Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nujna prometna

25.06.2019

Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič

Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni

Danes pa, ker so praznične urice, zelo na kratko o najbolj priljubljenem prazničnem opravilu na Slovenskem. Stereotip govori o tem, da je to piknik, s hladnim pivom v čistem potoku in maso za čevapčiče, vzrejeno pri lokalnem mesarju. A dejstva že zdavnaj ne ustrezajo več stereotipu. Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Pa ne le med prazniki. Stojimo tudi ob koncu tedna, čakamo vsak dan med jutranjo in potem še med popoldansko konico. Stojimo poleti in pozimi, v soncu in dežju. Voditelji programa te radijske postaje vijejo roke v nemoči, saj jim brez nujnega prometnega obvestila ne uspe speljati niti enega programskega sklopa, kot so si ga zamislili.

Če pogledamo nekoliko bolj analitično; slovenske avtoceste oziroma slovenski avtocestni križ se je spremenil v svoje nasprotje. Prometnih tokov več ne omogoča, temveč jih blokira. Res je v naravi prometa, da blokira sam sebe, ampak vozniki, ko slišijo, da po Slovenij poteka mreža avtocestnih povezav, pričakujejo in pričakujemo povsem nekaj drugega, kot dobimo.

Zakaj in kako se je to zgodilo? Slovenska prometna blokada je eden tistih redkih družboslovnih pojmov, ki ga lahko vidimo v živo na delu vsak dan. Razlog je v tovornjakih, ki so okupirali slovenske ceste. Tovornjaki zasedajo vozni pas in ostalemu prometu ostane na voljo le še prehitevalni, ki ga torej uporabljamo kot voznega. Velika troedinost prometne biblije o odstavnem, voznem in prehitevalnem je na slovenski avtocesti ponižana v brezboštvo. In še naprej: od kod so se tovornjaki vzeli?

Ko smo avtoceste gradili, nihče ni predvideval, da se bodo prometni tokovi spremenili. Oziroma tega niso predvideli prometni strokovnjaki, od katerih so si mnogi med razmišljanjem o prometu uspeli pridobiti akademski naslov. Kdo bi v začetku devetdesetih predvideval, da bo Koper postal osrednje jadransko pristanišče? Ampak na novo nastali vzhodni kapitalisti so začeli seštevati kilometre, se učiti ekonomije obsega in Koper je skočil na plano kot najresnejša vstopna postaja za hlepeče potrošništvo evropskega vzhoda. Ker železniške povezave nismo sposobni modernizirati, smo žrtvovali avtoceste. Naše krasne, nove, lepe avtoceste … Za katere smo mislili, da nam bodo v veselje, ko se bomo vozili v Piran na kavico ali na govejo juho h gospe mami na Štajersko. Danes pa so nedolžni nedeljski izleti dramatična tombola in slovenska avtocesta je žal prepogosto tudi življenjsko nevarna past. Povedano drugače; čas je še najmanj, kar lahko na slovenskih avtocestah izgubite.

Kaj nam torej razlaga usoda, ko stojimo ukleščeni v kolonah? Mogoče izvemo še najmanj o slovenski infrastrukturni impotentnosti. Tudi pregovorno odločne ženske, ki so vodile ali vodijo našo infrastrukturno sedanjost in načrtujejo infrastrukturno prihodnost, samo prelagajo težavo iz enega predala v drugega; dejstva so osnovnošolsko preprosta: potrebovali bi sodoben železniški sistem, ki pa ga ne bo za časa našega življenja, potrebovali bi tretji avtocestni pas, ki ga tudi ne bo za časa našega življenja. Stoječe kolone torej ne pričajo toliko o mehaniki avtocestnega zloma, temveč bolj o odnosu države do državljanov. Država bi invazijo tovornjakov lahko regulirala. Celo drastično omejila, kot to že počnejo nekatere evropske države. A tega seveda ne bo storila. Ofenziva tovornjakov je namreč precej dobičkonosna. Logistika in prevoz tovora sta panogi v vzponu in od dovolilnic do cestnin ter seveda pristanišča samega – vse to je zlata jama, v katero prevozniki sipajo novce, lobiji pa kampirajo v bližini.

Povedano drugače: stoječi v koloni ste žrtve kapitala. Ko je bilo treba izbrati med udobjem, varnostjo in ne nazadnje tudi zgodovinsko upravičenostjo slovenskega državljana do avtoceste in kapitalom, se je država odločila za tega zadnjega.

Da pa ne bomo le bentili in se s tem izenačili s tisoči družinskih očetov, ki ta trenutek počnejo to isto nekje okoli Unca ali Šempetra ali Kranja–zahod ali Višnje gore, predlagamo kreativno rešitev. Slovenci smo narod odškodnin. Z njimi imamo veliko veselje in kar je lepa praksa – naša država jih voljno in pogosto izplačuje. Predlagamo torej odškodnino za uporabo avtoceste. Nekaj podobnega sicer že obstaja, ampak logika cestnine, ki jo plačujemo ob registraciji, je povsem napačna. Tam plačujemo mi, ker lahko uporabljamo avtocesto, da o vinjetnem sistemu sploh ne govorimo. Odškodnina, kot jo predlagamo, pa bi regulirala plačevanje države državljanom. Torej ko bi šli na avtocesto, bi vam država izplačala odškodnino, ker jo uporabljate oziroma ker je ne morete uporabljati. Čeprav je bila avtocesta s skoraj biblijskim naporom in odrekanjem zgrajena prav za vas.

Od kod bi se polnil fond za izplačilo odškodnin? Nekaj bi moral prispevati Dars, ki zdaj vso to silno kamionsko cestnino razprši po svojih hodnikih in navzven jamra, kako nima dovolj denarja. Nekaj pa bi moralo primakniti koprsko pristanišče. Drži, da je s pomembnim deležem v lasti države, ampak njegov prispevek k nacionalni ekonomiji je eno, nekaj povsem drugega pa je, ko državljani postanemo talci gospodarske družbe – v tem primeru pristanišča.

Na praznični dan pozabljamo, da so bile avtoceste, ali pač urejena sodobna infrastruktura, pomemben element osamosvojitvenega vrenja in kot še kar pri nekaj ciljih smo po tridesetih letih še vedno na ravni konca osemdesetih.

Ker je praznik že sam po sebi dovolj optimističen, končajmo pesimistično.

Nobene odškodninske sheme ne bo, nobene ne administrativne, še manj pa investicijske rešitve ne bo. Avtocesta bo vedno manj uporabna in pobude o petdesetih minutah med Mariborom in Ljubljano, ki so naslovljene na resorno ministrico, bi bile smešne, če ne bi bile žalostne.


Zapisi iz močvirja

747 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Nujna prometna

25.06.2019

Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič

Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni

Danes pa, ker so praznične urice, zelo na kratko o najbolj priljubljenem prazničnem opravilu na Slovenskem. Stereotip govori o tem, da je to piknik, s hladnim pivom v čistem potoku in maso za čevapčiče, vzrejeno pri lokalnem mesarju. A dejstva že zdavnaj ne ustrezajo več stereotipu. Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Pa ne le med prazniki. Stojimo tudi ob koncu tedna, čakamo vsak dan med jutranjo in potem še med popoldansko konico. Stojimo poleti in pozimi, v soncu in dežju. Voditelji programa te radijske postaje vijejo roke v nemoči, saj jim brez nujnega prometnega obvestila ne uspe speljati niti enega programskega sklopa, kot so si ga zamislili.

Če pogledamo nekoliko bolj analitično; slovenske avtoceste oziroma slovenski avtocestni križ se je spremenil v svoje nasprotje. Prometnih tokov več ne omogoča, temveč jih blokira. Res je v naravi prometa, da blokira sam sebe, ampak vozniki, ko slišijo, da po Slovenij poteka mreža avtocestnih povezav, pričakujejo in pričakujemo povsem nekaj drugega, kot dobimo.

Zakaj in kako se je to zgodilo? Slovenska prometna blokada je eden tistih redkih družboslovnih pojmov, ki ga lahko vidimo v živo na delu vsak dan. Razlog je v tovornjakih, ki so okupirali slovenske ceste. Tovornjaki zasedajo vozni pas in ostalemu prometu ostane na voljo le še prehitevalni, ki ga torej uporabljamo kot voznega. Velika troedinost prometne biblije o odstavnem, voznem in prehitevalnem je na slovenski avtocesti ponižana v brezboštvo. In še naprej: od kod so se tovornjaki vzeli?

Ko smo avtoceste gradili, nihče ni predvideval, da se bodo prometni tokovi spremenili. Oziroma tega niso predvideli prometni strokovnjaki, od katerih so si mnogi med razmišljanjem o prometu uspeli pridobiti akademski naslov. Kdo bi v začetku devetdesetih predvideval, da bo Koper postal osrednje jadransko pristanišče? Ampak na novo nastali vzhodni kapitalisti so začeli seštevati kilometre, se učiti ekonomije obsega in Koper je skočil na plano kot najresnejša vstopna postaja za hlepeče potrošništvo evropskega vzhoda. Ker železniške povezave nismo sposobni modernizirati, smo žrtvovali avtoceste. Naše krasne, nove, lepe avtoceste … Za katere smo mislili, da nam bodo v veselje, ko se bomo vozili v Piran na kavico ali na govejo juho h gospe mami na Štajersko. Danes pa so nedolžni nedeljski izleti dramatična tombola in slovenska avtocesta je žal prepogosto tudi življenjsko nevarna past. Povedano drugače; čas je še najmanj, kar lahko na slovenskih avtocestah izgubite.

Kaj nam torej razlaga usoda, ko stojimo ukleščeni v kolonah? Mogoče izvemo še najmanj o slovenski infrastrukturni impotentnosti. Tudi pregovorno odločne ženske, ki so vodile ali vodijo našo infrastrukturno sedanjost in načrtujejo infrastrukturno prihodnost, samo prelagajo težavo iz enega predala v drugega; dejstva so osnovnošolsko preprosta: potrebovali bi sodoben železniški sistem, ki pa ga ne bo za časa našega življenja, potrebovali bi tretji avtocestni pas, ki ga tudi ne bo za časa našega življenja. Stoječe kolone torej ne pričajo toliko o mehaniki avtocestnega zloma, temveč bolj o odnosu države do državljanov. Država bi invazijo tovornjakov lahko regulirala. Celo drastično omejila, kot to že počnejo nekatere evropske države. A tega seveda ne bo storila. Ofenziva tovornjakov je namreč precej dobičkonosna. Logistika in prevoz tovora sta panogi v vzponu in od dovolilnic do cestnin ter seveda pristanišča samega – vse to je zlata jama, v katero prevozniki sipajo novce, lobiji pa kampirajo v bližini.

Povedano drugače: stoječi v koloni ste žrtve kapitala. Ko je bilo treba izbrati med udobjem, varnostjo in ne nazadnje tudi zgodovinsko upravičenostjo slovenskega državljana do avtoceste in kapitalom, se je država odločila za tega zadnjega.

Da pa ne bomo le bentili in se s tem izenačili s tisoči družinskih očetov, ki ta trenutek počnejo to isto nekje okoli Unca ali Šempetra ali Kranja–zahod ali Višnje gore, predlagamo kreativno rešitev. Slovenci smo narod odškodnin. Z njimi imamo veliko veselje in kar je lepa praksa – naša država jih voljno in pogosto izplačuje. Predlagamo torej odškodnino za uporabo avtoceste. Nekaj podobnega sicer že obstaja, ampak logika cestnine, ki jo plačujemo ob registraciji, je povsem napačna. Tam plačujemo mi, ker lahko uporabljamo avtocesto, da o vinjetnem sistemu sploh ne govorimo. Odškodnina, kot jo predlagamo, pa bi regulirala plačevanje države državljanom. Torej ko bi šli na avtocesto, bi vam država izplačala odškodnino, ker jo uporabljate oziroma ker je ne morete uporabljati. Čeprav je bila avtocesta s skoraj biblijskim naporom in odrekanjem zgrajena prav za vas.

Od kod bi se polnil fond za izplačilo odškodnin? Nekaj bi moral prispevati Dars, ki zdaj vso to silno kamionsko cestnino razprši po svojih hodnikih in navzven jamra, kako nima dovolj denarja. Nekaj pa bi moralo primakniti koprsko pristanišče. Drži, da je s pomembnim deležem v lasti države, ampak njegov prispevek k nacionalni ekonomiji je eno, nekaj povsem drugega pa je, ko državljani postanemo talci gospodarske družbe – v tem primeru pristanišča.

Na praznični dan pozabljamo, da so bile avtoceste, ali pač urejena sodobna infrastruktura, pomemben element osamosvojitvenega vrenja in kot še kar pri nekaj ciljih smo po tridesetih letih še vedno na ravni konca osemdesetih.

Ker je praznik že sam po sebi dovolj optimističen, končajmo pesimistično.

Nobene odškodninske sheme ne bo, nobene ne administrativne, še manj pa investicijske rešitve ne bo. Avtocesta bo vedno manj uporabna in pobude o petdesetih minutah med Mariborom in Ljubljano, ki so naslovljene na resorno ministrico, bi bile smešne, če ne bi bile žalostne.


05.04.2022

Pujsi v vesolju!

Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.


29.03.2022

Kolumnokamikaze

V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.


22.03.2022

Časovno-prostorski paradoks

Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.


15.03.2022

Deset croissantov

V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!


08.03.2022

Denacifikacija zdaj!

Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.


01.03.2022

Ukrajina moja dežela

V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.


22.02.2022

Žandar iz St. Pirana

Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.


15.02.2022

Dajte miru možnost

Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.


08.02.2022

Nocoj je sveti večer

Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?


01.02.2022

Yes sir, I Can Boogie*

Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.


25.01.2022

O odstotkih

Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.


18.01.2022

Pravi obrazi

Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.


11.01.2022

Neznani leteči ministri

V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.


04.01.2022

Uvod

Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!


28.12.2021

"Dom! O, Lubje!"

Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!


21.12.2021

Hooo-hooo-hoooo

Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.


14.12.2021

REQUIEM

Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.


07.12.2021

Po vroč kostanj …

Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.


30.11.2021

Nadzorniki nadzora

Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.


23.11.2021

Politologija običajnega policista

Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.


Stran 6 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov