Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Iz močvirja gledamo v nebo. Bi se morali namesto po nebu voziti po rekah in namesto drugega tira zgraditi rečni kanal Soča-Sava-Drava?
Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Ampak vrnimo se k Adrii. Poznamo okoliščine, ki so jo prizemljile in najpogosteje navajan razlog za stečaj je to, da so ostale letalske družbe cenejše. Če poslušaš Adriine pogrebce, sta jo pokopala zla sreča in kapitalizem. Vse ostalo je bilo super. In če že govorimo o pogrebu; v prvi vrsti bi se reklo, da nosi križ Alenka Bratušek. Ne le, da je družbo kot premierka dala na prodajne police in to v akciji, ko kupci dobijo z nakupom še dodatne točke, temveč se zdaj kot infrastrukturna ministrica trudi urediti njeno pogorišče.
Torej; ker ne more biti ministrica tirov in tunelov in mostov in asfalta ter seveda betona, se zdi, da je pobeg Alenke Bratušek v letalsko infrastrukturo prišel v pravem trenutku. Poglavitna infrastruktura, ki jo uporabljajo letala, je zrak; eter, nebo. To pa so pojmi, s katerimi se Alenka še kako dobro znajde. Na nebu ni od ukinitve Olimpa dalje nobenih lobijev, gradbinci zgoraj ne najdejo zadostne opore, kot je znano, pa večina razpisov in natečajev pade z neba.
V njenih prizadevanjih jo povsem razumemo in podpiramo! Ker biti infrastrukturni minister pod Slovenci zna biti težavno. Radi bi imeli perfektno infrastrukturo, vendar nočemo ničesar zgraditi. Oziroma ne moremo ničesar zgraditi.
Torej; ker ne more biti ministrica tirov in tunelov in mostov in asfalta ter seveda betona, se zdi, da je pobeg Alenke Bratušek v letalsko infrastrukturo prišel v pravem trenutku. Poglavitna infrastruktura, ki jo uporabljajo letala, je zrak; eter, nebo. To pa so pojmi, s katerimi se Alenka še kako dobro znajde. Na nebu ni od ukinitve Olimpa dalje nobenih lobijev, gradbinci zgoraj ne najdejo zadostne opore, kot je znano, pa večina razpisov in natečajev pade z neba.
Z neba je torej ideja, da bomo zdaj subvencionirali le posamezne letalske linije, kar bo menda dosti ceneje, kot s seboj vlačiti celotno letalsko družbo. Tako se Alenki, posledično pa tudi nam, zastavlja usodno vprašanje: “Katere letalske linije so za Slovence pomembne? Katere so državotvorne in od katerih smo tako odvisni, da nas bo v nameri prepovedanega subvencioniranja podprl celo Bruselj?”
Tako se moramo vprašati, kdo v naši državi sploh leti. Raziskovalci naštejemo v glavnem štiri osnovne skupine. Našo zlato mladino, ki si s čudežem interneta ureja poceni lete po vseh celinah in nato v spletnih dnevnikih opisuje, katero od še preostalih čudes sveta jim je uspelo odkriti. Potem imamo počitnikarje, ki ne marajo hrvaške obale in se v lasnem soku transportirajo na čarterskih letih. Nato vsi tisti, ki jim letalske karte kupujejo njihova podjetja. A subvencionirane linije se bodo ustanavljale zaradi četrte skupine potnikov; to so politiki in uradniki, ki jim vozovnice kupujeta ali Evropska unija ali država Slovenija.
Naključno je ravno linija v Bruselj ultimativno pomembna, in tako predvidevamo, da bo zagotovo sofinancirana. Z drugimi besedami: Bruselj bo izjemoma dovolil, da subvencionira sam sebe.
Drugih pomembnih narodnobuditeljskih letalskih linij pa se naivna misel vseh nas prizemljenih skoraj ne more domisliti. Pomembna bi bila recimo letalska povezava z Goričkega v Piran, a se je za bati, da ima AirKreso na tej liniji monopol.
Tako se moramo vprašati, kdo v naši državi sploh leti. Raziskovalci naštejemo v glavnem štiri osnovne skupine. Našo zlato mladino, ki si s čudežem interneta ureja poceni lete po vseh celinah in nato v spletnih dnevnikih opisuje, katero od še preostalih čudes sveta jim je uspelo odkriti. Potem imamo počitnikarje, ki ne marajo hrvaške obale in se v lasnem soku transportirajo na čarterskih letih. Nato vsi tisti, ki jim letalske karte kupujejo njihova podjetja. A subvencionirane linije se bodo ustanavljale zaradi četrte skupine potnikov; to so politiki in uradniki, ki jim vozovnice kupujeta ali Evropska unija ali država Slovenija. Od tod prihodnja subvencionirana linija v Bruselj. Kajti kot nam poroča pestra zgodovina letalskega prometa – “Letala najraje in najpogosteje letijo tja, kjer imajo družbene elite svoja gnezdišča!”
Obstaja pa še ena možnost. Da Slovenijo razglasimo za prvo “non air” državo na svetu. Se pravi, da bi razglasili državo brez letalskega prometa. V resnici smo ta posvečeni status že tako ali tako dosegli. Brnik tehnično gledano ni naš, mariborsko letališče pa nima ne letal in ne poletov … tako bi morali “nonflight” državo le še uzakonili in promovirati!
Obstaja pa še ena možnost. Da Slovenijo razglasimo za prvo “non air” državo na svetu. Se pravi, da bi razglasili državo brez letalskega prometa. V resnici smo ta posvečeni status že tako ali tako dosegli. Brnik tehnično gledano ni naš, mariborsko letališče pa nima ne letal in ne poletov … tako bi morali “nonflight” državo le še uzakonili in promovirati!
Pa tudi drugače, če pogledamo kritično, je letalski promet kriv, da se je planet fizično skrčil. Duhovno so ga skrčila družbena omrežja, fizično pa letala. In iz te navidezne majhnosti sveta izvira tudi civilizacijsko pogubno razmišljanje o tem, da nas je preveč. Pa ni res … Ljudi je ravno prav, le letal je preveč.
Poglejmo, kako bi bilo, če bi še manj Slovencev letalo po zraku in če bi še manj turistov priletelo k nam. V obeh primerih bi se za Slovenijo izteklo pozitivno.
Država bi se lahko vrnila k okoljsko vzdržni logistiki in delegacije, ki bi potovale v Bruselj, bi si v poštnih kočijah izmenjale stališča ali pa vsaj še enkrat premislile, kaj bodo rekle. Meščani bi lahko ob Ljubljanici spet spili kavo, na mariborskem letališču pa bi lahko ponovno uvedli avtomobilski sejem. Ki je bil, mimogrede, najbolj dobičkonosna stvar v zgodovini štajerske aeronavtike.
Pa tudi drugače, če pogledamo kritično, je letalski promet kriv, da se je planet fizično skrčil. Duhovno so ga skrčila družbena omrežja, fizično pa letala. In iz te navidezne majhnosti sveta izvira tudi civilizacijsko pogubno razmišljanje o tem, da nas je preveč. Pa ni res … Ljudi je ravno prav, le letal je preveč.
747 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Iz močvirja gledamo v nebo. Bi se morali namesto po nebu voziti po rekah in namesto drugega tira zgraditi rečni kanal Soča-Sava-Drava?
Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Ampak vrnimo se k Adrii. Poznamo okoliščine, ki so jo prizemljile in najpogosteje navajan razlog za stečaj je to, da so ostale letalske družbe cenejše. Če poslušaš Adriine pogrebce, sta jo pokopala zla sreča in kapitalizem. Vse ostalo je bilo super. In če že govorimo o pogrebu; v prvi vrsti bi se reklo, da nosi križ Alenka Bratušek. Ne le, da je družbo kot premierka dala na prodajne police in to v akciji, ko kupci dobijo z nakupom še dodatne točke, temveč se zdaj kot infrastrukturna ministrica trudi urediti njeno pogorišče.
Torej; ker ne more biti ministrica tirov in tunelov in mostov in asfalta ter seveda betona, se zdi, da je pobeg Alenke Bratušek v letalsko infrastrukturo prišel v pravem trenutku. Poglavitna infrastruktura, ki jo uporabljajo letala, je zrak; eter, nebo. To pa so pojmi, s katerimi se Alenka še kako dobro znajde. Na nebu ni od ukinitve Olimpa dalje nobenih lobijev, gradbinci zgoraj ne najdejo zadostne opore, kot je znano, pa večina razpisov in natečajev pade z neba.
V njenih prizadevanjih jo povsem razumemo in podpiramo! Ker biti infrastrukturni minister pod Slovenci zna biti težavno. Radi bi imeli perfektno infrastrukturo, vendar nočemo ničesar zgraditi. Oziroma ne moremo ničesar zgraditi.
Torej; ker ne more biti ministrica tirov in tunelov in mostov in asfalta ter seveda betona, se zdi, da je pobeg Alenke Bratušek v letalsko infrastrukturo prišel v pravem trenutku. Poglavitna infrastruktura, ki jo uporabljajo letala, je zrak; eter, nebo. To pa so pojmi, s katerimi se Alenka še kako dobro znajde. Na nebu ni od ukinitve Olimpa dalje nobenih lobijev, gradbinci zgoraj ne najdejo zadostne opore, kot je znano, pa večina razpisov in natečajev pade z neba.
Z neba je torej ideja, da bomo zdaj subvencionirali le posamezne letalske linije, kar bo menda dosti ceneje, kot s seboj vlačiti celotno letalsko družbo. Tako se Alenki, posledično pa tudi nam, zastavlja usodno vprašanje: “Katere letalske linije so za Slovence pomembne? Katere so državotvorne in od katerih smo tako odvisni, da nas bo v nameri prepovedanega subvencioniranja podprl celo Bruselj?”
Tako se moramo vprašati, kdo v naši državi sploh leti. Raziskovalci naštejemo v glavnem štiri osnovne skupine. Našo zlato mladino, ki si s čudežem interneta ureja poceni lete po vseh celinah in nato v spletnih dnevnikih opisuje, katero od še preostalih čudes sveta jim je uspelo odkriti. Potem imamo počitnikarje, ki ne marajo hrvaške obale in se v lasnem soku transportirajo na čarterskih letih. Nato vsi tisti, ki jim letalske karte kupujejo njihova podjetja. A subvencionirane linije se bodo ustanavljale zaradi četrte skupine potnikov; to so politiki in uradniki, ki jim vozovnice kupujeta ali Evropska unija ali država Slovenija.
Naključno je ravno linija v Bruselj ultimativno pomembna, in tako predvidevamo, da bo zagotovo sofinancirana. Z drugimi besedami: Bruselj bo izjemoma dovolil, da subvencionira sam sebe.
Drugih pomembnih narodnobuditeljskih letalskih linij pa se naivna misel vseh nas prizemljenih skoraj ne more domisliti. Pomembna bi bila recimo letalska povezava z Goričkega v Piran, a se je za bati, da ima AirKreso na tej liniji monopol.
Tako se moramo vprašati, kdo v naši državi sploh leti. Raziskovalci naštejemo v glavnem štiri osnovne skupine. Našo zlato mladino, ki si s čudežem interneta ureja poceni lete po vseh celinah in nato v spletnih dnevnikih opisuje, katero od še preostalih čudes sveta jim je uspelo odkriti. Potem imamo počitnikarje, ki ne marajo hrvaške obale in se v lasnem soku transportirajo na čarterskih letih. Nato vsi tisti, ki jim letalske karte kupujejo njihova podjetja. A subvencionirane linije se bodo ustanavljale zaradi četrte skupine potnikov; to so politiki in uradniki, ki jim vozovnice kupujeta ali Evropska unija ali država Slovenija. Od tod prihodnja subvencionirana linija v Bruselj. Kajti kot nam poroča pestra zgodovina letalskega prometa – “Letala najraje in najpogosteje letijo tja, kjer imajo družbene elite svoja gnezdišča!”
Obstaja pa še ena možnost. Da Slovenijo razglasimo za prvo “non air” državo na svetu. Se pravi, da bi razglasili državo brez letalskega prometa. V resnici smo ta posvečeni status že tako ali tako dosegli. Brnik tehnično gledano ni naš, mariborsko letališče pa nima ne letal in ne poletov … tako bi morali “nonflight” državo le še uzakonili in promovirati!
Obstaja pa še ena možnost. Da Slovenijo razglasimo za prvo “non air” državo na svetu. Se pravi, da bi razglasili državo brez letalskega prometa. V resnici smo ta posvečeni status že tako ali tako dosegli. Brnik tehnično gledano ni naš, mariborsko letališče pa nima ne letal in ne poletov … tako bi morali “nonflight” državo le še uzakonili in promovirati!
Pa tudi drugače, če pogledamo kritično, je letalski promet kriv, da se je planet fizično skrčil. Duhovno so ga skrčila družbena omrežja, fizično pa letala. In iz te navidezne majhnosti sveta izvira tudi civilizacijsko pogubno razmišljanje o tem, da nas je preveč. Pa ni res … Ljudi je ravno prav, le letal je preveč.
Poglejmo, kako bi bilo, če bi še manj Slovencev letalo po zraku in če bi še manj turistov priletelo k nam. V obeh primerih bi se za Slovenijo izteklo pozitivno.
Država bi se lahko vrnila k okoljsko vzdržni logistiki in delegacije, ki bi potovale v Bruselj, bi si v poštnih kočijah izmenjale stališča ali pa vsaj še enkrat premislile, kaj bodo rekle. Meščani bi lahko ob Ljubljanici spet spili kavo, na mariborskem letališču pa bi lahko ponovno uvedli avtomobilski sejem. Ki je bil, mimogrede, najbolj dobičkonosna stvar v zgodovini štajerske aeronavtike.
Pa tudi drugače, če pogledamo kritično, je letalski promet kriv, da se je planet fizično skrčil. Duhovno so ga skrčila družbena omrežja, fizično pa letala. In iz te navidezne majhnosti sveta izvira tudi civilizacijsko pogubno razmišljanje o tem, da nas je preveč. Pa ni res … Ljudi je ravno prav, le letal je preveč.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Neveljaven email naslov