Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Dosti avtizma je v poniževanju učiteljskega poklica, dosti ga je v glorificiranju obrobnih otroških talentov in dosti ga je v prehrani in v pomanjkanju vitamina D
Zadnje dni ugotavljamo, da gremo kot družba nazaj, ne naprej. Ta proces se bo po logiki stvari končal na Divjih babah, kjer bomo v jami kurili ogenj in igrali na piščal, a do takrat imamo še nekaj časa za razmislek. Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Če povzamemo: nasprotniki obveznega cepljenja so se rodili in uspevajo na nepreglednih internetnih plantažah, medtem ko so zagovorniki parkiranja splošne populacije na parkirnih mestih za invalide sicer teoretsko slabše podkovani, imajo pa toliko bolj razvejano prakso.
Na prvi pogled se zdi, da je oba fenomena težko povezati, razen nekoliko žaljive ugotovitve, da bi morali nasprotniki obveznega cepljenja otrok dobiti dovoljenje za parkiranje na prostorih za invalide. Kajti invalidnost ima veliko obrazov.
A če se bomo prepirali, ali bomo v svoji skromni analizi celo žaljivi, ne bomo prišli nikamor; zategadelj prepustimo besedo moči argumentov. Zgradimo miselni konstrukt: Kaj bi se zgodilo, če bi vsi, ki parkirajo na mestih za invalide, dobili ošpice? In kaj bi se zgodilo, če tisti, ki odklanjajo cepljenje otrok, ne bi več nikoli v življenju dobili parkirnega mesta? In obratno: Kaj bi se zgodilo, če bi bilo cepljenje nagrajeno z večnim parkiranjem? In če bi bilo vzorno parkiranje nagrajeno z večno imunostjo? Govorimo o dobrem starem korenčku in dobri stari palici.
V civilizaciji, ki pričakuje nagrado za vsak najmanjši napor, je absolutno premalo palice. Z drakonsko državno regulativo bi lahko ali Borut ali Marjan ali pa devetdeset pajacev oba problema pospravilo v predal za vedno. In to z enim samim podpisom. Ampak tega seveda ne bodo storili, kajti voliti se da tudi z ošpicami in obvezne klančine za invalide na voliščih v najlepši meri govorijo, do kod in kje politiko zanimajo težave hendikepiranih …
Tako pa razmišljujočim ne ostane drugega, kot da pred temi v nebo vpijočimi neumnostmi sedimo, se prepiramo, pišemo kolumne in se na sobotnih piknikih prepiramo z žlahto. Kajti obe dejanji sta še nedolgo tega veljali za nezamisljivi; če pa sta se že pojavili, sta bili razumljeni kot skrajno zavržni. Ob tod teza, da gremo kot družba nazaj proti Divjim babam. Zanimivo pa so tako v odklanjanju cepljenja kot pri parkiranju zajeti temelji družbene pogodbe, na kateri temelji naša skupnost …
Prosto mesto za invalide je lep primer sočutja, solidarnosti in razumevanja drugačnosti oziroma graditve kulture hendikepa v neki družbi. Saj so tudi druga presečišča, kjer se hendikep sreča z ostalo populacijo, a parkirišča so najbolj očiten, najbolj dostopen in najpogostejši primer. Parkiranje na prostoru za invalide tako ni le dokaz kulture srca posameznika, temveč je javna demonstracija zanikanja vsega prej naštetega. Da nekdo spodbuja takšno obnašanje, ni v svetu, polnem zblojenih duš, nič nenavadnega – slej kot prej se je moralo zgoditi; da pa ima takšen medijski poziv očiten odziv na parkiriščih po vsej Sloveniji, govori o rastoči in skrb zbujajoči brezbrižnosti “pokončnega Slovenca” do družbenega okolja, v katerega se je rodil.
Cepljenje in ošpice so v odnosu do parkiranja obratno sorazmerni fenomen. Medtem ko parkiranje govori o ogrožanju večine do pravic manjšine, govori saga o odklanjanju cepljenja o odnosu manjšine do pravic večine. Za zdaj še. In če je glavni argument tistih, ki parkirajo na prostoru za invalide, da smo v šopingu vsi enaki, je glavni argument proticepljencev, da ob prejetih dozah otroci lahko postanejo avtisti.
Po svetem prepričanju avtorja tega zapisa je avtizem v odklanjanju cepljenja sicer prisoten; in odklanjanje cepljenja je le ena izmed kategorij, kjer se odraža. Dosti ga je tudi pri histeričnem čuvanju osebnih podatkov otrok in hkratnem objavljanju teh istih otrok na družbenih omrežjih. Dosti ga je v poniževanju učiteljskega poklica, dosti ga je v glorificiranju obrobnih otroških talentov, dosti ga je v prehrani in v pomanjkanju vitamina D.
Povedano drugače: čeprav gre na prvi pogled pri parkiranju za invalide, pri necepljenju pa za otroke, gre v obeh primerih za nas same. Pravica manjšine na eni strani in pravica večine na drugi strani sta koncepta, ki sta za od resničnostnih oddaj in internetnih objav skurjeno populacijo očitno preveč. Ker je razumništvo v tej državi ali ponižano ali apatično ali brezbrižno, je edini svetilničar na Rtu dobrega upanja njeno veličanstvo država. Sicer težko verjetno, a lahko bi se naši regulatorji začeli zgledovati po tujini, kjer te bizarne dileme pospešeno izginjajo s prvih strani na strani s črno kroniko in kriminalom.
Žal pa obe obravnavani temi, čeprav sta na prvi pogled samo hvaležna tematika za polnjenje medijskega vesolja, v resnici govorita o pospešenem razkroju družbenega tkiva. O tej neki neprijetni nadutosti, spodbujeni z novo gospodarsko samozavestjo, z nizkimi obrestnimi merami in z od politike spodbujanimi stereotipi, ki so se nacepili na vedno tlečo, a nikoli izživeto tezo o Slovencu kot nadčloveku.
747 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Dosti avtizma je v poniževanju učiteljskega poklica, dosti ga je v glorificiranju obrobnih otroških talentov in dosti ga je v prehrani in v pomanjkanju vitamina D
Zadnje dni ugotavljamo, da gremo kot družba nazaj, ne naprej. Ta proces se bo po logiki stvari končal na Divjih babah, kjer bomo v jami kurili ogenj in igrali na piščal, a do takrat imamo še nekaj časa za razmislek. Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Če povzamemo: nasprotniki obveznega cepljenja so se rodili in uspevajo na nepreglednih internetnih plantažah, medtem ko so zagovorniki parkiranja splošne populacije na parkirnih mestih za invalide sicer teoretsko slabše podkovani, imajo pa toliko bolj razvejano prakso.
Na prvi pogled se zdi, da je oba fenomena težko povezati, razen nekoliko žaljive ugotovitve, da bi morali nasprotniki obveznega cepljenja otrok dobiti dovoljenje za parkiranje na prostorih za invalide. Kajti invalidnost ima veliko obrazov.
A če se bomo prepirali, ali bomo v svoji skromni analizi celo žaljivi, ne bomo prišli nikamor; zategadelj prepustimo besedo moči argumentov. Zgradimo miselni konstrukt: Kaj bi se zgodilo, če bi vsi, ki parkirajo na mestih za invalide, dobili ošpice? In kaj bi se zgodilo, če tisti, ki odklanjajo cepljenje otrok, ne bi več nikoli v življenju dobili parkirnega mesta? In obratno: Kaj bi se zgodilo, če bi bilo cepljenje nagrajeno z večnim parkiranjem? In če bi bilo vzorno parkiranje nagrajeno z večno imunostjo? Govorimo o dobrem starem korenčku in dobri stari palici.
V civilizaciji, ki pričakuje nagrado za vsak najmanjši napor, je absolutno premalo palice. Z drakonsko državno regulativo bi lahko ali Borut ali Marjan ali pa devetdeset pajacev oba problema pospravilo v predal za vedno. In to z enim samim podpisom. Ampak tega seveda ne bodo storili, kajti voliti se da tudi z ošpicami in obvezne klančine za invalide na voliščih v najlepši meri govorijo, do kod in kje politiko zanimajo težave hendikepiranih …
Tako pa razmišljujočim ne ostane drugega, kot da pred temi v nebo vpijočimi neumnostmi sedimo, se prepiramo, pišemo kolumne in se na sobotnih piknikih prepiramo z žlahto. Kajti obe dejanji sta še nedolgo tega veljali za nezamisljivi; če pa sta se že pojavili, sta bili razumljeni kot skrajno zavržni. Ob tod teza, da gremo kot družba nazaj proti Divjim babam. Zanimivo pa so tako v odklanjanju cepljenja kot pri parkiranju zajeti temelji družbene pogodbe, na kateri temelji naša skupnost …
Prosto mesto za invalide je lep primer sočutja, solidarnosti in razumevanja drugačnosti oziroma graditve kulture hendikepa v neki družbi. Saj so tudi druga presečišča, kjer se hendikep sreča z ostalo populacijo, a parkirišča so najbolj očiten, najbolj dostopen in najpogostejši primer. Parkiranje na prostoru za invalide tako ni le dokaz kulture srca posameznika, temveč je javna demonstracija zanikanja vsega prej naštetega. Da nekdo spodbuja takšno obnašanje, ni v svetu, polnem zblojenih duš, nič nenavadnega – slej kot prej se je moralo zgoditi; da pa ima takšen medijski poziv očiten odziv na parkiriščih po vsej Sloveniji, govori o rastoči in skrb zbujajoči brezbrižnosti “pokončnega Slovenca” do družbenega okolja, v katerega se je rodil.
Cepljenje in ošpice so v odnosu do parkiranja obratno sorazmerni fenomen. Medtem ko parkiranje govori o ogrožanju večine do pravic manjšine, govori saga o odklanjanju cepljenja o odnosu manjšine do pravic večine. Za zdaj še. In če je glavni argument tistih, ki parkirajo na prostoru za invalide, da smo v šopingu vsi enaki, je glavni argument proticepljencev, da ob prejetih dozah otroci lahko postanejo avtisti.
Po svetem prepričanju avtorja tega zapisa je avtizem v odklanjanju cepljenja sicer prisoten; in odklanjanje cepljenja je le ena izmed kategorij, kjer se odraža. Dosti ga je tudi pri histeričnem čuvanju osebnih podatkov otrok in hkratnem objavljanju teh istih otrok na družbenih omrežjih. Dosti ga je v poniževanju učiteljskega poklica, dosti ga je v glorificiranju obrobnih otroških talentov, dosti ga je v prehrani in v pomanjkanju vitamina D.
Povedano drugače: čeprav gre na prvi pogled pri parkiranju za invalide, pri necepljenju pa za otroke, gre v obeh primerih za nas same. Pravica manjšine na eni strani in pravica večine na drugi strani sta koncepta, ki sta za od resničnostnih oddaj in internetnih objav skurjeno populacijo očitno preveč. Ker je razumništvo v tej državi ali ponižano ali apatično ali brezbrižno, je edini svetilničar na Rtu dobrega upanja njeno veličanstvo država. Sicer težko verjetno, a lahko bi se naši regulatorji začeli zgledovati po tujini, kjer te bizarne dileme pospešeno izginjajo s prvih strani na strani s črno kroniko in kriminalom.
Žal pa obe obravnavani temi, čeprav sta na prvi pogled samo hvaležna tematika za polnjenje medijskega vesolja, v resnici govorita o pospešenem razkroju družbenega tkiva. O tej neki neprijetni nadutosti, spodbujeni z novo gospodarsko samozavestjo, z nizkimi obrestnimi merami in z od politike spodbujanimi stereotipi, ki so se nacepili na vedno tlečo, a nikoli izživeto tezo o Slovencu kot nadčloveku.
Danes pa zelo na kratko o vremenu. Ki je najbolj klasična od vseh klasičnih tem. Zadnje dni, oziroma zadnje tedne, oziroma zadnje mesece, oziroma leta, doživljamo vedno več ekstremnih vremenskih pojavov in situacij.
Pred nekaj dnevi so v Rusiji organizirali manjši državni udar. Bile so, kot je po navadi pri državnih udarih, kolone oklopnih vozil, ki so se namenile pred predsedniško palačo, predsednik je, kot spet velevajo šege ob državnem udaru, pobegnil, vojaška elita pa naj bi vzpostavila začasno vlado, ki bi bila potem začasna desetletje ali dve, do ponovne vzpostavitve demokracije. Vse je potekalo v tej smeri, a se je nenadoma končalo s popolnim antiklimaksom, ki v naslednjih letih o dogodkih ne omogoča niti dostojnega dokumentarca, kaj šele igrane serije na kateri od pretočnih platform. Analitiki po vsem svetu si razbijajo glavo, kaj se je dogajalo v Rusiji tistega dne, in ker smo analitična oddaja, jasno ne smemo stati ob strani.
Kamor vsi, tudi mi; se pravi, gremo v frontalni napad na slovensko zdravstvo. Zadnje dni javnost pretresa novica, da je celjsko bolnišnico zapustilo šest radiologov. Menda je to polovica tam zaposlenih tozadevnih specialistov, a ker smo analitična in ne faktografska oddaja, ki rada pretirava in posplošuje, verjamemo, da te dni radiologe po celjski bolnišnici iščejo z lupo. Kolikor je razumeti, so radiologi zapustili javni zdravstveni sistem zaradi tega, ker so odnosi na oddelku slabi, oziroma katastrofalni. In ker so se pred časom mastili z neupravičenimi izplačili. Ker toliko zdravnikov, ki bežijo v zasebnike iz javnega zdravstva, za svoj umik navaja slabe delovne razmere in pokvarjene odnose, sklepamo, da zdravniki sicer poznajo vse skrivnosti človeškega telesa, pa nobeno od skrivnosti človeške družbe. Kajti prepir in kregarija sta eni najpogostejših in najbolj uničujočih bolezni medčloveških odnosov in nekoliko nenavadno je, da se radi prepirajo prav zdravniki, ki naj bi veljali za intelektualno, moralno in še kakšno ost slovenske družbe. Morebiti je to zaradi tega, ker so na medicinski fakulteti pred nekaj desetletji nehali poučevati »družbeno-moralno vzgojo«. Kot kaže, samo Hipokratova prisega ne pomaga dovolj. Kakorkoli; moralne dileme slovenskega zdravništva celjskim bolnikom ne pomagajo kaj dosti in ni drugega, kot da bodo bolniki v knežjem mestu začeli uporabljati priljubljeno metodo, ki se ji reče »Selfi RTG«. Gre za fotografiranje posameznih delov človeške anatomije z mobilnim telefonom. Bolnik s spleta prenese aplikacijo, najnovejši iPhoni imajo rentgen že vgrajen, starejši modeli in tisti z androidom pa morajo z ostrim rezilom zarezati na bolečem mestu in šele nato posneti selfi obolelega organa. Aplikacija nato prepozna fotografijo, postavi diagnozo in tudi predlaga zdravljenje. Če je v državi, kot je to primer v Sloveniji, zdravstveni sistem na psu, aplikacija predlaga tudi alternativne metode zdravljenja. V primeru zdravstvenega sistema na psu je to obisk pri veterinarju, ki je že zdavnaj samoplačniški. Bistveno vprašanje, s katerim se v svojih zadnjih dneh in pred apologijo ukvarja zdravstveni minister, je seveda: »Ali še sploh imamo javno zdravstvo?« Če hoče slehernik k zdravniku in mu prijazno povedejo, kako dolgo bo čakal na belo milost, je odgovor, da ga praktično nimamo. Ampak dokler ga imamo še vsaj teoretično, se ga oklepamo kot utapljajoči se zdravstvenega zavarovanja. Na srečo imamo precedenčni primer, na katerem lahko natančno predvidimo potek dokončne privatizacije zdravstva, oziroma demontaže javnega zdravstva. Pred leti se je premierno in zelo diskretno dogodila privatizacija zobozdravstva. Danes je plačevanje zobozdravniških uslug povsem normalno in časi, ko si z zdravstveno izkaznico prikorakal k zobozdravniku, da ti je zaplombiral zob, obstajajo le še v pripovedkah očakov, ki to brezzobi pripovedujejo radovednim vnukom ob tabornem ognju. Tako se bo zgodilo oziroma se vedno bolj dogaja tudi z običajnim zdravstvom; pot do dokončnega zloma je sicer tlakovana z vsesplošnim obtoževanjem med zavarovalnicami, zdravništvom, sindikati, javnostjo in ministrstvom, oziroma politiko, a dejstvo je, da plazu ni več moč ustaviti. Ker je po vseh anketah zdravje za Slovenca najvišja vrednota, je nekako logično, da za najvišjo vrednoto tudi največ plačamo. Moramo pa zdravništvo vsaj malo tudi posvariti. Obrtniška je težka. Ne bo šlo tako gladko, kot gre zidarjem, keramikom in pleskarjem. Teh res ni, zdravnikov pa je očitno kot listja in trave – glede na to, da šest radiologov zapusti celjsko bolnišnico, pa je še vedno ne zaprejo. Če se iz Celja izseli šest soboslikarjev, doživijo celjske gospodinje živčni zlom in gredo na ulico. Kakorkoli; ko bodo obrtniki, se bodo morali zdravniki navaditi na konkurenco. Kot so se morali tudi zobozdravniki. Na vzhodu in jugu Slovenije je že dolgo nacionalni šport obisk zobozdravnika na Hrvaškem. Sredi Maribora celo visi ogromen transparent, ki vabi »kariesarje« na hrvaško stran v ambulanto, imenovano »Zagorje-zub«! S podobno konkurenco prostega trga se bodo soočili tudi zdravniki. Se pravi, če si bom zlomil nogo na Krvavcu, se bom po mavec odpeljal na Reko ali kam drugam. In zdravnik v Vodicah bo izgubil le pacienta, temveč tudi stranko. Zato predlagamo, da vsi skupaj stopimo na zavoro. Če pravilno razumemo logiko in pozive k ohranitvi zdravstvenega sistema, lahko svoje naredimo tudi bolniki s tem, da do umiritve razmer nehamo zbolevati.
Danes pa na kratko o drobni novici, ki bo slovensko kulturo prizadela bolj kot finančni rezi mariborskega župana.
Danes pa odgovor na vprašanje, kako bomo prišli v svetlešjo prihodnost. Odgovor je: "Odvisno s čim!"
Danes pa o drobni novički, ki se je komaj opažena izgubila v splošni zmedi vsakdana. Eden izmed treh najbolj branih, ali bolje rečeno najbolj klikanih spletnih portalov v Sloveniji se je odločil, da pod novicami, ki jih objavlja, ukine komentiranje uporabnikov oziroma bralcev. Ker je eksperiment bolj kot ne svež, natančnih podatkov o posledicah takšne odločitve še ni, a po pisanju odgovornega urednika zmanjšanja uporabe portala ni zaznati.
Danes pa nekaj malega o državljanski vojni. Če že pride, je modro biti nanjo pripravljen. Akoravno kritični um ne verjame v bratomorno klanje. Predvsem zaradi tega, ker se je v sodobnosti že omenjalo. Marljivi novinarski ceh z lahkoto izbrska priložnosti, ob katerih se je grozilo z državljansko vojno, ki pa potem le ni prišla. Zdi se, da je na Slovenskem državljanska vojna podoben žeton, kot je na ruskem jedrski napad. Tamkajšnji uradniki na veliko grozijo z ultimativnim orožjem, ki se je uporabilo le enkrat, oziroma dvakrat v zgodovini. In zaradi japonske izkušnje je grožnja z njegovo uporabo tako zelo grozljiva. Podobno kot s slovensko državljansko vojno. Zgodila se je enkrat in grožnja z njeno tragedijo naj bi zadostovala za naslednje stoletje ali dve. A človeška natura se groženj, ki ostanejo grožnje, kmalu navadi in tako tudi zadnje, o ponovni državljanski vojni, ne jemljemo preveč resno. Vsaj tisti ne, ki bi se v njej borili. Tisti, ki bi jo sprožili in od nje kovali koristi, jo jemljejo še kako resno. A na srečo je teh zadnjih za osnovnošolski razred podeželske šole. Se pravi malo.
Danes pa o najnovejšem prepiru med Slovenci, ki je zasenčil vsa klasična razhajanja. In to tako močno, da se levi in desni, druga svetovna vojna, medvedi, lovci in celo kanalizacijski vodi ljubosumno spominjajo nekdanje slave. Govorimo o načrtih, da bi na vrhu Pohorja postavili nekaj deset vetrnih turbin oziroma vetrnih elektrarn; ali kot jih je duhovito imenoval eden izmed gorečih nasprotnikov – klopotcev.
Danes pa namesto globlje analize samo skromna čestitka. Danes namreč praznuje naše glavno mesto Ljubljana. In kako ji lahko lepše čestitamo, kot z večnimi verzi:
Pred sproščenimi prazniki pa nekaj težkih ugotovitev. Državni prazniki, na katerikoli strani ideološke gugalnice že sedijo, s seboj vedno prinesejo vprašanja o domoljubju. Ki se najbolj očitno manifestira z izobešanjem zastav. Zadeva je namreč ta, da jih obešamo vse manj in če ne bi bilo politikov desne provenience, ki slovensko zastavo nosijo na reverju suknjičev, bi bilo stanje z državnimi simboli na sploh žalostno. Zato pa pozoren opazovalec najde domoljubje tam, kjer ga najmanj pričakuje. Recimo na severni ljubljanski obvoznici.
Najbolj priljubljena igra slovenske politike, tudi igra z najdaljšo tradicijo v parlamentu, je "Kolo sreče"! Med igro poslanci zavrtijo veliko kolo z izseki dvajsetih večnih tem, okoli katerih se lomi naša družbena stvarnost, nato pa na slepo mečejo puščice. Med zadnjimi poslanskimi vprašanji so tako po daljšem času zadeli "tretjo razvojno os", oziroma "avtocesto na Koroško", po domače.
Danes o najnovejšem prispevku k slovenski blaznosti. In to na kratko, kajti celo politične gorčine bo zaradi potic, hrena in pirhov v želodcih ta teden za spoznanje manj.
Znani so rezultati raziskave, ki je z analizo odpadnih voda preverjala pogostost oziroma prisotnost mamil v njih; s tem pa tudi pogostost oziroma razširjenost mamil v družbi. Nekaj ugotovitev. Narašča uporaba kokaina, Ljubljana je na prvem mestu; pri kajenju marihuane so najbolj aktivni v Kopru, glavna zabava v Velenju pa je amfetamin.
Danes pa šalo na stran. Humor in satira sta zelo neprimerna za temo, ki se je bomo lotili v tokratni oddaji.
Minister za gospodarstvo in okoliške dejavnosti je napovedal velik investicijski paket, ki naj bi oživil slovensko lesnopredelovalno industrijo. V ta namen bodo šli milijoni evrov. Gre za načrt, po katerem bi preprečili slovenskemu lesu, da podcenjen kot debla roma v Avstrijo in se nato k nam vrača v obliki ladijskega poda in pohištva, dodana vrednost pa ostaja čez severno mejo. Lesnopredelovalna industrija je bila namreč ena prvih, ki je pred tridesetimi leti padla pod žago novih časov. Ob tem pa je minister, očitno ganjen nad slovensko poraščenostjo, na slovesnosti še dodal: "Slovenci nimamo nafte in plina, imamo pa gozd!" Konec navedka. Seveda smo izjavo vzeli iz konteksta, kajti zeleno všečno je minister nadaljeval, da moramo z gozdom pametno gospodariti; ampak jemanje iz konteksta je eno najbolj priljubljenih orodij v naši izrazito manipulativni oddaji. Tako danes, dokler ne pridejo možje z motorkami, odidimo na sprehod v slovenske gozdove. Če se omejimo samo na gospodarsko funkcijo gozda, je bil gozd vedno prištevan k finančnemu sektorju. Slovenski kmet ga je tradicionalno in ljubkovalno klical za »kmetovo banko« – verjetno, ker je bil valutno trden in ker je videl rasti obresti. Pa tudi zaradi tega, ker si je lahko pri njem izposodil denar – če je že hotel kredit. Minister je s svojo izjavo gozd prvič iz finančnega sektorja premaknil proti petrokemiji, ko ga je priglihal energentoma, kot sta nafta in plin. In po pravici je tako; če bi ubogi Arabci, ki se kopajo v nafti, imeli vsaj desetino slovenskega gozda, bi v veselju skakali po jasah in se vesili po njegovih vejah. Morebiti bi celo pozabili na tam priljubljene vojne in bi se raje sprehajali pod zelenim pokrovom … Pa ga nimajo, in zato je minister ponosno primerjal slovenski gozd z njihovo nafto in plinom. Na nesrečo pa se razumevanje spremeni, ko – poučeni z znanjem nižje stopnje osnovne šole – ministrovo izjavo damo v kontekst še drugih nalog, ki jih gozd opravlja za nas, ljudi. Ob gospodarski ima gozd še socialno in ekološko vlogo. Vsaj tako so njega dni razlagale učiteljice v četrtem razredu, ko so razred odpeljale v gozd, ki je v večini slovenskih šol takoj za telovadnico. Če tako gozd razumemo skozi njegovo socialno in ekološko vlogo, se pravi s sprehodi, rekreacijo ter zadrževanjem vode in ohranjanjem tal, z naseljenostjo podeželja in nenazadnje z dihanjem samim, potem nas ministrova izjava lahko skrbi. Razlog je očiten. Če bomo v energetski orgiji, v katero se je spustila civilizacija, začeli gozd razumevati kot energent, kot vir marksističnega profita, tako kot to počnejo z nafto in plinom bogate države, se bomo ekspresno samoukinili. Najprej kot narod, nato še kot vrsta. Prav v Sloveniji – spet gre za osnovnošolsko vèdenje – so v kočevskih gozdovih, sicer tuji aristokrati začeli gospodariti z gozdovi na prijazen način. Ta metoda, znana kot »sonaravno gozdarjenje«, nas še danes dela uspešne in edinstvene ter iz dežel, kjer so gozdove spremenili v koruzne njive, prihajajo strokovnjaki na oglede, ki se končajo z aklamacijami. Ampak poročila s terena v zadnjih desetletjih niso ravno optimistična. Slovenski gozd in našo gozdnatost so napadle biblijske nesreče; od požarov, do armade zalubnikov, podnebnih sprememb, vetrolomov in podobnega. Ob tem pa lastniška struktura, ki je bila ena najljubših igračk slovenske osamosvojitvene politike, kaže svoje rezultate. Govorice iz slovenskih gozdov, ki jih širijo srnjad, zajci, medvedi in po nekaterih govoricah celo palčki, pričajo o tem, da motorka poje svojo cvilečo melodijo pogosteje, kot bi bilo to zaželeno, potrebno in za gozd zdravo. Novi lastniki večinsko niso kmeti, so pa sprejeli kmetski pogled na gozd kot kmetovo banko. Banke novodobnih gozdarskih elit pa niso posojilnice devetnajstega stoletja, ko je rek nastal … To so špekulativne ustanove in sodobni gozdarji v gozdu vidijo – ne klasične banke temveč borznoposredniško ali investicijsko ustanovo, ki bo z milijonskim vlaganjem v lesnopredelovalno industrijo Slovenijo naredila uspešno. Kot sta nafta in plin za uspešne naredila Venezuelo, Rusijo ali Saudsko Arabijo. Zadnjič je predstavnica gozdarstva na burne odmeve javnosti, ki so se pojavili ob sečnji na ljubljanskem Rožniku, pristavila, da sicer razume čustveno navezanost ljubiteljev tega gozda na drevesa, a da na Rožniku ne moremo imeti pragozda. Ekološko teroristično in povsem skregano z gospodarsko logiko se v današnji oddaji sprašujemo: "Zakaj pa ne?"
Danes pa nekaj iz pestrega vsakdana slovenskega sindikalnega boja. Pravega boja, ne tistega namišljenega, s katerim imamo takšno veselje v medijih. Govorili bomo o čistilkah in oprostite nam terminološko nedoslednost, ker bomo čistilke in sobarice slovenskih turističnih gigantov metali v isti koš. Kajti metanje v koš je bistven del njihovega poklica. Vsaj tako meni površni zunanji opazovalec. Zato takoj in na začetku; kdor ni nikoli poskusil čistiti sobe, ali turistične namestitve potem, ko jo zapusti gost oziroma turist, in kdor tega vsaj nekaj časa ni počel vsak dan, naj sede na brisačo ob betonski obali in utihne.
Danes pa pričakovana, od obeh zvestih poslušalcev oddaje skoraj zahtevana analiza dogajanja na svetovnem nordijskem prvenstvu v Planici. Kot radi pribijejo ustavni pravniki, se o ustavi in športu piše s tresočo roko, kajti za resno analizo je šport in dogodki, ki so z njim povezani, prestreljen s preveč iracionalnim čustvovanjem; tako razumni v povezavi z njim težko naveže nekaj smiselnih stavkov. A ker je "poskusiti ni greh" tudi moto planiškega dogodka, se veselo zapodimo v analizo pod Poncami.
Današnja zgodba nas popelje od preprostega hišniškega opravila pometanja pred lastnim pragom do najtemnejših globin človeškega razmisleka. Gre pa tako.
V tednu, ko smo izvedeli, da neznani leteči predmeti definitivno obstajajo, smo frustrirani, ker jim nad Slovenijo ne moremo slediti, namesto tega sledili najnovejšim podvigom slovenske zunanje politike.
Vzhod Štajerske se je prebudil ob plesanju kurentov in petju srbske dive Cece. In še dobro smo jo odnesli, kajti lahko bi bilo tudi obratno. Na kar nekaj ravneh lahko razumemo za mnoge sporni, za nas analitike banalnosti pa povedni uvod v letošnje kurentovanje. Najprej je tu slovenska zvestoba Balkanu. To, kar na turnejah med kajmakom in čevapi zahodnobalkanskim politikom tvezijo slovenski zunanji ministri, ni še nič. Namreč, kako je slovenska zaveza in pomoč pri vključitvi regije v evropske integracije neomajna. Dejansko imamo na širitev ničelni vpliv in tudi znamenito posredovanje med Evropo in Balkanom, za katerega bi naj bili eksperti, v realnosti ne obstaja. Še vedno recimo kosovsko vprašanje rešujejo Nemci in Francozi. Zato pa smo Balkanu neomajno zvesti državljani. Kar dokazuje naše navdušenje nad turbofolkom. Medtem ko se ob poletnih debatnih večerih sosedje zgražajo, kako se je njihova mladež med dopustom na Korčuli z domačini pogovarjala v angleščini, oni in njihov zarod redno polnijo hale, telovadnice in gasilska dvorišča, kadarkoli se pojavi katera balkanskih turbofolk zvezd. Množice znajo na izust cele opuse balkanske estrade in če smo se do predvčerajšnjim še omejevali na dalmatinske kancone ter ščepec sevdaha, smo danes do kolen zagazili v globok turbofolk osrednje Srbije. Tako Ceca ni prišla odpet nekega eksotičnega špila. Ne, Ceca je prišla domov. In medtem ko je vodilno srbsko glavoprsje in zadek zabavalo vodilni slovenski etnološki festival, se moramo vprašati naslednje vprašanje: "Kako se je to sploh lahko zgodilo?" Najprej opravimo z dušebrižniki. V glasbeno globaliziranem svetu so balkanski glasbeni ritmi vsaj toliko pomembni, kot so anglosaški, ki jih dnevno poslušate na našem programu, ali pa vsaj enakovredni kateri glasbenih zvrsti, ki so v trenutku dostopne na klik. Tako da zgražanje zaradi melodičnega vdora tujerodnosti med veliko terco slovenskega naroda ni na mestu. Bolj nas zanima argument, s katerim so organizatorji na kritike lakonično odgovorili, da si ljudje tega pač želijo. In ljudem je treba dati to, kar si želijo – še sploh, če se pri tem zasluži. Na tem mestu bi lahko na dolgo in široko razpravljali o slovenski kulturni politiki, ki je v mesta in urbana središča inštalirala vrhunsko kulturo z vrhunskimi ustvarjalci, ki jih je oboževala predvsem urbana in salonska liberalna politika, podeželje pa prepustila avstro-ogrskim veseloigram, Ceci in Severini. A danes za kaj takega ni ne časa, ne prave volje, saj smo pred kulturnim praznikom, ki naj bo veder, ne pa zatežen. Lahko se sicer pretvarjamo, da lahko zasebni organizator v goste povabi kogarkoli hoče, da ima vsak posameznik neodtujljivo pravico do svojega lastnega, tudi glasbenega okusa, a ostaja neizpodbitno, da je Cecin nastop pred nabito polno dvorano ekstatičnih obiskovalcev neposreden poraz slovenskih kulturnih politik, vzgojnih ustanov, javnih medijev in tolikanj opevane, a tako zelo hermetične slovenske ustvarjalnosti. A kar je pri vsej šaradi najpomembnejše in na nek način tudi najbolj žalostno, pa je dejstvo, da nastop Cece na ptujskem karnevalu pomeni dokončen propad te etnološke prireditve in upali bi si zatrditi, da tudi dokončni propad kurenta kot našega najbolj prepoznavnega in opevanega pustnega lika. Kurent je s pojavom "kurentomanije", kot strokovnjaki opisujejo njegovo delovanje izven konteksta pustovanja, že tako ali tako odšel na stranpota. Po mnenju nekaterih raziskovalcev, je odmik od kratkodlakega, grozljivega lika v prekrasno dolgodlako, medvedkasto pojavo pomenil pot v nasprotje lika kot takega, do banalnosti ponižan festival pa je z leti iz rok etnologov spolzel v roke gostilničarjev. Povedano drugače – vse velike besede o "mistični transformaciji človeka z masko", o "transcedentalnem bitju, ki presega človeško izkušnjo", so postale samo slabi izgovori, da se ga Ptujčani zatolčejo. Razumnemu je blizu teza, da so tradicije živ proces, a sodobni kurenti kršijo tudi tiste, ki so si jih izmislili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so s festivalom začeli! Da ne govorimo o tradicijah, ki segajo v temne globine praznovanja pomladnih obredij na Dravskem polju. Prva in nepreklicno zveličavna je tista, ki veleva, da so kurenti izključno neporočeni mladi moški. In če končamo z zdravim šovinizmom: ko je Ceca zapela, je posilila tradicijo in običaje in kulturno krajino ravno toliko, kot to počnejo ženske-kurenti.
Neveljaven email naslov