Richard Antonio Carapaz Montenegro je drugi Južnoameričan, ki je zmagal na Dirki po Italiji. Prvemu je to uspelo Kolumbijcu Nairu Quintani leta 2014, tudi on je član Movistarja.
Richard Antonio Carapaz Montenegro je drugi Južnoameričan, ki je zmagal na Dirki po Italiji. Prvemu je to uspelo Kolumbijcu Nairu Quintani leta 2014, tudi on je član Movistarja. "Richie" je prejšnjo sredo (29. maja) dopolnil 26 let. Lani je na Giru dobil 8. etapo s ciljem na Montevergine. Foto: AP

Primož Roglič, Tom Dumoulin, Vincenzo Nibali, Simon Yates, Miguel Angel Lopez in Mikel Landa so bili na stavnicah glavni favoriti za končno slavje, toda po treh tednih dirkanja po Italiji smo dobili drugega junaka.

Tistega, ki je v ravninski tretji etapi zaradi okvare kolesa 9 kilometrov pred ciljem izgubil 46 sekund, a se že naslednji dan vrnil z veličastno zmago v šprintu manjše skupine v Frascatiju.

V nedeljo sta mu v Veroni na zmagovalnem odru družbo delala tudi hčerka Sofia in sin Santiago. Foto: AP
V nedeljo sta mu v Veroni na zmagovalnem odru družbo delala tudi hčerka Sofia in sin Santiago. Foto: AP

Do odločilne prednosti pod Mont Blancom
"Zmaga tam mi je dala neverjetno samozavest. Čutil sem, da imam v nogah končno zmagoslavje. Čeprav nisem bil med favoriti, sem vedel, da lahko zmagam. Potem sem oblekel rožnato majico, pridobival sekundo za sekundo, postal zelo pogumen in predzadnji dan je bilo vseh dvomov konec. Obisk družine v zadnjih dneh mi je vlil dodatno energijo,"
dogodke opisuje Carapaz, ki mu je pogovor z domačimi veliko pomenil tudi po nesrečnem tretjem dnevu dirke, da je lahko nadaljeval v pozitivnem duhu in šel po poti vzornika Marca Pantanija.

Druge etapne zmage se je veselil v 14. etapi s ciljem v Courmayeurju, po kateri je oblekel rožnato majico in se ni več pustil sleči. Pod Mont Blancom je res deloval kot najsodobnejša lokomotiva, saj je samo v zadnjih osmih kilometrih, ko se je cesta zmerno vzpenjala, v primerjavi z Rogličem in Nibalijem pridobil skoraj minuto in pol prednosti. Vzdevke 170 centimetrov visoki in 61 kilogramov težki kolesar sicer zavrača: "Sem Richie, to je dovolj."

Kot najstnik hranil in molzel krave
V soboto so ga na Monte Aveni v cilju predzadnje etape pričakali žena Tania, dveletna hči Sofia in petletni sin Santiago, dan pozneje sta ga v Veroni pozdravila tudi starša, mama Ana Luisa Montenegro in oče Antonio. S pomočjo pokroviteljev in lokalnih oblasti so lahko obiskali Italijo, prvič so ga spremljali na dirki v Evropi.

Richardu v otroštvu ni bilo postlano z rožicami. Odraščal je v vasici El Carmelo na revnem podeželju na severu Ekvadorja tik ob meji s Kolumbijo. Mama, ki je prebolela raka, se je ukvarjala s pridelavo in prodajo mleka, kar je bil glavni družinski dohodek. Oče je poleg kmetijstva dodaten zaslužek iskal s prekupčevanjem stare robe. V njegovo življenje skoraj 3.000 metrov visoko v Andih je po zaslugi očeta kolo prvič vstopilo pri štirih letih.

Pozneje, ko se je začel s kolesarstvom resneje ukvarjati, ga je nekaj časa treniral tudi njegov zdajšnji tast, ki je imel v Tulcanu, glavnem mestu province Carchi, kolesarsko šolo. Ko je mama zbolela, je moral kot najstnik tudi sam poprijeti za delo na domači kmetiji, hranil in molzel je tri krave. Nato so ga vzgajali Kolumbijci, saj je bil član njihove ekipe Strongman. Zato ga imajo novinarji iz sosednje države skoraj za svojega. Pred petimi leti je v domovini doživel nesrečo, ko ga je podrl avto. Izgubil je zavest in moral na operacijo noge.

Njegova najtesnejša zaupnica je španska trenerka
Sledila je selitev v Španijo in dirkanje za ekipo Lizarte, od leta 2016 pa je profesionalec pri Movistarju legendarnega šefa Eusebia Unzueja. Že v Lizarteju je spoznal osebo, ki ima veliko vlogo pri njegovih zdajšnjih uspehih. To je osebna trenerka, 39-letna Španka Iosune Murillo. Nekdanja profesionalna kolesarka v Pamploni kar prek računalnika natančno spremlja in analizira vse Carapazove vožnje, tako je bilo tudi med Girom. Včasih se srečata ali dobita na kavi in pogovarjata. Zelo jo ceni in ji zaupa, saj zna poslušati, se odločati in svetovati.

Sodobna tehnologija torej lajša delo in kakor pravi Richard, jim na splošno zelo veliko pomaga. To velja tudi za preučevanje etap posameznih dirk. Velike večine etap na Giru si pred nastopom ni šel ogledat na teren: "V ekipi imamo odlične športne direktorje, ki nam znajo vse perfektno razložiti. Pred začetkom Gira sem analiziral etape, bolj ali manj sem jih ponotranjil. Pri preučevanju etap, preden jih v resnici prevoziš, gre tudi za psihološki preizkus, da spoznaš, kako trpeti v pravem trenutku."

V veronski areni kraljeval Richard Carapaz

Lani trpel na Zoncolanu
Kateri je bil zanj najtežji trenutek na letošnji dirki? "Mislim, da je bilo v zaključku predzadnje etape, ko smo bili vsi skoraj na robu moči. Toda nič ne more preseči utrujenosti in trpljenja, ki sem ju lani doživel na Zoncolanu. Tega ne bom nikoli pozabil, saj se je zame izteklo zelo slabo," se je spomnil v pogovoru za nedeljsko izdajo La Gazzette dello Sport.

Na 14. etapi lanske dirke je bil 13., ko je na najhujšem klancu v Evropi zaostal natančno dve minuti za zmagovalcem Chrisom Froomom. Po tisti etapi je s 5. padel na 7. mesto, dve etapi pozneje izgubil še dve mesti, nato pa se je v zadnjem tednu povzpel na končno 4. mesto. Predvsem po zaslugi odličnega dne na prelazu Finestre, na katerem je z odločnim napadom rožnato majico sicer oblekel Froome.

Prihodnost pri Ineosu?
Že kmalu po lanskem uspehu se je predvsem v psihološkem smislu začel pripravljati na letošnjo dirko. O Touru za zdaj ne razmišlja, morda ga bo vozil čez dve, tri leta. Letos ga čaka še nastop na Vuelti.

V kolesarski karavani se špekulira, da se njegov čas pri Movistarju izteka in bo že v prihodnji sezoni član Ineosa, nekdanjega superuspešnega Skya. Po pisanju Gazzette bo pri Movistarju letos zaslužil 150.000 evrov. Pri Ineosu, s katerim naj bi podpisal triletno pogodbo, bo na leto prejel najmanj 1,5 milijona evrov. Dogovor naj bi bil že sklenjen.

"Veliko se govori, a jaz o tem ne razmišljam. Počakajmo vsaj, da se konča ta sezona, prav?" je povedal v ponedeljek zvečer na sprejemu na sedežu družbe Telefonica v Madridu, katere del je največji španski mobilni operater Movistar.

Carapaza je v ponedeljek v Madridu sprejel direktor Telefonice Jose Maria Alvarez - Pallete. Foto: EPA
Carapaza je v ponedeljek v Madridu sprejel direktor Telefonice Jose Maria Alvarez - Pallete. Foto: EPA

Vesel in pozitiven človek
"Prevzela so me čustva, ponosna sem. Richard je čudovit človek, vesel in pozitiven. V Carchiju se te dni dogajajo neverjetne stvari. Ljudje tam smo ponižni in zadovoljni,"
o preprostem in iskrenem možu pravi Tania, s katero sta skupaj že od šolskih dni. Zdaj vodi trgovino s kolesarsko opremo.

"Zmagaj tako, kot sem te učil, oči," je razkrila, kaj je očetu med dirko večkrat dejal mali Santiago. Sofia je medtem nosila rožnato majico z napisom "Očka je moj heroj."

Replike maglie rose so šle v Ekvadorju te dni za med. V Tulcanu so za spremljanje prenosov postavili tri velike ekrane, največ ljudi se je zbiralo na pokriti tržnici. Zaradi sedmih ur časovne razlike so številni zjutraj in dopoldne prekinili delo in si vsaj za nekaj minut ogledali odločilne kilometre. Zapirali so šole, urade in trgovine.

Številni rojaki tudi ob cestah
Javna televizija Ecuador TV je v zadnjem trenutku zagotovila, da so imeli zadnja dva dni prenose na "nacionalki". Novico o tem je na Twitterju oznanil sam predsednik Ekvadorja Lenin Moreno.

Lepo podporo je imel Carapaz tudi ob cestah. V Italiji živi nekaj več kot 80.000 Ekvadorcev, s čimer so za Perujci druga največja južnoameriška skupnost v državi. Skoraj polovica jih je v Lombardiji.

In kaj Richieja čaka ob prihodu v domovino? Med drugim si bo privoščil svojo najljubšo jed ‒ morskega prašička ("el conejillo de indias"), s katerim ga bo pričakala ena izmed dveh starejših sester Marcela. V Andih so morski prašički že več tisočletij pomemben vir hrane ljudem, njihovo meso vsebuje veliko beljakovin ter malo maščobe in holesterola, s čimer je podobno zajčjemu. V Peruju naj bi na leto pojedli kar 65 milijonov morskih prašičkov.

Tudi v ekvadorski prestolnici Quitu se je v nedeljo zbralo veliko navijačev, ki so na velikem zaslonu spremljali dogajanje v Veroni. Foto: EPA
Tudi v ekvadorski prestolnici Quitu se je v nedeljo zbralo veliko navijačev, ki so na velikem zaslonu spremljali dogajanje v Veroni. Foto: EPA
Kdo so najuspešnejši ekvadorski športniki?

Ekvadorski šport do zdaj ni poznal veliko globalnih junakov. Eden izmed zelo redkih je bil tenisač Andre Gomes, ki je leta 1990 v finalu Roland Garrosa premagal Andreja Agassija. Prvo medaljo na olimpijskih igrah je leta 1996 v Atlanti Ekvadorju priboril Jefferson Perez v hoji na 20 km (zlato). 12 let pozneje v Pekingu je bil srebrn. To sta edini kolajni Ekvadorja na OI. V nogometu je največji uspeh na svetovnih prvenstvih Ekvador dosegel leta 2006 v Nemčiji, ko je v osmini finala izpadel proti Angliji. Na mundial se je uvrstil še leta 2002 in 2014. Leta 2008 je klub Liga de Quito osvojil Pokal Libertadores, južnoameriško različico Lige prvakov. V ponedeljek se je reprezentanca U-20 na SP-ju na Poljskem z zmago nad Urugvajem s 3:1 prebila v četrtfinale.