Nizka udeležba na EU-volitvah bo v korist uveljavljenim strankam. Foto: BoBo

"Osem nas je? Pa kaj! Osem aktivnih poslancev je lahko enako 40 neaktivnim. Ni res, da se ničesar ne da. Če ne narediš ničesar in le kritiziraš, potem se res ne da nič," je prepričana Janja Božič Marolt, direktorica Mediane, inštituta za raziskovanje trga in medijev. "Dejstvo je, da je Bruselj oddaljen od Slovenije. Po drugi strani pa z raziskovalnega vidika opažam, da ima Bruselj izredno velik interes za Slovenijo. Mediana dela raziskave za Slovenijo, ki je ena od 28 držav, za katero se delajo raziskave za Bruselj. Ukvarjamo se s splošnimi evropskimi temami, kot so okoljevarstvo, socialna politika, zdravstvo, zaposlovanje itn. Hkrati pa Bruselj zelo zanimajo javno mnenje, vezano na Tajanija v Sloveniji, mnenje o progi Divača–Koper in slovenski pogled na mejo Hrvaška – Slovenija. Ugotavljam, da je interes Bruslja za Slovenijo celo večji kot interes Slovenije za Bruselj."

Zaspanost slovenskih volivcev, ki se na volitve ne odpravijo z izgovorom, češ da osem naših poslancev v Evropskem parlamentu, ki ima 751 članov, ne more ničesar spremeniti, ni upravičena. "Dejansko bo pomemben vsak glas," opozarja zgodovinar in prevajalec Luka Lisjak Gabrijelčič. "Razlika med Evropsko ljudsko stranko (EPP), ki ji vse ankete kažejo prvo mesto, in drugouvrščeno Stranko evropskih socialistov (S&D) je majhna. Še zlasti je ta razlika majhna, če upoštevamo, da bo kar zajeten del poslancev EPP-ja, od 12 do 15, poslancev Fidesa, saj za zdaj še vedno ne vemo, ali bodo sedeli skupaj s preostalimi poslanci EPP-ja ali ne. Če odštejemo od 12 do 15 Fidesovih sedežev, se izkaže, da S&D in EPP loči zelo malo sedežev. Razmerje moči je še povsem odprto in zato je pomemben vsak glas. Poleg tega ima Slovenija z osmimi poslanci mnogo višji odstotkovni vpliv v Evropskem parlamentu kot marsikatera evropska država."

Za nezanimivo kampanjo so odgovorne predvsem stranke same, menita Janja Božič Marolt in Luka Lisjak Gabrijelčič. Foto: BoBo

Vzbujanje pozornosti z nevzbujanjem pozornosti, kot na Evroviziji, pred volitvami ne deluje

Kampanja pred evropskimi volitvami je bila vzorna oziroma izpeljana po šolsko, a tak model je deloval pred desetletjem ali več, meni Božič Maroltova. "Na zunaj ni videti nobenih napak. Nasprotno, vključeni so vsi mediji, stranke se dostojno oglašujejo, dostojno komunicirajo … A to v svetu, prenabitem z informacijami, preprosto ni dovolj, s tem se ne vzbudi pozornosti. Cilj vsakega komuniciranja, tržnega ali političnega, pa je pritegniti pozornost in pridobiti volivce." Kampanja je torej vzorna, a medla, meni Božič Maroltova. "Da vzbudiš pozornost, moraš izstopati z drugačnostjo. Dober je bil primer Evrovizije. Zala in Gašper, ki si očitno nista prizadevala, da bi vzbujala pozornost, sta prav s tem vzbudila največ pozornosti. Dosegla sta drugačnost med nastopajočimi z nevzbujanjem pozornosti. V predvolilni kampanji pa nihče ne vzbuja pozornosti in zato s tem, ko ne vzbuja pozornosti, ne more vzbuditi pozornosti," pol v šali pol zares pove Božič Maroltova.

"Zares pomembne evropske volitve"

"Mislim, da je bila kampanja presenetljivo dolgočasna in konvencionalna," se mnenju o nezanimivi kampanji pridružuje Lisjak Gabrijelčič, a dodaja, da se mu to zdi presenetljivo vsaj iz dveh razlogov. "Prvi razlog je notranjepolitični. To so zadnje volitve pred velikim volilnim letom 2022, ko bodo sovpadle državnozborske, lokalne in predsedniške volitve. Do takrat ni nobenih volitev več in tri leta v političnem življenju brez kakršne koli možnosti, da se spremeni razmerje sil, je zelo dolgo obdobje." Zato bi morale biti te volitve pomembne za cel niz akterjev, saj so zadnja možnost, da spremenijo realno razmerje moči, je prepričan Lisjak Gabrijelčič.

"Po drugi strani so te volitve zelo pomembne tudi z evropskega vidika. Mislim, da je ta zavest v večini držav zelo prisotna. Kolikor mi je uspelo slediti javnomnenjskim raziskavam po Evropi, napovedujejo tokrat višjo udeležbo. Vsi se zavedajo, da gre za zares pomembne volitve, za prve evropske volitve, ki ne odsevajo le razmerij sil na ravni vsake posamezne države. Dejansko gre za neke širše evropske dileme, ki se jih je, paradoksalno, morda najprej zavedela radikalna desnica in nato tudi vse druge stranke. Res se čudim, da v Sloveniji, vsaj kot kaže, te zavesti ni. Bomo videli, kakšna bo udeležba," ne želi vnaprej soditi Lisjak Gabrijelčič, a doda, da se za zdaj zdi, da bodo tudi te volitve nadaljevale trend predhodnih evropskih volitev – ko se je udeležba vsakokrat nekoliko znižala.

Po mnenju Luke Lisjaka Gabrijelčiča sta največ truda v sestavo kandidatne liste vložila SAB in NSi. Foto: BoBo

Nizka udeležba bo v korist uveljavljenim strankam

Tudi direktorica Mediane ne pričakuje visoke udeležbe. "Kar koli nad 25 odstotki bo dobra udeležba," meni Božič Maroltova. "To bo v korist listi SDS-a in SLS-a, SD-ju in NSi-ju, nizka udeležba bo ustrezala klasičnim strankam. Pri čemer pa moramo dopustiti možnost, da na volitve v večjem številu pridejo mladi. Njihov delež se je od zadnjih evropskih do državnozborskih volitev povečal. Morda bodo mladi vendarle spoznali, da je EU njihova širša domovina." Če se evropskih volitev ne bodo udeležili le zvesti strankarski pripadniki, bi lahko pridobile tudi skrajne stranke, meni Božič Maroltova, kar pa ne pomeni, da bi katera izmed njih prišla v parlament. Razen Levica, ki jo Božič Maroltova skupaj z SNS-om in DOM-om prišteva v skupino radikalnih strank. "Zdaj bomo dejansko videli, koliko so podporniki Levice in SNS-a pripravljeni svojo podporo prenesti od besed k dejanjem na način, da se udeležijo volitev. Javnomnenjska podpora skrajnim strankam je namreč v Sloveniji precej visoka."

Evropski parlament – starinarnica odsluženih politikov?

Da Slovenija ne kaže pravega zanimanja za evropske volitve, se po mnenju Lisjaka Gabrijelčiča ne pozna le v kampanji, temveč tudi pri izbiri kandidatov posameznih strank. "Če pogledamo zgodovino evropskih volitev, ne le v Sloveniji, temveč še toliko bolj drugje po Evropi, je Evropski parlament vedno bil neka starinarnica. Tam so se v glavnem znašli kandidati, ki so odslužili svoj rok v nacionalni politiki. Druga možnost pa je bila, da so stranke ambiciozne, a nepriljubljene kandidate na ta način potisnile iz nacionalne politike. To je vedno bila praksa in le sem in tja se je našel kdo, ki je imel neki pristen interes za evropsko politiko, in celo v teh primerih je šlo za neko prvo pomembno stopničko v evropski zunanjepolitični ambiciji." Tovrstnemu načinu izbire kandidatov smo po mnenju Lisjaka Gabrijelčiča priča tudi pred tokratnimi volitvami: "Čeprav so te volitve drugačne in pomembnejše, praksa izbiranja kandidatov ni bistveno različna, kar velja tudi za Slovenijo."

Moč kandidatne liste se sicer razlikuje od stranke do stranke, opaža Lisjak Gabrijelčič. "A izbira kandidatov ne ustreza vselej izzivom, pred katerimi je posamezna stranka. Če povem še konkretneje: nekatere stranke so se zavedale pomembnosti teh volitev in so premislek, kako prenoviti listo kandidatov, naredile v pravo smer. Mislim, da je bil pri tem najuspešnejši NSi, velik je tudi uspeh Alenke Bratušek z Angeliko Mlinar. A paradoks je v tem, da prav pri teh dveh listah, ki sta dobro odigrali prvi del igre, torej izbor kandidatov, ni nujno, da se bo to poznalo pri končnem izidu," pove Lisjak Gabrijelčič. "Povsem mogoče je, da bolj konvencionalne strategije pri izbiri kandidatov bodisi stavijo na povsem enako ekipo kot prej bodisi da na listo uvrstijo kandidate, ki se jih hočejo znebiti – mislim, da je tu precej očiten primer Levice –, da bo to celo uspešneje kot inovativnejši pristop."

Poplava informacij in premajhen interes volivcev

"Mislim, da mediji niso našli nekega pravega formata, kako narediti kampanjo zanimivo. A nisem prepričan, da je to povsem krivda medijev, po drugi strani je to tudi krivda strank. Saj je navsezadnje njim najbolj v interesu, da se potrudijo," meni Lisjak Gabrijelčič in doda, da so soočenja precej ponesrečen format, saj "niso privlačna in so videti bizarno". "Nekaj idej je bilo vseeno dobrih, npr. soočenje kandidatov dveh naključnih list, detektorji neresnic itd. Ideje so bile dobre, mediji so se potrudili, izpeljava pa po mojem mnenju ni bila najbolj posrečena."

Glasovnica s kandidati za evropske poslance. Foto: BoBo

Razlog, da medijem in strankam v Sloveniji ni uspelo pritegniti toliko pozornosti javnosti kot drugje po Evropi, Lisjak Gabrijelčič razume kot posledico "splošnega nezanimanja za politiko, ki ga lahko opazujemo, če spremljamo udeležbo v zadnjih desetih letih. Slovenska politika je ob izbruhu krize zašla v globoko krizo legitimitete, od katere si očitno še vedno ni opomogla."

"Mediji celo dobro opravljate svojo vlogo. Tudi v klasičnih medijih zasledimo poročila in informacije o vseh strankah. Težko rečem, da bi kdo bil degradiran, a to preprosto ni dovolj v poplavi informacij in v očitno premajhnem interesu volilne baze," opaža Božič Maroltova in doda, da bi morali morda razmisliti tudi o obvezni udeležbi na volitvah. "Ali pa vzgajati ljudi, kaj pomeni demokracija. Demokracija je tudi odgovornost, in ne le pričakovanje učinkov čarobne paličice," ob čemer se Božič Maroltova zaveda, da se sprememba ozaveščenosti lahko spremeni skozi generacije, ne med enimi in drugimi evropskimi volitvami.