Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Na vrhu hierarhije v čredi so seveda kobile. Kar nam veliko pove o žrebcih in patriarhatu ...
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Resničnost je bila tako običajna, predvidljiva in naivna, da smo vse, kar je štrlelo iz teh predpostavk, prepoznali kot prvoaprilsko potegavščino. Uredništva so prvemu aprilu za vsako izmed osnovnih novinarskih področij žrtvovala nekaj novičk, in to je bilo to.
Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno. Tako se zdi najti vse prvoaprilske potegavščine v določenem mediju misija nemogoče. Da so se v Lipici stepli konji, se zdi prvoaprilska šala, ampak so se res.
Zgodba gre tako. Eden bivših zaposlenih, v konjeniških krogih menda znan konjar, je na družbenem omrežju objavil fotografijo močno pogrizenega in na sploh ranjenega konja. V Lipici naj bi se v zadnjih dneh marca in prvih dneh aprila dogajal nekakšen konjski pogrom in konješčitniško ozaveščeni možak je v svojem zapisu posredno okrivil tudi Boruta Pahorja, Marjana Šarca in Zdravka Počivalška kot odgovorne predstavnike države, ki v Lipici dopuščajo takšno stanje in takšno ravnanje. Vse dogajanje bomo poskusili na kratko in povsem nestrokovno povzeti.
V kobilarni so med oblikovanjem nove črede med samice na skupno pašo spustili tudi nekaj pred kratkim kastriranih žrebcev – ki to žal več niso. Te konje so kobile napadle in jih po trditvah in ob fotografijah prej omenjenega občana tudi močno poškodovale …
Napaka strokovnih služb v kobilarni naj bi bila, da so kastrate spustili v čredo prehitro, ko je bila raven testosterona v njihovih telesih še previsoka; v čredi se nato te živali niso vedle kot kastrati, temveč kot žrebci. V kobilarni navedbe zanikajo in dokazujejo, da so ravnali v skladu s pravili in dolgoletno prakso; poškodb ne zanikajo, jih pa pripisujejo običajnemu vzpostavljanju hierarhije znotraj črede. Na vrhu hierarhije v čredi so seveda kobile. Kar nam veliko pove o žrebcih in patriarhatu … Drugače pa v kobilarni odločno zanikajo nestrokovno ali nemarno delo s čredo.
Ta gromozansko dolg uvod je potreben za lažje in popolno razumevanje tematike. Kot vedo vsi, med njimi tudi avtor, ki so kdaj posedovali konja – kopitljavi so samosvoje beštije. A najprej se ustavimo pri predsedniku vlade, predsedniku države in gospodarskem ministru, ki jih je zaradi ranjenih kastratov pisec objave na družbenem omrežju posredno pozval k odgovornosti. Naše mnenje je naslednje: ko vrhunske politike povezuješ s konji, je vedno treba biti previden. Še bolj pa je treba biti previden, ko vrhunske politike povezuješ s kastrati. Se pravi s praviloma moškimi osebki določene vrste, ki nimajo mod. Mimogrede je lahko kateri vrhunskih politikov užaljen, kar pa bi bilo kontraproduktivno – kajti vsem nam gre v prvi vrsti za dobrobit lipicancev.
Naslednje veliko presenečenje pa je dejstvo, da so se lipicanci tako grdo sprli med seboj … Kajti preden so se stepli, so se morali najprej spreti!
Do zdaj je veljalo, da se zaradi lipicancev prepiramo ljudje, da pa se prepirajo tudi lipicanci med seboj, je bilo javnosti bolj kot ne neznano. Torej ni čudno, da imamo ljudje težave z lipicanci, ko pa imajo težave z lipicanci tudi lipicanci sami!
Ravs med lipicanci pa je lahko na simbolni ravni uporabljen tudi kot prekrasna parabola človeške družbe in usode samcev znotraj nje. Nekaj kratkih let smo žrebci, nato nas kastrirajo, počakajo, da nam pade raven testosterona in nas spustijo nazaj med samice. Te nas za vsak primer pogrizejo in zbrcajo, nato pa vzpostavijo v čredi hierarhijo. Nam pa je usojeno, da nas do petinšestdesetega oziroma sedeminšestdesetega leta starosti jaha vsak, ki si vzame nekaj uric časa …
Je pa še ena možnost … Mogoče pa se lipicanci pretepajo iz gole frustracije, ker jih svet ne prepozna kot slovensko narodno blago. Še več; krog pretendentov na njihovo ime in slavo se neprenehoma širi. Hrvati in Avstrijci tako ali tako …; še korak dlje pa so storili sicer obče nevedni Američani. V podmorniški uspešnici Škrlatna plima se sicer na oko kultivirana in izobražena igralca, kot sta Gene Hackman in Denzel Washington, dajeta okoli izvora lipicanca. Medtem ko Gene kot kapitan podmornice ognjevito in nekoliko rasistično trdi, da so s Portugalske, da so beli in da so najbolje trenirani konji na svetu, mu Denzel zabrusi, da se rodijo črni in da so iz Španije. Če bi oba hollywoodska zvezdnika vedela, da se lipicanci med seboj radi grizejo in zbrcajo do krvi, bi v filmu lahko pravilno navedla, da so iz Slovenije …
747 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Na vrhu hierarhije v čredi so seveda kobile. Kar nam veliko pove o žrebcih in patriarhatu ...
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Resničnost je bila tako običajna, predvidljiva in naivna, da smo vse, kar je štrlelo iz teh predpostavk, prepoznali kot prvoaprilsko potegavščino. Uredništva so prvemu aprilu za vsako izmed osnovnih novinarskih področij žrtvovala nekaj novičk, in to je bilo to.
Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno. Tako se zdi najti vse prvoaprilske potegavščine v določenem mediju misija nemogoče. Da so se v Lipici stepli konji, se zdi prvoaprilska šala, ampak so se res.
Zgodba gre tako. Eden bivših zaposlenih, v konjeniških krogih menda znan konjar, je na družbenem omrežju objavil fotografijo močno pogrizenega in na sploh ranjenega konja. V Lipici naj bi se v zadnjih dneh marca in prvih dneh aprila dogajal nekakšen konjski pogrom in konješčitniško ozaveščeni možak je v svojem zapisu posredno okrivil tudi Boruta Pahorja, Marjana Šarca in Zdravka Počivalška kot odgovorne predstavnike države, ki v Lipici dopuščajo takšno stanje in takšno ravnanje. Vse dogajanje bomo poskusili na kratko in povsem nestrokovno povzeti.
V kobilarni so med oblikovanjem nove črede med samice na skupno pašo spustili tudi nekaj pred kratkim kastriranih žrebcev – ki to žal več niso. Te konje so kobile napadle in jih po trditvah in ob fotografijah prej omenjenega občana tudi močno poškodovale …
Napaka strokovnih služb v kobilarni naj bi bila, da so kastrate spustili v čredo prehitro, ko je bila raven testosterona v njihovih telesih še previsoka; v čredi se nato te živali niso vedle kot kastrati, temveč kot žrebci. V kobilarni navedbe zanikajo in dokazujejo, da so ravnali v skladu s pravili in dolgoletno prakso; poškodb ne zanikajo, jih pa pripisujejo običajnemu vzpostavljanju hierarhije znotraj črede. Na vrhu hierarhije v čredi so seveda kobile. Kar nam veliko pove o žrebcih in patriarhatu … Drugače pa v kobilarni odločno zanikajo nestrokovno ali nemarno delo s čredo.
Ta gromozansko dolg uvod je potreben za lažje in popolno razumevanje tematike. Kot vedo vsi, med njimi tudi avtor, ki so kdaj posedovali konja – kopitljavi so samosvoje beštije. A najprej se ustavimo pri predsedniku vlade, predsedniku države in gospodarskem ministru, ki jih je zaradi ranjenih kastratov pisec objave na družbenem omrežju posredno pozval k odgovornosti. Naše mnenje je naslednje: ko vrhunske politike povezuješ s konji, je vedno treba biti previden. Še bolj pa je treba biti previden, ko vrhunske politike povezuješ s kastrati. Se pravi s praviloma moškimi osebki določene vrste, ki nimajo mod. Mimogrede je lahko kateri vrhunskih politikov užaljen, kar pa bi bilo kontraproduktivno – kajti vsem nam gre v prvi vrsti za dobrobit lipicancev.
Naslednje veliko presenečenje pa je dejstvo, da so se lipicanci tako grdo sprli med seboj … Kajti preden so se stepli, so se morali najprej spreti!
Do zdaj je veljalo, da se zaradi lipicancev prepiramo ljudje, da pa se prepirajo tudi lipicanci med seboj, je bilo javnosti bolj kot ne neznano. Torej ni čudno, da imamo ljudje težave z lipicanci, ko pa imajo težave z lipicanci tudi lipicanci sami!
Ravs med lipicanci pa je lahko na simbolni ravni uporabljen tudi kot prekrasna parabola človeške družbe in usode samcev znotraj nje. Nekaj kratkih let smo žrebci, nato nas kastrirajo, počakajo, da nam pade raven testosterona in nas spustijo nazaj med samice. Te nas za vsak primer pogrizejo in zbrcajo, nato pa vzpostavijo v čredi hierarhijo. Nam pa je usojeno, da nas do petinšestdesetega oziroma sedeminšestdesetega leta starosti jaha vsak, ki si vzame nekaj uric časa …
Je pa še ena možnost … Mogoče pa se lipicanci pretepajo iz gole frustracije, ker jih svet ne prepozna kot slovensko narodno blago. Še več; krog pretendentov na njihovo ime in slavo se neprenehoma širi. Hrvati in Avstrijci tako ali tako …; še korak dlje pa so storili sicer obče nevedni Američani. V podmorniški uspešnici Škrlatna plima se sicer na oko kultivirana in izobražena igralca, kot sta Gene Hackman in Denzel Washington, dajeta okoli izvora lipicanca. Medtem ko Gene kot kapitan podmornice ognjevito in nekoliko rasistično trdi, da so s Portugalske, da so beli in da so najbolje trenirani konji na svetu, mu Denzel zabrusi, da se rodijo črni in da so iz Španije. Če bi oba hollywoodska zvezdnika vedela, da se lipicanci med seboj radi grizejo in zbrcajo do krvi, bi v filmu lahko pravilno navedla, da so iz Slovenije …
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Neveljaven email naslov