Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Rezervirano za ošpice

07.05.2019

Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.

Dosti avtizma je v poniževanju učiteljskega poklica, dosti ga je v glorificiranju obrobnih otroških talentov in dosti ga je v prehrani in v pomanjkanju vitamina D

Zadnje dni ugotavljamo, da gremo kot družba nazaj, ne naprej. Ta proces se bo po logiki stvari končal na Divjih babah, kjer bomo v jami kurili ogenj in igrali na piščal, a do takrat imamo še nekaj časa za razmislek. Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.

Če povzamemo: nasprotniki obveznega cepljenja so se rodili in uspevajo na nepreglednih internetnih plantažah, medtem ko so zagovorniki parkiranja splošne populacije na parkirnih mestih za invalide sicer teoretsko slabše podkovani, imajo pa toliko bolj razvejano prakso.

Na prvi pogled se zdi, da je oba fenomena težko povezati, razen nekoliko žaljive ugotovitve, da bi morali nasprotniki obveznega cepljenja otrok dobiti dovoljenje za parkiranje na prostorih za invalide. Kajti invalidnost ima veliko obrazov.

A če se bomo prepirali, ali bomo v svoji skromni analizi celo žaljivi, ne bomo prišli nikamor; zategadelj prepustimo besedo moči argumentov. Zgradimo miselni konstrukt: Kaj bi se zgodilo, če bi vsi, ki parkirajo na mestih za invalide, dobili ošpice? In kaj bi se zgodilo, če tisti, ki odklanjajo cepljenje otrok, ne bi več nikoli v življenju dobili parkirnega mesta? In obratno: Kaj bi se zgodilo, če bi bilo cepljenje nagrajeno z večnim parkiranjem? In če bi bilo vzorno parkiranje nagrajeno z večno imunostjo? Govorimo o dobrem starem korenčku in dobri stari palici.

V civilizaciji, ki pričakuje nagrado za vsak najmanjši napor, je absolutno premalo palice. Z drakonsko državno regulativo bi lahko ali Borut ali Marjan ali pa devetdeset pajacev oba problema pospravilo v predal za vedno. In to z enim samim podpisom. Ampak tega seveda ne bodo storili, kajti voliti se da tudi z ošpicami in obvezne klančine za invalide na voliščih v najlepši meri govorijo, do kod in kje politiko zanimajo težave hendikepiranih …

Tako pa razmišljujočim ne ostane drugega, kot da pred temi v nebo vpijočimi neumnostmi sedimo, se prepiramo, pišemo kolumne in se na sobotnih piknikih prepiramo z žlahto. Kajti obe dejanji sta še nedolgo tega veljali za nezamisljivi; če pa sta se že pojavili, sta bili razumljeni kot skrajno zavržni. Ob tod teza, da gremo kot družba nazaj proti Divjim babam. Zanimivo pa so tako v odklanjanju cepljenja kot pri parkiranju zajeti temelji družbene pogodbe, na kateri temelji naša skupnost …

Prosto mesto za invalide je lep primer sočutja, solidarnosti in razumevanja drugačnosti oziroma graditve kulture hendikepa v neki družbi. Saj so tudi druga presečišča, kjer se hendikep sreča z ostalo populacijo, a parkirišča so najbolj očiten, najbolj dostopen in najpogostejši primer. Parkiranje na prostoru za invalide tako ni le dokaz kulture srca posameznika, temveč je javna demonstracija zanikanja vsega prej naštetega. Da nekdo spodbuja takšno obnašanje, ni v svetu, polnem zblojenih duš, nič nenavadnega – slej kot prej se je moralo zgoditi; da pa ima takšen medijski poziv očiten odziv na parkiriščih po vsej Sloveniji, govori o rastoči in skrb zbujajoči brezbrižnosti “pokončnega Slovenca” do družbenega okolja, v katerega se je rodil.

Cepljenje in ošpice so v odnosu do parkiranja obratno sorazmerni fenomen. Medtem ko parkiranje govori o ogrožanju večine do pravic manjšine, govori saga o odklanjanju cepljenja o odnosu manjšine do pravic večine. Za zdaj še. In če je glavni argument tistih, ki parkirajo na prostoru za invalide, da smo v šopingu vsi enaki, je glavni argument proticepljencev, da ob prejetih dozah otroci lahko postanejo avtisti.

Po svetem prepričanju avtorja tega zapisa je avtizem v odklanjanju cepljenja sicer prisoten; in odklanjanje cepljenja je le ena izmed kategorij, kjer se odraža. Dosti ga je tudi pri histeričnem čuvanju osebnih podatkov otrok in hkratnem objavljanju teh istih otrok na družbenih omrežjih. Dosti ga je v poniževanju učiteljskega poklica, dosti ga je v glorificiranju obrobnih otroških talentov, dosti ga je v prehrani in v pomanjkanju vitamina D.

Povedano drugače: čeprav gre na prvi pogled pri parkiranju za invalide, pri necepljenju pa za otroke, gre v obeh primerih za nas same. Pravica manjšine na eni strani in pravica večine na drugi strani sta koncepta, ki sta za od resničnostnih oddaj in internetnih objav skurjeno populacijo očitno preveč. Ker je razumništvo v tej državi ali ponižano ali apatično ali brezbrižno, je edini svetilničar na Rtu dobrega upanja njeno veličanstvo država. Sicer težko verjetno, a lahko bi se naši regulatorji začeli zgledovati po tujini, kjer te bizarne dileme pospešeno izginjajo s prvih strani na strani s črno kroniko in kriminalom.

Žal pa obe obravnavani temi, čeprav sta na prvi pogled samo hvaležna tematika za polnjenje medijskega vesolja, v resnici govorita o pospešenem razkroju družbenega tkiva. O tej neki neprijetni nadutosti, spodbujeni z novo gospodarsko samozavestjo, z nizkimi obrestnimi merami in z od politike spodbujanimi stereotipi, ki so se nacepili na vedno tlečo, a nikoli izživeto tezo o Slovencu kot nadčloveku.


Zapisi iz močvirja

747 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Rezervirano za ošpice

07.05.2019

Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.

Dosti avtizma je v poniževanju učiteljskega poklica, dosti ga je v glorificiranju obrobnih otroških talentov in dosti ga je v prehrani in v pomanjkanju vitamina D

Zadnje dni ugotavljamo, da gremo kot družba nazaj, ne naprej. Ta proces se bo po logiki stvari končal na Divjih babah, kjer bomo v jami kurili ogenj in igrali na piščal, a do takrat imamo še nekaj časa za razmislek. Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.

Če povzamemo: nasprotniki obveznega cepljenja so se rodili in uspevajo na nepreglednih internetnih plantažah, medtem ko so zagovorniki parkiranja splošne populacije na parkirnih mestih za invalide sicer teoretsko slabše podkovani, imajo pa toliko bolj razvejano prakso.

Na prvi pogled se zdi, da je oba fenomena težko povezati, razen nekoliko žaljive ugotovitve, da bi morali nasprotniki obveznega cepljenja otrok dobiti dovoljenje za parkiranje na prostorih za invalide. Kajti invalidnost ima veliko obrazov.

A če se bomo prepirali, ali bomo v svoji skromni analizi celo žaljivi, ne bomo prišli nikamor; zategadelj prepustimo besedo moči argumentov. Zgradimo miselni konstrukt: Kaj bi se zgodilo, če bi vsi, ki parkirajo na mestih za invalide, dobili ošpice? In kaj bi se zgodilo, če tisti, ki odklanjajo cepljenje otrok, ne bi več nikoli v življenju dobili parkirnega mesta? In obratno: Kaj bi se zgodilo, če bi bilo cepljenje nagrajeno z večnim parkiranjem? In če bi bilo vzorno parkiranje nagrajeno z večno imunostjo? Govorimo o dobrem starem korenčku in dobri stari palici.

V civilizaciji, ki pričakuje nagrado za vsak najmanjši napor, je absolutno premalo palice. Z drakonsko državno regulativo bi lahko ali Borut ali Marjan ali pa devetdeset pajacev oba problema pospravilo v predal za vedno. In to z enim samim podpisom. Ampak tega seveda ne bodo storili, kajti voliti se da tudi z ošpicami in obvezne klančine za invalide na voliščih v najlepši meri govorijo, do kod in kje politiko zanimajo težave hendikepiranih …

Tako pa razmišljujočim ne ostane drugega, kot da pred temi v nebo vpijočimi neumnostmi sedimo, se prepiramo, pišemo kolumne in se na sobotnih piknikih prepiramo z žlahto. Kajti obe dejanji sta še nedolgo tega veljali za nezamisljivi; če pa sta se že pojavili, sta bili razumljeni kot skrajno zavržni. Ob tod teza, da gremo kot družba nazaj proti Divjim babam. Zanimivo pa so tako v odklanjanju cepljenja kot pri parkiranju zajeti temelji družbene pogodbe, na kateri temelji naša skupnost …

Prosto mesto za invalide je lep primer sočutja, solidarnosti in razumevanja drugačnosti oziroma graditve kulture hendikepa v neki družbi. Saj so tudi druga presečišča, kjer se hendikep sreča z ostalo populacijo, a parkirišča so najbolj očiten, najbolj dostopen in najpogostejši primer. Parkiranje na prostoru za invalide tako ni le dokaz kulture srca posameznika, temveč je javna demonstracija zanikanja vsega prej naštetega. Da nekdo spodbuja takšno obnašanje, ni v svetu, polnem zblojenih duš, nič nenavadnega – slej kot prej se je moralo zgoditi; da pa ima takšen medijski poziv očiten odziv na parkiriščih po vsej Sloveniji, govori o rastoči in skrb zbujajoči brezbrižnosti “pokončnega Slovenca” do družbenega okolja, v katerega se je rodil.

Cepljenje in ošpice so v odnosu do parkiranja obratno sorazmerni fenomen. Medtem ko parkiranje govori o ogrožanju večine do pravic manjšine, govori saga o odklanjanju cepljenja o odnosu manjšine do pravic večine. Za zdaj še. In če je glavni argument tistih, ki parkirajo na prostoru za invalide, da smo v šopingu vsi enaki, je glavni argument proticepljencev, da ob prejetih dozah otroci lahko postanejo avtisti.

Po svetem prepričanju avtorja tega zapisa je avtizem v odklanjanju cepljenja sicer prisoten; in odklanjanje cepljenja je le ena izmed kategorij, kjer se odraža. Dosti ga je tudi pri histeričnem čuvanju osebnih podatkov otrok in hkratnem objavljanju teh istih otrok na družbenih omrežjih. Dosti ga je v poniževanju učiteljskega poklica, dosti ga je v glorificiranju obrobnih otroških talentov, dosti ga je v prehrani in v pomanjkanju vitamina D.

Povedano drugače: čeprav gre na prvi pogled pri parkiranju za invalide, pri necepljenju pa za otroke, gre v obeh primerih za nas same. Pravica manjšine na eni strani in pravica večine na drugi strani sta koncepta, ki sta za od resničnostnih oddaj in internetnih objav skurjeno populacijo očitno preveč. Ker je razumništvo v tej državi ali ponižano ali apatično ali brezbrižno, je edini svetilničar na Rtu dobrega upanja njeno veličanstvo država. Sicer težko verjetno, a lahko bi se naši regulatorji začeli zgledovati po tujini, kjer te bizarne dileme pospešeno izginjajo s prvih strani na strani s črno kroniko in kriminalom.

Žal pa obe obravnavani temi, čeprav sta na prvi pogled samo hvaležna tematika za polnjenje medijskega vesolja, v resnici govorita o pospešenem razkroju družbenega tkiva. O tej neki neprijetni nadutosti, spodbujeni z novo gospodarsko samozavestjo, z nizkimi obrestnimi merami in z od politike spodbujanimi stereotipi, ki so se nacepili na vedno tlečo, a nikoli izživeto tezo o Slovencu kot nadčloveku.


14.07.2020

Kako uloviti komunista

Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.


07.07.2020

Novi turizem nove normalnosti

Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.


30.06.2020

"Jelinčič je v parlamentu. Narod je glup."

Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.


23.06.2020

Protiustavnost neke revščine

V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...


16.06.2020

Slovenija gre naprej

V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.


09.06.2020

Koča strica Toma

Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?


02.06.2020

Čakajoč na Avstrijca

Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".


26.05.2020

Maskirani kapitalizem

Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.


19.05.2020

Parlamentarni zodiak

Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.


12.05.2020

Razlagalci žurov

Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.


05.05.2020

Gaudeamus igitur

V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.


28.04.2020

Prišli trgovci z novci

Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.


21.04.2020

420 po slovensko

Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.


14.04.2020

Romuni prihajajo

Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.


07.04.2020

Staromaskarji proti mladomaskarjem

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


31.03.2020

Sezam, odpri se že enkrat

Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.


24.03.2020

Marjan

Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.


17.03.2020

Druga osamosvojitvena vojna

V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.


10.03.2020

Konec heca

Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič


03.03.2020

Tajno društvo PGC

Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič


Stran 10 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov