Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje
“S čim bo letos slovenska vlada obdarovala slovensko vojsko? Ah, letos dobijo povsem novo linijo OshKosh?”
Tisti med nami, ki smo blagoslovljeni s starševstvom, smo ob tej novici zastrigli z ušesi:
“Kaj, Slovenska vojska dobi OshKosh?”
In takoj v trgovine naslajati se, kaj od tam razstavljenega bodo dobili slovenski vojaki.
Morebiti tuniko s samorogom v modri ali vijoličasti za 11,40 dolarja? Morebiti bleščeče plisirano krilce za 8,40 dolarja? Ali pa prikupen bodi z napisom: “Očka ima moje srce?”
Kakorkoli; prihodnja parada slovenskih soldatov, oblečenih v oblačilca OshKosh, bi bila na moč ljubka, pisana in bi bila svež pristop k vojaški modi.
V pajkice, pisane cvetlične vzorce, z lasnimi sponkami in gumicami v laseh bi pogumno korakajoči slovenski vojaki, recimo pred predsednikom republike, končno združili svoj sloves s svojo podobo. In še pod črto. OshKosh ponuja tudi čeveljce, ki bi rešili večne težave slovenske vojske z obuvali.
Tako bi lahko šli naši vojaki v misijo na sever z praktičnimi sivimi gležnjarji, ki jih je mogoče zapeti tako z vezalkami kot tudi z ježkom … za tiste vojake, ki še niso dovolj spretni s prstki.
A nič od tega se ne bo zgodilo. Žal. Slovenska vlada slovenske vojske ne bo obdarila z otroškimi oblačili OshKosh. Podarila jim bo oklepna vozila OshKosh. Namesto nekaj sto dolarjev na vojaka, kolikor stanejo žabe ali bodi, hlače ali krilce, puloverček in celo jaknica, skupaj z obuvalom in pisanimi nogavičkami, bodo podarjali nekaj deset milijonov vredna vojaška vozila.
Koliko bodo natančno stala, ni znano, saj se dražijo iz dneva v dan; kaj natančno z njimi dobimo, tudi še ni jasno, saj so iz dneva v dan manj opremljena.
Razlika med otroškimi oblačili in vojaško opremo je ta, da otroška oblačila prerastemo, vojaško opremo pa preplačamo.
Kot je navada v mladinski literaturi, pozna odgovor na zgornji zaplet indijanski poglavar. Oshkosh je bil indijanski poglavar, ki je v devetnajstem stoletju vodil pleme staroselskih Indijancev na področju današnjega Wisconsina. Mož je prodal lep del staroselske zemlje belim kolonialistom, na starost pa se je zapil. Iz hvaležnosti, ker so od njegovega plemena dobili znaten kos današnje zvezne države, so belci po poglavarju poimenovali mesto v Wisconsinu. In v tem mestu izdelujejo tako otroško modo kot vojaška vozila.
Zanimivo pa se tako tovarna otroških oblačil kot tovarna vojaške opreme imenujeta enako: OshKosh po ekstremno debelem in na starost zapitem indijanskem poglavarju.
Enačenje otroških oblačilc z vojaško opremo je lahko razumljeno kot duhovita praznična opazka, a v sebi skriva globljo resnico. Novi štirikolesniki sploh z imenom otroških oblačil sicer ne delujejo bog ve kaj grozeče, so pa samo začetek. Zaveza po oblikovanju dveh srednjih bataljonskih skupin bo stala veliko več, kot bo stalo nekaj teh kamionov. Ocene, pa ne le stranke Levica, ki je načelno proti nakupu, segajo v območje dveh milijard evrov. Populistični argumenti nasprotnikov nakupa se znotraj mednarodnih zavez in znotraj realne politike zdijo večkrat naivni, a po miselni redukciji so argumenti proti nakupu logični.
“Namesto oborožitve bi lahko zgradili drugi tir!” “Namesto oborožitve, bi lahko zgradili karavanški predor!” “Namesto oborožitve bi lahko desetletja vsem zaposlenim izplačevali božičnico!” “Namesto oborožitve bi lahko v Sloveniji odpravili revščino!”
Nič od tega se ne bo zgodilo. Dobili bomo oklepnike in dobili bomo novo oborožitveno afero.
Rešitev zagate, ki jo je začel veseljaški indijanski poglavar, je enostavna in žal delno protiustavna. Rešilo bi jo veliko ljudsko odločanje oziroma zakonodajni referendum, ki bi enkrat za vselej dal odgovor na vse te velike in pomembne družbene dileme.
Končajmo: slovenska vojska v otroških oblačilcih Oshkosh bi bila sicer ljubka, a ne preveč učinkovita. Kar pa je tako ali tako že zdaj.
Vojaška vozila Oshkosh kupujemo predvsem zaradi njihove odlične zaščite pred doma narejenimi ubojnimi eksplozivnimi sredstvi. Pred tistimi minami torej, ki jih islamski skrajneži zakopavajo v pesek ob prašnih poteh Afganistana in Iraka.
Pripis: Obstaja pa možnost, kako vojaški program občutno poceniti. Zanesti bi se morali na domačo pamet, pa bi bilo. Že konec sedemdesetih so v Mariboru mojstri izdelali TAM 150 T11 BV-6×6, ki je znal večino tega, kar zna OshKosh šele danes.
748 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje
“S čim bo letos slovenska vlada obdarovala slovensko vojsko? Ah, letos dobijo povsem novo linijo OshKosh?”
Tisti med nami, ki smo blagoslovljeni s starševstvom, smo ob tej novici zastrigli z ušesi:
“Kaj, Slovenska vojska dobi OshKosh?”
In takoj v trgovine naslajati se, kaj od tam razstavljenega bodo dobili slovenski vojaki.
Morebiti tuniko s samorogom v modri ali vijoličasti za 11,40 dolarja? Morebiti bleščeče plisirano krilce za 8,40 dolarja? Ali pa prikupen bodi z napisom: “Očka ima moje srce?”
Kakorkoli; prihodnja parada slovenskih soldatov, oblečenih v oblačilca OshKosh, bi bila na moč ljubka, pisana in bi bila svež pristop k vojaški modi.
V pajkice, pisane cvetlične vzorce, z lasnimi sponkami in gumicami v laseh bi pogumno korakajoči slovenski vojaki, recimo pred predsednikom republike, končno združili svoj sloves s svojo podobo. In še pod črto. OshKosh ponuja tudi čeveljce, ki bi rešili večne težave slovenske vojske z obuvali.
Tako bi lahko šli naši vojaki v misijo na sever z praktičnimi sivimi gležnjarji, ki jih je mogoče zapeti tako z vezalkami kot tudi z ježkom … za tiste vojake, ki še niso dovolj spretni s prstki.
A nič od tega se ne bo zgodilo. Žal. Slovenska vlada slovenske vojske ne bo obdarila z otroškimi oblačili OshKosh. Podarila jim bo oklepna vozila OshKosh. Namesto nekaj sto dolarjev na vojaka, kolikor stanejo žabe ali bodi, hlače ali krilce, puloverček in celo jaknica, skupaj z obuvalom in pisanimi nogavičkami, bodo podarjali nekaj deset milijonov vredna vojaška vozila.
Koliko bodo natančno stala, ni znano, saj se dražijo iz dneva v dan; kaj natančno z njimi dobimo, tudi še ni jasno, saj so iz dneva v dan manj opremljena.
Razlika med otroškimi oblačili in vojaško opremo je ta, da otroška oblačila prerastemo, vojaško opremo pa preplačamo.
Kot je navada v mladinski literaturi, pozna odgovor na zgornji zaplet indijanski poglavar. Oshkosh je bil indijanski poglavar, ki je v devetnajstem stoletju vodil pleme staroselskih Indijancev na področju današnjega Wisconsina. Mož je prodal lep del staroselske zemlje belim kolonialistom, na starost pa se je zapil. Iz hvaležnosti, ker so od njegovega plemena dobili znaten kos današnje zvezne države, so belci po poglavarju poimenovali mesto v Wisconsinu. In v tem mestu izdelujejo tako otroško modo kot vojaška vozila.
Zanimivo pa se tako tovarna otroških oblačil kot tovarna vojaške opreme imenujeta enako: OshKosh po ekstremno debelem in na starost zapitem indijanskem poglavarju.
Enačenje otroških oblačilc z vojaško opremo je lahko razumljeno kot duhovita praznična opazka, a v sebi skriva globljo resnico. Novi štirikolesniki sploh z imenom otroških oblačil sicer ne delujejo bog ve kaj grozeče, so pa samo začetek. Zaveza po oblikovanju dveh srednjih bataljonskih skupin bo stala veliko več, kot bo stalo nekaj teh kamionov. Ocene, pa ne le stranke Levica, ki je načelno proti nakupu, segajo v območje dveh milijard evrov. Populistični argumenti nasprotnikov nakupa se znotraj mednarodnih zavez in znotraj realne politike zdijo večkrat naivni, a po miselni redukciji so argumenti proti nakupu logični.
“Namesto oborožitve bi lahko zgradili drugi tir!” “Namesto oborožitve, bi lahko zgradili karavanški predor!” “Namesto oborožitve bi lahko desetletja vsem zaposlenim izplačevali božičnico!” “Namesto oborožitve bi lahko v Sloveniji odpravili revščino!”
Nič od tega se ne bo zgodilo. Dobili bomo oklepnike in dobili bomo novo oborožitveno afero.
Rešitev zagate, ki jo je začel veseljaški indijanski poglavar, je enostavna in žal delno protiustavna. Rešilo bi jo veliko ljudsko odločanje oziroma zakonodajni referendum, ki bi enkrat za vselej dal odgovor na vse te velike in pomembne družbene dileme.
Končajmo: slovenska vojska v otroških oblačilcih Oshkosh bi bila sicer ljubka, a ne preveč učinkovita. Kar pa je tako ali tako že zdaj.
Vojaška vozila Oshkosh kupujemo predvsem zaradi njihove odlične zaščite pred doma narejenimi ubojnimi eksplozivnimi sredstvi. Pred tistimi minami torej, ki jih islamski skrajneži zakopavajo v pesek ob prašnih poteh Afganistana in Iraka.
Pripis: Obstaja pa možnost, kako vojaški program občutno poceniti. Zanesti bi se morali na domačo pamet, pa bi bilo. Že konec sedemdesetih so v Mariboru mojstri izdelali TAM 150 T11 BV-6×6, ki je znal večino tega, kar zna OshKosh šele danes.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Neveljaven email naslov