjetneje samo poslušajo. Se pravi, da si ne zapisujejo in analizirajo. Služba, v katero hodiš in samo poslušaš, zna biti sicer dolgočasna …
Predvsem pa neha biti ekskluzivna in postane podobna devetdesetim odstotkom javnih služb, kjer uslužbenci v glavnem poslušajo.
Ob tem pa je kljub vsemu treba dati uslužbencem Sove dolžno priznanje, kajti njihova stavka je moralno čista. Vse ostale stavke, sploh tiste, ki jih pripravljajo za to jesen, temeljijo na izsiljevanju delodajalcev, tako da stavkajoči vzamejo za talca nič krivo javnost. Na Sovi se ne dogaja nič takega, saj javnost sploh ne ve, da stavka obstaja. Gre torej za razrešitev konflikta med delodajalcem in stavkajočim brez vpletanja tretje strani, kar se zdi moralno sprejemljivo.
Naprej … Vojaška varnostno-obveščevalna služba je menjala direktorja. Karel Erjavec, obrambni minister in krava vodnica slovenskega upokojenstva, je ugotovil, da dosedanji direktor izpolnjuje pogoje za upokojitev. In ga je zamenjal.
Zdaj pa veliko vprašanje: ali ga je zamenjal kot obrambni minister, ki mora delovati po črki zakona, ali ga je zamenjal kot predsednik upokojenske stranke, ki je tako dobila potencialnega člana, najverjetneje tudi volivca?
Kar je zanimivo, je dejstvo, da prihaja novi direktor vojaških obveščevalcev iz prej omenjene Sove. Ali se je naveličal tamkajšnje stavke, ali pa bo prinesel stavkovni val tudi v vojaško obveščevalno službo …
Potem imamo tu še Udbo. Najbolj skrivnostno od vseh obveščevalnih agencij. Podobna je dinozavru v tistem škotskem jezeru. Redko kdo je Udbo videl, vendar vsi vemo, da obstaja. Sploh zdaj, ko je povezana z mafijo v udbomafijo. Da udbaši obstajajo, je torej dejstvo in če je teritorialna obramba preživela petdeset let in dve državi, ju je preživela tudi Udba. Na tem mestu se moramo strinjati z voditeljem opozicije in nespornim strokovnjakom za udbomafijo Janezom Janšo, ki se je vprašal, kako so si lahko slovenski obveščevalci med seboj delili priznanja za tridesetletno uspešno delo, ko pa je naša država stara koma nekaj nad četrt stoletja.
Udba je kot tisti planeti, ki jih sicer ne vidimo, vemo pa, da obstajajo, ker nekaj moti krožnice vidnih nebesnih teles. Kot taka je Udba najbolj uspešna obveščevalna agencija na Slovenskem in bi si jo ostali dve, ki sta v razsulu, morali vzeti za zgled.
Obdelali smo teoretične osnove, zdaj pa k praktikumu. Čemu je vohunjenje na Slovenskem tako bedno? Naše obveščevalce ves čas nekje odkrivajo, zaupni podatki ne kapljajo, temveč odtekajo z močjo spomladanske Savice, kadri se menjavajo, parlamentarne komisije preiskujejo, špiclji stavkajo in podobno. Državljani sicer ne vemo, ali naj bomo zaradi razkroja obveščevalnih služb veseli ali žalostni, je pa dejstvo, da so naše obveščevalne agencije organizacijsko in storilnostno nekje med RTV-jem in Slovenskimi železnicami. Čemu torej ne moremo izobraziti kolikor toliko dostojne obveščevalne srenje?
Za odgovor se moramo potopiti do same srčike naroda. V Sloveniji vemo vsi vse o vseh. Kar je za vohunjenje slabo. Še več; v Sloveniji si celo želimo, da o nas vsi ostali vse vedo. O nas samih in tudi o naši družini, dejavnostih, službi, podjetju. Ne le, da vse to počnemo – povedano tudi analiziramo, čemur se strokovno reče opravljanje. In kot da to še ne bi bilo dovolj, si Slovenci želimo, da o nas vse izve tudi tujina … “Izvedela bo Evropa,” je najpogostejša grožnja sodobnih tožibab.
In tako so obveščevalci omejeni oziroma jim je skakanje iz helikopterja, sedenje na podstrešju z daljnogledom, postavanje po vogalih, večerja v dragi restavraciji in osvajanje lepotic prihranjeno. Stavka gor ali dol, vse, kar mora obveščevalec storiti, je odpreti račun na socialnih omrežjih. Ali pa oditi na kavo in poslušati. Kajti to večinsko počnemo Slovenci. Ko smo notri, visimo na računalniku, ko smo zunaj, pijemo kavo … Facebook in kava sta slovenski obveščevalni eldorado in v deželi brez skrivnosti je od skrivnosti izjemno težko živeti.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Neveljaven email naslov