Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič

Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni

Danes pa, ker so praznične urice, zelo na kratko o najbolj priljubljenem prazničnem opravilu na Slovenskem. Stereotip govori o tem, da je to piknik, s hladnim pivom v čistem potoku in maso za čevapčiče, vzrejeno pri lokalnem mesarju. A dejstva že zdavnaj ne ustrezajo več stereotipu. Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Pa ne le med prazniki. Stojimo tudi ob koncu tedna, čakamo vsak dan med jutranjo in potem še med popoldansko konico. Stojimo poleti in pozimi, v soncu in dežju. Voditelji programa te radijske postaje vijejo roke v nemoči, saj jim brez nujnega prometnega obvestila ne uspe speljati niti enega programskega sklopa, kot so si ga zamislili.

Če pogledamo nekoliko bolj analitično; slovenske avtoceste oziroma slovenski avtocestni križ se je spremenil v svoje nasprotje. Prometnih tokov več ne omogoča, temveč jih blokira. Res je v naravi prometa, da blokira sam sebe, ampak vozniki, ko slišijo, da po Slovenij poteka mreža avtocestnih povezav, pričakujejo in pričakujemo povsem nekaj drugega, kot dobimo.

Zakaj in kako se je to zgodilo? Slovenska prometna blokada je eden tistih redkih družboslovnih pojmov, ki ga lahko vidimo v živo na delu vsak dan. Razlog je v tovornjakih, ki so okupirali slovenske ceste. Tovornjaki zasedajo vozni pas in ostalemu prometu ostane na voljo le še prehitevalni, ki ga torej uporabljamo kot voznega. Velika troedinost prometne biblije o odstavnem, voznem in prehitevalnem je na slovenski avtocesti ponižana v brezboštvo. In še naprej: od kod so se tovornjaki vzeli?

Ko smo avtoceste gradili, nihče ni predvideval, da se bodo prometni tokovi spremenili. Oziroma tega niso predvideli prometni strokovnjaki, od katerih so si mnogi med razmišljanjem o prometu uspeli pridobiti akademski naslov. Kdo bi v začetku devetdesetih predvideval, da bo Koper postal osrednje jadransko pristanišče? Ampak na novo nastali vzhodni kapitalisti so začeli seštevati kilometre, se učiti ekonomije obsega in Koper je skočil na plano kot najresnejša vstopna postaja za hlepeče potrošništvo evropskega vzhoda. Ker železniške povezave nismo sposobni modernizirati, smo žrtvovali avtoceste. Naše krasne, nove, lepe avtoceste … Za katere smo mislili, da nam bodo v veselje, ko se bomo vozili v Piran na kavico ali na govejo juho h gospe mami na Štajersko. Danes pa so nedolžni nedeljski izleti dramatična tombola in slovenska avtocesta je žal prepogosto tudi življenjsko nevarna past. Povedano drugače; čas je še najmanj, kar lahko na slovenskih avtocestah izgubite.

Kaj nam torej razlaga usoda, ko stojimo ukleščeni v kolonah? Mogoče izvemo še najmanj o slovenski infrastrukturni impotentnosti. Tudi pregovorno odločne ženske, ki so vodile ali vodijo našo infrastrukturno sedanjost in načrtujejo infrastrukturno prihodnost, samo prelagajo težavo iz enega predala v drugega; dejstva so osnovnošolsko preprosta: potrebovali bi sodoben železniški sistem, ki pa ga ne bo za časa našega življenja, potrebovali bi tretji avtocestni pas, ki ga tudi ne bo za časa našega življenja. Stoječe kolone torej ne pričajo toliko o mehaniki avtocestnega zloma, temveč bolj o odnosu države do državljanov. Država bi invazijo tovornjakov lahko regulirala. Celo drastično omejila, kot to že počnejo nekatere evropske države. A tega seveda ne bo storila. Ofenziva tovornjakov je namreč precej dobičkonosna. Logistika in prevoz tovora sta panogi v vzponu in od dovolilnic do cestnin ter seveda pristanišča samega – vse to je zlata jama, v katero prevozniki sipajo novce, lobiji pa kampirajo v bližini.

Povedano drugače: stoječi v koloni ste žrtve kapitala. Ko je bilo treba izbrati med udobjem, varnostjo in ne nazadnje tudi zgodovinsko upravičenostjo slovenskega državljana do avtoceste in kapitalom, se je država odločila za tega zadnjega.

Da pa ne bomo le bentili in se s tem izenačili s tisoči družinskih očetov, ki ta trenutek počnejo to isto nekje okoli Unca ali Šempetra ali Kranja–zahod ali Višnje gore, predlagamo kreativno rešitev. Slovenci smo narod odškodnin. Z njimi imamo veliko veselje in kar je lepa praksa – naša država jih voljno in pogosto izplačuje. Predlagamo torej odškodnino za uporabo avtoceste. Nekaj podobnega sicer že obstaja, ampak logika cestnine, ki jo plačujemo ob registraciji, je povsem napačna. Tam plačujemo mi, ker lahko uporabljamo avtocesto, da o vinjetnem sistemu sploh ne govorimo. Odškodnina, kot jo predlagamo, pa bi regulirala plačevanje države državljanom. Torej ko bi šli na avtocesto, bi vam država izplačala odškodnino, ker jo uporabljate oziroma ker je ne morete uporabljati. Čeprav je bila avtocesta s skoraj biblijskim naporom in odrekanjem zgrajena prav za vas.

Od kod bi se polnil fond za izplačilo odškodnin? Nekaj bi moral prispevati Dars, ki zdaj vso to silno kamionsko cestnino razprši po svojih hodnikih in navzven jamra, kako nima dovolj denarja. Nekaj pa bi moralo primakniti koprsko pristanišče. Drži, da je s pomembnim deležem v lasti države, ampak njegov prispevek k nacionalni ekonomiji je eno, nekaj povsem drugega pa je, ko državljani postanemo talci gospodarske družbe – v tem primeru pristanišča.

Na praznični dan pozabljamo, da so bile avtoceste, ali pač urejena sodobna infrastruktura, pomemben element osamosvojitvenega vrenja in kot še kar pri nekaj ciljih smo po tridesetih letih še vedno na ravni konca osemdesetih.

Ker je praznik že sam po sebi dovolj optimističen, končajmo pesimistično.

Nobene odškodninske sheme ne bo, nobene ne administrativne, še manj pa investicijske rešitve ne bo. Avtocesta bo vedno manj uporabna in pobude o petdesetih minutah med Mariborom in Ljubljano, ki so naslovljene na resorno ministrico, bi bile smešne, če ne bi bile žalostne.