Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Iz močvirja gledamo v nebo. Bi se morali namesto po nebu voziti po rekah in namesto drugega tira zgraditi rečni kanal Soča-Sava-Drava?
Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Ampak vrnimo se k Adrii. Poznamo okoliščine, ki so jo prizemljile in najpogosteje navajan razlog za stečaj je to, da so ostale letalske družbe cenejše. Če poslušaš Adriine pogrebce, sta jo pokopala zla sreča in kapitalizem. Vse ostalo je bilo super. In če že govorimo o pogrebu; v prvi vrsti bi se reklo, da nosi križ Alenka Bratušek. Ne le, da je družbo kot premierka dala na prodajne police in to v akciji, ko kupci dobijo z nakupom še dodatne točke, temveč se zdaj kot infrastrukturna ministrica trudi urediti njeno pogorišče.
Torej; ker ne more biti ministrica tirov in tunelov in mostov in asfalta ter seveda betona, se zdi, da je pobeg Alenke Bratušek v letalsko infrastrukturo prišel v pravem trenutku. Poglavitna infrastruktura, ki jo uporabljajo letala, je zrak; eter, nebo. To pa so pojmi, s katerimi se Alenka še kako dobro znajde. Na nebu ni od ukinitve Olimpa dalje nobenih lobijev, gradbinci zgoraj ne najdejo zadostne opore, kot je znano, pa večina razpisov in natečajev pade z neba.
V njenih prizadevanjih jo povsem razumemo in podpiramo! Ker biti infrastrukturni minister pod Slovenci zna biti težavno. Radi bi imeli perfektno infrastrukturo, vendar nočemo ničesar zgraditi. Oziroma ne moremo ničesar zgraditi.
Torej; ker ne more biti ministrica tirov in tunelov in mostov in asfalta ter seveda betona, se zdi, da je pobeg Alenke Bratušek v letalsko infrastrukturo prišel v pravem trenutku. Poglavitna infrastruktura, ki jo uporabljajo letala, je zrak; eter, nebo. To pa so pojmi, s katerimi se Alenka še kako dobro znajde. Na nebu ni od ukinitve Olimpa dalje nobenih lobijev, gradbinci zgoraj ne najdejo zadostne opore, kot je znano, pa večina razpisov in natečajev pade z neba.
Z neba je torej ideja, da bomo zdaj subvencionirali le posamezne letalske linije, kar bo menda dosti ceneje, kot s seboj vlačiti celotno letalsko družbo. Tako se Alenki, posledično pa tudi nam, zastavlja usodno vprašanje: “Katere letalske linije so za Slovence pomembne? Katere so državotvorne in od katerih smo tako odvisni, da nas bo v nameri prepovedanega subvencioniranja podprl celo Bruselj?”
Tako se moramo vprašati, kdo v naši državi sploh leti. Raziskovalci naštejemo v glavnem štiri osnovne skupine. Našo zlato mladino, ki si s čudežem interneta ureja poceni lete po vseh celinah in nato v spletnih dnevnikih opisuje, katero od še preostalih čudes sveta jim je uspelo odkriti. Potem imamo počitnikarje, ki ne marajo hrvaške obale in se v lasnem soku transportirajo na čarterskih letih. Nato vsi tisti, ki jim letalske karte kupujejo njihova podjetja. A subvencionirane linije se bodo ustanavljale zaradi četrte skupine potnikov; to so politiki in uradniki, ki jim vozovnice kupujeta ali Evropska unija ali država Slovenija.
Naključno je ravno linija v Bruselj ultimativno pomembna, in tako predvidevamo, da bo zagotovo sofinancirana. Z drugimi besedami: Bruselj bo izjemoma dovolil, da subvencionira sam sebe.
Drugih pomembnih narodnobuditeljskih letalskih linij pa se naivna misel vseh nas prizemljenih skoraj ne more domisliti. Pomembna bi bila recimo letalska povezava z Goričkega v Piran, a se je za bati, da ima AirKreso na tej liniji monopol.
Tako se moramo vprašati, kdo v naši državi sploh leti. Raziskovalci naštejemo v glavnem štiri osnovne skupine. Našo zlato mladino, ki si s čudežem interneta ureja poceni lete po vseh celinah in nato v spletnih dnevnikih opisuje, katero od še preostalih čudes sveta jim je uspelo odkriti. Potem imamo počitnikarje, ki ne marajo hrvaške obale in se v lasnem soku transportirajo na čarterskih letih. Nato vsi tisti, ki jim letalske karte kupujejo njihova podjetja. A subvencionirane linije se bodo ustanavljale zaradi četrte skupine potnikov; to so politiki in uradniki, ki jim vozovnice kupujeta ali Evropska unija ali država Slovenija. Od tod prihodnja subvencionirana linija v Bruselj. Kajti kot nam poroča pestra zgodovina letalskega prometa – “Letala najraje in najpogosteje letijo tja, kjer imajo družbene elite svoja gnezdišča!”
Obstaja pa še ena možnost. Da Slovenijo razglasimo za prvo “non air” državo na svetu. Se pravi, da bi razglasili državo brez letalskega prometa. V resnici smo ta posvečeni status že tako ali tako dosegli. Brnik tehnično gledano ni naš, mariborsko letališče pa nima ne letal in ne poletov … tako bi morali “nonflight” državo le še uzakonili in promovirati!
Obstaja pa še ena možnost. Da Slovenijo razglasimo za prvo “non air” državo na svetu. Se pravi, da bi razglasili državo brez letalskega prometa. V resnici smo ta posvečeni status že tako ali tako dosegli. Brnik tehnično gledano ni naš, mariborsko letališče pa nima ne letal in ne poletov … tako bi morali “nonflight” državo le še uzakonili in promovirati!
Pa tudi drugače, če pogledamo kritično, je letalski promet kriv, da se je planet fizično skrčil. Duhovno so ga skrčila družbena omrežja, fizično pa letala. In iz te navidezne majhnosti sveta izvira tudi civilizacijsko pogubno razmišljanje o tem, da nas je preveč. Pa ni res … Ljudi je ravno prav, le letal je preveč.
Poglejmo, kako bi bilo, če bi še manj Slovencev letalo po zraku in če bi še manj turistov priletelo k nam. V obeh primerih bi se za Slovenijo izteklo pozitivno.
Država bi se lahko vrnila k okoljsko vzdržni logistiki in delegacije, ki bi potovale v Bruselj, bi si v poštnih kočijah izmenjale stališča ali pa vsaj še enkrat premislile, kaj bodo rekle. Meščani bi lahko ob Ljubljanici spet spili kavo, na mariborskem letališču pa bi lahko ponovno uvedli avtomobilski sejem. Ki je bil, mimogrede, najbolj dobičkonosna stvar v zgodovini štajerske aeronavtike.
Pa tudi drugače, če pogledamo kritično, je letalski promet kriv, da se je planet fizično skrčil. Duhovno so ga skrčila družbena omrežja, fizično pa letala. In iz te navidezne majhnosti sveta izvira tudi civilizacijsko pogubno razmišljanje o tem, da nas je preveč. Pa ni res … Ljudi je ravno prav, le letal je preveč.
746 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Iz močvirja gledamo v nebo. Bi se morali namesto po nebu voziti po rekah in namesto drugega tira zgraditi rečni kanal Soča-Sava-Drava?
Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Ampak vrnimo se k Adrii. Poznamo okoliščine, ki so jo prizemljile in najpogosteje navajan razlog za stečaj je to, da so ostale letalske družbe cenejše. Če poslušaš Adriine pogrebce, sta jo pokopala zla sreča in kapitalizem. Vse ostalo je bilo super. In če že govorimo o pogrebu; v prvi vrsti bi se reklo, da nosi križ Alenka Bratušek. Ne le, da je družbo kot premierka dala na prodajne police in to v akciji, ko kupci dobijo z nakupom še dodatne točke, temveč se zdaj kot infrastrukturna ministrica trudi urediti njeno pogorišče.
Torej; ker ne more biti ministrica tirov in tunelov in mostov in asfalta ter seveda betona, se zdi, da je pobeg Alenke Bratušek v letalsko infrastrukturo prišel v pravem trenutku. Poglavitna infrastruktura, ki jo uporabljajo letala, je zrak; eter, nebo. To pa so pojmi, s katerimi se Alenka še kako dobro znajde. Na nebu ni od ukinitve Olimpa dalje nobenih lobijev, gradbinci zgoraj ne najdejo zadostne opore, kot je znano, pa večina razpisov in natečajev pade z neba.
V njenih prizadevanjih jo povsem razumemo in podpiramo! Ker biti infrastrukturni minister pod Slovenci zna biti težavno. Radi bi imeli perfektno infrastrukturo, vendar nočemo ničesar zgraditi. Oziroma ne moremo ničesar zgraditi.
Torej; ker ne more biti ministrica tirov in tunelov in mostov in asfalta ter seveda betona, se zdi, da je pobeg Alenke Bratušek v letalsko infrastrukturo prišel v pravem trenutku. Poglavitna infrastruktura, ki jo uporabljajo letala, je zrak; eter, nebo. To pa so pojmi, s katerimi se Alenka še kako dobro znajde. Na nebu ni od ukinitve Olimpa dalje nobenih lobijev, gradbinci zgoraj ne najdejo zadostne opore, kot je znano, pa večina razpisov in natečajev pade z neba.
Z neba je torej ideja, da bomo zdaj subvencionirali le posamezne letalske linije, kar bo menda dosti ceneje, kot s seboj vlačiti celotno letalsko družbo. Tako se Alenki, posledično pa tudi nam, zastavlja usodno vprašanje: “Katere letalske linije so za Slovence pomembne? Katere so državotvorne in od katerih smo tako odvisni, da nas bo v nameri prepovedanega subvencioniranja podprl celo Bruselj?”
Tako se moramo vprašati, kdo v naši državi sploh leti. Raziskovalci naštejemo v glavnem štiri osnovne skupine. Našo zlato mladino, ki si s čudežem interneta ureja poceni lete po vseh celinah in nato v spletnih dnevnikih opisuje, katero od še preostalih čudes sveta jim je uspelo odkriti. Potem imamo počitnikarje, ki ne marajo hrvaške obale in se v lasnem soku transportirajo na čarterskih letih. Nato vsi tisti, ki jim letalske karte kupujejo njihova podjetja. A subvencionirane linije se bodo ustanavljale zaradi četrte skupine potnikov; to so politiki in uradniki, ki jim vozovnice kupujeta ali Evropska unija ali država Slovenija.
Naključno je ravno linija v Bruselj ultimativno pomembna, in tako predvidevamo, da bo zagotovo sofinancirana. Z drugimi besedami: Bruselj bo izjemoma dovolil, da subvencionira sam sebe.
Drugih pomembnih narodnobuditeljskih letalskih linij pa se naivna misel vseh nas prizemljenih skoraj ne more domisliti. Pomembna bi bila recimo letalska povezava z Goričkega v Piran, a se je za bati, da ima AirKreso na tej liniji monopol.
Tako se moramo vprašati, kdo v naši državi sploh leti. Raziskovalci naštejemo v glavnem štiri osnovne skupine. Našo zlato mladino, ki si s čudežem interneta ureja poceni lete po vseh celinah in nato v spletnih dnevnikih opisuje, katero od še preostalih čudes sveta jim je uspelo odkriti. Potem imamo počitnikarje, ki ne marajo hrvaške obale in se v lasnem soku transportirajo na čarterskih letih. Nato vsi tisti, ki jim letalske karte kupujejo njihova podjetja. A subvencionirane linije se bodo ustanavljale zaradi četrte skupine potnikov; to so politiki in uradniki, ki jim vozovnice kupujeta ali Evropska unija ali država Slovenija. Od tod prihodnja subvencionirana linija v Bruselj. Kajti kot nam poroča pestra zgodovina letalskega prometa – “Letala najraje in najpogosteje letijo tja, kjer imajo družbene elite svoja gnezdišča!”
Obstaja pa še ena možnost. Da Slovenijo razglasimo za prvo “non air” državo na svetu. Se pravi, da bi razglasili državo brez letalskega prometa. V resnici smo ta posvečeni status že tako ali tako dosegli. Brnik tehnično gledano ni naš, mariborsko letališče pa nima ne letal in ne poletov … tako bi morali “nonflight” državo le še uzakonili in promovirati!
Obstaja pa še ena možnost. Da Slovenijo razglasimo za prvo “non air” državo na svetu. Se pravi, da bi razglasili državo brez letalskega prometa. V resnici smo ta posvečeni status že tako ali tako dosegli. Brnik tehnično gledano ni naš, mariborsko letališče pa nima ne letal in ne poletov … tako bi morali “nonflight” državo le še uzakonili in promovirati!
Pa tudi drugače, če pogledamo kritično, je letalski promet kriv, da se je planet fizično skrčil. Duhovno so ga skrčila družbena omrežja, fizično pa letala. In iz te navidezne majhnosti sveta izvira tudi civilizacijsko pogubno razmišljanje o tem, da nas je preveč. Pa ni res … Ljudi je ravno prav, le letal je preveč.
Poglejmo, kako bi bilo, če bi še manj Slovencev letalo po zraku in če bi še manj turistov priletelo k nam. V obeh primerih bi se za Slovenijo izteklo pozitivno.
Država bi se lahko vrnila k okoljsko vzdržni logistiki in delegacije, ki bi potovale v Bruselj, bi si v poštnih kočijah izmenjale stališča ali pa vsaj še enkrat premislile, kaj bodo rekle. Meščani bi lahko ob Ljubljanici spet spili kavo, na mariborskem letališču pa bi lahko ponovno uvedli avtomobilski sejem. Ki je bil, mimogrede, najbolj dobičkonosna stvar v zgodovini štajerske aeronavtike.
Pa tudi drugače, če pogledamo kritično, je letalski promet kriv, da se je planet fizično skrčil. Duhovno so ga skrčila družbena omrežja, fizično pa letala. In iz te navidezne majhnosti sveta izvira tudi civilizacijsko pogubno razmišljanje o tem, da nas je preveč. Pa ni res … Ljudi je ravno prav, le letal je preveč.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Neveljaven email naslov