Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ...
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Bati se je, da bo tudi navijaštvo, kot spodbujanje športnikov in množična identifikacija s športnimi uspehi, prevzela primitivna, povampirjena struja
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. Tudi tisti nekoč še kolikor toliko pomembni mediji so podlegli novim zapovedim podajanja informacij javnosti … Novi čas zapoveduje čim več čustev v čim manj časa. Kajti med čustva je treba stlačiti še reklame in oboje skupaj šele tvori korektno poročanje. Letošnja zapovedana moda so: solze sreče!
“Brez solz sreče se mi ne vračaj,” grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom. Včasih je novinarska etika zahtevala ugasniti ali vsaj povesiti mikrofon in v intimnem trenutku športnika, pravzaprav vsakega sogovornika prepustiti njegovi zasebnosti, ki mu je ni bilo treba deliti z javnostjo. Danes pa zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati … Ob tem nihče ne pomisli, da so solze, ki so za redakcijo presežek, za športnika pravzaprav zadrega. Ki jo bo moral nato podoživljati vse svoje življenje …
Ob treh vprašanjih, ki jih sodobno novinarstvo zmore, so prav solze sreče postale kredo novinarskih poročil; časi, ko je kdo vprašal kaj tehtnega, mogoče kaj takšnega, kar je bilo povezano s smučanjem ali celo s športom, so nepreklicno minili.
Ob tej novinarski patetiki pa medalje kvarijo še čudaki z Dravskega polja, ki sami sebe imenujejo za kurente. Moteči so že od tistih prvih zimskih olimpijad, na švedskem svetovnem prvenstvu pa so najbrž dosegli dno.
Najprej in na začetku: kurenti so posebni liki – so šeme, ki imajo le eno in edino poslanstvo. Da preganjajo zimo. S kakšno pravico šarijo po svetovnem prvenstvu v smučanju, ki zimo slavi, je jasno samo njim. Mimogrede; redko zima tako udari, kot je udarila med tem prvenstvom na Švedskem. Kar pomeni, da so bili celo v svojem osnovnem poslanstvu kurenti neuspešni. Mar bi ostali doma, kjer si lahko pri 15 stopinjah za preganjanje zime vsaj pripišejo zasluge!
A največja težava smučarskih kurentov ni njihovo čudno početje, temveč eklatantno kršenje dediščine, ki jo zastopajo …
Če so sprejeti v Unescov register svetovne dediščine, še ne pomeni, da lahko to dediščino kršijo. In sodobna kurentija jo krši na toliko ravneh, da se človek lahko samo čudi, kako dežurni etnologi njenega veličanstva Slovenije ne začnejo biti plat zvona.
Mogoče čiste osnove: kurent, strašljiv in grotesken lik Dravskega polja, je tradicionalno oblečen v ovčjo kožo; in sicer kožuh tiste živali, ki je bila pred tem ostrižena. Čemu bi pustu žrtvovali še dobro dlako, ko pa je mogoče iz nje spresti volno?
Poglejte samo Miheličeve grafike ali Kerblerjeve fotografije, kako strašljiv lik je kurent še sredi prejšnjega stoletja. Potem pa je tradicija po zamotanih poteh prešla s kmečkega podeželja med malomeščanstvo in obrtništvo predmestij in Ptuja samega, in tako smo v novem tisočletju dobili ljubke dolgodlake medvedke, ki bi jih človek božal in ljubkoval, ne pa se jih bal.
In ta druščina, ki jo bolj kot mitološki izvor in bolj kot kozmično bitje pod masko zanimajo špricerji in žur, postaja vse bolj nadležen sopotnik smučarskih tekmovanj. Včasih so vsaj kolikor je mogoče diskretno stali med občinstvom in z maskami ter zvonovi spodbujali junaškega duha naših smučarjev, danes pa so prisotni dobesedno povsod. Ni ga bilo kadra ne fotografije z nasmejano Ilko še dolgo po tekmi, kjer ne bi bili prisotni tudi kurenti. Na koncu celo brez mask, samo v kurentiji, tako da so bili videti kot skupina na pol pijanih Eskimov, ki so se nepričakovano znašli v ogrevanem prostoru. Mastili so se s torto in dvigovali kozarce v znamenitem štajerskem obredu vitezov gasilske mize z “Ooooooopa” na junaških ustnah.
In še to … ne glede na to, kako zelo se nam zdi, da so kurenti povezani s smučanjem, gre za povsem nenačelno koalicijo. Kurenti so eden redkih pustnih likov, ki v svojem pustnem rajonu nimajo nobenega smučišča; laufarji, celo škoromati bi bili do izleta na Švedsko veliko bolj upravičeni, če smo že pri tem. Na srečo večina pustnih likov, ki jih ima Slovenija na pretek, spoštuje karnevalsko tradicijo in svoje poslanstvo.
Pod črto: bati se je, da bo tudi navijaštvo, kot spodbujanje športnikov in množična identifikacija s športnimi uspehi, prevzela primitivna, povampirjena struja, ki podporo športnikom izrablja za veseljačenje, turistične oglede in gromoglasno celjenje nacionalnih kompleksov. Takšnemu trendu bi se morali družno upreti in predsednikovo pranje Ilkinega avtomobila zagotovo ni korak v to smer …
Naši športniki so skoraj brez izjeme skromni in s tem hkrati veliki v svojih uspehih. Mogoče je čas, da jim navijači in novinarji sledimo.
746 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ...
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Bati se je, da bo tudi navijaštvo, kot spodbujanje športnikov in množična identifikacija s športnimi uspehi, prevzela primitivna, povampirjena struja
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. Tudi tisti nekoč še kolikor toliko pomembni mediji so podlegli novim zapovedim podajanja informacij javnosti … Novi čas zapoveduje čim več čustev v čim manj časa. Kajti med čustva je treba stlačiti še reklame in oboje skupaj šele tvori korektno poročanje. Letošnja zapovedana moda so: solze sreče!
“Brez solz sreče se mi ne vračaj,” grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom. Včasih je novinarska etika zahtevala ugasniti ali vsaj povesiti mikrofon in v intimnem trenutku športnika, pravzaprav vsakega sogovornika prepustiti njegovi zasebnosti, ki mu je ni bilo treba deliti z javnostjo. Danes pa zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati … Ob tem nihče ne pomisli, da so solze, ki so za redakcijo presežek, za športnika pravzaprav zadrega. Ki jo bo moral nato podoživljati vse svoje življenje …
Ob treh vprašanjih, ki jih sodobno novinarstvo zmore, so prav solze sreče postale kredo novinarskih poročil; časi, ko je kdo vprašal kaj tehtnega, mogoče kaj takšnega, kar je bilo povezano s smučanjem ali celo s športom, so nepreklicno minili.
Ob tej novinarski patetiki pa medalje kvarijo še čudaki z Dravskega polja, ki sami sebe imenujejo za kurente. Moteči so že od tistih prvih zimskih olimpijad, na švedskem svetovnem prvenstvu pa so najbrž dosegli dno.
Najprej in na začetku: kurenti so posebni liki – so šeme, ki imajo le eno in edino poslanstvo. Da preganjajo zimo. S kakšno pravico šarijo po svetovnem prvenstvu v smučanju, ki zimo slavi, je jasno samo njim. Mimogrede; redko zima tako udari, kot je udarila med tem prvenstvom na Švedskem. Kar pomeni, da so bili celo v svojem osnovnem poslanstvu kurenti neuspešni. Mar bi ostali doma, kjer si lahko pri 15 stopinjah za preganjanje zime vsaj pripišejo zasluge!
A največja težava smučarskih kurentov ni njihovo čudno početje, temveč eklatantno kršenje dediščine, ki jo zastopajo …
Če so sprejeti v Unescov register svetovne dediščine, še ne pomeni, da lahko to dediščino kršijo. In sodobna kurentija jo krši na toliko ravneh, da se človek lahko samo čudi, kako dežurni etnologi njenega veličanstva Slovenije ne začnejo biti plat zvona.
Mogoče čiste osnove: kurent, strašljiv in grotesken lik Dravskega polja, je tradicionalno oblečen v ovčjo kožo; in sicer kožuh tiste živali, ki je bila pred tem ostrižena. Čemu bi pustu žrtvovali še dobro dlako, ko pa je mogoče iz nje spresti volno?
Poglejte samo Miheličeve grafike ali Kerblerjeve fotografije, kako strašljiv lik je kurent še sredi prejšnjega stoletja. Potem pa je tradicija po zamotanih poteh prešla s kmečkega podeželja med malomeščanstvo in obrtništvo predmestij in Ptuja samega, in tako smo v novem tisočletju dobili ljubke dolgodlake medvedke, ki bi jih človek božal in ljubkoval, ne pa se jih bal.
In ta druščina, ki jo bolj kot mitološki izvor in bolj kot kozmično bitje pod masko zanimajo špricerji in žur, postaja vse bolj nadležen sopotnik smučarskih tekmovanj. Včasih so vsaj kolikor je mogoče diskretno stali med občinstvom in z maskami ter zvonovi spodbujali junaškega duha naših smučarjev, danes pa so prisotni dobesedno povsod. Ni ga bilo kadra ne fotografije z nasmejano Ilko še dolgo po tekmi, kjer ne bi bili prisotni tudi kurenti. Na koncu celo brez mask, samo v kurentiji, tako da so bili videti kot skupina na pol pijanih Eskimov, ki so se nepričakovano znašli v ogrevanem prostoru. Mastili so se s torto in dvigovali kozarce v znamenitem štajerskem obredu vitezov gasilske mize z “Ooooooopa” na junaških ustnah.
In še to … ne glede na to, kako zelo se nam zdi, da so kurenti povezani s smučanjem, gre za povsem nenačelno koalicijo. Kurenti so eden redkih pustnih likov, ki v svojem pustnem rajonu nimajo nobenega smučišča; laufarji, celo škoromati bi bili do izleta na Švedsko veliko bolj upravičeni, če smo že pri tem. Na srečo večina pustnih likov, ki jih ima Slovenija na pretek, spoštuje karnevalsko tradicijo in svoje poslanstvo.
Pod črto: bati se je, da bo tudi navijaštvo, kot spodbujanje športnikov in množična identifikacija s športnimi uspehi, prevzela primitivna, povampirjena struja, ki podporo športnikom izrablja za veseljačenje, turistične oglede in gromoglasno celjenje nacionalnih kompleksov. Takšnemu trendu bi se morali družno upreti in predsednikovo pranje Ilkinega avtomobila zagotovo ni korak v to smer …
Naši športniki so skoraj brez izjeme skromni in s tem hkrati veliki v svojih uspehih. Mogoče je čas, da jim navijači in novinarji sledimo.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
Neveljaven email naslov