Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Danes pa nekaj o meglenem svetu obveščevalcev, vohunov, prisluškovalcev in podobnih
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Torej; na Slovenskem imamo tri znane obveščevalne službe. Prva je civilna Sova, nato imamo vojaško Obveščevalno varnostno službo in seveda je tu še vseprisotna Udba. In zdaj bistveno vprašanje: kaj za vraga se dogaja znotraj slovenskih obveščevalnih struktur?
Na Sovi štrajkajo, vojaški obveščevalci menjavajo vodstvo, Udba pa se je združila z mafijo.
Lepo po vrsti. Kako lahko obveščevalci štrajkajo, je vprašanje za mesečno plačo …
Ker je Sova skrivnostna organizacija, ni javnosti o stavki znanega skoraj nič. Razen tega, da bo počasi že eno leto, kar traja. Vemo tudi, da gre za belo stavko, kjer uslužbenci opravljajo osnovne zadolžitve, tako da varnost države ne trpi.
Naslednje se moramo vprašati o osnovah obveščevalnega dela; obveščevalci, vohuni – “špiclji” po domače – v glavnem poslušajo in si zapisujejo. In nato obdelujejo slišano in zapisano. To počnejo, ko ne stavkajo; se pravi, ko je obseg njihovega dela neokrnjen.
Predvidevamo, da v času bele stavke opravljajo le del tega, najverjetneje samo poslušajo. Se pravi, da si ne zapisujejo in analizirajo. Služba, v katero hodiš in samo poslušaš, zna biti sicer dolgočasna …
Predvsem pa neha biti ekskluzivna in postane podobna devetdesetim odstotkom javnih služb, kjer uslužbenci v glavnem poslušajo.
Ob tem pa je kljub vsemu treba dati uslužbencem Sove dolžno priznanje, kajti njihova stavka je moralno čista. Vse ostale stavke, sploh tiste, ki jih pripravljajo za to jesen, temeljijo na izsiljevanju delodajalcev, tako da stavkajoči vzamejo za talca nič krivo javnost. Na Sovi se ne dogaja nič takega, saj javnost sploh ne ve, da stavka obstaja. Gre torej za razrešitev konflikta med delodajalcem in stavkajočim brez vpletanja tretje strani, kar se zdi moralno sprejemljivo.
Naprej … Vojaška varnostno-obveščevalna služba je menjala direktorja. Karel Erjavec, obrambni minister in krava vodnica slovenskega upokojenstva, je ugotovil, da dosedanji direktor izpolnjuje pogoje za upokojitev. In ga je zamenjal.
Zdaj pa veliko vprašanje: ali ga je zamenjal kot obrambni minister, ki mora delovati po črki zakona, ali ga je zamenjal kot predsednik upokojenske stranke, ki je tako dobila potencialnega člana, najverjetneje tudi volivca?
Kar je zanimivo, je dejstvo, da prihaja novi direktor vojaških obveščevalcev iz prej omenjene Sove. Ali se je naveličal tamkajšnje stavke, ali pa bo prinesel stavkovni val tudi v vojaško obveščevalno službo …
Potem imamo tu še Udbo. Najbolj skrivnostno od vseh obveščevalnih agencij. Podobna je dinozavru v tistem škotskem jezeru. Redko kdo je Udbo videl, vendar vsi vemo, da obstaja. Sploh zdaj, ko je povezana z mafijo v udbomafijo. Da udbaši obstajajo, je torej dejstvo in če je teritorialna obramba preživela petdeset let in dve državi, ju je preživela tudi Udba. Na tem mestu se moramo strinjati z voditeljem opozicije in nespornim strokovnjakom za udbomafijo Janezom Janšo, ki se je vprašal, kako so si lahko slovenski obveščevalci med seboj delili priznanja za tridesetletno uspešno delo, ko pa je naša država stara koma nekaj nad četrt stoletja.
Udba je kot tisti planeti, ki jih sicer ne vidimo, vemo pa, da obstajajo, ker nekaj moti krožnice vidnih nebesnih teles. Kot taka je Udba najbolj uspešna obveščevalna agencija na Slovenskem in bi si jo ostali dve, ki sta v razsulu, morali vzeti za zgled.
Obdelali smo teoretične osnove, zdaj pa k praktikumu. Čemu je vohunjenje na Slovenskem tako bedno? Naše obveščevalce ves čas nekje odkrivajo, zaupni podatki ne kapljajo, temveč odtekajo z močjo spomladanske Savice, kadri se menjavajo, parlamentarne komisije preiskujejo, špiclji stavkajo in podobno. Državljani sicer ne vemo, ali naj bomo zaradi razkroja obveščevalnih služb veseli ali žalostni, je pa dejstvo, da so naše obveščevalne agencije organizacijsko in storilnostno nekje med RTV-jem in Slovenskimi železnicami. Čemu torej ne moremo izobraziti kolikor toliko dostojne obveščevalne srenje?
Za odgovor se moramo potopiti do same srčike naroda. V Sloveniji vemo vsi vse o vseh. Kar je za vohunjenje slabo. Še več; v Sloveniji si celo želimo, da o nas vsi ostali vse vedo. O nas samih in tudi o naši družini, dejavnostih, službi, podjetju. Ne le, da vse to počnemo – povedano tudi analiziramo, čemur se strokovno reče opravljanje. In kot da to še ne bi bilo dovolj, si Slovenci želimo, da o nas vse izve tudi tujina … “Izvedela bo Evropa,” je najpogostejša grožnja sodobnih tožibab.
In tako so obveščevalci omejeni oziroma jim je skakanje iz helikopterja, sedenje na podstrešju z daljnogledom, postavanje po vogalih, večerja v dragi restavraciji in osvajanje lepotic prihranjeno. Stavka gor ali dol, vse, kar mora obveščevalec storiti, je odpreti račun na socialnih omrežjih. Ali pa oditi na kavo in poslušati. Kajti to večinsko počnemo Slovenci. Ko smo notri, visimo na računalniku, ko smo zunaj, pijemo kavo … Facebook in kava sta slovenski obveščevalni eldorado in v deželi brez skrivnosti je od skrivnosti izjemno težko živeti.
747 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Danes pa nekaj o meglenem svetu obveščevalcev, vohunov, prisluškovalcev in podobnih
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Torej; na Slovenskem imamo tri znane obveščevalne službe. Prva je civilna Sova, nato imamo vojaško Obveščevalno varnostno službo in seveda je tu še vseprisotna Udba. In zdaj bistveno vprašanje: kaj za vraga se dogaja znotraj slovenskih obveščevalnih struktur?
Na Sovi štrajkajo, vojaški obveščevalci menjavajo vodstvo, Udba pa se je združila z mafijo.
Lepo po vrsti. Kako lahko obveščevalci štrajkajo, je vprašanje za mesečno plačo …
Ker je Sova skrivnostna organizacija, ni javnosti o stavki znanega skoraj nič. Razen tega, da bo počasi že eno leto, kar traja. Vemo tudi, da gre za belo stavko, kjer uslužbenci opravljajo osnovne zadolžitve, tako da varnost države ne trpi.
Naslednje se moramo vprašati o osnovah obveščevalnega dela; obveščevalci, vohuni – “špiclji” po domače – v glavnem poslušajo in si zapisujejo. In nato obdelujejo slišano in zapisano. To počnejo, ko ne stavkajo; se pravi, ko je obseg njihovega dela neokrnjen.
Predvidevamo, da v času bele stavke opravljajo le del tega, najverjetneje samo poslušajo. Se pravi, da si ne zapisujejo in analizirajo. Služba, v katero hodiš in samo poslušaš, zna biti sicer dolgočasna …
Predvsem pa neha biti ekskluzivna in postane podobna devetdesetim odstotkom javnih služb, kjer uslužbenci v glavnem poslušajo.
Ob tem pa je kljub vsemu treba dati uslužbencem Sove dolžno priznanje, kajti njihova stavka je moralno čista. Vse ostale stavke, sploh tiste, ki jih pripravljajo za to jesen, temeljijo na izsiljevanju delodajalcev, tako da stavkajoči vzamejo za talca nič krivo javnost. Na Sovi se ne dogaja nič takega, saj javnost sploh ne ve, da stavka obstaja. Gre torej za razrešitev konflikta med delodajalcem in stavkajočim brez vpletanja tretje strani, kar se zdi moralno sprejemljivo.
Naprej … Vojaška varnostno-obveščevalna služba je menjala direktorja. Karel Erjavec, obrambni minister in krava vodnica slovenskega upokojenstva, je ugotovil, da dosedanji direktor izpolnjuje pogoje za upokojitev. In ga je zamenjal.
Zdaj pa veliko vprašanje: ali ga je zamenjal kot obrambni minister, ki mora delovati po črki zakona, ali ga je zamenjal kot predsednik upokojenske stranke, ki je tako dobila potencialnega člana, najverjetneje tudi volivca?
Kar je zanimivo, je dejstvo, da prihaja novi direktor vojaških obveščevalcev iz prej omenjene Sove. Ali se je naveličal tamkajšnje stavke, ali pa bo prinesel stavkovni val tudi v vojaško obveščevalno službo …
Potem imamo tu še Udbo. Najbolj skrivnostno od vseh obveščevalnih agencij. Podobna je dinozavru v tistem škotskem jezeru. Redko kdo je Udbo videl, vendar vsi vemo, da obstaja. Sploh zdaj, ko je povezana z mafijo v udbomafijo. Da udbaši obstajajo, je torej dejstvo in če je teritorialna obramba preživela petdeset let in dve državi, ju je preživela tudi Udba. Na tem mestu se moramo strinjati z voditeljem opozicije in nespornim strokovnjakom za udbomafijo Janezom Janšo, ki se je vprašal, kako so si lahko slovenski obveščevalci med seboj delili priznanja za tridesetletno uspešno delo, ko pa je naša država stara koma nekaj nad četrt stoletja.
Udba je kot tisti planeti, ki jih sicer ne vidimo, vemo pa, da obstajajo, ker nekaj moti krožnice vidnih nebesnih teles. Kot taka je Udba najbolj uspešna obveščevalna agencija na Slovenskem in bi si jo ostali dve, ki sta v razsulu, morali vzeti za zgled.
Obdelali smo teoretične osnove, zdaj pa k praktikumu. Čemu je vohunjenje na Slovenskem tako bedno? Naše obveščevalce ves čas nekje odkrivajo, zaupni podatki ne kapljajo, temveč odtekajo z močjo spomladanske Savice, kadri se menjavajo, parlamentarne komisije preiskujejo, špiclji stavkajo in podobno. Državljani sicer ne vemo, ali naj bomo zaradi razkroja obveščevalnih služb veseli ali žalostni, je pa dejstvo, da so naše obveščevalne agencije organizacijsko in storilnostno nekje med RTV-jem in Slovenskimi železnicami. Čemu torej ne moremo izobraziti kolikor toliko dostojne obveščevalne srenje?
Za odgovor se moramo potopiti do same srčike naroda. V Sloveniji vemo vsi vse o vseh. Kar je za vohunjenje slabo. Še več; v Sloveniji si celo želimo, da o nas vsi ostali vse vedo. O nas samih in tudi o naši družini, dejavnostih, službi, podjetju. Ne le, da vse to počnemo – povedano tudi analiziramo, čemur se strokovno reče opravljanje. In kot da to še ne bi bilo dovolj, si Slovenci želimo, da o nas vse izve tudi tujina … “Izvedela bo Evropa,” je najpogostejša grožnja sodobnih tožibab.
In tako so obveščevalci omejeni oziroma jim je skakanje iz helikopterja, sedenje na podstrešju z daljnogledom, postavanje po vogalih, večerja v dragi restavraciji in osvajanje lepotic prihranjeno. Stavka gor ali dol, vse, kar mora obveščevalec storiti, je odpreti račun na socialnih omrežjih. Ali pa oditi na kavo in poslušati. Kajti to večinsko počnemo Slovenci. Ko smo notri, visimo na računalniku, ko smo zunaj, pijemo kavo … Facebook in kava sta slovenski obveščevalni eldorado in v deželi brez skrivnosti je od skrivnosti izjemno težko živeti.
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
Neveljaven email naslov