Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Na vrhu hierarhije v čredi so seveda kobile. Kar nam veliko pove o žrebcih in patriarhatu ...
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Resničnost je bila tako običajna, predvidljiva in naivna, da smo vse, kar je štrlelo iz teh predpostavk, prepoznali kot prvoaprilsko potegavščino. Uredništva so prvemu aprilu za vsako izmed osnovnih novinarskih področij žrtvovala nekaj novičk, in to je bilo to.
Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno. Tako se zdi najti vse prvoaprilske potegavščine v določenem mediju misija nemogoče. Da so se v Lipici stepli konji, se zdi prvoaprilska šala, ampak so se res.
Zgodba gre tako. Eden bivših zaposlenih, v konjeniških krogih menda znan konjar, je na družbenem omrežju objavil fotografijo močno pogrizenega in na sploh ranjenega konja. V Lipici naj bi se v zadnjih dneh marca in prvih dneh aprila dogajal nekakšen konjski pogrom in konješčitniško ozaveščeni možak je v svojem zapisu posredno okrivil tudi Boruta Pahorja, Marjana Šarca in Zdravka Počivalška kot odgovorne predstavnike države, ki v Lipici dopuščajo takšno stanje in takšno ravnanje. Vse dogajanje bomo poskusili na kratko in povsem nestrokovno povzeti.
V kobilarni so med oblikovanjem nove črede med samice na skupno pašo spustili tudi nekaj pred kratkim kastriranih žrebcev – ki to žal več niso. Te konje so kobile napadle in jih po trditvah in ob fotografijah prej omenjenega občana tudi močno poškodovale …
Napaka strokovnih služb v kobilarni naj bi bila, da so kastrate spustili v čredo prehitro, ko je bila raven testosterona v njihovih telesih še previsoka; v čredi se nato te živali niso vedle kot kastrati, temveč kot žrebci. V kobilarni navedbe zanikajo in dokazujejo, da so ravnali v skladu s pravili in dolgoletno prakso; poškodb ne zanikajo, jih pa pripisujejo običajnemu vzpostavljanju hierarhije znotraj črede. Na vrhu hierarhije v čredi so seveda kobile. Kar nam veliko pove o žrebcih in patriarhatu … Drugače pa v kobilarni odločno zanikajo nestrokovno ali nemarno delo s čredo.
Ta gromozansko dolg uvod je potreben za lažje in popolno razumevanje tematike. Kot vedo vsi, med njimi tudi avtor, ki so kdaj posedovali konja – kopitljavi so samosvoje beštije. A najprej se ustavimo pri predsedniku vlade, predsedniku države in gospodarskem ministru, ki jih je zaradi ranjenih kastratov pisec objave na družbenem omrežju posredno pozval k odgovornosti. Naše mnenje je naslednje: ko vrhunske politike povezuješ s konji, je vedno treba biti previden. Še bolj pa je treba biti previden, ko vrhunske politike povezuješ s kastrati. Se pravi s praviloma moškimi osebki določene vrste, ki nimajo mod. Mimogrede je lahko kateri vrhunskih politikov užaljen, kar pa bi bilo kontraproduktivno – kajti vsem nam gre v prvi vrsti za dobrobit lipicancev.
Naslednje veliko presenečenje pa je dejstvo, da so se lipicanci tako grdo sprli med seboj … Kajti preden so se stepli, so se morali najprej spreti!
Do zdaj je veljalo, da se zaradi lipicancev prepiramo ljudje, da pa se prepirajo tudi lipicanci med seboj, je bilo javnosti bolj kot ne neznano. Torej ni čudno, da imamo ljudje težave z lipicanci, ko pa imajo težave z lipicanci tudi lipicanci sami!
Ravs med lipicanci pa je lahko na simbolni ravni uporabljen tudi kot prekrasna parabola človeške družbe in usode samcev znotraj nje. Nekaj kratkih let smo žrebci, nato nas kastrirajo, počakajo, da nam pade raven testosterona in nas spustijo nazaj med samice. Te nas za vsak primer pogrizejo in zbrcajo, nato pa vzpostavijo v čredi hierarhijo. Nam pa je usojeno, da nas do petinšestdesetega oziroma sedeminšestdesetega leta starosti jaha vsak, ki si vzame nekaj uric časa …
Je pa še ena možnost … Mogoče pa se lipicanci pretepajo iz gole frustracije, ker jih svet ne prepozna kot slovensko narodno blago. Še več; krog pretendentov na njihovo ime in slavo se neprenehoma širi. Hrvati in Avstrijci tako ali tako …; še korak dlje pa so storili sicer obče nevedni Američani. V podmorniški uspešnici Škrlatna plima se sicer na oko kultivirana in izobražena igralca, kot sta Gene Hackman in Denzel Washington, dajeta okoli izvora lipicanca. Medtem ko Gene kot kapitan podmornice ognjevito in nekoliko rasistično trdi, da so s Portugalske, da so beli in da so najbolje trenirani konji na svetu, mu Denzel zabrusi, da se rodijo črni in da so iz Španije. Če bi oba hollywoodska zvezdnika vedela, da se lipicanci med seboj radi grizejo in zbrcajo do krvi, bi v filmu lahko pravilno navedla, da so iz Slovenije …
746 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Na vrhu hierarhije v čredi so seveda kobile. Kar nam veliko pove o žrebcih in patriarhatu ...
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Resničnost je bila tako običajna, predvidljiva in naivna, da smo vse, kar je štrlelo iz teh predpostavk, prepoznali kot prvoaprilsko potegavščino. Uredništva so prvemu aprilu za vsako izmed osnovnih novinarskih področij žrtvovala nekaj novičk, in to je bilo to.
Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno. Tako se zdi najti vse prvoaprilske potegavščine v določenem mediju misija nemogoče. Da so se v Lipici stepli konji, se zdi prvoaprilska šala, ampak so se res.
Zgodba gre tako. Eden bivših zaposlenih, v konjeniških krogih menda znan konjar, je na družbenem omrežju objavil fotografijo močno pogrizenega in na sploh ranjenega konja. V Lipici naj bi se v zadnjih dneh marca in prvih dneh aprila dogajal nekakšen konjski pogrom in konješčitniško ozaveščeni možak je v svojem zapisu posredno okrivil tudi Boruta Pahorja, Marjana Šarca in Zdravka Počivalška kot odgovorne predstavnike države, ki v Lipici dopuščajo takšno stanje in takšno ravnanje. Vse dogajanje bomo poskusili na kratko in povsem nestrokovno povzeti.
V kobilarni so med oblikovanjem nove črede med samice na skupno pašo spustili tudi nekaj pred kratkim kastriranih žrebcev – ki to žal več niso. Te konje so kobile napadle in jih po trditvah in ob fotografijah prej omenjenega občana tudi močno poškodovale …
Napaka strokovnih služb v kobilarni naj bi bila, da so kastrate spustili v čredo prehitro, ko je bila raven testosterona v njihovih telesih še previsoka; v čredi se nato te živali niso vedle kot kastrati, temveč kot žrebci. V kobilarni navedbe zanikajo in dokazujejo, da so ravnali v skladu s pravili in dolgoletno prakso; poškodb ne zanikajo, jih pa pripisujejo običajnemu vzpostavljanju hierarhije znotraj črede. Na vrhu hierarhije v čredi so seveda kobile. Kar nam veliko pove o žrebcih in patriarhatu … Drugače pa v kobilarni odločno zanikajo nestrokovno ali nemarno delo s čredo.
Ta gromozansko dolg uvod je potreben za lažje in popolno razumevanje tematike. Kot vedo vsi, med njimi tudi avtor, ki so kdaj posedovali konja – kopitljavi so samosvoje beštije. A najprej se ustavimo pri predsedniku vlade, predsedniku države in gospodarskem ministru, ki jih je zaradi ranjenih kastratov pisec objave na družbenem omrežju posredno pozval k odgovornosti. Naše mnenje je naslednje: ko vrhunske politike povezuješ s konji, je vedno treba biti previden. Še bolj pa je treba biti previden, ko vrhunske politike povezuješ s kastrati. Se pravi s praviloma moškimi osebki določene vrste, ki nimajo mod. Mimogrede je lahko kateri vrhunskih politikov užaljen, kar pa bi bilo kontraproduktivno – kajti vsem nam gre v prvi vrsti za dobrobit lipicancev.
Naslednje veliko presenečenje pa je dejstvo, da so se lipicanci tako grdo sprli med seboj … Kajti preden so se stepli, so se morali najprej spreti!
Do zdaj je veljalo, da se zaradi lipicancev prepiramo ljudje, da pa se prepirajo tudi lipicanci med seboj, je bilo javnosti bolj kot ne neznano. Torej ni čudno, da imamo ljudje težave z lipicanci, ko pa imajo težave z lipicanci tudi lipicanci sami!
Ravs med lipicanci pa je lahko na simbolni ravni uporabljen tudi kot prekrasna parabola človeške družbe in usode samcev znotraj nje. Nekaj kratkih let smo žrebci, nato nas kastrirajo, počakajo, da nam pade raven testosterona in nas spustijo nazaj med samice. Te nas za vsak primer pogrizejo in zbrcajo, nato pa vzpostavijo v čredi hierarhijo. Nam pa je usojeno, da nas do petinšestdesetega oziroma sedeminšestdesetega leta starosti jaha vsak, ki si vzame nekaj uric časa …
Je pa še ena možnost … Mogoče pa se lipicanci pretepajo iz gole frustracije, ker jih svet ne prepozna kot slovensko narodno blago. Še več; krog pretendentov na njihovo ime in slavo se neprenehoma širi. Hrvati in Avstrijci tako ali tako …; še korak dlje pa so storili sicer obče nevedni Američani. V podmorniški uspešnici Škrlatna plima se sicer na oko kultivirana in izobražena igralca, kot sta Gene Hackman in Denzel Washington, dajeta okoli izvora lipicanca. Medtem ko Gene kot kapitan podmornice ognjevito in nekoliko rasistično trdi, da so s Portugalske, da so beli in da so najbolje trenirani konji na svetu, mu Denzel zabrusi, da se rodijo črni in da so iz Španije. Če bi oba hollywoodska zvezdnika vedela, da se lipicanci med seboj radi grizejo in zbrcajo do krvi, bi v filmu lahko pravilno navedla, da so iz Slovenije …
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
Neveljaven email naslov