Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

45 let tovarne zdravja, 1. del: Zgodovinski temelji UKC Ljubljana

24.11.2020

Novi klinični center, ki so mu v prvih letih vzhičeno rekli tudi tovarna zdravja, so uradno odprli novembra 1975. Gradili so ga deset let, načrtovali pa veliko dlje. Zanimive drobce iz bogate zgodovine medicine in zdravstva na Slovenskem, ta namreč predstavlja temelje, na katerih stoji UKC Ljubljana, opisuje in razlaga dr. Zvonka Zupanič Slavec, redna profesorica in predstojnica Inštituta za zgodovino medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc

Od špitalov do moderne bolnišnice

Naši kraji imajo bogato zgodovino medicine in zdravstva, boj proti boleznim je star kot človeštvo, zelo zgodaj pa so se na tem prostoru pojavljale najrazličnejše predbolnišnične ustanove: lazareti, špitali, ubožnice, hiralnice, izolirnice, sirotišnice in najdenišnice, ki so jih do razsvetljenstva ustanavljali in vodili različni cerkveni rodovi.  "Predhodniki bolnišnic so bili špitali, to niso bile zdravstvene, temveč oskrbovalne ustanove," razlaga dr. Zvonka Zupanič Slavec, redna profesorica in predstojnica Inštituta za zgodovino medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.

V Ljubljani so delovali trije špitali, v katerih so skrbeli za nemočne, brezdomne, bolne in osamljene. Prvega so na poti v Jeruzalem leta 1280 ustanovili vitezi križarji, leta 1786 pa je Ljubljana dobila civilno bolnišnico, ki je delovala v zgradbi, v kateri je bil prej samostan bosonogih avguštincev. Ko je cesar Jožef II. potoval skozi Ljubljano, so mu povedali, da še nimajo civilne bolnišnice, zato je določil mesto, kjer jo morajo ustanoviti.

"Prva bolnišnica je bila zelo skromna, imela je dvanajst bolniških postelj, internistični, kirurški, tudi dermatovenerološki oddelek, predvsem zaradi sifilitičnih bolnikov, saj je bilo takrat veliko sifilisa, pa tudi psihiatrični bolniki so bili v tej bolnišnici."

 

Tako se je začelo bolnišnično zdravstvo pri nas. ''Takrat je bilo malo zdravnikov, več ranocelnikov, negovalno osebje so predstavljali različni bolnišnični redovi,'' pripoveduje dr. Zupanič Slavec.

"Najprej so za bolnike skrbeli medicinski bratje, to so bili usmiljeni bratje iz Trsta. Po letu 1855 so večino oskrbe po bolnišnicah in socialnih ustanovah prevzele sestre usmiljenke. Po drugi svetovni vojni so bile ukinjene, dobile so dekret, da se morajo v dveh urah preobleči v civilno obleko ali zapustiti ustanove, v katerih jih je do takrat delovalo približno 1200. V Ljubljani je ostala le ena redovnica, ki je po tistem prevzela zdravstveno nego, druge so odšle drugam, v Srbijo, Črno goro ..."

Med zgodovinske temelje UKC Ljubljana sodi tudi razvoj zdravstvenega šolstva. "Osebje je tisto, ki oblikuje vsako ustanovo. Brez strokovnega osebja se ne more gojiti stroke," poudarja dr. Zvonka Zupanič Slavec.

"Zdravstveno šolstvo se je začelo institucionalno razvijati s prosvetljenstvom. Ker je bila smrtnost novorojenčkov in porodnic zelo visoka, je bila prva šola, ki smo jo dobili, babiška, saj smo jo najbolj potrebovali. V Ljubljani so babiško šolo ustanovili leta 1753."

Civilna bolnišnica v Ljubljani se je počasi razvijala, širila, dograjevali so jo in dodajali nove oddelke. Konec 19. stoletja je imela že več kot 400 bolniških postelj, a širilo se je tudi mesto, vanj se je priselilo veliko ljudi, zato so potrebovali večjo bolnišnico. Ko so že gradili novo civilno bolnišnico na Zaloški cesti, je Ljubljano leta 1895 prizadel hud potres, staro bolnišnico je tako poškodoval, da so morali bolnike preseliti v zasilne šotore. Novo bolnišnico so odprli 16. oktobra 1895.

 

Nova bolnišnica na Zaloški v Ljubljani je bila za tiste čase moderna in dobro opremljena. Po prvi svetovni vojni pa je bila oblast v Beogradu širitvam bolnišnice in naložbam v zdravstvo in medicino zelo nenaklonjena. Leta 1919 je nastala naša prva medicinska fakulteta, ki je bila nepopolna, imela je štiri semestre. V Beogradu je prevladovalo mnenje, da zadošča, če sta fakulteti v Beogradu in Zagrebu, a so se profesorji pritiskom, da bi ljubljansko medicinsko fakulteto ukinili, uprli. Leta 1940 je fakulteta v Ljubljani pridobila še peti in šesti semester, po letu 1945 pa je postala popolna medicinska fakulteta z desetimi semestri. "Ta fakulteta je v stotih letih opravila pomembno poslanstvo, v tem času je izobrazila približno osem tisoč diplomantk in diplomantov," pravi prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec.

"Pred drugo svetovno vojno je bilo le okrog 700 zdravnikov, približno 50 jih je med drugo svetovno vojno padlo. Imeli smo malo svojega osebja, a to so bili ljudje, ki so z vero, delom, zaupanjem in navdušenjem postavili stvari na prave temelje. Ljubljansko bolnišnico je po vojni najprej prevzela medicinska fakulteta, na vsakem oddelku so naredili katedro in zagotovili prostore, da so imeli lahko študenti vaje in predavanja. Splošna bolnišnica se je preimenovala v Klinične bolnice. Klinika pomeni bolnišnico, ki vzgaja zdravnike."

Približno 40 let so tlele zamisli o novi kliniki v Ljubljani. Po drugi svetovni vojni je bila potreba po sodobni stavbi vse večja, pri izbiri končne odločitve za graditev novega kliničnega centra pa so se kresala številna politična, arhitekturna in medicinska mnenja. Na koncu je prevladala zamisel, da se novi klinični center zgradi na območju, na katerem je že večina bolnišničnih objektov.

Sredi leta 1966 je slovenska skupščina sprejela zakon o nadaljnji etapni izgradnji kliničnega centra v Ljubljani. Prva etapa je obsegala posteljni objekt s kapaciteto 911 bolniških postelj, diagnostično-terapevtski objekt ter komunalno-servisne objekte in naprave. Investicijski program za prvo etapo je bil sprejet že aprila 1963. Druga etapa graditve je obsegala Onkološki inštitut, nadaljnje etape pa še preostale ustanove kliničnega centra in Medicinske fakultete. Peti člen tega zakona je določal, katere občine bodo poleg republike financirale prvo etapo izgradnje kliničnega centra: Cerknica, Črnomelj, Domžale, Grosuplje, Hrastnik, Jesenice, Kamnik, Kočevje, Kranj, Litija, ljubljanske občine, Logatec, Metlika, Novo mesto, Radovljica, Ribnica, Škofja Loka, Trbovlje, Trebnje, Tržič, Vrhnika in Zagorje. Prva etapa naj bi bila dokončana v petih letih. Republika je morala zagotoviti 40 odstotkov investicijskih sredstev, ljubljanske občine 30, vse druge občine pa preostalih 30 odstotkov potrebnega denarja.

Leta 1968 je postal generalni direktor Kliničnih bolnic pravnik in politik Janez Zemljarič, ki je bil na tem mestu do konca leta 1973. Pozneje je bil direktor Službe državne varnosti, republiški sekretar za notranje zadeve, predsednik slovenske vlade (od 1980 do 1984), od 1984 do 1989 podpredsednik jugoslovanske vlade oz. Zveznega izvršnega sveta SFRJ. Klinične bolnice, ki so imele velike finančne težave, je vodil s trdo roko in v tesni povezavi s političnim vodstvom, skrbel je tudi za zbiranje denarja za graditev novega kliničnega centra.

"Izgradnja kliničnega centra je bila velik finančni zalogaj. To je bil čas samoprispevkov in delovnih sobot, ki so jih ljudje udarniško darovali za klinični center."

UKC Ljubljana so gradili deset let, uradno so ga odprli 29. novembra 1975. To največjo zdravstveno ustanovo v Sloveniji so vzhičeno imenovali celo tovarna zdravja.

"To je bil megalomanski projekt. Ko je bila bolnišnica zgrajena, je predstavljala vrhunec v takratni Jugoslaviji. Na začetku je bilo 2800 bolniških postelj in 2400 zaposlenih, med njimi le približno 250 zdravnikov in 500 medicinskih sester, leta 1997 pa je imel UKC Ljubljana 3800 bolniških postelj, približno 7000 zaposlenih, med njimi priblžno tisoč zdravnikov in 1700 zaposlenih v zdravstveni negi. Že po tem lahko sklepamo, kako dramatičen preskok se je zgodil v dvajsetih, tridesetih letih."

Ko prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec opisuje zgodovino zdravstva in medicine na Slovenskem, ko našteva številne dosežke in presežke UKC Ljubljana v vseh teh 45 letih, ob tem razmišlja tudi o nadaljnjem razvoju kliničnega centra, na katerega smo lahko zelo ponosni, poudarja dr. Zupanič Slavec, hkrati pa poudarja, da bo morala družba temeljito spremeniti svoj odnos do zdravstva, sicer njegova prihodnost ne bo rožnata.

"Treba je imeti materialne, kadrovske, vzgojnoizobraževalne možnosti in strokovno znanje, da se lahko vse to razvija."

Skrb vzbujajoče je, ker je v Sloveniji premalo zdravnikov in medicinskih sester, zdravstveno osebje pa zaradi neugodnih razmer zapušča poklic.

"Imamo velik problem javnega nespoštovanja zdravstvenega in medicinskega dela, tolikšnega nespoštovanja tega dela, javnega klevetanja, neargumentiranega posploševanja ne vidim nikjer v razvitem zahodnem svetu. Nekultura sodobnega človeka je kriva, da je vse manj interesa za zdravstveno delo, ki je bilo vedno povezano s karitativnostjo in voljo, da ljudem pomagaš, se razdajaš, danes pa so te vrednote tako razvrednotene, da je vse manjši interes za vpis na medicinske fakultete in zdravstvene šole."

Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec še dodaja, da je dolgoletno izčrpavanje zdravstva naredilo svoje.

 


Zgodbe

236 epizod


Podkast Vala 202 z dodano vrednostjo. Poglobljeno in angažirano pripovedujemo zgodbe. Originalnih junakov, izjemnih dogodkov, drobnih in velikih zapletov. Zgodbe nekega časa, življenja in družbe.

45 let tovarne zdravja, 1. del: Zgodovinski temelji UKC Ljubljana

24.11.2020

Novi klinični center, ki so mu v prvih letih vzhičeno rekli tudi tovarna zdravja, so uradno odprli novembra 1975. Gradili so ga deset let, načrtovali pa veliko dlje. Zanimive drobce iz bogate zgodovine medicine in zdravstva na Slovenskem, ta namreč predstavlja temelje, na katerih stoji UKC Ljubljana, opisuje in razlaga dr. Zvonka Zupanič Slavec, redna profesorica in predstojnica Inštituta za zgodovino medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc

Od špitalov do moderne bolnišnice

Naši kraji imajo bogato zgodovino medicine in zdravstva, boj proti boleznim je star kot človeštvo, zelo zgodaj pa so se na tem prostoru pojavljale najrazličnejše predbolnišnične ustanove: lazareti, špitali, ubožnice, hiralnice, izolirnice, sirotišnice in najdenišnice, ki so jih do razsvetljenstva ustanavljali in vodili različni cerkveni rodovi.  "Predhodniki bolnišnic so bili špitali, to niso bile zdravstvene, temveč oskrbovalne ustanove," razlaga dr. Zvonka Zupanič Slavec, redna profesorica in predstojnica Inštituta za zgodovino medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.

V Ljubljani so delovali trije špitali, v katerih so skrbeli za nemočne, brezdomne, bolne in osamljene. Prvega so na poti v Jeruzalem leta 1280 ustanovili vitezi križarji, leta 1786 pa je Ljubljana dobila civilno bolnišnico, ki je delovala v zgradbi, v kateri je bil prej samostan bosonogih avguštincev. Ko je cesar Jožef II. potoval skozi Ljubljano, so mu povedali, da še nimajo civilne bolnišnice, zato je določil mesto, kjer jo morajo ustanoviti.

"Prva bolnišnica je bila zelo skromna, imela je dvanajst bolniških postelj, internistični, kirurški, tudi dermatovenerološki oddelek, predvsem zaradi sifilitičnih bolnikov, saj je bilo takrat veliko sifilisa, pa tudi psihiatrični bolniki so bili v tej bolnišnici."

 

Tako se je začelo bolnišnično zdravstvo pri nas. ''Takrat je bilo malo zdravnikov, več ranocelnikov, negovalno osebje so predstavljali različni bolnišnični redovi,'' pripoveduje dr. Zupanič Slavec.

"Najprej so za bolnike skrbeli medicinski bratje, to so bili usmiljeni bratje iz Trsta. Po letu 1855 so večino oskrbe po bolnišnicah in socialnih ustanovah prevzele sestre usmiljenke. Po drugi svetovni vojni so bile ukinjene, dobile so dekret, da se morajo v dveh urah preobleči v civilno obleko ali zapustiti ustanove, v katerih jih je do takrat delovalo približno 1200. V Ljubljani je ostala le ena redovnica, ki je po tistem prevzela zdravstveno nego, druge so odšle drugam, v Srbijo, Črno goro ..."

Med zgodovinske temelje UKC Ljubljana sodi tudi razvoj zdravstvenega šolstva. "Osebje je tisto, ki oblikuje vsako ustanovo. Brez strokovnega osebja se ne more gojiti stroke," poudarja dr. Zvonka Zupanič Slavec.

"Zdravstveno šolstvo se je začelo institucionalno razvijati s prosvetljenstvom. Ker je bila smrtnost novorojenčkov in porodnic zelo visoka, je bila prva šola, ki smo jo dobili, babiška, saj smo jo najbolj potrebovali. V Ljubljani so babiško šolo ustanovili leta 1753."

Civilna bolnišnica v Ljubljani se je počasi razvijala, širila, dograjevali so jo in dodajali nove oddelke. Konec 19. stoletja je imela že več kot 400 bolniških postelj, a širilo se je tudi mesto, vanj se je priselilo veliko ljudi, zato so potrebovali večjo bolnišnico. Ko so že gradili novo civilno bolnišnico na Zaloški cesti, je Ljubljano leta 1895 prizadel hud potres, staro bolnišnico je tako poškodoval, da so morali bolnike preseliti v zasilne šotore. Novo bolnišnico so odprli 16. oktobra 1895.

 

Nova bolnišnica na Zaloški v Ljubljani je bila za tiste čase moderna in dobro opremljena. Po prvi svetovni vojni pa je bila oblast v Beogradu širitvam bolnišnice in naložbam v zdravstvo in medicino zelo nenaklonjena. Leta 1919 je nastala naša prva medicinska fakulteta, ki je bila nepopolna, imela je štiri semestre. V Beogradu je prevladovalo mnenje, da zadošča, če sta fakulteti v Beogradu in Zagrebu, a so se profesorji pritiskom, da bi ljubljansko medicinsko fakulteto ukinili, uprli. Leta 1940 je fakulteta v Ljubljani pridobila še peti in šesti semester, po letu 1945 pa je postala popolna medicinska fakulteta z desetimi semestri. "Ta fakulteta je v stotih letih opravila pomembno poslanstvo, v tem času je izobrazila približno osem tisoč diplomantk in diplomantov," pravi prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec.

"Pred drugo svetovno vojno je bilo le okrog 700 zdravnikov, približno 50 jih je med drugo svetovno vojno padlo. Imeli smo malo svojega osebja, a to so bili ljudje, ki so z vero, delom, zaupanjem in navdušenjem postavili stvari na prave temelje. Ljubljansko bolnišnico je po vojni najprej prevzela medicinska fakulteta, na vsakem oddelku so naredili katedro in zagotovili prostore, da so imeli lahko študenti vaje in predavanja. Splošna bolnišnica se je preimenovala v Klinične bolnice. Klinika pomeni bolnišnico, ki vzgaja zdravnike."

Približno 40 let so tlele zamisli o novi kliniki v Ljubljani. Po drugi svetovni vojni je bila potreba po sodobni stavbi vse večja, pri izbiri končne odločitve za graditev novega kliničnega centra pa so se kresala številna politična, arhitekturna in medicinska mnenja. Na koncu je prevladala zamisel, da se novi klinični center zgradi na območju, na katerem je že večina bolnišničnih objektov.

Sredi leta 1966 je slovenska skupščina sprejela zakon o nadaljnji etapni izgradnji kliničnega centra v Ljubljani. Prva etapa je obsegala posteljni objekt s kapaciteto 911 bolniških postelj, diagnostično-terapevtski objekt ter komunalno-servisne objekte in naprave. Investicijski program za prvo etapo je bil sprejet že aprila 1963. Druga etapa graditve je obsegala Onkološki inštitut, nadaljnje etape pa še preostale ustanove kliničnega centra in Medicinske fakultete. Peti člen tega zakona je določal, katere občine bodo poleg republike financirale prvo etapo izgradnje kliničnega centra: Cerknica, Črnomelj, Domžale, Grosuplje, Hrastnik, Jesenice, Kamnik, Kočevje, Kranj, Litija, ljubljanske občine, Logatec, Metlika, Novo mesto, Radovljica, Ribnica, Škofja Loka, Trbovlje, Trebnje, Tržič, Vrhnika in Zagorje. Prva etapa naj bi bila dokončana v petih letih. Republika je morala zagotoviti 40 odstotkov investicijskih sredstev, ljubljanske občine 30, vse druge občine pa preostalih 30 odstotkov potrebnega denarja.

Leta 1968 je postal generalni direktor Kliničnih bolnic pravnik in politik Janez Zemljarič, ki je bil na tem mestu do konca leta 1973. Pozneje je bil direktor Službe državne varnosti, republiški sekretar za notranje zadeve, predsednik slovenske vlade (od 1980 do 1984), od 1984 do 1989 podpredsednik jugoslovanske vlade oz. Zveznega izvršnega sveta SFRJ. Klinične bolnice, ki so imele velike finančne težave, je vodil s trdo roko in v tesni povezavi s političnim vodstvom, skrbel je tudi za zbiranje denarja za graditev novega kliničnega centra.

"Izgradnja kliničnega centra je bila velik finančni zalogaj. To je bil čas samoprispevkov in delovnih sobot, ki so jih ljudje udarniško darovali za klinični center."

UKC Ljubljana so gradili deset let, uradno so ga odprli 29. novembra 1975. To največjo zdravstveno ustanovo v Sloveniji so vzhičeno imenovali celo tovarna zdravja.

"To je bil megalomanski projekt. Ko je bila bolnišnica zgrajena, je predstavljala vrhunec v takratni Jugoslaviji. Na začetku je bilo 2800 bolniških postelj in 2400 zaposlenih, med njimi le približno 250 zdravnikov in 500 medicinskih sester, leta 1997 pa je imel UKC Ljubljana 3800 bolniških postelj, približno 7000 zaposlenih, med njimi priblžno tisoč zdravnikov in 1700 zaposlenih v zdravstveni negi. Že po tem lahko sklepamo, kako dramatičen preskok se je zgodil v dvajsetih, tridesetih letih."

Ko prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec opisuje zgodovino zdravstva in medicine na Slovenskem, ko našteva številne dosežke in presežke UKC Ljubljana v vseh teh 45 letih, ob tem razmišlja tudi o nadaljnjem razvoju kliničnega centra, na katerega smo lahko zelo ponosni, poudarja dr. Zupanič Slavec, hkrati pa poudarja, da bo morala družba temeljito spremeniti svoj odnos do zdravstva, sicer njegova prihodnost ne bo rožnata.

"Treba je imeti materialne, kadrovske, vzgojnoizobraževalne možnosti in strokovno znanje, da se lahko vse to razvija."

Skrb vzbujajoče je, ker je v Sloveniji premalo zdravnikov in medicinskih sester, zdravstveno osebje pa zaradi neugodnih razmer zapušča poklic.

"Imamo velik problem javnega nespoštovanja zdravstvenega in medicinskega dela, tolikšnega nespoštovanja tega dela, javnega klevetanja, neargumentiranega posploševanja ne vidim nikjer v razvitem zahodnem svetu. Nekultura sodobnega človeka je kriva, da je vse manj interesa za zdravstveno delo, ki je bilo vedno povezano s karitativnostjo in voljo, da ljudem pomagaš, se razdajaš, danes pa so te vrednote tako razvrednotene, da je vse manjši interes za vpis na medicinske fakultete in zdravstvene šole."

Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec še dodaja, da je dolgoletno izčrpavanje zdravstva naredilo svoje.

 


25.11.2019

Jezero, 2. del: V forenzičnem laboratoriju

Kdo je žrtev? Kdo je morilec? Je zločin zakrivil osamljeni morilec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? V miniseriji podkasta Zgodbe Maruša Kerec in Gašper Andrinek raziskujeta ozadja kriminalke Jezero, ki jo je napisal Tadej Golob.


18.11.2019

Jezero, 1. del: Izginuli

Na poti z novoletne zabave višji inšpektor Taras Birsa ob cesti opazi policijski avto. Ustavi se in se nehote zaplete v preiskavo krutega umora mlade ženske … V miniseriji podkasta Zgodbe Maruša Kerec in Gašper Andrinek raziskujeta ozadja kriminalke Jezero, ki jo je napisal Tadej Golob. Poslušaj tudi prolog: val202.si/zgodbe


15.11.2019

Jezero, prolog: Izlet na kraj zločina

Z avtorjem kriminalnega romana Jezero Tadejem Golobom se Maruša Kerec in Gašper Andrinek odpravita do Bohinjskega jezera, kjer se je v svetu glavnega lika romana Tarasa Birse zgodil krut umor mlade ženske. Je Tadej Golob roman pisal ob jezeru? Zakaj se mora umor zgoditi na lepem kraju? Nova miniserija podkasta Zgodbe. Raziskujemo ozadja kriminalnega romana Jezero.


08.11.2019

Padec zavese, 3. del: Kobarid

Gospod Slavko Gorenšček je ob takšnih in drugačnih mejah preživel vseh svojih 90 let, čeprav ves čas vztraja v rojstnem Kobaridu. Najprej je Rapalska meja določila, da se je rodil v Italiji, potem sta prišli Cona A in B, nato jugoslovanska meja na bližnjem Robiču. Tam je nekaj časa vztrajala tudi meja med Slovenijo in Evropsko unijo, pa potem slovensko-italijanska meja, dokler ni pred dvanajstimi leti nastopil šengenski prostocarinski mejni režim. Morda gospod Slavko, kljub častitljivi starosti, prav zaradi tega še danes rad potuje po vsem svetu in prestopa meje: od Kube do Kambodže in Vietnama. Damjan Zorc ga je med pogovorom odpeljal tudi na nekdanjo "železno zaveso", ki pa je tisti dan bolj spominjala na vodno zaveso-lilo je kot iz škafa.


09.11.2019

Padec zavese, 2. del: Slovaška

Železna zavesa je zelo močno zaznamovala tudi Češko in Slovaško, takrat združeni v Češkoslovaško federativno republiko. Po zadušeni Praški pomladi leta 1968, so Čehi in Slovaki bili še bolj izolirani. Tokrat smo obiskali Slovaško, ki je v železnem primežu ostala vse do žametne revolucije leta 1989 in se nekaj let pozneje 'v najbolj srečni ločitvi v Evropi' s Čehi tudi razšla. In danes? Slovaki bi radi imeli finsko izobraževanje, nizozemski zdravstveni sistem, nemške plače in kakovost avstrijske hrane. Katere od teh idealov so po padcu železne zavese dosegli? O življenju za železno zaveso in po njenem padcu, slovaški družbi in politiki nekoč in danes, Miha Švalj.


08.11.2019

Padec zavese, 1. del: Berlin

Z berlinskim zidom so povezane številne usode, čez noč je ločil družine in presekal povezave, v svoji nesmiselnosti pa je vztrajal kar 28 let, vse do 9. novembra 1989. Anja Hlača Ferjančič se je sprehodila po prestolnici danes združene Nemčije (no, malo se je peljala tudi s podzemno železnico) in obiskala najbolj turistično oblegane koščke ostankov zidu pa tudi nekaj manj znanih točk povezanih z zahodnim in vzhodnim Berlinom … V eni izmed galerij ji je še posebej dal misliti napis: "Veliko zidov moramo še podreti." Tudi v glavah?


23.10.2019

Pot v ID, 5. del: Dejan Radičević, tonski mojster, producent ID-a

Vajenec v najboljšem studiu v Sloveniji, na Balkanu in širše. Vajenec mentorja, ki je zaznal, da bi Siddharta lahko prodala 300 zgoščenk, če bo pela v slovenščini. Dejan, prvi in spet. Z druge strani mešalne mize. Pot v ID: V petih epizodah Siddartha, dva nekdanja člana in producent ne samo o prvencu ID.


23.10.2019

Pot v ID, 4. del: Cene Resnik – Saksofon in ene par muskontarjev z gradbene

Saksofonist Siddharte, ki je "odhajal" ves čas, a ostal do konca, ki je bil neizogiben. Vesoljec med rokerji. Pot v ID: V petih epizodah Siddartha, dva nekdanja člana in producent ne samo o prvencu ID.


23.10.2019

Pot v ID, 3. del: Primož Majerič – Od akrobatike do bas kitare

Ustanovni član skupine Siddharta. Od otroškega druženja, neuglašene kitare, ponev in loncev, roka in diska. O vezi, ki je peljala od šole do studia. Pot v ID: V petih epizodah Siddartha, dva nekdanja člana in producent ne samo o prvencu ID.


23.10.2019

Pot v ID, 2. del: Siddharta – Slovo, prvič v studiu, prvič na turnejo, moj najljubši del ID-a

Pet posameznikov govori o prvih občutkih, ko so končno prišli do studia, o spoznanju, da vizija vseh ni ena, o starših, ki so posojali denar, hodili na koncerte in kupovali zgoščenke, o poti v Kočevje čez Trojane. In vsak član Siddharte ima najljubši ID. Nekateri si ga celo delijo. Pot v ID: V petih epizodah Siddartha, dva nekdanja člana in producent ne samo o prvencu ID.


23.10.2019

Pot v ID, 1. del: Siddharta – Od Modre špilje do fotokopirnice, via Tivoli do konservatorija v Celovcu

Vsak bend ima zgodbo o demoposnetkih, o bobnarju, ki se mu v resnici ni dalo, o kitaristu, ki je pridno študiral, in o članu benda, ki je v resnici edini obvladal svoj instrument. Siddharta ima tudi zgodbo o glasbeniku, ki je bil najprej fen, potem pa član. Pot v ID: V petih epizodah Siddartha, dva nekdanja člana in producent ne samo o prvencu ID.


21.08.2019

Župnikova smrt

Med pogrebom župnika se je utrgal oblak. Ob vsaki omembi pokojnega Franca Drevenška so udarjale strele. Krsta je plavala na vodi. Je šlo res samo za splet (nad)naravnih okoliščin? *Zgodbo Župnikova smrt je v oddaji Sledi časa prvič objavil Marko Radmilovič, pri njeni obuditvi so sodelovali Luka Hvalc, Saška T. Ocvirk in Gašper Andrinek.


15.08.2019

Rešujejo tuja življenja in pri tem tvegajo svoje

Otroci, ki jih je na strehi domačega doma čakala igrača s skrito bombo presenečanja. Nosečnice s preluknjanim trebuhom. Bolnišnice, ugnezdene varno pod zemljo. Rešilci brez luči. Vročina, peklenski hrup eksplozij … In po drugi strani sočutje, solidarnost, neskončna hvaležnost in otroška nedolžnost. Take prizore videvajo številni humanitarni delavci – med njimi medicinske sestre, zdravniki in kirurgi, ki dogajanje v drobovju kriznih žarišč spremljajo čisto od blizu. In to prostovoljno. Predstavljamo zgodbe treh: medicinske sestre Mateje Stare in pediatra Jerneja Breclja ter ta čas najslavnejšega vojnega kirurga na svetu Britanca Davida Notta.


26.06.2019

O, tempora! O, mores!* - Reportaža o družbenih razmerah v Bosni in Hercegovini

Reportaža o družbenih razmerah v Bosni in Hercegovini, od pekarne v Banjaluki do naravnega parka v Bihaću. Od novinarstva do glasbe. Bosna in Hercegovina. *O, časi! O, morale! Pripravil: Gašper Andrinek Glasba v prispevku: Jall Aux Yeux


19.06.2019

Delavske domine, 3. del: "Pokličite Angelo, končali smo!"

Pred vrhuncem poletne sezone so najbolj iskani delavci v gostinstvu. Številni slovenski delodajalci iščejo kuharje, natakarje in sobarice v državah na Balkanu, mnogi delavci iz Slovenije pa bodo čez poletje našli bolj ugodne sezonske zaposlitve v Avstriji in Nemčiji. In kaj je skupnega tej delavski poti od Balkana do še vedno tako opevane “gastrbajtrske” zahodne Evrope? Zlorabe delavskih pravic! Zaradi množičnega odhoda usposobljenih mladih delavcev iz držav, kot je Bosna in Hercegovina, imajo ponekod že hude težave. Maturanti v Tuzli so si pred kratkim oblekli majice z zelo jasnim sporočilom: “Pokličite Angelo, končali smo!” Nemčija še naprej ostaja obljubljena dežela za delavce z Balkana, delodajalci iz bogatejših držav sistemsko črpajo razpoložljive kadre. V Banja Luki je recimo profesor ekonomije hkrati tudi direktor agencije za posredovanje del. Bili smo tudi na Kosovu, kjer je 65 odstotkov prebivalcev mlajših od 35 let. Vrsta pred slovenskim veleposlaništvom v Prištini je tradicionalno dolga. Serijo Delavske domine pripravljajo Jan Grilc, Luka Hvalc, Gašper Andrinek in Gorazd Rečnik.


12.06.2019

Delavske domine, 2. del: Cena svobode: 500€

35 dni dela brez enega prostega dne, neplačane nadure, aroganten in poniževalen odnos, tudi to sta doživela ekonomska migranta, ki sta v bogatejši državi iskala svojo priložnost, vendar sta ugotovila, da bosta kot tujca vedno ranljiva za izkoriščanje. Sta iz Maribora, delala pa sta v Avstriji. Med drugim sta opazila še hujše izkoriščanje sodelavca s Kosova, države, v kateri so ljudje pripravljeni tvegati življenje, da bi prišli do dela v Evropski uniji. Spregovorili so tudi bosanski delavci v podjetju na Vrhniki, ki so se prav tako ujeli v past brezobzirnega izkoriščanja. Delavske domine padajo povsod, kar daje krila "korporativnim psihopatom", ki dobrih in poceni delavcev ne izpustijo zlahka iz svojih krempljev. Serijo Delavske domine pripravljajo Jan Grilc, Luka Hvalc, Gašper Andrinek in Gorazd Rečnik.


05.06.2019

Delavske domine, 1.del: Dodelan sistem brez prava

Padajo od gradbišča do restavracije. Od velnesa do kamiona. Od Balkana do Slovenije. In naprej po Evropi … Padajo delavci, padajo ljudje. V novi seriji Vala 202 raziskujemo prikrite zlorabe delavcev. V 1. delu preverjamo, kako padajo delavske domine vse od Prištine pa do Avstrije, v kateri ponekod izkoriščajo tudi delavce iz Slovenije. Namesto odgovornih vodij v številnih podjetjih vse bolj uspevajo korporativni psihopati, ki ne poznajo nobenih meja in v migrantskih delavcih ne vidijo ljudi, ampak le sredstvo za povečanje dobička. Pripovedujeta: Gorazd Rečnik in Gašper Andrinek


02.05.2019

Leonardo da Vinci: Človek pred časom, za vse čase

2. maja mineva 500 let od smrti genija Leonarda da Vincija. Kakšen odtis je pustil kot znanstvenik in izumitelj, kaj je dosegel kot vojaški inženir, zakaj se je ukvarjal z anatomijo in kaj so bile njegove temeljne slikarske mojstrovine?


23.04.2019

Begunska igra

Na severozahodu Bosne in Hercegovine se že dve leti zbirajo begunci in migranti, od koder poskušajo priti najprej na Hrvaško, potem pa v Slovenijo in Italijo. Lani je v Kolpi utonilo osem ljudi, ena oseba je umrla na kopenski meji. Begunci in migranti pričajo o brutalnosti hrvaške policije, ki jim vsakič, ko jih dobijo pobere ves denar in drugo imetje, govorijo pa tudi o zavračanju možnosti zaprositve za azil v Sloveniji, kar slovenska policija zavrača. Kako poteka begunska igra in v kakšnih razmerah živijo ljudje 100 kilometrov od slovenske meje, sta preverjala Gorazd Rečnik in Gašper Andrinek.


11.03.2019

Lahko noč, Joan! - Radijski dokumentarec o osamosvajanju Katalonije

Lahko noč, Joan! je radijski dokumentarec o osamosvajanju Katalonije. Je zgodba o vsakdanjih življenjih Kataloncev in sanjah o narodovi svobodi. Zanje navdih iščejo tudi pri Slovencih, ki naj bi nas s Katalonci združevali tudi trma in smisel za humor. Slikamo drobne zanimivosti, predstavljamo katalonske posebnosti, hkrati pa podrobno analiziramo zgodovinski in politični kontekst osamosvajanja, analitično raziskujemo aktualne razmere, jih postavljamo v mednarodno-pravni kontekst in skušamo razumeti položaj, ko trčita dve predstavi o zamejitvi suverenega ljudstva znotraj demokratične ureditve. Je osamosvojitev res edina rešitev? Kako bi lahko (še) sobivali Katalonci in Španci? Kakšna bi morala biti vloga Evropske unije? Avtorja: Jan Grilc in Luka Hvalc


Stran 11 od 12
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov