Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Na vrhu hierarhije v čredi so seveda kobile. Kar nam veliko pove o žrebcih in patriarhatu ...
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Resničnost je bila tako običajna, predvidljiva in naivna, da smo vse, kar je štrlelo iz teh predpostavk, prepoznali kot prvoaprilsko potegavščino. Uredništva so prvemu aprilu za vsako izmed osnovnih novinarskih področij žrtvovala nekaj novičk, in to je bilo to.
Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno. Tako se zdi najti vse prvoaprilske potegavščine v določenem mediju misija nemogoče. Da so se v Lipici stepli konji, se zdi prvoaprilska šala, ampak so se res.
Zgodba gre tako. Eden bivših zaposlenih, v konjeniških krogih menda znan konjar, je na družbenem omrežju objavil fotografijo močno pogrizenega in na sploh ranjenega konja. V Lipici naj bi se v zadnjih dneh marca in prvih dneh aprila dogajal nekakšen konjski pogrom in konješčitniško ozaveščeni možak je v svojem zapisu posredno okrivil tudi Boruta Pahorja, Marjana Šarca in Zdravka Počivalška kot odgovorne predstavnike države, ki v Lipici dopuščajo takšno stanje in takšno ravnanje. Vse dogajanje bomo poskusili na kratko in povsem nestrokovno povzeti.
V kobilarni so med oblikovanjem nove črede med samice na skupno pašo spustili tudi nekaj pred kratkim kastriranih žrebcev – ki to žal več niso. Te konje so kobile napadle in jih po trditvah in ob fotografijah prej omenjenega občana tudi močno poškodovale …
Napaka strokovnih služb v kobilarni naj bi bila, da so kastrate spustili v čredo prehitro, ko je bila raven testosterona v njihovih telesih še previsoka; v čredi se nato te živali niso vedle kot kastrati, temveč kot žrebci. V kobilarni navedbe zanikajo in dokazujejo, da so ravnali v skladu s pravili in dolgoletno prakso; poškodb ne zanikajo, jih pa pripisujejo običajnemu vzpostavljanju hierarhije znotraj črede. Na vrhu hierarhije v čredi so seveda kobile. Kar nam veliko pove o žrebcih in patriarhatu … Drugače pa v kobilarni odločno zanikajo nestrokovno ali nemarno delo s čredo.
Ta gromozansko dolg uvod je potreben za lažje in popolno razumevanje tematike. Kot vedo vsi, med njimi tudi avtor, ki so kdaj posedovali konja – kopitljavi so samosvoje beštije. A najprej se ustavimo pri predsedniku vlade, predsedniku države in gospodarskem ministru, ki jih je zaradi ranjenih kastratov pisec objave na družbenem omrežju posredno pozval k odgovornosti. Naše mnenje je naslednje: ko vrhunske politike povezuješ s konji, je vedno treba biti previden. Še bolj pa je treba biti previden, ko vrhunske politike povezuješ s kastrati. Se pravi s praviloma moškimi osebki določene vrste, ki nimajo mod. Mimogrede je lahko kateri vrhunskih politikov užaljen, kar pa bi bilo kontraproduktivno – kajti vsem nam gre v prvi vrsti za dobrobit lipicancev.
Naslednje veliko presenečenje pa je dejstvo, da so se lipicanci tako grdo sprli med seboj … Kajti preden so se stepli, so se morali najprej spreti!
Do zdaj je veljalo, da se zaradi lipicancev prepiramo ljudje, da pa se prepirajo tudi lipicanci med seboj, je bilo javnosti bolj kot ne neznano. Torej ni čudno, da imamo ljudje težave z lipicanci, ko pa imajo težave z lipicanci tudi lipicanci sami!
Ravs med lipicanci pa je lahko na simbolni ravni uporabljen tudi kot prekrasna parabola človeške družbe in usode samcev znotraj nje. Nekaj kratkih let smo žrebci, nato nas kastrirajo, počakajo, da nam pade raven testosterona in nas spustijo nazaj med samice. Te nas za vsak primer pogrizejo in zbrcajo, nato pa vzpostavijo v čredi hierarhijo. Nam pa je usojeno, da nas do petinšestdesetega oziroma sedeminšestdesetega leta starosti jaha vsak, ki si vzame nekaj uric časa …
Je pa še ena možnost … Mogoče pa se lipicanci pretepajo iz gole frustracije, ker jih svet ne prepozna kot slovensko narodno blago. Še več; krog pretendentov na njihovo ime in slavo se neprenehoma širi. Hrvati in Avstrijci tako ali tako …; še korak dlje pa so storili sicer obče nevedni Američani. V podmorniški uspešnici Škrlatna plima se sicer na oko kultivirana in izobražena igralca, kot sta Gene Hackman in Denzel Washington, dajeta okoli izvora lipicanca. Medtem ko Gene kot kapitan podmornice ognjevito in nekoliko rasistično trdi, da so s Portugalske, da so beli in da so najbolje trenirani konji na svetu, mu Denzel zabrusi, da se rodijo črni in da so iz Španije. Če bi oba hollywoodska zvezdnika vedela, da se lipicanci med seboj radi grizejo in zbrcajo do krvi, bi v filmu lahko pravilno navedla, da so iz Slovenije …
747 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Na vrhu hierarhije v čredi so seveda kobile. Kar nam veliko pove o žrebcih in patriarhatu ...
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Resničnost je bila tako običajna, predvidljiva in naivna, da smo vse, kar je štrlelo iz teh predpostavk, prepoznali kot prvoaprilsko potegavščino. Uredništva so prvemu aprilu za vsako izmed osnovnih novinarskih področij žrtvovala nekaj novičk, in to je bilo to.
Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno. Tako se zdi najti vse prvoaprilske potegavščine v določenem mediju misija nemogoče. Da so se v Lipici stepli konji, se zdi prvoaprilska šala, ampak so se res.
Zgodba gre tako. Eden bivših zaposlenih, v konjeniških krogih menda znan konjar, je na družbenem omrežju objavil fotografijo močno pogrizenega in na sploh ranjenega konja. V Lipici naj bi se v zadnjih dneh marca in prvih dneh aprila dogajal nekakšen konjski pogrom in konješčitniško ozaveščeni možak je v svojem zapisu posredno okrivil tudi Boruta Pahorja, Marjana Šarca in Zdravka Počivalška kot odgovorne predstavnike države, ki v Lipici dopuščajo takšno stanje in takšno ravnanje. Vse dogajanje bomo poskusili na kratko in povsem nestrokovno povzeti.
V kobilarni so med oblikovanjem nove črede med samice na skupno pašo spustili tudi nekaj pred kratkim kastriranih žrebcev – ki to žal več niso. Te konje so kobile napadle in jih po trditvah in ob fotografijah prej omenjenega občana tudi močno poškodovale …
Napaka strokovnih služb v kobilarni naj bi bila, da so kastrate spustili v čredo prehitro, ko je bila raven testosterona v njihovih telesih še previsoka; v čredi se nato te živali niso vedle kot kastrati, temveč kot žrebci. V kobilarni navedbe zanikajo in dokazujejo, da so ravnali v skladu s pravili in dolgoletno prakso; poškodb ne zanikajo, jih pa pripisujejo običajnemu vzpostavljanju hierarhije znotraj črede. Na vrhu hierarhije v čredi so seveda kobile. Kar nam veliko pove o žrebcih in patriarhatu … Drugače pa v kobilarni odločno zanikajo nestrokovno ali nemarno delo s čredo.
Ta gromozansko dolg uvod je potreben za lažje in popolno razumevanje tematike. Kot vedo vsi, med njimi tudi avtor, ki so kdaj posedovali konja – kopitljavi so samosvoje beštije. A najprej se ustavimo pri predsedniku vlade, predsedniku države in gospodarskem ministru, ki jih je zaradi ranjenih kastratov pisec objave na družbenem omrežju posredno pozval k odgovornosti. Naše mnenje je naslednje: ko vrhunske politike povezuješ s konji, je vedno treba biti previden. Še bolj pa je treba biti previden, ko vrhunske politike povezuješ s kastrati. Se pravi s praviloma moškimi osebki določene vrste, ki nimajo mod. Mimogrede je lahko kateri vrhunskih politikov užaljen, kar pa bi bilo kontraproduktivno – kajti vsem nam gre v prvi vrsti za dobrobit lipicancev.
Naslednje veliko presenečenje pa je dejstvo, da so se lipicanci tako grdo sprli med seboj … Kajti preden so se stepli, so se morali najprej spreti!
Do zdaj je veljalo, da se zaradi lipicancev prepiramo ljudje, da pa se prepirajo tudi lipicanci med seboj, je bilo javnosti bolj kot ne neznano. Torej ni čudno, da imamo ljudje težave z lipicanci, ko pa imajo težave z lipicanci tudi lipicanci sami!
Ravs med lipicanci pa je lahko na simbolni ravni uporabljen tudi kot prekrasna parabola človeške družbe in usode samcev znotraj nje. Nekaj kratkih let smo žrebci, nato nas kastrirajo, počakajo, da nam pade raven testosterona in nas spustijo nazaj med samice. Te nas za vsak primer pogrizejo in zbrcajo, nato pa vzpostavijo v čredi hierarhijo. Nam pa je usojeno, da nas do petinšestdesetega oziroma sedeminšestdesetega leta starosti jaha vsak, ki si vzame nekaj uric časa …
Je pa še ena možnost … Mogoče pa se lipicanci pretepajo iz gole frustracije, ker jih svet ne prepozna kot slovensko narodno blago. Še več; krog pretendentov na njihovo ime in slavo se neprenehoma širi. Hrvati in Avstrijci tako ali tako …; še korak dlje pa so storili sicer obče nevedni Američani. V podmorniški uspešnici Škrlatna plima se sicer na oko kultivirana in izobražena igralca, kot sta Gene Hackman in Denzel Washington, dajeta okoli izvora lipicanca. Medtem ko Gene kot kapitan podmornice ognjevito in nekoliko rasistično trdi, da so s Portugalske, da so beli in da so najbolje trenirani konji na svetu, mu Denzel zabrusi, da se rodijo črni in da so iz Španije. Če bi oba hollywoodska zvezdnika vedela, da se lipicanci med seboj radi grizejo in zbrcajo do krvi, bi v filmu lahko pravilno navedla, da so iz Slovenije …
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Neveljaven email naslov