Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ...
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Bati se je, da bo tudi navijaštvo, kot spodbujanje športnikov in množična identifikacija s športnimi uspehi, prevzela primitivna, povampirjena struja
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. Tudi tisti nekoč še kolikor toliko pomembni mediji so podlegli novim zapovedim podajanja informacij javnosti … Novi čas zapoveduje čim več čustev v čim manj časa. Kajti med čustva je treba stlačiti še reklame in oboje skupaj šele tvori korektno poročanje. Letošnja zapovedana moda so: solze sreče!
“Brez solz sreče se mi ne vračaj,” grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom. Včasih je novinarska etika zahtevala ugasniti ali vsaj povesiti mikrofon in v intimnem trenutku športnika, pravzaprav vsakega sogovornika prepustiti njegovi zasebnosti, ki mu je ni bilo treba deliti z javnostjo. Danes pa zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati … Ob tem nihče ne pomisli, da so solze, ki so za redakcijo presežek, za športnika pravzaprav zadrega. Ki jo bo moral nato podoživljati vse svoje življenje …
Ob treh vprašanjih, ki jih sodobno novinarstvo zmore, so prav solze sreče postale kredo novinarskih poročil; časi, ko je kdo vprašal kaj tehtnega, mogoče kaj takšnega, kar je bilo povezano s smučanjem ali celo s športom, so nepreklicno minili.
Ob tej novinarski patetiki pa medalje kvarijo še čudaki z Dravskega polja, ki sami sebe imenujejo za kurente. Moteči so že od tistih prvih zimskih olimpijad, na švedskem svetovnem prvenstvu pa so najbrž dosegli dno.
Najprej in na začetku: kurenti so posebni liki – so šeme, ki imajo le eno in edino poslanstvo. Da preganjajo zimo. S kakšno pravico šarijo po svetovnem prvenstvu v smučanju, ki zimo slavi, je jasno samo njim. Mimogrede; redko zima tako udari, kot je udarila med tem prvenstvom na Švedskem. Kar pomeni, da so bili celo v svojem osnovnem poslanstvu kurenti neuspešni. Mar bi ostali doma, kjer si lahko pri 15 stopinjah za preganjanje zime vsaj pripišejo zasluge!
A največja težava smučarskih kurentov ni njihovo čudno početje, temveč eklatantno kršenje dediščine, ki jo zastopajo …
Če so sprejeti v Unescov register svetovne dediščine, še ne pomeni, da lahko to dediščino kršijo. In sodobna kurentija jo krši na toliko ravneh, da se človek lahko samo čudi, kako dežurni etnologi njenega veličanstva Slovenije ne začnejo biti plat zvona.
Mogoče čiste osnove: kurent, strašljiv in grotesken lik Dravskega polja, je tradicionalno oblečen v ovčjo kožo; in sicer kožuh tiste živali, ki je bila pred tem ostrižena. Čemu bi pustu žrtvovali še dobro dlako, ko pa je mogoče iz nje spresti volno?
Poglejte samo Miheličeve grafike ali Kerblerjeve fotografije, kako strašljiv lik je kurent še sredi prejšnjega stoletja. Potem pa je tradicija po zamotanih poteh prešla s kmečkega podeželja med malomeščanstvo in obrtništvo predmestij in Ptuja samega, in tako smo v novem tisočletju dobili ljubke dolgodlake medvedke, ki bi jih človek božal in ljubkoval, ne pa se jih bal.
In ta druščina, ki jo bolj kot mitološki izvor in bolj kot kozmično bitje pod masko zanimajo špricerji in žur, postaja vse bolj nadležen sopotnik smučarskih tekmovanj. Včasih so vsaj kolikor je mogoče diskretno stali med občinstvom in z maskami ter zvonovi spodbujali junaškega duha naših smučarjev, danes pa so prisotni dobesedno povsod. Ni ga bilo kadra ne fotografije z nasmejano Ilko še dolgo po tekmi, kjer ne bi bili prisotni tudi kurenti. Na koncu celo brez mask, samo v kurentiji, tako da so bili videti kot skupina na pol pijanih Eskimov, ki so se nepričakovano znašli v ogrevanem prostoru. Mastili so se s torto in dvigovali kozarce v znamenitem štajerskem obredu vitezov gasilske mize z “Ooooooopa” na junaških ustnah.
In še to … ne glede na to, kako zelo se nam zdi, da so kurenti povezani s smučanjem, gre za povsem nenačelno koalicijo. Kurenti so eden redkih pustnih likov, ki v svojem pustnem rajonu nimajo nobenega smučišča; laufarji, celo škoromati bi bili do izleta na Švedsko veliko bolj upravičeni, če smo že pri tem. Na srečo večina pustnih likov, ki jih ima Slovenija na pretek, spoštuje karnevalsko tradicijo in svoje poslanstvo.
Pod črto: bati se je, da bo tudi navijaštvo, kot spodbujanje športnikov in množična identifikacija s športnimi uspehi, prevzela primitivna, povampirjena struja, ki podporo športnikom izrablja za veseljačenje, turistične oglede in gromoglasno celjenje nacionalnih kompleksov. Takšnemu trendu bi se morali družno upreti in predsednikovo pranje Ilkinega avtomobila zagotovo ni korak v to smer …
Naši športniki so skoraj brez izjeme skromni in s tem hkrati veliki v svojih uspehih. Mogoče je čas, da jim navijači in novinarji sledimo.
746 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ...
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Bati se je, da bo tudi navijaštvo, kot spodbujanje športnikov in množična identifikacija s športnimi uspehi, prevzela primitivna, povampirjena struja
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. Tudi tisti nekoč še kolikor toliko pomembni mediji so podlegli novim zapovedim podajanja informacij javnosti … Novi čas zapoveduje čim več čustev v čim manj časa. Kajti med čustva je treba stlačiti še reklame in oboje skupaj šele tvori korektno poročanje. Letošnja zapovedana moda so: solze sreče!
“Brez solz sreče se mi ne vračaj,” grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom. Včasih je novinarska etika zahtevala ugasniti ali vsaj povesiti mikrofon in v intimnem trenutku športnika, pravzaprav vsakega sogovornika prepustiti njegovi zasebnosti, ki mu je ni bilo treba deliti z javnostjo. Danes pa zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati … Ob tem nihče ne pomisli, da so solze, ki so za redakcijo presežek, za športnika pravzaprav zadrega. Ki jo bo moral nato podoživljati vse svoje življenje …
Ob treh vprašanjih, ki jih sodobno novinarstvo zmore, so prav solze sreče postale kredo novinarskih poročil; časi, ko je kdo vprašal kaj tehtnega, mogoče kaj takšnega, kar je bilo povezano s smučanjem ali celo s športom, so nepreklicno minili.
Ob tej novinarski patetiki pa medalje kvarijo še čudaki z Dravskega polja, ki sami sebe imenujejo za kurente. Moteči so že od tistih prvih zimskih olimpijad, na švedskem svetovnem prvenstvu pa so najbrž dosegli dno.
Najprej in na začetku: kurenti so posebni liki – so šeme, ki imajo le eno in edino poslanstvo. Da preganjajo zimo. S kakšno pravico šarijo po svetovnem prvenstvu v smučanju, ki zimo slavi, je jasno samo njim. Mimogrede; redko zima tako udari, kot je udarila med tem prvenstvom na Švedskem. Kar pomeni, da so bili celo v svojem osnovnem poslanstvu kurenti neuspešni. Mar bi ostali doma, kjer si lahko pri 15 stopinjah za preganjanje zime vsaj pripišejo zasluge!
A največja težava smučarskih kurentov ni njihovo čudno početje, temveč eklatantno kršenje dediščine, ki jo zastopajo …
Če so sprejeti v Unescov register svetovne dediščine, še ne pomeni, da lahko to dediščino kršijo. In sodobna kurentija jo krši na toliko ravneh, da se človek lahko samo čudi, kako dežurni etnologi njenega veličanstva Slovenije ne začnejo biti plat zvona.
Mogoče čiste osnove: kurent, strašljiv in grotesken lik Dravskega polja, je tradicionalno oblečen v ovčjo kožo; in sicer kožuh tiste živali, ki je bila pred tem ostrižena. Čemu bi pustu žrtvovali še dobro dlako, ko pa je mogoče iz nje spresti volno?
Poglejte samo Miheličeve grafike ali Kerblerjeve fotografije, kako strašljiv lik je kurent še sredi prejšnjega stoletja. Potem pa je tradicija po zamotanih poteh prešla s kmečkega podeželja med malomeščanstvo in obrtništvo predmestij in Ptuja samega, in tako smo v novem tisočletju dobili ljubke dolgodlake medvedke, ki bi jih človek božal in ljubkoval, ne pa se jih bal.
In ta druščina, ki jo bolj kot mitološki izvor in bolj kot kozmično bitje pod masko zanimajo špricerji in žur, postaja vse bolj nadležen sopotnik smučarskih tekmovanj. Včasih so vsaj kolikor je mogoče diskretno stali med občinstvom in z maskami ter zvonovi spodbujali junaškega duha naših smučarjev, danes pa so prisotni dobesedno povsod. Ni ga bilo kadra ne fotografije z nasmejano Ilko še dolgo po tekmi, kjer ne bi bili prisotni tudi kurenti. Na koncu celo brez mask, samo v kurentiji, tako da so bili videti kot skupina na pol pijanih Eskimov, ki so se nepričakovano znašli v ogrevanem prostoru. Mastili so se s torto in dvigovali kozarce v znamenitem štajerskem obredu vitezov gasilske mize z “Ooooooopa” na junaških ustnah.
In še to … ne glede na to, kako zelo se nam zdi, da so kurenti povezani s smučanjem, gre za povsem nenačelno koalicijo. Kurenti so eden redkih pustnih likov, ki v svojem pustnem rajonu nimajo nobenega smučišča; laufarji, celo škoromati bi bili do izleta na Švedsko veliko bolj upravičeni, če smo že pri tem. Na srečo večina pustnih likov, ki jih ima Slovenija na pretek, spoštuje karnevalsko tradicijo in svoje poslanstvo.
Pod črto: bati se je, da bo tudi navijaštvo, kot spodbujanje športnikov in množična identifikacija s športnimi uspehi, prevzela primitivna, povampirjena struja, ki podporo športnikom izrablja za veseljačenje, turistične oglede in gromoglasno celjenje nacionalnih kompleksov. Takšnemu trendu bi se morali družno upreti in predsednikovo pranje Ilkinega avtomobila zagotovo ni korak v to smer …
Naši športniki so skoraj brez izjeme skromni in s tem hkrati veliki v svojih uspehih. Mogoče je čas, da jim navijači in novinarji sledimo.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Neveljaven email naslov