Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran.
Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice.
Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran
Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice.
Odziv javnosti je predvidljivo smešen. Pol javnosti predsedniku vlade ploska, pol javnosti pa ga opozarja, naj se ne igra s svobodo govora. In še bolj smešno: ena novinarska organizacija mu je čestitala, druga novinarska organizacija se je zgražala.
Med običajno dnevno solato si slehernik z novico ne zna kaj dosti pomagati – zato radi priskočimo na pomoč in razložimo daljnosežne premierjeve ideje. Ker vemo, kaj je Šarec rekel, bomo v današnji oddaji razkrili, česa ni rekel. Pa bi moral.
Slovenski mediji živijo od oglasov. Z izjemo medija, ki ga poslušate; ta v glavnem živi od vašega velikodušnega prispevka, ves ostali slovenski medijski prostor pa napajajo oglasi. Brez oglaševanja slovenskega medijskega prostora ne bi bilo. Ali pa bi bil omejen na dimne signale, govorice in poštne golobe. In ker je medijev v Sloveniji nenavadno veliko, podjetij, željnih oglaševanja, pa primerno manj, pomeni, da umik kateregakoli oglaševalca iz medija ta medij potisne na rob preživetja. Mediji že tako ali tako poslujejo na viti minimi. Največkrat to pomeni, da ne plačujejo novinarjev, ali ne poravnavajo avtorskih pravic ali so dolžni tiskarnam, ali imajo zastarelo opremo. Ker medijev brez oglasov ni, oglasi brez medijev pa zlahka so in celo dosežejo svoj namen, lahko realist vzklikne: “Kako primerno!” Če se namreč državna podjetja umaknejo iz medijev, ki širijo nestrpnost, to posledično pomeni smrt teh medijev. Dve muhi na en mah. In prav zato sta ena novinarska organizacija in del medijskih strokovnjakov premiera pozvali, da naj poziv umakne. Kajti na koncu dneva ne gre za nestrpnost in njeno širjenje, temveč gre za denar.
Naprej; na prvi pogled se zdi logično, čemu je predsednik vlade k bojkotu oglaševanja pozval samo podjetja, ki so v državni lasti oziroma ima država v njih pomemben lastniški delež. Nad njimi ima kot premier vsaj teoretično jurisdikcijo, akoravno je posebej poudaril, da ni njegov namen vpletati se v poslovne odločitve gospodarskih subjektov. Dobro. Kaj pa podjetja, v katerih država nima lastniškega deleža? Kaj pa povsem zasebna podjetja? Pa tuje multinacionalke, ki oglašujejo v medijih, ki širijo nestrpnost?
Premier o njih ne govori, ker Republika Slovenija v njih nima lastniških deležev, ki torej določajo tudi etično delovanje posameznega podjetja. Bi lahko torej premislek o oglaševanju veljal za lansko Gorenje, za letošnje pa ne več?
Tudi zasebna ali tuja podjetja delujejo znotraj pravnega reda Republike Slovenije in če velja za vsa podjetja, ne glede na lastniško strukturo, enaka davčna politika, kako naj potem ne velja isti moralni kodeks? Kajti prav za to gre pri sovražnem govoru … Šarčev poziv pa nerodno povezuje državno lastništvo z občečloveškimi ali etičnimi načeli, če hočete. Ta pa so univerzalna in naj bi veljala za vse, ne le za tiste z državnim lastniškim deležem napolnjene oglaševalce.
Naprej: poziv je podoben onemu triku, ki so se ga šle, ali pa se ga še grejo, učiteljice v nižjih razredih osnovne šole. Okarajo ves razred, potem pa na koncu dodajo: “Tisti, ki je kriv, se bo že sam prepoznal!” Se pravi, da premier ni nedvoumno navedel, kateri so mediji, ki tolerirajo sovražni govor ali ga celo vzpodbujajo, kateri mediji širijo nestrpnost in v katerih uredništvih izpod nakovala prihajajo lažne novice. Je računal, da se bodo ti mediji že sami prepoznali, oziroma jih bo prepoznala javnost, oziroma jih bodo prepoznali državni oglaševalci in posledično nehali oglaševati v njih?
Ampak to se ne bo zgodilo. Medij, ki se ukvarja s to raboto, nima zavedanja o samem sebi. Saj se novinar v takšnem mediju zjutraj ne zbudi, popije kavo, po stereotipu o slovenskih novinarjih rukne kratkega in se spravi v redakcijo širit sovražni govor in natipkat 3000 znakov norme lažnih novic. Ne, ti ljudje verjamejo v svoje delo, v svoje novinarsko poslanstvo in v svoj medijski kredo, prav tako kot v vse to verjamemo vsi ostali medijski ustvarjalci. To, kar premier razume kot naklep, je pravzaprav široko razširjen in sprevržen pogled na svet. Ki ni medijski eksces, temveč je proces tako z ustvarjalci medijskih vsebin, kot tudi z odjemalci teh vsebin. In teh odjemalcev ni malo. Če torej hoče (samo kot primer) Telekom oglaševati svojo novo storitev, se bo z odpovedjo oglaševanja v nestrpnih medijih odpovedal doseganju več sto tisoč potencialnih kupcev. Ti so mogoče res nestrpni in gojijo skrajne politične nazore, a telefonirajo pa še kako radi! Posledično bo Telekom z izgubo kupcev prikazal manjši dobiček, Republika Slovenija kot lastnik bo ob zaključnem poročilu dvignila obrv, Šarca bomo dali na tnalo – in če sledimo tej logiki, je s pozivom pljunil v lastno skledo.
Naprej: do dneva današnjega smo menili, da sta nestrpnost in sovražni govor pri nas regulirana. Na spletu, v klasičnih medijih, v javnosti, v parlamentu so za ta pritlehni pojav zadolženi regulatorji, pogosto organi pregona in sodstvo. Kako opravljajo svoje delo, je drugo vprašanje; kot medklic lahko le prišepnemo, da ga opravljajo slabo. Ker sovražni govor se pri nas počuti kot gobani v deževnem avgustu. Ampak ker imamo regulatorje sovražnega govora vsaj na papirju, ni nobene dejanske potrebe, da bi ga moral regulirati Telekom. Telekom naj vlači kable po slovenskem podeželju, policija in sodišče pa naj preganjata izgovorjene ali zapisane pritlehnosti.
Do konca in naprej.
Z lažnim govorom in nestrpnostjo smo opravili, končajmo torej z lažnimi novicami. Ta oblika sporočanja je postala popularna in znana z ameriškim predsednikom in je podobna tistemu reku o strahu. Od zunaj ga nič ni, znotraj je pa votel. Kaj “lažna novica” sploh pomeni? Če berete normalen medij, nimate praktično nobene možnosti, da nanjo naletite. Če pa se spuščate v greznico zakotnih medijev in socialnih omrežij, ste za prežvečeno odgovorni sami.
In še nekaj; velik del oglaševanja, tudi tistega od državnih podjetij, je tako neumen, da bi ga lahko mirno pripisali lažnim novicam. Kot je znano, so oglaševalci odlično plačani in ker so pogosto preveč brihtni za splošno občinstvo, so sodobni oglasi nerazumljivi ali vsaj zavajajoči. Povedano drugače: izdelki ali storitve, ki jih oglašujejo, se nato v praksi pogosto ne izkažejo za takšne, kot so bili oglaševani. Se pravi, da so najpogostejše lažne novice v naših medijih oglasi sami in tako pridemo do velikega zapleta na teoretskem polju: Kako naj z lažnimi novicami v medijih vplivamo na umik lažnih novic iz medijev?
748 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran.
Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice.
Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran
Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice.
Odziv javnosti je predvidljivo smešen. Pol javnosti predsedniku vlade ploska, pol javnosti pa ga opozarja, naj se ne igra s svobodo govora. In še bolj smešno: ena novinarska organizacija mu je čestitala, druga novinarska organizacija se je zgražala.
Med običajno dnevno solato si slehernik z novico ne zna kaj dosti pomagati – zato radi priskočimo na pomoč in razložimo daljnosežne premierjeve ideje. Ker vemo, kaj je Šarec rekel, bomo v današnji oddaji razkrili, česa ni rekel. Pa bi moral.
Slovenski mediji živijo od oglasov. Z izjemo medija, ki ga poslušate; ta v glavnem živi od vašega velikodušnega prispevka, ves ostali slovenski medijski prostor pa napajajo oglasi. Brez oglaševanja slovenskega medijskega prostora ne bi bilo. Ali pa bi bil omejen na dimne signale, govorice in poštne golobe. In ker je medijev v Sloveniji nenavadno veliko, podjetij, željnih oglaševanja, pa primerno manj, pomeni, da umik kateregakoli oglaševalca iz medija ta medij potisne na rob preživetja. Mediji že tako ali tako poslujejo na viti minimi. Največkrat to pomeni, da ne plačujejo novinarjev, ali ne poravnavajo avtorskih pravic ali so dolžni tiskarnam, ali imajo zastarelo opremo. Ker medijev brez oglasov ni, oglasi brez medijev pa zlahka so in celo dosežejo svoj namen, lahko realist vzklikne: “Kako primerno!” Če se namreč državna podjetja umaknejo iz medijev, ki širijo nestrpnost, to posledično pomeni smrt teh medijev. Dve muhi na en mah. In prav zato sta ena novinarska organizacija in del medijskih strokovnjakov premiera pozvali, da naj poziv umakne. Kajti na koncu dneva ne gre za nestrpnost in njeno širjenje, temveč gre za denar.
Naprej; na prvi pogled se zdi logično, čemu je predsednik vlade k bojkotu oglaševanja pozval samo podjetja, ki so v državni lasti oziroma ima država v njih pomemben lastniški delež. Nad njimi ima kot premier vsaj teoretično jurisdikcijo, akoravno je posebej poudaril, da ni njegov namen vpletati se v poslovne odločitve gospodarskih subjektov. Dobro. Kaj pa podjetja, v katerih država nima lastniškega deleža? Kaj pa povsem zasebna podjetja? Pa tuje multinacionalke, ki oglašujejo v medijih, ki širijo nestrpnost?
Premier o njih ne govori, ker Republika Slovenija v njih nima lastniških deležev, ki torej določajo tudi etično delovanje posameznega podjetja. Bi lahko torej premislek o oglaševanju veljal za lansko Gorenje, za letošnje pa ne več?
Tudi zasebna ali tuja podjetja delujejo znotraj pravnega reda Republike Slovenije in če velja za vsa podjetja, ne glede na lastniško strukturo, enaka davčna politika, kako naj potem ne velja isti moralni kodeks? Kajti prav za to gre pri sovražnem govoru … Šarčev poziv pa nerodno povezuje državno lastništvo z občečloveškimi ali etičnimi načeli, če hočete. Ta pa so univerzalna in naj bi veljala za vse, ne le za tiste z državnim lastniškim deležem napolnjene oglaševalce.
Naprej: poziv je podoben onemu triku, ki so se ga šle, ali pa se ga še grejo, učiteljice v nižjih razredih osnovne šole. Okarajo ves razred, potem pa na koncu dodajo: “Tisti, ki je kriv, se bo že sam prepoznal!” Se pravi, da premier ni nedvoumno navedel, kateri so mediji, ki tolerirajo sovražni govor ali ga celo vzpodbujajo, kateri mediji širijo nestrpnost in v katerih uredništvih izpod nakovala prihajajo lažne novice. Je računal, da se bodo ti mediji že sami prepoznali, oziroma jih bo prepoznala javnost, oziroma jih bodo prepoznali državni oglaševalci in posledično nehali oglaševati v njih?
Ampak to se ne bo zgodilo. Medij, ki se ukvarja s to raboto, nima zavedanja o samem sebi. Saj se novinar v takšnem mediju zjutraj ne zbudi, popije kavo, po stereotipu o slovenskih novinarjih rukne kratkega in se spravi v redakcijo širit sovražni govor in natipkat 3000 znakov norme lažnih novic. Ne, ti ljudje verjamejo v svoje delo, v svoje novinarsko poslanstvo in v svoj medijski kredo, prav tako kot v vse to verjamemo vsi ostali medijski ustvarjalci. To, kar premier razume kot naklep, je pravzaprav široko razširjen in sprevržen pogled na svet. Ki ni medijski eksces, temveč je proces tako z ustvarjalci medijskih vsebin, kot tudi z odjemalci teh vsebin. In teh odjemalcev ni malo. Če torej hoče (samo kot primer) Telekom oglaševati svojo novo storitev, se bo z odpovedjo oglaševanja v nestrpnih medijih odpovedal doseganju več sto tisoč potencialnih kupcev. Ti so mogoče res nestrpni in gojijo skrajne politične nazore, a telefonirajo pa še kako radi! Posledično bo Telekom z izgubo kupcev prikazal manjši dobiček, Republika Slovenija kot lastnik bo ob zaključnem poročilu dvignila obrv, Šarca bomo dali na tnalo – in če sledimo tej logiki, je s pozivom pljunil v lastno skledo.
Naprej: do dneva današnjega smo menili, da sta nestrpnost in sovražni govor pri nas regulirana. Na spletu, v klasičnih medijih, v javnosti, v parlamentu so za ta pritlehni pojav zadolženi regulatorji, pogosto organi pregona in sodstvo. Kako opravljajo svoje delo, je drugo vprašanje; kot medklic lahko le prišepnemo, da ga opravljajo slabo. Ker sovražni govor se pri nas počuti kot gobani v deževnem avgustu. Ampak ker imamo regulatorje sovražnega govora vsaj na papirju, ni nobene dejanske potrebe, da bi ga moral regulirati Telekom. Telekom naj vlači kable po slovenskem podeželju, policija in sodišče pa naj preganjata izgovorjene ali zapisane pritlehnosti.
Do konca in naprej.
Z lažnim govorom in nestrpnostjo smo opravili, končajmo torej z lažnimi novicami. Ta oblika sporočanja je postala popularna in znana z ameriškim predsednikom in je podobna tistemu reku o strahu. Od zunaj ga nič ni, znotraj je pa votel. Kaj “lažna novica” sploh pomeni? Če berete normalen medij, nimate praktično nobene možnosti, da nanjo naletite. Če pa se spuščate v greznico zakotnih medijev in socialnih omrežij, ste za prežvečeno odgovorni sami.
In še nekaj; velik del oglaševanja, tudi tistega od državnih podjetij, je tako neumen, da bi ga lahko mirno pripisali lažnim novicam. Kot je znano, so oglaševalci odlično plačani in ker so pogosto preveč brihtni za splošno občinstvo, so sodobni oglasi nerazumljivi ali vsaj zavajajoči. Povedano drugače: izdelki ali storitve, ki jih oglašujejo, se nato v praksi pogosto ne izkažejo za takšne, kot so bili oglaševani. Se pravi, da so najpogostejše lažne novice v naših medijih oglasi sami in tako pridemo do velikega zapleta na teoretskem polju: Kako naj z lažnimi novicami v medijih vplivamo na umik lažnih novic iz medijev?
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Neveljaven email naslov