Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran.
Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice.
Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran
Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice.
Odziv javnosti je predvidljivo smešen. Pol javnosti predsedniku vlade ploska, pol javnosti pa ga opozarja, naj se ne igra s svobodo govora. In še bolj smešno: ena novinarska organizacija mu je čestitala, druga novinarska organizacija se je zgražala.
Med običajno dnevno solato si slehernik z novico ne zna kaj dosti pomagati – zato radi priskočimo na pomoč in razložimo daljnosežne premierjeve ideje. Ker vemo, kaj je Šarec rekel, bomo v današnji oddaji razkrili, česa ni rekel. Pa bi moral.
Slovenski mediji živijo od oglasov. Z izjemo medija, ki ga poslušate; ta v glavnem živi od vašega velikodušnega prispevka, ves ostali slovenski medijski prostor pa napajajo oglasi. Brez oglaševanja slovenskega medijskega prostora ne bi bilo. Ali pa bi bil omejen na dimne signale, govorice in poštne golobe. In ker je medijev v Sloveniji nenavadno veliko, podjetij, željnih oglaševanja, pa primerno manj, pomeni, da umik kateregakoli oglaševalca iz medija ta medij potisne na rob preživetja. Mediji že tako ali tako poslujejo na viti minimi. Največkrat to pomeni, da ne plačujejo novinarjev, ali ne poravnavajo avtorskih pravic ali so dolžni tiskarnam, ali imajo zastarelo opremo. Ker medijev brez oglasov ni, oglasi brez medijev pa zlahka so in celo dosežejo svoj namen, lahko realist vzklikne: “Kako primerno!” Če se namreč državna podjetja umaknejo iz medijev, ki širijo nestrpnost, to posledično pomeni smrt teh medijev. Dve muhi na en mah. In prav zato sta ena novinarska organizacija in del medijskih strokovnjakov premiera pozvali, da naj poziv umakne. Kajti na koncu dneva ne gre za nestrpnost in njeno širjenje, temveč gre za denar.
Naprej; na prvi pogled se zdi logično, čemu je predsednik vlade k bojkotu oglaševanja pozval samo podjetja, ki so v državni lasti oziroma ima država v njih pomemben lastniški delež. Nad njimi ima kot premier vsaj teoretično jurisdikcijo, akoravno je posebej poudaril, da ni njegov namen vpletati se v poslovne odločitve gospodarskih subjektov. Dobro. Kaj pa podjetja, v katerih država nima lastniškega deleža? Kaj pa povsem zasebna podjetja? Pa tuje multinacionalke, ki oglašujejo v medijih, ki širijo nestrpnost?
Premier o njih ne govori, ker Republika Slovenija v njih nima lastniških deležev, ki torej določajo tudi etično delovanje posameznega podjetja. Bi lahko torej premislek o oglaševanju veljal za lansko Gorenje, za letošnje pa ne več?
Tudi zasebna ali tuja podjetja delujejo znotraj pravnega reda Republike Slovenije in če velja za vsa podjetja, ne glede na lastniško strukturo, enaka davčna politika, kako naj potem ne velja isti moralni kodeks? Kajti prav za to gre pri sovražnem govoru … Šarčev poziv pa nerodno povezuje državno lastništvo z občečloveškimi ali etičnimi načeli, če hočete. Ta pa so univerzalna in naj bi veljala za vse, ne le za tiste z državnim lastniškim deležem napolnjene oglaševalce.
Naprej: poziv je podoben onemu triku, ki so se ga šle, ali pa se ga še grejo, učiteljice v nižjih razredih osnovne šole. Okarajo ves razred, potem pa na koncu dodajo: “Tisti, ki je kriv, se bo že sam prepoznal!” Se pravi, da premier ni nedvoumno navedel, kateri so mediji, ki tolerirajo sovražni govor ali ga celo vzpodbujajo, kateri mediji širijo nestrpnost in v katerih uredništvih izpod nakovala prihajajo lažne novice. Je računal, da se bodo ti mediji že sami prepoznali, oziroma jih bo prepoznala javnost, oziroma jih bodo prepoznali državni oglaševalci in posledično nehali oglaševati v njih?
Ampak to se ne bo zgodilo. Medij, ki se ukvarja s to raboto, nima zavedanja o samem sebi. Saj se novinar v takšnem mediju zjutraj ne zbudi, popije kavo, po stereotipu o slovenskih novinarjih rukne kratkega in se spravi v redakcijo širit sovražni govor in natipkat 3000 znakov norme lažnih novic. Ne, ti ljudje verjamejo v svoje delo, v svoje novinarsko poslanstvo in v svoj medijski kredo, prav tako kot v vse to verjamemo vsi ostali medijski ustvarjalci. To, kar premier razume kot naklep, je pravzaprav široko razširjen in sprevržen pogled na svet. Ki ni medijski eksces, temveč je proces tako z ustvarjalci medijskih vsebin, kot tudi z odjemalci teh vsebin. In teh odjemalcev ni malo. Če torej hoče (samo kot primer) Telekom oglaševati svojo novo storitev, se bo z odpovedjo oglaševanja v nestrpnih medijih odpovedal doseganju več sto tisoč potencialnih kupcev. Ti so mogoče res nestrpni in gojijo skrajne politične nazore, a telefonirajo pa še kako radi! Posledično bo Telekom z izgubo kupcev prikazal manjši dobiček, Republika Slovenija kot lastnik bo ob zaključnem poročilu dvignila obrv, Šarca bomo dali na tnalo – in če sledimo tej logiki, je s pozivom pljunil v lastno skledo.
Naprej: do dneva današnjega smo menili, da sta nestrpnost in sovražni govor pri nas regulirana. Na spletu, v klasičnih medijih, v javnosti, v parlamentu so za ta pritlehni pojav zadolženi regulatorji, pogosto organi pregona in sodstvo. Kako opravljajo svoje delo, je drugo vprašanje; kot medklic lahko le prišepnemo, da ga opravljajo slabo. Ker sovražni govor se pri nas počuti kot gobani v deževnem avgustu. Ampak ker imamo regulatorje sovražnega govora vsaj na papirju, ni nobene dejanske potrebe, da bi ga moral regulirati Telekom. Telekom naj vlači kable po slovenskem podeželju, policija in sodišče pa naj preganjata izgovorjene ali zapisane pritlehnosti.
Do konca in naprej.
Z lažnim govorom in nestrpnostjo smo opravili, končajmo torej z lažnimi novicami. Ta oblika sporočanja je postala popularna in znana z ameriškim predsednikom in je podobna tistemu reku o strahu. Od zunaj ga nič ni, znotraj je pa votel. Kaj “lažna novica” sploh pomeni? Če berete normalen medij, nimate praktično nobene možnosti, da nanjo naletite. Če pa se spuščate v greznico zakotnih medijev in socialnih omrežij, ste za prežvečeno odgovorni sami.
In še nekaj; velik del oglaševanja, tudi tistega od državnih podjetij, je tako neumen, da bi ga lahko mirno pripisali lažnim novicam. Kot je znano, so oglaševalci odlično plačani in ker so pogosto preveč brihtni za splošno občinstvo, so sodobni oglasi nerazumljivi ali vsaj zavajajoči. Povedano drugače: izdelki ali storitve, ki jih oglašujejo, se nato v praksi pogosto ne izkažejo za takšne, kot so bili oglaševani. Se pravi, da so najpogostejše lažne novice v naših medijih oglasi sami in tako pridemo do velikega zapleta na teoretskem polju: Kako naj z lažnimi novicami v medijih vplivamo na umik lažnih novic iz medijev?
748 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran.
Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice.
Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran
Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice.
Odziv javnosti je predvidljivo smešen. Pol javnosti predsedniku vlade ploska, pol javnosti pa ga opozarja, naj se ne igra s svobodo govora. In še bolj smešno: ena novinarska organizacija mu je čestitala, druga novinarska organizacija se je zgražala.
Med običajno dnevno solato si slehernik z novico ne zna kaj dosti pomagati – zato radi priskočimo na pomoč in razložimo daljnosežne premierjeve ideje. Ker vemo, kaj je Šarec rekel, bomo v današnji oddaji razkrili, česa ni rekel. Pa bi moral.
Slovenski mediji živijo od oglasov. Z izjemo medija, ki ga poslušate; ta v glavnem živi od vašega velikodušnega prispevka, ves ostali slovenski medijski prostor pa napajajo oglasi. Brez oglaševanja slovenskega medijskega prostora ne bi bilo. Ali pa bi bil omejen na dimne signale, govorice in poštne golobe. In ker je medijev v Sloveniji nenavadno veliko, podjetij, željnih oglaševanja, pa primerno manj, pomeni, da umik kateregakoli oglaševalca iz medija ta medij potisne na rob preživetja. Mediji že tako ali tako poslujejo na viti minimi. Največkrat to pomeni, da ne plačujejo novinarjev, ali ne poravnavajo avtorskih pravic ali so dolžni tiskarnam, ali imajo zastarelo opremo. Ker medijev brez oglasov ni, oglasi brez medijev pa zlahka so in celo dosežejo svoj namen, lahko realist vzklikne: “Kako primerno!” Če se namreč državna podjetja umaknejo iz medijev, ki širijo nestrpnost, to posledično pomeni smrt teh medijev. Dve muhi na en mah. In prav zato sta ena novinarska organizacija in del medijskih strokovnjakov premiera pozvali, da naj poziv umakne. Kajti na koncu dneva ne gre za nestrpnost in njeno širjenje, temveč gre za denar.
Naprej; na prvi pogled se zdi logično, čemu je predsednik vlade k bojkotu oglaševanja pozval samo podjetja, ki so v državni lasti oziroma ima država v njih pomemben lastniški delež. Nad njimi ima kot premier vsaj teoretično jurisdikcijo, akoravno je posebej poudaril, da ni njegov namen vpletati se v poslovne odločitve gospodarskih subjektov. Dobro. Kaj pa podjetja, v katerih država nima lastniškega deleža? Kaj pa povsem zasebna podjetja? Pa tuje multinacionalke, ki oglašujejo v medijih, ki širijo nestrpnost?
Premier o njih ne govori, ker Republika Slovenija v njih nima lastniških deležev, ki torej določajo tudi etično delovanje posameznega podjetja. Bi lahko torej premislek o oglaševanju veljal za lansko Gorenje, za letošnje pa ne več?
Tudi zasebna ali tuja podjetja delujejo znotraj pravnega reda Republike Slovenije in če velja za vsa podjetja, ne glede na lastniško strukturo, enaka davčna politika, kako naj potem ne velja isti moralni kodeks? Kajti prav za to gre pri sovražnem govoru … Šarčev poziv pa nerodno povezuje državno lastništvo z občečloveškimi ali etičnimi načeli, če hočete. Ta pa so univerzalna in naj bi veljala za vse, ne le za tiste z državnim lastniškim deležem napolnjene oglaševalce.
Naprej: poziv je podoben onemu triku, ki so se ga šle, ali pa se ga še grejo, učiteljice v nižjih razredih osnovne šole. Okarajo ves razred, potem pa na koncu dodajo: “Tisti, ki je kriv, se bo že sam prepoznal!” Se pravi, da premier ni nedvoumno navedel, kateri so mediji, ki tolerirajo sovražni govor ali ga celo vzpodbujajo, kateri mediji širijo nestrpnost in v katerih uredništvih izpod nakovala prihajajo lažne novice. Je računal, da se bodo ti mediji že sami prepoznali, oziroma jih bo prepoznala javnost, oziroma jih bodo prepoznali državni oglaševalci in posledično nehali oglaševati v njih?
Ampak to se ne bo zgodilo. Medij, ki se ukvarja s to raboto, nima zavedanja o samem sebi. Saj se novinar v takšnem mediju zjutraj ne zbudi, popije kavo, po stereotipu o slovenskih novinarjih rukne kratkega in se spravi v redakcijo širit sovražni govor in natipkat 3000 znakov norme lažnih novic. Ne, ti ljudje verjamejo v svoje delo, v svoje novinarsko poslanstvo in v svoj medijski kredo, prav tako kot v vse to verjamemo vsi ostali medijski ustvarjalci. To, kar premier razume kot naklep, je pravzaprav široko razširjen in sprevržen pogled na svet. Ki ni medijski eksces, temveč je proces tako z ustvarjalci medijskih vsebin, kot tudi z odjemalci teh vsebin. In teh odjemalcev ni malo. Če torej hoče (samo kot primer) Telekom oglaševati svojo novo storitev, se bo z odpovedjo oglaševanja v nestrpnih medijih odpovedal doseganju več sto tisoč potencialnih kupcev. Ti so mogoče res nestrpni in gojijo skrajne politične nazore, a telefonirajo pa še kako radi! Posledično bo Telekom z izgubo kupcev prikazal manjši dobiček, Republika Slovenija kot lastnik bo ob zaključnem poročilu dvignila obrv, Šarca bomo dali na tnalo – in če sledimo tej logiki, je s pozivom pljunil v lastno skledo.
Naprej: do dneva današnjega smo menili, da sta nestrpnost in sovražni govor pri nas regulirana. Na spletu, v klasičnih medijih, v javnosti, v parlamentu so za ta pritlehni pojav zadolženi regulatorji, pogosto organi pregona in sodstvo. Kako opravljajo svoje delo, je drugo vprašanje; kot medklic lahko le prišepnemo, da ga opravljajo slabo. Ker sovražni govor se pri nas počuti kot gobani v deževnem avgustu. Ampak ker imamo regulatorje sovražnega govora vsaj na papirju, ni nobene dejanske potrebe, da bi ga moral regulirati Telekom. Telekom naj vlači kable po slovenskem podeželju, policija in sodišče pa naj preganjata izgovorjene ali zapisane pritlehnosti.
Do konca in naprej.
Z lažnim govorom in nestrpnostjo smo opravili, končajmo torej z lažnimi novicami. Ta oblika sporočanja je postala popularna in znana z ameriškim predsednikom in je podobna tistemu reku o strahu. Od zunaj ga nič ni, znotraj je pa votel. Kaj “lažna novica” sploh pomeni? Če berete normalen medij, nimate praktično nobene možnosti, da nanjo naletite. Če pa se spuščate v greznico zakotnih medijev in socialnih omrežij, ste za prežvečeno odgovorni sami.
In še nekaj; velik del oglaševanja, tudi tistega od državnih podjetij, je tako neumen, da bi ga lahko mirno pripisali lažnim novicam. Kot je znano, so oglaševalci odlično plačani in ker so pogosto preveč brihtni za splošno občinstvo, so sodobni oglasi nerazumljivi ali vsaj zavajajoči. Povedano drugače: izdelki ali storitve, ki jih oglašujejo, se nato v praksi pogosto ne izkažejo za takšne, kot so bili oglaševani. Se pravi, da so najpogostejše lažne novice v naših medijih oglasi sami in tako pridemo do velikega zapleta na teoretskem polju: Kako naj z lažnimi novicami v medijih vplivamo na umik lažnih novic iz medijev?
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Neveljaven email naslov