Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nujna prometna

25.06.2019

Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič

Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni

Danes pa, ker so praznične urice, zelo na kratko o najbolj priljubljenem prazničnem opravilu na Slovenskem. Stereotip govori o tem, da je to piknik, s hladnim pivom v čistem potoku in maso za čevapčiče, vzrejeno pri lokalnem mesarju. A dejstva že zdavnaj ne ustrezajo več stereotipu. Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Pa ne le med prazniki. Stojimo tudi ob koncu tedna, čakamo vsak dan med jutranjo in potem še med popoldansko konico. Stojimo poleti in pozimi, v soncu in dežju. Voditelji programa te radijske postaje vijejo roke v nemoči, saj jim brez nujnega prometnega obvestila ne uspe speljati niti enega programskega sklopa, kot so si ga zamislili.

Če pogledamo nekoliko bolj analitično; slovenske avtoceste oziroma slovenski avtocestni križ se je spremenil v svoje nasprotje. Prometnih tokov več ne omogoča, temveč jih blokira. Res je v naravi prometa, da blokira sam sebe, ampak vozniki, ko slišijo, da po Slovenij poteka mreža avtocestnih povezav, pričakujejo in pričakujemo povsem nekaj drugega, kot dobimo.

Zakaj in kako se je to zgodilo? Slovenska prometna blokada je eden tistih redkih družboslovnih pojmov, ki ga lahko vidimo v živo na delu vsak dan. Razlog je v tovornjakih, ki so okupirali slovenske ceste. Tovornjaki zasedajo vozni pas in ostalemu prometu ostane na voljo le še prehitevalni, ki ga torej uporabljamo kot voznega. Velika troedinost prometne biblije o odstavnem, voznem in prehitevalnem je na slovenski avtocesti ponižana v brezboštvo. In še naprej: od kod so se tovornjaki vzeli?

Ko smo avtoceste gradili, nihče ni predvideval, da se bodo prometni tokovi spremenili. Oziroma tega niso predvideli prometni strokovnjaki, od katerih so si mnogi med razmišljanjem o prometu uspeli pridobiti akademski naslov. Kdo bi v začetku devetdesetih predvideval, da bo Koper postal osrednje jadransko pristanišče? Ampak na novo nastali vzhodni kapitalisti so začeli seštevati kilometre, se učiti ekonomije obsega in Koper je skočil na plano kot najresnejša vstopna postaja za hlepeče potrošništvo evropskega vzhoda. Ker železniške povezave nismo sposobni modernizirati, smo žrtvovali avtoceste. Naše krasne, nove, lepe avtoceste … Za katere smo mislili, da nam bodo v veselje, ko se bomo vozili v Piran na kavico ali na govejo juho h gospe mami na Štajersko. Danes pa so nedolžni nedeljski izleti dramatična tombola in slovenska avtocesta je žal prepogosto tudi življenjsko nevarna past. Povedano drugače; čas je še najmanj, kar lahko na slovenskih avtocestah izgubite.

Kaj nam torej razlaga usoda, ko stojimo ukleščeni v kolonah? Mogoče izvemo še najmanj o slovenski infrastrukturni impotentnosti. Tudi pregovorno odločne ženske, ki so vodile ali vodijo našo infrastrukturno sedanjost in načrtujejo infrastrukturno prihodnost, samo prelagajo težavo iz enega predala v drugega; dejstva so osnovnošolsko preprosta: potrebovali bi sodoben železniški sistem, ki pa ga ne bo za časa našega življenja, potrebovali bi tretji avtocestni pas, ki ga tudi ne bo za časa našega življenja. Stoječe kolone torej ne pričajo toliko o mehaniki avtocestnega zloma, temveč bolj o odnosu države do državljanov. Država bi invazijo tovornjakov lahko regulirala. Celo drastično omejila, kot to že počnejo nekatere evropske države. A tega seveda ne bo storila. Ofenziva tovornjakov je namreč precej dobičkonosna. Logistika in prevoz tovora sta panogi v vzponu in od dovolilnic do cestnin ter seveda pristanišča samega – vse to je zlata jama, v katero prevozniki sipajo novce, lobiji pa kampirajo v bližini.

Povedano drugače: stoječi v koloni ste žrtve kapitala. Ko je bilo treba izbrati med udobjem, varnostjo in ne nazadnje tudi zgodovinsko upravičenostjo slovenskega državljana do avtoceste in kapitalom, se je država odločila za tega zadnjega.

Da pa ne bomo le bentili in se s tem izenačili s tisoči družinskih očetov, ki ta trenutek počnejo to isto nekje okoli Unca ali Šempetra ali Kranja–zahod ali Višnje gore, predlagamo kreativno rešitev. Slovenci smo narod odškodnin. Z njimi imamo veliko veselje in kar je lepa praksa – naša država jih voljno in pogosto izplačuje. Predlagamo torej odškodnino za uporabo avtoceste. Nekaj podobnega sicer že obstaja, ampak logika cestnine, ki jo plačujemo ob registraciji, je povsem napačna. Tam plačujemo mi, ker lahko uporabljamo avtocesto, da o vinjetnem sistemu sploh ne govorimo. Odškodnina, kot jo predlagamo, pa bi regulirala plačevanje države državljanom. Torej ko bi šli na avtocesto, bi vam država izplačala odškodnino, ker jo uporabljate oziroma ker je ne morete uporabljati. Čeprav je bila avtocesta s skoraj biblijskim naporom in odrekanjem zgrajena prav za vas.

Od kod bi se polnil fond za izplačilo odškodnin? Nekaj bi moral prispevati Dars, ki zdaj vso to silno kamionsko cestnino razprši po svojih hodnikih in navzven jamra, kako nima dovolj denarja. Nekaj pa bi moralo primakniti koprsko pristanišče. Drži, da je s pomembnim deležem v lasti države, ampak njegov prispevek k nacionalni ekonomiji je eno, nekaj povsem drugega pa je, ko državljani postanemo talci gospodarske družbe – v tem primeru pristanišča.

Na praznični dan pozabljamo, da so bile avtoceste, ali pač urejena sodobna infrastruktura, pomemben element osamosvojitvenega vrenja in kot še kar pri nekaj ciljih smo po tridesetih letih še vedno na ravni konca osemdesetih.

Ker je praznik že sam po sebi dovolj optimističen, končajmo pesimistično.

Nobene odškodninske sheme ne bo, nobene ne administrativne, še manj pa investicijske rešitve ne bo. Avtocesta bo vedno manj uporabna in pobude o petdesetih minutah med Mariborom in Ljubljano, ki so naslovljene na resorno ministrico, bi bile smešne, če ne bi bile žalostne.


Zapisi iz močvirja

746 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Nujna prometna

25.06.2019

Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič

Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni

Danes pa, ker so praznične urice, zelo na kratko o najbolj priljubljenem prazničnem opravilu na Slovenskem. Stereotip govori o tem, da je to piknik, s hladnim pivom v čistem potoku in maso za čevapčiče, vzrejeno pri lokalnem mesarju. A dejstva že zdavnaj ne ustrezajo več stereotipu. Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Pa ne le med prazniki. Stojimo tudi ob koncu tedna, čakamo vsak dan med jutranjo in potem še med popoldansko konico. Stojimo poleti in pozimi, v soncu in dežju. Voditelji programa te radijske postaje vijejo roke v nemoči, saj jim brez nujnega prometnega obvestila ne uspe speljati niti enega programskega sklopa, kot so si ga zamislili.

Če pogledamo nekoliko bolj analitično; slovenske avtoceste oziroma slovenski avtocestni križ se je spremenil v svoje nasprotje. Prometnih tokov več ne omogoča, temveč jih blokira. Res je v naravi prometa, da blokira sam sebe, ampak vozniki, ko slišijo, da po Slovenij poteka mreža avtocestnih povezav, pričakujejo in pričakujemo povsem nekaj drugega, kot dobimo.

Zakaj in kako se je to zgodilo? Slovenska prometna blokada je eden tistih redkih družboslovnih pojmov, ki ga lahko vidimo v živo na delu vsak dan. Razlog je v tovornjakih, ki so okupirali slovenske ceste. Tovornjaki zasedajo vozni pas in ostalemu prometu ostane na voljo le še prehitevalni, ki ga torej uporabljamo kot voznega. Velika troedinost prometne biblije o odstavnem, voznem in prehitevalnem je na slovenski avtocesti ponižana v brezboštvo. In še naprej: od kod so se tovornjaki vzeli?

Ko smo avtoceste gradili, nihče ni predvideval, da se bodo prometni tokovi spremenili. Oziroma tega niso predvideli prometni strokovnjaki, od katerih so si mnogi med razmišljanjem o prometu uspeli pridobiti akademski naslov. Kdo bi v začetku devetdesetih predvideval, da bo Koper postal osrednje jadransko pristanišče? Ampak na novo nastali vzhodni kapitalisti so začeli seštevati kilometre, se učiti ekonomije obsega in Koper je skočil na plano kot najresnejša vstopna postaja za hlepeče potrošništvo evropskega vzhoda. Ker železniške povezave nismo sposobni modernizirati, smo žrtvovali avtoceste. Naše krasne, nove, lepe avtoceste … Za katere smo mislili, da nam bodo v veselje, ko se bomo vozili v Piran na kavico ali na govejo juho h gospe mami na Štajersko. Danes pa so nedolžni nedeljski izleti dramatična tombola in slovenska avtocesta je žal prepogosto tudi življenjsko nevarna past. Povedano drugače; čas je še najmanj, kar lahko na slovenskih avtocestah izgubite.

Kaj nam torej razlaga usoda, ko stojimo ukleščeni v kolonah? Mogoče izvemo še najmanj o slovenski infrastrukturni impotentnosti. Tudi pregovorno odločne ženske, ki so vodile ali vodijo našo infrastrukturno sedanjost in načrtujejo infrastrukturno prihodnost, samo prelagajo težavo iz enega predala v drugega; dejstva so osnovnošolsko preprosta: potrebovali bi sodoben železniški sistem, ki pa ga ne bo za časa našega življenja, potrebovali bi tretji avtocestni pas, ki ga tudi ne bo za časa našega življenja. Stoječe kolone torej ne pričajo toliko o mehaniki avtocestnega zloma, temveč bolj o odnosu države do državljanov. Država bi invazijo tovornjakov lahko regulirala. Celo drastično omejila, kot to že počnejo nekatere evropske države. A tega seveda ne bo storila. Ofenziva tovornjakov je namreč precej dobičkonosna. Logistika in prevoz tovora sta panogi v vzponu in od dovolilnic do cestnin ter seveda pristanišča samega – vse to je zlata jama, v katero prevozniki sipajo novce, lobiji pa kampirajo v bližini.

Povedano drugače: stoječi v koloni ste žrtve kapitala. Ko je bilo treba izbrati med udobjem, varnostjo in ne nazadnje tudi zgodovinsko upravičenostjo slovenskega državljana do avtoceste in kapitalom, se je država odločila za tega zadnjega.

Da pa ne bomo le bentili in se s tem izenačili s tisoči družinskih očetov, ki ta trenutek počnejo to isto nekje okoli Unca ali Šempetra ali Kranja–zahod ali Višnje gore, predlagamo kreativno rešitev. Slovenci smo narod odškodnin. Z njimi imamo veliko veselje in kar je lepa praksa – naša država jih voljno in pogosto izplačuje. Predlagamo torej odškodnino za uporabo avtoceste. Nekaj podobnega sicer že obstaja, ampak logika cestnine, ki jo plačujemo ob registraciji, je povsem napačna. Tam plačujemo mi, ker lahko uporabljamo avtocesto, da o vinjetnem sistemu sploh ne govorimo. Odškodnina, kot jo predlagamo, pa bi regulirala plačevanje države državljanom. Torej ko bi šli na avtocesto, bi vam država izplačala odškodnino, ker jo uporabljate oziroma ker je ne morete uporabljati. Čeprav je bila avtocesta s skoraj biblijskim naporom in odrekanjem zgrajena prav za vas.

Od kod bi se polnil fond za izplačilo odškodnin? Nekaj bi moral prispevati Dars, ki zdaj vso to silno kamionsko cestnino razprši po svojih hodnikih in navzven jamra, kako nima dovolj denarja. Nekaj pa bi moralo primakniti koprsko pristanišče. Drži, da je s pomembnim deležem v lasti države, ampak njegov prispevek k nacionalni ekonomiji je eno, nekaj povsem drugega pa je, ko državljani postanemo talci gospodarske družbe – v tem primeru pristanišča.

Na praznični dan pozabljamo, da so bile avtoceste, ali pač urejena sodobna infrastruktura, pomemben element osamosvojitvenega vrenja in kot še kar pri nekaj ciljih smo po tridesetih letih še vedno na ravni konca osemdesetih.

Ker je praznik že sam po sebi dovolj optimističen, končajmo pesimistično.

Nobene odškodninske sheme ne bo, nobene ne administrativne, še manj pa investicijske rešitve ne bo. Avtocesta bo vedno manj uporabna in pobude o petdesetih minutah med Mariborom in Ljubljano, ki so naslovljene na resorno ministrico, bi bile smešne, če ne bi bile žalostne.


29.12.2020

Enotni kot kruh

V zadnji oddaji koledarskega leta, ki bo šlo v zgodovino, pa nekaj o enotnosti. Katastrofalno leto je namreč s seboj prineslo tudi nekaj pomembnih osamosvojitvenih obletnic, ki pa jih pod nobenim pogojem ne smemo enačiti z občo in celoletno katastrofo. Osamosvojitev in njena trideseta obletnica sta bili ena redkih svetlih točk leta 2020 in hvala covidu-19, da je bilo proslavljanje samo virtualno. Tako smo se rešili sramot in zapletov z zastavonošami, političnimi in značajskimi razlikami praznovalcev ter državne proslave v Cankarjevem domu. Čeprav se je tudi televizijska proslava izkazala, ko je smeli scenarist veličino Slovenije poudaril z bedo Jugoslavije; ali kot radi rečejo slovenski obrtniki, ko si ogledujejo delo predhodnikov: "Ja kdo vam pa je to delal!"


22.12.2020

Izbranci

Najpogostejša želja letošnjih obdarovanj leta je cepivo proti covidu-19 in palčki so si na severnem tečaju brade bogato omastili s farmacevtskimi milijoni … končno pa smo tudi izvedeli, čemu ima necepljeni Rudolf rdeč nos.


15.12.2020

Nasveti za dom in epidemijo

Ob sprostitvi nekaterih epidemioloških omejitev se bomo v naši skromni oddaji le še enkrat več odrekli kritični analizi in se posvetili osnovni vlogi javnega medija, ki je informirati in poročati. Kajti če hočemo premagati epidemijo, moramo vsi vložiti ne le skupen napor, temveč tudi pozabiti na razlike, ki nas delijo – kot nam vztrajno polaga na dušo predsednik republike. Vsi bi morali pokazati več zaupanja tako do vlade kot do politike nasploh; in ko bi zaupanje prišlo, bi epidemija odšla.


08.12.2020

Mi in Oni

Lovopusta je konec in sezona lova se je začela. Do pomladi moramo uloviti krivca. Ga upleniti in nagačiti. Preveč je bilo trpljenja, preveč odpovedovanja, preveč čustev, preveč prelitega črnila in veliko preveč smrti, da bi epidemija lahko minila brez krivca. Kljub temu da bo iskanje strastno, da bodo mediji šli za vroče žemlje, da bodo padale glave in rastli novi preroki, ni pričakovati, da bomo krivca našli. Mi bomo trdili, da so krivi Oni, Oni bodo trdili, da smo krivi Mi. Najprej in na začetku: kdo so Oni? Oni so politične in gospodarske elite, institucije države, organi v sestavi in združenje navijačev vsega naštetega. Mi smo pa Mi.


01.12.2020

Pesem o Karlu

Danes pa pomembna novica iz znanosti. Na grozo vladajoče elite bomo govorili o literarni zgodovini. Danes vam premierno odkrivamo, mogoče ne najpomembnejšo ali največjo, vsekakor pa najbolj trpežno oziroma najbolj obstojno figuro slovenske zgodovine: odkrivamo vam Karla Velikega Slovenskega


24.11.2020

Reklamokracija

Nova realnost je končno zavzela še zadnjo trdnjavo stare normalnosti, ki je seveda ekonomsko propagandni program. "Reklame" po domače. Kar nenadoma so se pojavile reklame za izdelke, ki še nikoli prej niso napadli naših polic, src in denarnic. Recimo vitamin "D" se je v sodobnih reklamah iz sorazmerno anonimnega vitamina prelevil v vladarja vitaminskega cesarstva!


17.11.2020

"DA!" pod nujno

Minister, ki ima na skrbi devetdeset odstotkov vašega življenja, vam mora, če se želite poročiti, za to izdati primerno potrdilo.


10.11.2020

Loka ustavnega koalicija

Povsem neideološko gledano imamo le eno resnično dobro politično kratico, ki je seveda "DEMOS!" Kratica, ki opravlja svojo osnovno dolžnost kratice, hkrati pa je tudi sama po sebi nosilec mogočne simbolne sporočilnosti. Žal se Demos – tudi kot kratica – ni obdržal. In danes imamo torej KUL, ki bi želel vsaj zveneti, če ne že biti cool.


03.11.2020

Veverica je našla lešnik

Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?


27.10.2020

Splošna teorija zamenjav

Mnogo poslušalcev, pa tudi državljanov na sploh se čudi, nekateri se celo razburjajo nad valom zamenjav, ki je zalil našo družbeno stvarnost. Zamenjave so ob koronavirusu druga najbolj popularna tema trenutka, po našem svetem prepričanju pa bi mu morale v medijskih objavah stati ob boku. Piše: Marko Radmilovič


20.10.2020

S pticami si delimo nebo

Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?


13.10.2020

Žur sto ur

Danes pripravljamo odgovor za vse tiste, ki se sprašujete, kam je vrag odnesel šalo. Po temeljiti analizi opozoril stroke na eni strani in na drugi strani po analizi ravnanja javnosti, sploh pa po reakcijah vladajočih, smo se prvi prikopali do odgovora na usodno vprašanje "kam je vrag odnesel šalo".


06.10.2020

Novi pozdrav nove realnosti

Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili. Piše: Marko Radmilovič.


29.09.2020

Izjemne izjeme

Najprej se je treba spoprijeti z barvami. So tri, pogojno štiri, s tem da je ena drugačna.


22.09.2020

Razgledni stolp

"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …


15.09.2020

Ležijo gozdovi domači

Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.


08.09.2020

Poštar ne zvoni več niti dvakrat

Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.


01.09.2020

Na bone!

Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.


21.07.2020

Končno smiselno poimenovanje pokrajin

Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.


14.07.2020

Kako uloviti komunista

Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.


Stran 9 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov