Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Danes pa nekaj o meglenem svetu obveščevalcev, vohunov, prisluškovalcev in podobnih
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Torej; na Slovenskem imamo tri znane obveščevalne službe. Prva je civilna Sova, nato imamo vojaško Obveščevalno varnostno službo in seveda je tu še vseprisotna Udba. In zdaj bistveno vprašanje: kaj za vraga se dogaja znotraj slovenskih obveščevalnih struktur?
Na Sovi štrajkajo, vojaški obveščevalci menjavajo vodstvo, Udba pa se je združila z mafijo.
Lepo po vrsti. Kako lahko obveščevalci štrajkajo, je vprašanje za mesečno plačo …
Ker je Sova skrivnostna organizacija, ni javnosti o stavki znanega skoraj nič. Razen tega, da bo počasi že eno leto, kar traja. Vemo tudi, da gre za belo stavko, kjer uslužbenci opravljajo osnovne zadolžitve, tako da varnost države ne trpi.
Naslednje se moramo vprašati o osnovah obveščevalnega dela; obveščevalci, vohuni – “špiclji” po domače – v glavnem poslušajo in si zapisujejo. In nato obdelujejo slišano in zapisano. To počnejo, ko ne stavkajo; se pravi, ko je obseg njihovega dela neokrnjen.
Predvidevamo, da v času bele stavke opravljajo le del tega, najverjetneje samo poslušajo. Se pravi, da si ne zapisujejo in analizirajo. Služba, v katero hodiš in samo poslušaš, zna biti sicer dolgočasna …
Predvsem pa neha biti ekskluzivna in postane podobna devetdesetim odstotkom javnih služb, kjer uslužbenci v glavnem poslušajo.
Ob tem pa je kljub vsemu treba dati uslužbencem Sove dolžno priznanje, kajti njihova stavka je moralno čista. Vse ostale stavke, sploh tiste, ki jih pripravljajo za to jesen, temeljijo na izsiljevanju delodajalcev, tako da stavkajoči vzamejo za talca nič krivo javnost. Na Sovi se ne dogaja nič takega, saj javnost sploh ne ve, da stavka obstaja. Gre torej za razrešitev konflikta med delodajalcem in stavkajočim brez vpletanja tretje strani, kar se zdi moralno sprejemljivo.
Naprej … Vojaška varnostno-obveščevalna služba je menjala direktorja. Karel Erjavec, obrambni minister in krava vodnica slovenskega upokojenstva, je ugotovil, da dosedanji direktor izpolnjuje pogoje za upokojitev. In ga je zamenjal.
Zdaj pa veliko vprašanje: ali ga je zamenjal kot obrambni minister, ki mora delovati po črki zakona, ali ga je zamenjal kot predsednik upokojenske stranke, ki je tako dobila potencialnega člana, najverjetneje tudi volivca?
Kar je zanimivo, je dejstvo, da prihaja novi direktor vojaških obveščevalcev iz prej omenjene Sove. Ali se je naveličal tamkajšnje stavke, ali pa bo prinesel stavkovni val tudi v vojaško obveščevalno službo …
Potem imamo tu še Udbo. Najbolj skrivnostno od vseh obveščevalnih agencij. Podobna je dinozavru v tistem škotskem jezeru. Redko kdo je Udbo videl, vendar vsi vemo, da obstaja. Sploh zdaj, ko je povezana z mafijo v udbomafijo. Da udbaši obstajajo, je torej dejstvo in če je teritorialna obramba preživela petdeset let in dve državi, ju je preživela tudi Udba. Na tem mestu se moramo strinjati z voditeljem opozicije in nespornim strokovnjakom za udbomafijo Janezom Janšo, ki se je vprašal, kako so si lahko slovenski obveščevalci med seboj delili priznanja za tridesetletno uspešno delo, ko pa je naša država stara koma nekaj nad četrt stoletja.
Udba je kot tisti planeti, ki jih sicer ne vidimo, vemo pa, da obstajajo, ker nekaj moti krožnice vidnih nebesnih teles. Kot taka je Udba najbolj uspešna obveščevalna agencija na Slovenskem in bi si jo ostali dve, ki sta v razsulu, morali vzeti za zgled.
Obdelali smo teoretične osnove, zdaj pa k praktikumu. Čemu je vohunjenje na Slovenskem tako bedno? Naše obveščevalce ves čas nekje odkrivajo, zaupni podatki ne kapljajo, temveč odtekajo z močjo spomladanske Savice, kadri se menjavajo, parlamentarne komisije preiskujejo, špiclji stavkajo in podobno. Državljani sicer ne vemo, ali naj bomo zaradi razkroja obveščevalnih služb veseli ali žalostni, je pa dejstvo, da so naše obveščevalne agencije organizacijsko in storilnostno nekje med RTV-jem in Slovenskimi železnicami. Čemu torej ne moremo izobraziti kolikor toliko dostojne obveščevalne srenje?
Za odgovor se moramo potopiti do same srčike naroda. V Sloveniji vemo vsi vse o vseh. Kar je za vohunjenje slabo. Še več; v Sloveniji si celo želimo, da o nas vsi ostali vse vedo. O nas samih in tudi o naši družini, dejavnostih, službi, podjetju. Ne le, da vse to počnemo – povedano tudi analiziramo, čemur se strokovno reče opravljanje. In kot da to še ne bi bilo dovolj, si Slovenci želimo, da o nas vse izve tudi tujina … “Izvedela bo Evropa,” je najpogostejša grožnja sodobnih tožibab.
In tako so obveščevalci omejeni oziroma jim je skakanje iz helikopterja, sedenje na podstrešju z daljnogledom, postavanje po vogalih, večerja v dragi restavraciji in osvajanje lepotic prihranjeno. Stavka gor ali dol, vse, kar mora obveščevalec storiti, je odpreti račun na socialnih omrežjih. Ali pa oditi na kavo in poslušati. Kajti to večinsko počnemo Slovenci. Ko smo notri, visimo na računalniku, ko smo zunaj, pijemo kavo … Facebook in kava sta slovenski obveščevalni eldorado in v deželi brez skrivnosti je od skrivnosti izjemno težko živeti.
746 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Danes pa nekaj o meglenem svetu obveščevalcev, vohunov, prisluškovalcev in podobnih
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Torej; na Slovenskem imamo tri znane obveščevalne službe. Prva je civilna Sova, nato imamo vojaško Obveščevalno varnostno službo in seveda je tu še vseprisotna Udba. In zdaj bistveno vprašanje: kaj za vraga se dogaja znotraj slovenskih obveščevalnih struktur?
Na Sovi štrajkajo, vojaški obveščevalci menjavajo vodstvo, Udba pa se je združila z mafijo.
Lepo po vrsti. Kako lahko obveščevalci štrajkajo, je vprašanje za mesečno plačo …
Ker je Sova skrivnostna organizacija, ni javnosti o stavki znanega skoraj nič. Razen tega, da bo počasi že eno leto, kar traja. Vemo tudi, da gre za belo stavko, kjer uslužbenci opravljajo osnovne zadolžitve, tako da varnost države ne trpi.
Naslednje se moramo vprašati o osnovah obveščevalnega dela; obveščevalci, vohuni – “špiclji” po domače – v glavnem poslušajo in si zapisujejo. In nato obdelujejo slišano in zapisano. To počnejo, ko ne stavkajo; se pravi, ko je obseg njihovega dela neokrnjen.
Predvidevamo, da v času bele stavke opravljajo le del tega, najverjetneje samo poslušajo. Se pravi, da si ne zapisujejo in analizirajo. Služba, v katero hodiš in samo poslušaš, zna biti sicer dolgočasna …
Predvsem pa neha biti ekskluzivna in postane podobna devetdesetim odstotkom javnih služb, kjer uslužbenci v glavnem poslušajo.
Ob tem pa je kljub vsemu treba dati uslužbencem Sove dolžno priznanje, kajti njihova stavka je moralno čista. Vse ostale stavke, sploh tiste, ki jih pripravljajo za to jesen, temeljijo na izsiljevanju delodajalcev, tako da stavkajoči vzamejo za talca nič krivo javnost. Na Sovi se ne dogaja nič takega, saj javnost sploh ne ve, da stavka obstaja. Gre torej za razrešitev konflikta med delodajalcem in stavkajočim brez vpletanja tretje strani, kar se zdi moralno sprejemljivo.
Naprej … Vojaška varnostno-obveščevalna služba je menjala direktorja. Karel Erjavec, obrambni minister in krava vodnica slovenskega upokojenstva, je ugotovil, da dosedanji direktor izpolnjuje pogoje za upokojitev. In ga je zamenjal.
Zdaj pa veliko vprašanje: ali ga je zamenjal kot obrambni minister, ki mora delovati po črki zakona, ali ga je zamenjal kot predsednik upokojenske stranke, ki je tako dobila potencialnega člana, najverjetneje tudi volivca?
Kar je zanimivo, je dejstvo, da prihaja novi direktor vojaških obveščevalcev iz prej omenjene Sove. Ali se je naveličal tamkajšnje stavke, ali pa bo prinesel stavkovni val tudi v vojaško obveščevalno službo …
Potem imamo tu še Udbo. Najbolj skrivnostno od vseh obveščevalnih agencij. Podobna je dinozavru v tistem škotskem jezeru. Redko kdo je Udbo videl, vendar vsi vemo, da obstaja. Sploh zdaj, ko je povezana z mafijo v udbomafijo. Da udbaši obstajajo, je torej dejstvo in če je teritorialna obramba preživela petdeset let in dve državi, ju je preživela tudi Udba. Na tem mestu se moramo strinjati z voditeljem opozicije in nespornim strokovnjakom za udbomafijo Janezom Janšo, ki se je vprašal, kako so si lahko slovenski obveščevalci med seboj delili priznanja za tridesetletno uspešno delo, ko pa je naša država stara koma nekaj nad četrt stoletja.
Udba je kot tisti planeti, ki jih sicer ne vidimo, vemo pa, da obstajajo, ker nekaj moti krožnice vidnih nebesnih teles. Kot taka je Udba najbolj uspešna obveščevalna agencija na Slovenskem in bi si jo ostali dve, ki sta v razsulu, morali vzeti za zgled.
Obdelali smo teoretične osnove, zdaj pa k praktikumu. Čemu je vohunjenje na Slovenskem tako bedno? Naše obveščevalce ves čas nekje odkrivajo, zaupni podatki ne kapljajo, temveč odtekajo z močjo spomladanske Savice, kadri se menjavajo, parlamentarne komisije preiskujejo, špiclji stavkajo in podobno. Državljani sicer ne vemo, ali naj bomo zaradi razkroja obveščevalnih služb veseli ali žalostni, je pa dejstvo, da so naše obveščevalne agencije organizacijsko in storilnostno nekje med RTV-jem in Slovenskimi železnicami. Čemu torej ne moremo izobraziti kolikor toliko dostojne obveščevalne srenje?
Za odgovor se moramo potopiti do same srčike naroda. V Sloveniji vemo vsi vse o vseh. Kar je za vohunjenje slabo. Še več; v Sloveniji si celo želimo, da o nas vsi ostali vse vedo. O nas samih in tudi o naši družini, dejavnostih, službi, podjetju. Ne le, da vse to počnemo – povedano tudi analiziramo, čemur se strokovno reče opravljanje. In kot da to še ne bi bilo dovolj, si Slovenci želimo, da o nas vse izve tudi tujina … “Izvedela bo Evropa,” je najpogostejša grožnja sodobnih tožibab.
In tako so obveščevalci omejeni oziroma jim je skakanje iz helikopterja, sedenje na podstrešju z daljnogledom, postavanje po vogalih, večerja v dragi restavraciji in osvajanje lepotic prihranjeno. Stavka gor ali dol, vse, kar mora obveščevalec storiti, je odpreti račun na socialnih omrežjih. Ali pa oditi na kavo in poslušati. Kajti to večinsko počnemo Slovenci. Ko smo notri, visimo na računalniku, ko smo zunaj, pijemo kavo … Facebook in kava sta slovenski obveščevalni eldorado in v deželi brez skrivnosti je od skrivnosti izjemno težko živeti.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Neveljaven email naslov