Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje
“S čim bo letos slovenska vlada obdarovala slovensko vojsko? Ah, letos dobijo povsem novo linijo OshKosh?”
Tisti med nami, ki smo blagoslovljeni s starševstvom, smo ob tej novici zastrigli z ušesi:
“Kaj, Slovenska vojska dobi OshKosh?”
In takoj v trgovine naslajati se, kaj od tam razstavljenega bodo dobili slovenski vojaki.
Morebiti tuniko s samorogom v modri ali vijoličasti za 11,40 dolarja? Morebiti bleščeče plisirano krilce za 8,40 dolarja? Ali pa prikupen bodi z napisom: “Očka ima moje srce?”
Kakorkoli; prihodnja parada slovenskih soldatov, oblečenih v oblačilca OshKosh, bi bila na moč ljubka, pisana in bi bila svež pristop k vojaški modi.
V pajkice, pisane cvetlične vzorce, z lasnimi sponkami in gumicami v laseh bi pogumno korakajoči slovenski vojaki, recimo pred predsednikom republike, končno združili svoj sloves s svojo podobo. In še pod črto. OshKosh ponuja tudi čeveljce, ki bi rešili večne težave slovenske vojske z obuvali.
Tako bi lahko šli naši vojaki v misijo na sever z praktičnimi sivimi gležnjarji, ki jih je mogoče zapeti tako z vezalkami kot tudi z ježkom … za tiste vojake, ki še niso dovolj spretni s prstki.
A nič od tega se ne bo zgodilo. Žal. Slovenska vlada slovenske vojske ne bo obdarila z otroškimi oblačili OshKosh. Podarila jim bo oklepna vozila OshKosh. Namesto nekaj sto dolarjev na vojaka, kolikor stanejo žabe ali bodi, hlače ali krilce, puloverček in celo jaknica, skupaj z obuvalom in pisanimi nogavičkami, bodo podarjali nekaj deset milijonov vredna vojaška vozila.
Koliko bodo natančno stala, ni znano, saj se dražijo iz dneva v dan; kaj natančno z njimi dobimo, tudi še ni jasno, saj so iz dneva v dan manj opremljena.
Razlika med otroškimi oblačili in vojaško opremo je ta, da otroška oblačila prerastemo, vojaško opremo pa preplačamo.
Kot je navada v mladinski literaturi, pozna odgovor na zgornji zaplet indijanski poglavar. Oshkosh je bil indijanski poglavar, ki je v devetnajstem stoletju vodil pleme staroselskih Indijancev na področju današnjega Wisconsina. Mož je prodal lep del staroselske zemlje belim kolonialistom, na starost pa se je zapil. Iz hvaležnosti, ker so od njegovega plemena dobili znaten kos današnje zvezne države, so belci po poglavarju poimenovali mesto v Wisconsinu. In v tem mestu izdelujejo tako otroško modo kot vojaška vozila.
Zanimivo pa se tako tovarna otroških oblačil kot tovarna vojaške opreme imenujeta enako: OshKosh po ekstremno debelem in na starost zapitem indijanskem poglavarju.
Enačenje otroških oblačilc z vojaško opremo je lahko razumljeno kot duhovita praznična opazka, a v sebi skriva globljo resnico. Novi štirikolesniki sploh z imenom otroških oblačil sicer ne delujejo bog ve kaj grozeče, so pa samo začetek. Zaveza po oblikovanju dveh srednjih bataljonskih skupin bo stala veliko več, kot bo stalo nekaj teh kamionov. Ocene, pa ne le stranke Levica, ki je načelno proti nakupu, segajo v območje dveh milijard evrov. Populistični argumenti nasprotnikov nakupa se znotraj mednarodnih zavez in znotraj realne politike zdijo večkrat naivni, a po miselni redukciji so argumenti proti nakupu logični.
“Namesto oborožitve bi lahko zgradili drugi tir!” “Namesto oborožitve, bi lahko zgradili karavanški predor!” “Namesto oborožitve bi lahko desetletja vsem zaposlenim izplačevali božičnico!” “Namesto oborožitve bi lahko v Sloveniji odpravili revščino!”
Nič od tega se ne bo zgodilo. Dobili bomo oklepnike in dobili bomo novo oborožitveno afero.
Rešitev zagate, ki jo je začel veseljaški indijanski poglavar, je enostavna in žal delno protiustavna. Rešilo bi jo veliko ljudsko odločanje oziroma zakonodajni referendum, ki bi enkrat za vselej dal odgovor na vse te velike in pomembne družbene dileme.
Končajmo: slovenska vojska v otroških oblačilcih Oshkosh bi bila sicer ljubka, a ne preveč učinkovita. Kar pa je tako ali tako že zdaj.
Vojaška vozila Oshkosh kupujemo predvsem zaradi njihove odlične zaščite pred doma narejenimi ubojnimi eksplozivnimi sredstvi. Pred tistimi minami torej, ki jih islamski skrajneži zakopavajo v pesek ob prašnih poteh Afganistana in Iraka.
Pripis: Obstaja pa možnost, kako vojaški program občutno poceniti. Zanesti bi se morali na domačo pamet, pa bi bilo. Že konec sedemdesetih so v Mariboru mojstri izdelali TAM 150 T11 BV-6×6, ki je znal večino tega, kar zna OshKosh šele danes.
748 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje
“S čim bo letos slovenska vlada obdarovala slovensko vojsko? Ah, letos dobijo povsem novo linijo OshKosh?”
Tisti med nami, ki smo blagoslovljeni s starševstvom, smo ob tej novici zastrigli z ušesi:
“Kaj, Slovenska vojska dobi OshKosh?”
In takoj v trgovine naslajati se, kaj od tam razstavljenega bodo dobili slovenski vojaki.
Morebiti tuniko s samorogom v modri ali vijoličasti za 11,40 dolarja? Morebiti bleščeče plisirano krilce za 8,40 dolarja? Ali pa prikupen bodi z napisom: “Očka ima moje srce?”
Kakorkoli; prihodnja parada slovenskih soldatov, oblečenih v oblačilca OshKosh, bi bila na moč ljubka, pisana in bi bila svež pristop k vojaški modi.
V pajkice, pisane cvetlične vzorce, z lasnimi sponkami in gumicami v laseh bi pogumno korakajoči slovenski vojaki, recimo pred predsednikom republike, končno združili svoj sloves s svojo podobo. In še pod črto. OshKosh ponuja tudi čeveljce, ki bi rešili večne težave slovenske vojske z obuvali.
Tako bi lahko šli naši vojaki v misijo na sever z praktičnimi sivimi gležnjarji, ki jih je mogoče zapeti tako z vezalkami kot tudi z ježkom … za tiste vojake, ki še niso dovolj spretni s prstki.
A nič od tega se ne bo zgodilo. Žal. Slovenska vlada slovenske vojske ne bo obdarila z otroškimi oblačili OshKosh. Podarila jim bo oklepna vozila OshKosh. Namesto nekaj sto dolarjev na vojaka, kolikor stanejo žabe ali bodi, hlače ali krilce, puloverček in celo jaknica, skupaj z obuvalom in pisanimi nogavičkami, bodo podarjali nekaj deset milijonov vredna vojaška vozila.
Koliko bodo natančno stala, ni znano, saj se dražijo iz dneva v dan; kaj natančno z njimi dobimo, tudi še ni jasno, saj so iz dneva v dan manj opremljena.
Razlika med otroškimi oblačili in vojaško opremo je ta, da otroška oblačila prerastemo, vojaško opremo pa preplačamo.
Kot je navada v mladinski literaturi, pozna odgovor na zgornji zaplet indijanski poglavar. Oshkosh je bil indijanski poglavar, ki je v devetnajstem stoletju vodil pleme staroselskih Indijancev na področju današnjega Wisconsina. Mož je prodal lep del staroselske zemlje belim kolonialistom, na starost pa se je zapil. Iz hvaležnosti, ker so od njegovega plemena dobili znaten kos današnje zvezne države, so belci po poglavarju poimenovali mesto v Wisconsinu. In v tem mestu izdelujejo tako otroško modo kot vojaška vozila.
Zanimivo pa se tako tovarna otroških oblačil kot tovarna vojaške opreme imenujeta enako: OshKosh po ekstremno debelem in na starost zapitem indijanskem poglavarju.
Enačenje otroških oblačilc z vojaško opremo je lahko razumljeno kot duhovita praznična opazka, a v sebi skriva globljo resnico. Novi štirikolesniki sploh z imenom otroških oblačil sicer ne delujejo bog ve kaj grozeče, so pa samo začetek. Zaveza po oblikovanju dveh srednjih bataljonskih skupin bo stala veliko več, kot bo stalo nekaj teh kamionov. Ocene, pa ne le stranke Levica, ki je načelno proti nakupu, segajo v območje dveh milijard evrov. Populistični argumenti nasprotnikov nakupa se znotraj mednarodnih zavez in znotraj realne politike zdijo večkrat naivni, a po miselni redukciji so argumenti proti nakupu logični.
“Namesto oborožitve bi lahko zgradili drugi tir!” “Namesto oborožitve, bi lahko zgradili karavanški predor!” “Namesto oborožitve bi lahko desetletja vsem zaposlenim izplačevali božičnico!” “Namesto oborožitve bi lahko v Sloveniji odpravili revščino!”
Nič od tega se ne bo zgodilo. Dobili bomo oklepnike in dobili bomo novo oborožitveno afero.
Rešitev zagate, ki jo je začel veseljaški indijanski poglavar, je enostavna in žal delno protiustavna. Rešilo bi jo veliko ljudsko odločanje oziroma zakonodajni referendum, ki bi enkrat za vselej dal odgovor na vse te velike in pomembne družbene dileme.
Končajmo: slovenska vojska v otroških oblačilcih Oshkosh bi bila sicer ljubka, a ne preveč učinkovita. Kar pa je tako ali tako že zdaj.
Vojaška vozila Oshkosh kupujemo predvsem zaradi njihove odlične zaščite pred doma narejenimi ubojnimi eksplozivnimi sredstvi. Pred tistimi minami torej, ki jih islamski skrajneži zakopavajo v pesek ob prašnih poteh Afganistana in Iraka.
Pripis: Obstaja pa možnost, kako vojaški program občutno poceniti. Zanesti bi se morali na domačo pamet, pa bi bilo. Že konec sedemdesetih so v Mariboru mojstri izdelali TAM 150 T11 BV-6×6, ki je znal večino tega, kar zna OshKosh šele danes.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
V kriznih časih je naša posebna skrb posvečena otrokom. In ena največjih nevarnosti, ki prežijo nanje, so neprimerne vsebine, do katerih lahko po naključju ali pa celo hote dostopajo med vsemi temi urami, preživetimi pred računalniškimi ali televizijskimi ekrani. Danes bomo opozorili na vsebine, ki še niso v fokusu staršev in niso regulirane ter kot take še niso razumljene kot neprimerne za naše otroke – kljub temu pa so lahko dostopne in sposobne duševni razvoj vašega otroka nepovratno zavreti. V okviru naše redakcije se je oblikovala posebna skupina, ki predlaga dopolnitve starševskega nadzora …
Danes pa o priljubljeni temi, ki pa jo bomo osvetlili s povsem nove perspektive. Govorili bomo o teorijah zarote! Kot je znano nekaj zelo dobro obveščenim posameznikom, smo v našem skromnem uredništvu del mednarodne zarote, ki bi rada za krmilo planeta spravila pisce kolumn! Ti bi nato ves svet prisilili v neskončno pisanje glos, kozerij, analiz, komentarjev in podobnih novinarskih zvrsti. Vsi napori borcev za demokracijo, da obrzdajo osrednje medije, kjer kolumnisti običajno iščemo in tudi najdemo zatočišče, so tako povsem upravičeni. Ta samoizpovedni uvod je potreben, da se soočimo z zahtevnim miselnim konstruktom, ki edini na teoretični ravni razloži teorijo zarot … In sicer: Najbolj zarotniška je tista teorija zarote, ki v lažnivih medijih prikrito nakazuje, da teorij zarot ni.
Neveljaven email naslov