Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Iz močvirja gledamo v nebo. Bi se morali namesto po nebu voziti po rekah in namesto drugega tira zgraditi rečni kanal Soča-Sava-Drava?
Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Ampak vrnimo se k Adrii. Poznamo okoliščine, ki so jo prizemljile in najpogosteje navajan razlog za stečaj je to, da so ostale letalske družbe cenejše. Če poslušaš Adriine pogrebce, sta jo pokopala zla sreča in kapitalizem. Vse ostalo je bilo super. In če že govorimo o pogrebu; v prvi vrsti bi se reklo, da nosi križ Alenka Bratušek. Ne le, da je družbo kot premierka dala na prodajne police in to v akciji, ko kupci dobijo z nakupom še dodatne točke, temveč se zdaj kot infrastrukturna ministrica trudi urediti njeno pogorišče.
Torej; ker ne more biti ministrica tirov in tunelov in mostov in asfalta ter seveda betona, se zdi, da je pobeg Alenke Bratušek v letalsko infrastrukturo prišel v pravem trenutku. Poglavitna infrastruktura, ki jo uporabljajo letala, je zrak; eter, nebo. To pa so pojmi, s katerimi se Alenka še kako dobro znajde. Na nebu ni od ukinitve Olimpa dalje nobenih lobijev, gradbinci zgoraj ne najdejo zadostne opore, kot je znano, pa večina razpisov in natečajev pade z neba.
V njenih prizadevanjih jo povsem razumemo in podpiramo! Ker biti infrastrukturni minister pod Slovenci zna biti težavno. Radi bi imeli perfektno infrastrukturo, vendar nočemo ničesar zgraditi. Oziroma ne moremo ničesar zgraditi.
Torej; ker ne more biti ministrica tirov in tunelov in mostov in asfalta ter seveda betona, se zdi, da je pobeg Alenke Bratušek v letalsko infrastrukturo prišel v pravem trenutku. Poglavitna infrastruktura, ki jo uporabljajo letala, je zrak; eter, nebo. To pa so pojmi, s katerimi se Alenka še kako dobro znajde. Na nebu ni od ukinitve Olimpa dalje nobenih lobijev, gradbinci zgoraj ne najdejo zadostne opore, kot je znano, pa večina razpisov in natečajev pade z neba.
Z neba je torej ideja, da bomo zdaj subvencionirali le posamezne letalske linije, kar bo menda dosti ceneje, kot s seboj vlačiti celotno letalsko družbo. Tako se Alenki, posledično pa tudi nam, zastavlja usodno vprašanje: “Katere letalske linije so za Slovence pomembne? Katere so državotvorne in od katerih smo tako odvisni, da nas bo v nameri prepovedanega subvencioniranja podprl celo Bruselj?”
Tako se moramo vprašati, kdo v naši državi sploh leti. Raziskovalci naštejemo v glavnem štiri osnovne skupine. Našo zlato mladino, ki si s čudežem interneta ureja poceni lete po vseh celinah in nato v spletnih dnevnikih opisuje, katero od še preostalih čudes sveta jim je uspelo odkriti. Potem imamo počitnikarje, ki ne marajo hrvaške obale in se v lasnem soku transportirajo na čarterskih letih. Nato vsi tisti, ki jim letalske karte kupujejo njihova podjetja. A subvencionirane linije se bodo ustanavljale zaradi četrte skupine potnikov; to so politiki in uradniki, ki jim vozovnice kupujeta ali Evropska unija ali država Slovenija.
Naključno je ravno linija v Bruselj ultimativno pomembna, in tako predvidevamo, da bo zagotovo sofinancirana. Z drugimi besedami: Bruselj bo izjemoma dovolil, da subvencionira sam sebe.
Drugih pomembnih narodnobuditeljskih letalskih linij pa se naivna misel vseh nas prizemljenih skoraj ne more domisliti. Pomembna bi bila recimo letalska povezava z Goričkega v Piran, a se je za bati, da ima AirKreso na tej liniji monopol.
Tako se moramo vprašati, kdo v naši državi sploh leti. Raziskovalci naštejemo v glavnem štiri osnovne skupine. Našo zlato mladino, ki si s čudežem interneta ureja poceni lete po vseh celinah in nato v spletnih dnevnikih opisuje, katero od še preostalih čudes sveta jim je uspelo odkriti. Potem imamo počitnikarje, ki ne marajo hrvaške obale in se v lasnem soku transportirajo na čarterskih letih. Nato vsi tisti, ki jim letalske karte kupujejo njihova podjetja. A subvencionirane linije se bodo ustanavljale zaradi četrte skupine potnikov; to so politiki in uradniki, ki jim vozovnice kupujeta ali Evropska unija ali država Slovenija. Od tod prihodnja subvencionirana linija v Bruselj. Kajti kot nam poroča pestra zgodovina letalskega prometa – “Letala najraje in najpogosteje letijo tja, kjer imajo družbene elite svoja gnezdišča!”
Obstaja pa še ena možnost. Da Slovenijo razglasimo za prvo “non air” državo na svetu. Se pravi, da bi razglasili državo brez letalskega prometa. V resnici smo ta posvečeni status že tako ali tako dosegli. Brnik tehnično gledano ni naš, mariborsko letališče pa nima ne letal in ne poletov … tako bi morali “nonflight” državo le še uzakonili in promovirati!
Obstaja pa še ena možnost. Da Slovenijo razglasimo za prvo “non air” državo na svetu. Se pravi, da bi razglasili državo brez letalskega prometa. V resnici smo ta posvečeni status že tako ali tako dosegli. Brnik tehnično gledano ni naš, mariborsko letališče pa nima ne letal in ne poletov … tako bi morali “nonflight” državo le še uzakonili in promovirati!
Pa tudi drugače, če pogledamo kritično, je letalski promet kriv, da se je planet fizično skrčil. Duhovno so ga skrčila družbena omrežja, fizično pa letala. In iz te navidezne majhnosti sveta izvira tudi civilizacijsko pogubno razmišljanje o tem, da nas je preveč. Pa ni res … Ljudi je ravno prav, le letal je preveč.
Poglejmo, kako bi bilo, če bi še manj Slovencev letalo po zraku in če bi še manj turistov priletelo k nam. V obeh primerih bi se za Slovenijo izteklo pozitivno.
Država bi se lahko vrnila k okoljsko vzdržni logistiki in delegacije, ki bi potovale v Bruselj, bi si v poštnih kočijah izmenjale stališča ali pa vsaj še enkrat premislile, kaj bodo rekle. Meščani bi lahko ob Ljubljanici spet spili kavo, na mariborskem letališču pa bi lahko ponovno uvedli avtomobilski sejem. Ki je bil, mimogrede, najbolj dobičkonosna stvar v zgodovini štajerske aeronavtike.
Pa tudi drugače, če pogledamo kritično, je letalski promet kriv, da se je planet fizično skrčil. Duhovno so ga skrčila družbena omrežja, fizično pa letala. In iz te navidezne majhnosti sveta izvira tudi civilizacijsko pogubno razmišljanje o tem, da nas je preveč. Pa ni res … Ljudi je ravno prav, le letal je preveč.
747 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Iz močvirja gledamo v nebo. Bi se morali namesto po nebu voziti po rekah in namesto drugega tira zgraditi rečni kanal Soča-Sava-Drava?
Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Ampak vrnimo se k Adrii. Poznamo okoliščine, ki so jo prizemljile in najpogosteje navajan razlog za stečaj je to, da so ostale letalske družbe cenejše. Če poslušaš Adriine pogrebce, sta jo pokopala zla sreča in kapitalizem. Vse ostalo je bilo super. In če že govorimo o pogrebu; v prvi vrsti bi se reklo, da nosi križ Alenka Bratušek. Ne le, da je družbo kot premierka dala na prodajne police in to v akciji, ko kupci dobijo z nakupom še dodatne točke, temveč se zdaj kot infrastrukturna ministrica trudi urediti njeno pogorišče.
Torej; ker ne more biti ministrica tirov in tunelov in mostov in asfalta ter seveda betona, se zdi, da je pobeg Alenke Bratušek v letalsko infrastrukturo prišel v pravem trenutku. Poglavitna infrastruktura, ki jo uporabljajo letala, je zrak; eter, nebo. To pa so pojmi, s katerimi se Alenka še kako dobro znajde. Na nebu ni od ukinitve Olimpa dalje nobenih lobijev, gradbinci zgoraj ne najdejo zadostne opore, kot je znano, pa večina razpisov in natečajev pade z neba.
V njenih prizadevanjih jo povsem razumemo in podpiramo! Ker biti infrastrukturni minister pod Slovenci zna biti težavno. Radi bi imeli perfektno infrastrukturo, vendar nočemo ničesar zgraditi. Oziroma ne moremo ničesar zgraditi.
Torej; ker ne more biti ministrica tirov in tunelov in mostov in asfalta ter seveda betona, se zdi, da je pobeg Alenke Bratušek v letalsko infrastrukturo prišel v pravem trenutku. Poglavitna infrastruktura, ki jo uporabljajo letala, je zrak; eter, nebo. To pa so pojmi, s katerimi se Alenka še kako dobro znajde. Na nebu ni od ukinitve Olimpa dalje nobenih lobijev, gradbinci zgoraj ne najdejo zadostne opore, kot je znano, pa večina razpisov in natečajev pade z neba.
Z neba je torej ideja, da bomo zdaj subvencionirali le posamezne letalske linije, kar bo menda dosti ceneje, kot s seboj vlačiti celotno letalsko družbo. Tako se Alenki, posledično pa tudi nam, zastavlja usodno vprašanje: “Katere letalske linije so za Slovence pomembne? Katere so državotvorne in od katerih smo tako odvisni, da nas bo v nameri prepovedanega subvencioniranja podprl celo Bruselj?”
Tako se moramo vprašati, kdo v naši državi sploh leti. Raziskovalci naštejemo v glavnem štiri osnovne skupine. Našo zlato mladino, ki si s čudežem interneta ureja poceni lete po vseh celinah in nato v spletnih dnevnikih opisuje, katero od še preostalih čudes sveta jim je uspelo odkriti. Potem imamo počitnikarje, ki ne marajo hrvaške obale in se v lasnem soku transportirajo na čarterskih letih. Nato vsi tisti, ki jim letalske karte kupujejo njihova podjetja. A subvencionirane linije se bodo ustanavljale zaradi četrte skupine potnikov; to so politiki in uradniki, ki jim vozovnice kupujeta ali Evropska unija ali država Slovenija.
Naključno je ravno linija v Bruselj ultimativno pomembna, in tako predvidevamo, da bo zagotovo sofinancirana. Z drugimi besedami: Bruselj bo izjemoma dovolil, da subvencionira sam sebe.
Drugih pomembnih narodnobuditeljskih letalskih linij pa se naivna misel vseh nas prizemljenih skoraj ne more domisliti. Pomembna bi bila recimo letalska povezava z Goričkega v Piran, a se je za bati, da ima AirKreso na tej liniji monopol.
Tako se moramo vprašati, kdo v naši državi sploh leti. Raziskovalci naštejemo v glavnem štiri osnovne skupine. Našo zlato mladino, ki si s čudežem interneta ureja poceni lete po vseh celinah in nato v spletnih dnevnikih opisuje, katero od še preostalih čudes sveta jim je uspelo odkriti. Potem imamo počitnikarje, ki ne marajo hrvaške obale in se v lasnem soku transportirajo na čarterskih letih. Nato vsi tisti, ki jim letalske karte kupujejo njihova podjetja. A subvencionirane linije se bodo ustanavljale zaradi četrte skupine potnikov; to so politiki in uradniki, ki jim vozovnice kupujeta ali Evropska unija ali država Slovenija. Od tod prihodnja subvencionirana linija v Bruselj. Kajti kot nam poroča pestra zgodovina letalskega prometa – “Letala najraje in najpogosteje letijo tja, kjer imajo družbene elite svoja gnezdišča!”
Obstaja pa še ena možnost. Da Slovenijo razglasimo za prvo “non air” državo na svetu. Se pravi, da bi razglasili državo brez letalskega prometa. V resnici smo ta posvečeni status že tako ali tako dosegli. Brnik tehnično gledano ni naš, mariborsko letališče pa nima ne letal in ne poletov … tako bi morali “nonflight” državo le še uzakonili in promovirati!
Obstaja pa še ena možnost. Da Slovenijo razglasimo za prvo “non air” državo na svetu. Se pravi, da bi razglasili državo brez letalskega prometa. V resnici smo ta posvečeni status že tako ali tako dosegli. Brnik tehnično gledano ni naš, mariborsko letališče pa nima ne letal in ne poletov … tako bi morali “nonflight” državo le še uzakonili in promovirati!
Pa tudi drugače, če pogledamo kritično, je letalski promet kriv, da se je planet fizično skrčil. Duhovno so ga skrčila družbena omrežja, fizično pa letala. In iz te navidezne majhnosti sveta izvira tudi civilizacijsko pogubno razmišljanje o tem, da nas je preveč. Pa ni res … Ljudi je ravno prav, le letal je preveč.
Poglejmo, kako bi bilo, če bi še manj Slovencev letalo po zraku in če bi še manj turistov priletelo k nam. V obeh primerih bi se za Slovenijo izteklo pozitivno.
Država bi se lahko vrnila k okoljsko vzdržni logistiki in delegacije, ki bi potovale v Bruselj, bi si v poštnih kočijah izmenjale stališča ali pa vsaj še enkrat premislile, kaj bodo rekle. Meščani bi lahko ob Ljubljanici spet spili kavo, na mariborskem letališču pa bi lahko ponovno uvedli avtomobilski sejem. Ki je bil, mimogrede, najbolj dobičkonosna stvar v zgodovini štajerske aeronavtike.
Pa tudi drugače, če pogledamo kritično, je letalski promet kriv, da se je planet fizično skrčil. Duhovno so ga skrčila družbena omrežja, fizično pa letala. In iz te navidezne majhnosti sveta izvira tudi civilizacijsko pogubno razmišljanje o tem, da nas je preveč. Pa ni res … Ljudi je ravno prav, le letal je preveč.
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
Neveljaven email naslov