Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Rezervirano za ošpice

07.05.2019

Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.

Dosti avtizma je v poniževanju učiteljskega poklica, dosti ga je v glorificiranju obrobnih otroških talentov in dosti ga je v prehrani in v pomanjkanju vitamina D

Zadnje dni ugotavljamo, da gremo kot družba nazaj, ne naprej. Ta proces se bo po logiki stvari končal na Divjih babah, kjer bomo v jami kurili ogenj in igrali na piščal, a do takrat imamo še nekaj časa za razmislek. Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.

Če povzamemo: nasprotniki obveznega cepljenja so se rodili in uspevajo na nepreglednih internetnih plantažah, medtem ko so zagovorniki parkiranja splošne populacije na parkirnih mestih za invalide sicer teoretsko slabše podkovani, imajo pa toliko bolj razvejano prakso.

Na prvi pogled se zdi, da je oba fenomena težko povezati, razen nekoliko žaljive ugotovitve, da bi morali nasprotniki obveznega cepljenja otrok dobiti dovoljenje za parkiranje na prostorih za invalide. Kajti invalidnost ima veliko obrazov.

A če se bomo prepirali, ali bomo v svoji skromni analizi celo žaljivi, ne bomo prišli nikamor; zategadelj prepustimo besedo moči argumentov. Zgradimo miselni konstrukt: Kaj bi se zgodilo, če bi vsi, ki parkirajo na mestih za invalide, dobili ošpice? In kaj bi se zgodilo, če tisti, ki odklanjajo cepljenje otrok, ne bi več nikoli v življenju dobili parkirnega mesta? In obratno: Kaj bi se zgodilo, če bi bilo cepljenje nagrajeno z večnim parkiranjem? In če bi bilo vzorno parkiranje nagrajeno z večno imunostjo? Govorimo o dobrem starem korenčku in dobri stari palici.

V civilizaciji, ki pričakuje nagrado za vsak najmanjši napor, je absolutno premalo palice. Z drakonsko državno regulativo bi lahko ali Borut ali Marjan ali pa devetdeset pajacev oba problema pospravilo v predal za vedno. In to z enim samim podpisom. Ampak tega seveda ne bodo storili, kajti voliti se da tudi z ošpicami in obvezne klančine za invalide na voliščih v najlepši meri govorijo, do kod in kje politiko zanimajo težave hendikepiranih …

Tako pa razmišljujočim ne ostane drugega, kot da pred temi v nebo vpijočimi neumnostmi sedimo, se prepiramo, pišemo kolumne in se na sobotnih piknikih prepiramo z žlahto. Kajti obe dejanji sta še nedolgo tega veljali za nezamisljivi; če pa sta se že pojavili, sta bili razumljeni kot skrajno zavržni. Ob tod teza, da gremo kot družba nazaj proti Divjim babam. Zanimivo pa so tako v odklanjanju cepljenja kot pri parkiranju zajeti temelji družbene pogodbe, na kateri temelji naša skupnost …

Prosto mesto za invalide je lep primer sočutja, solidarnosti in razumevanja drugačnosti oziroma graditve kulture hendikepa v neki družbi. Saj so tudi druga presečišča, kjer se hendikep sreča z ostalo populacijo, a parkirišča so najbolj očiten, najbolj dostopen in najpogostejši primer. Parkiranje na prostoru za invalide tako ni le dokaz kulture srca posameznika, temveč je javna demonstracija zanikanja vsega prej naštetega. Da nekdo spodbuja takšno obnašanje, ni v svetu, polnem zblojenih duš, nič nenavadnega – slej kot prej se je moralo zgoditi; da pa ima takšen medijski poziv očiten odziv na parkiriščih po vsej Sloveniji, govori o rastoči in skrb zbujajoči brezbrižnosti “pokončnega Slovenca” do družbenega okolja, v katerega se je rodil.

Cepljenje in ošpice so v odnosu do parkiranja obratno sorazmerni fenomen. Medtem ko parkiranje govori o ogrožanju večine do pravic manjšine, govori saga o odklanjanju cepljenja o odnosu manjšine do pravic večine. Za zdaj še. In če je glavni argument tistih, ki parkirajo na prostoru za invalide, da smo v šopingu vsi enaki, je glavni argument proticepljencev, da ob prejetih dozah otroci lahko postanejo avtisti.

Po svetem prepričanju avtorja tega zapisa je avtizem v odklanjanju cepljenja sicer prisoten; in odklanjanje cepljenja je le ena izmed kategorij, kjer se odraža. Dosti ga je tudi pri histeričnem čuvanju osebnih podatkov otrok in hkratnem objavljanju teh istih otrok na družbenih omrežjih. Dosti ga je v poniževanju učiteljskega poklica, dosti ga je v glorificiranju obrobnih otroških talentov, dosti ga je v prehrani in v pomanjkanju vitamina D.

Povedano drugače: čeprav gre na prvi pogled pri parkiranju za invalide, pri necepljenju pa za otroke, gre v obeh primerih za nas same. Pravica manjšine na eni strani in pravica večine na drugi strani sta koncepta, ki sta za od resničnostnih oddaj in internetnih objav skurjeno populacijo očitno preveč. Ker je razumništvo v tej državi ali ponižano ali apatično ali brezbrižno, je edini svetilničar na Rtu dobrega upanja njeno veličanstvo država. Sicer težko verjetno, a lahko bi se naši regulatorji začeli zgledovati po tujini, kjer te bizarne dileme pospešeno izginjajo s prvih strani na strani s črno kroniko in kriminalom.

Žal pa obe obravnavani temi, čeprav sta na prvi pogled samo hvaležna tematika za polnjenje medijskega vesolja, v resnici govorita o pospešenem razkroju družbenega tkiva. O tej neki neprijetni nadutosti, spodbujeni z novo gospodarsko samozavestjo, z nizkimi obrestnimi merami in z od politike spodbujanimi stereotipi, ki so se nacepili na vedno tlečo, a nikoli izživeto tezo o Slovencu kot nadčloveku.


Zapisi iz močvirja

747 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Rezervirano za ošpice

07.05.2019

Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.

Dosti avtizma je v poniževanju učiteljskega poklica, dosti ga je v glorificiranju obrobnih otroških talentov in dosti ga je v prehrani in v pomanjkanju vitamina D

Zadnje dni ugotavljamo, da gremo kot družba nazaj, ne naprej. Ta proces se bo po logiki stvari končal na Divjih babah, kjer bomo v jami kurili ogenj in igrali na piščal, a do takrat imamo še nekaj časa za razmislek. Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.

Če povzamemo: nasprotniki obveznega cepljenja so se rodili in uspevajo na nepreglednih internetnih plantažah, medtem ko so zagovorniki parkiranja splošne populacije na parkirnih mestih za invalide sicer teoretsko slabše podkovani, imajo pa toliko bolj razvejano prakso.

Na prvi pogled se zdi, da je oba fenomena težko povezati, razen nekoliko žaljive ugotovitve, da bi morali nasprotniki obveznega cepljenja otrok dobiti dovoljenje za parkiranje na prostorih za invalide. Kajti invalidnost ima veliko obrazov.

A če se bomo prepirali, ali bomo v svoji skromni analizi celo žaljivi, ne bomo prišli nikamor; zategadelj prepustimo besedo moči argumentov. Zgradimo miselni konstrukt: Kaj bi se zgodilo, če bi vsi, ki parkirajo na mestih za invalide, dobili ošpice? In kaj bi se zgodilo, če tisti, ki odklanjajo cepljenje otrok, ne bi več nikoli v življenju dobili parkirnega mesta? In obratno: Kaj bi se zgodilo, če bi bilo cepljenje nagrajeno z večnim parkiranjem? In če bi bilo vzorno parkiranje nagrajeno z večno imunostjo? Govorimo o dobrem starem korenčku in dobri stari palici.

V civilizaciji, ki pričakuje nagrado za vsak najmanjši napor, je absolutno premalo palice. Z drakonsko državno regulativo bi lahko ali Borut ali Marjan ali pa devetdeset pajacev oba problema pospravilo v predal za vedno. In to z enim samim podpisom. Ampak tega seveda ne bodo storili, kajti voliti se da tudi z ošpicami in obvezne klančine za invalide na voliščih v najlepši meri govorijo, do kod in kje politiko zanimajo težave hendikepiranih …

Tako pa razmišljujočim ne ostane drugega, kot da pred temi v nebo vpijočimi neumnostmi sedimo, se prepiramo, pišemo kolumne in se na sobotnih piknikih prepiramo z žlahto. Kajti obe dejanji sta še nedolgo tega veljali za nezamisljivi; če pa sta se že pojavili, sta bili razumljeni kot skrajno zavržni. Ob tod teza, da gremo kot družba nazaj proti Divjim babam. Zanimivo pa so tako v odklanjanju cepljenja kot pri parkiranju zajeti temelji družbene pogodbe, na kateri temelji naša skupnost …

Prosto mesto za invalide je lep primer sočutja, solidarnosti in razumevanja drugačnosti oziroma graditve kulture hendikepa v neki družbi. Saj so tudi druga presečišča, kjer se hendikep sreča z ostalo populacijo, a parkirišča so najbolj očiten, najbolj dostopen in najpogostejši primer. Parkiranje na prostoru za invalide tako ni le dokaz kulture srca posameznika, temveč je javna demonstracija zanikanja vsega prej naštetega. Da nekdo spodbuja takšno obnašanje, ni v svetu, polnem zblojenih duš, nič nenavadnega – slej kot prej se je moralo zgoditi; da pa ima takšen medijski poziv očiten odziv na parkiriščih po vsej Sloveniji, govori o rastoči in skrb zbujajoči brezbrižnosti “pokončnega Slovenca” do družbenega okolja, v katerega se je rodil.

Cepljenje in ošpice so v odnosu do parkiranja obratno sorazmerni fenomen. Medtem ko parkiranje govori o ogrožanju večine do pravic manjšine, govori saga o odklanjanju cepljenja o odnosu manjšine do pravic večine. Za zdaj še. In če je glavni argument tistih, ki parkirajo na prostoru za invalide, da smo v šopingu vsi enaki, je glavni argument proticepljencev, da ob prejetih dozah otroci lahko postanejo avtisti.

Po svetem prepričanju avtorja tega zapisa je avtizem v odklanjanju cepljenja sicer prisoten; in odklanjanje cepljenja je le ena izmed kategorij, kjer se odraža. Dosti ga je tudi pri histeričnem čuvanju osebnih podatkov otrok in hkratnem objavljanju teh istih otrok na družbenih omrežjih. Dosti ga je v poniževanju učiteljskega poklica, dosti ga je v glorificiranju obrobnih otroških talentov, dosti ga je v prehrani in v pomanjkanju vitamina D.

Povedano drugače: čeprav gre na prvi pogled pri parkiranju za invalide, pri necepljenju pa za otroke, gre v obeh primerih za nas same. Pravica manjšine na eni strani in pravica večine na drugi strani sta koncepta, ki sta za od resničnostnih oddaj in internetnih objav skurjeno populacijo očitno preveč. Ker je razumništvo v tej državi ali ponižano ali apatično ali brezbrižno, je edini svetilničar na Rtu dobrega upanja njeno veličanstvo država. Sicer težko verjetno, a lahko bi se naši regulatorji začeli zgledovati po tujini, kjer te bizarne dileme pospešeno izginjajo s prvih strani na strani s črno kroniko in kriminalom.

Žal pa obe obravnavani temi, čeprav sta na prvi pogled samo hvaležna tematika za polnjenje medijskega vesolja, v resnici govorita o pospešenem razkroju družbenega tkiva. O tej neki neprijetni nadutosti, spodbujeni z novo gospodarsko samozavestjo, z nizkimi obrestnimi merami in z od politike spodbujanimi stereotipi, ki so se nacepili na vedno tlečo, a nikoli izživeto tezo o Slovencu kot nadčloveku.


25.02.2020

Epidemiološki nasveti

Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.


18.02.2020

Pismo podpore

Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.


11.02.2020

Navodila za uporabo

Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.


04.02.2020

Neznane leteče banane

Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.


28.01.2020

Če ni za bit, je za it!

Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.


21.01.2020

Karel Veliki, Aleksandra še večja

Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.


14.01.2020

Umetnostna kritika

Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”


07.01.2020

Metamorfoze

Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.


31.12.2019

Veliki pok

Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.


17.12.2019

Pod pionirsko zastavo prisegam …

Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?


10.12.2019

Kralji ugodnih cen

Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.


03.12.2019

Enega brezogljičnega, prosim

O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič


26.11.2019

Teče mi, teče greznica ...

Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"


19.11.2019

Mafija za mafijo

Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič


12.11.2019

Butalci in most

Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.


05.11.2019

Drage naše lidije

Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?


29.10.2019

Kreditiranje na obroke

Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič


22.10.2019

M. T. vs. M. Š.

Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.


15.10.2019

El Clásico

Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.


08.10.2019

AirKreso

Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.


Stran 11 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov