Njegova cela kariera je bila navsezadnje taka - iskanje tistih trenutkov čiste magičnosti na strmini, iskanje popolne linije, izigravanje zakonov težnosti, prikaz nemogočega. Vedno na robu med čisto genialnostjo in popolno norostjo. Njegovo smučanje ni bilo najelegantnejše, je pa bilo nekaj skrajno lahkotnega v njegovi tehniki, za katero se je zdelo, da kljubuje vsem pravilom fizike.

Zaradi smučanja s preveliko opremo na večno poledenelem domačem Mt. Cannonu je izumil svoj slog, povsem nepravilen in divji, s težiščem skrajno nazaj. V tem, kar je počel, je bil virtuoz in smučarski inovator, ki je s svojo kljubovalnostjo belil lase trenerjem, ki so mu skušali dopovedati, da se točke osvaja s konvencionalno vožnjo in taktiziranjem. Zapisala bi, da je revolucioniziral alpsko smučanje, a v resnici nikdar ni zares korenito spremenil njegove podobe - ne, da ne bi imel posnemalcev, a vsi, ki so skušali kopirati prepoznavni Millerjev slog, so bili pri tem rezultatsko precej manj uspešni.

Povedne so besede Kjetila Andreja Aamodta, ki je skupaj z Millerjem v elitni in maloštevilni družbi zmagovalcev v vseh petih disciplinah: "Na svojem vrhuncu je bil nepresegljiv smučar. In verjetno nihče ni bil nikoli na tej ravni."

Spektakularni padci
Še ko je padal (in padal je veliko), je to počel spektakularno. Je odstopil, a je odstopil po tem, ko je pol proge prevozil z eno smučko. Zloglasnega Hannenkhama si nikdar ni pokoril, ker je enkrat, ko je bil tik na tem, vozil po oglasnih panojih na robu proge. Vseeno je bil drugi. Na superveleslalomu na svetovnem prvenstvu v Beaver Creeku leta 2015, ki se je izkazal za njegovo zadnjo tekmo, je nastopil po dolgi odsotnosti. In pri skoraj 38 letih. Bil je odpisan, a nekako mu je na vmesnih časih svetila zelena - do padca, ob katerem si je prerezal kito mečne mišice. "Če je bila danes zadnja tekma Bodeja Millerja, se je poslovil tako, kot je smučal skoraj dve desetletji: brez zavor od vrha in s hojo po robu," je takrat zapisal dolgoletni novinar Sports Illustrateda Tim Layden.

Biti Millerjev navijač je pomenilo biti živčno vojno vsakič, ko je on tako mirno na startu vdihnil svež alpski zrak in se na videz lenobno pognal po strmini. Morda je najbolje ubesedila Pernilla Wiberg: "Videti je, kot da bi s pogledom na startu lahko objel svet." Zdel se je nonšalanten, celo brezbrižen, hkrati pa brezglav. Kdor dobro pozna Bodejevo filozofijo, ve, da je videz varal. Za Bodeja je bilo kljub slovesu zadnjega neuklonljivega upornika belega cirkusa vedno zelo pomembno zmagovati in nikdar ni vozil po robu zgolj zaradi neke brezglave sle po adrenalinu. A do zmag je hotel priti na svoj način, brezkompromisno, brez taktiziranja in vedno v iskanju popolne (beri: najhitrejše) linije. In da, pri tem je vedno dopuščal, da lahko odstopi.

Nekateri so to zamenjali za uporništvo brez razloga, kot da bi želel svetu dokazati, da ne bo igral njihove igre, da bo smučanje zadržal zase kot svoj osebni izziv iskanja popolne vožnje, ne pa kot šport za množično občinstvo, šport, v katerem se vrtijo milijoni. Namesto, da bi se fotografiral za pokrovitelje, je raje vozil po sponzorskih panojih. Požvižgal se je na konvencije, požvižgal na pravila, požvižgal na pričakovanja. Kar mu je po eni strani prineslo še več gorečih oboževalcev (in še več oboževalk), po drugi pa ga nemalokrat spravilo v težave.

"Nacionalna sramota"
Najbolj je bilo to očitno na olimpijskih igrah leta 2006 v Torinu, kamor je Miller prišel kot ameriški "poster boy", kot tisti, ki bo do smučanja ignorantskim ZDA prinesel edino, kar šteje - olimpijsko zlato. Več le-teh. Miller je zmrznil (on pravi "otopel" od "cirkusa"). Ali pa se preveč razgrel, če sodimo po njegovih dobro dokumentiranih obiskih torinskih nočnih klubov in pivnic. Bera medalj: 0. Še najbliže ji je bil v smuku (5. mesto) in veleslalomu (6.), vse ostalo - odstopi.

Američani, ki jih ni zanimalo, da je imel Miller do tiste točke v zbirki že štiri naslove svetovnega prvaka, dve olimpijski medalji in veliki kristalni globus ali da je svojo filozofijo razkril že z naslovom avtobiografije ("Smučaj hitro, bodi dober, zabavaj se"; 2005), so bili razjarjeni. Zanje je bil zguba, pijanec, fičfirič, ki je malodane oskrunil zastavo. Miller si z izjavami, kot je bila tista, da če že ni zmagal, pa je vsaj žural olimpijsko, ni pomagal. Po tistem so se občutno ohladili tudi odnosi z mediji, ki za hipijevsko vzgojenega Millerja, ki je svoj čas izjavil, da mu fotografski objektivi kradejo dušo, že tako nikdar niso bili najljubša stvar v belem cirkusu.

Po Torinu in pogromu, ki ga je bil deležen predvsem pri ameriških medijih, si je nadel masko arogantneža, postal je nedostopen in malce nadut nasmešek mu nikdar več ni izginil z obraza, ko je sedel na tiskovnih konferencah. Priznam, od vseh Hermannov Maierjev in Ingermarjev Stenmarkov, ki sem jih dobila pred mikrofon, se do Millerja nikdar nisem upala pristopiti. Kar je škoda - v nasprotju z večino smučarjev, z večino športnikov, Miller dejansko nekaj pove.

Njegovi odgovori na tiskovkah, tudi ko so bili posmehljivi, so bili vedno inteligentni in nešablonski. Bil je pronicljiv, sarkastičen, analitičen. Skratka, sanjski intervjuvanec, če se ne bi tako zelo otepal pogovorov z novinarji. V zadnjem delu svoje kariere se je sicer umiril - ne toliko v slogu smučanja kot v življenjskem slogu. Dekleta za eno noč na vsaki postaji svetovnega pokala, redbull-vodke in triurne spance pred tekmo so zamenjali otroci in soproga Morgan. Do novinarjev je bil manj nastrojen, a še vedno je ohranjal distanco.

Dolgo grozil z upokojitvijo
Muhasti Miller je zadnja leta svoje kariere večkrat grozil z upokojitvijo, dajal ob koncih sezon ambivalentna sporočila o prihodnosti in javnost dražil z enigmatičnimi, napol filozofskimi drobtinicami o svoji življenjski poti. Leta 2010 je kljub govoricam o upokojitvi in toplo-hladnem odnosu do olimpijskih iger odšel v Vancouver in pobral tri medalje, tudi zlato, ter se tako oddolžil za tisti zloglasni pišmevuhovski odnos v Torinu. Vračal se je zaradi Kitzbühela, a si nikdar ni povsem pokoril Hannenhama. Vztrajal je zaradi Sočija, kamor je pripotoval v fantastični smukaški formi in si je medalje želel tudi kot poklon umrlemu bratu, deskarju Chelonu Millerju, s katerim sta hotela skupaj nastopiti na olimpijadi. Osvojil je "le" bron v superveleslalomu, a ga tako čustvenega nismo videli že vse od leta 2003, ko je še povsem nedolžen, še neskvarjen od slave in denarja ter nezagrenjen zaradi medijskega drobnogleda na svetovnem prvenstvu v St. Moritzu osvojil dva naslova svetovnega prvaka.

Včeraj, ko se je usedel z radijskim voditeljem Grahamom Bensingerjem, pa je bil jasen. Njegova smučarska kariera je končana, odločitev pa je bila, kot pravi, lahka in jo je sprejel že pred nekaj meseci. "Končal sem. Dovolj imam. Imel sem dolgo kariero smučarskega tekmovalca, a zdaj ne hrepenim več po njej," je povedal.

"Z otroki, časom in življenjem na sploh, ko pogledam zdaj smučanje, ne čutim, da bi imel še motivacijo, želje in vsega, kar spada zraven, da bi šel čez vse to še enkrat. Poleg logističnih izzivov so moje prioritete zdaj drugačne. Mojo družino postavljam trdno na prvo mesto in je ne mislim postavljati na stranski tir, kar bi bilo potrebno, če bi hotel zares trenirati in se pripraviti, kot vem, da bi se moral. Vem, da ni bližnjic, s katerimi bi prišel na raven, ki si jo želim, kar pa pomeni, da bi moral preveč žrtvovati. Drugače bi bilo, če bi bil kak drug šport - golf ali tenis (Miller se ukvarja z obema, op. a.), kamor bi lahko prišepal. A smučanje je preprosto tako nevarno in tvegano in toliko stvari gre lahko narobe. Že samo priprave so izjemno zahtevne, tako da zame to preprosto ni izvedljivo."

Kot je še pojasnil, kariere uradno ni sklenil že prej, ker si je želel popeljati šport, ki ga še vedno obožuje, korak naprej, ker si je želel spodbuditi spremembe v okorelem sistemu pod okriljem FIS-a. Tudi zato se je lani zapletel v spor s svojim nekdanjim opremljevalcem smuči Headom, za katerega se je zdel mnogim povsem nepotreben - Miller bi prišel nazaj, a na "svojih" smučeh Bomber, kar mu je preprečevala pogodba. Miller je tožil, tožba je bila zavržena, napovedi povratka so potihnile.

V Pjongčang kot strokovni komentator
Prav povsem se iz belega cirkusa sicer še ne bo poslovil - na olimpijske igre v Pjongčangu, kjer smo mnogi upali, da ga bomo še enkrat videli nastopiti, bo potoval kot strokovni komentator NBC-ja, v čemer se je zelo uspešno, z ravno pravšnjo mero kritične iskrenosti in analitičnosti, preizkušal že zadnji dve sezoni. Pa bo tekmovalno smučanje pogrešal? Odgovor je - pričakovan od človeka, ki kaj dosti v življenju ni obžaloval. "V bistvu nikdar nimam občutka, da bi kaj pogrešal. Imel sem tako dolgo kariero. Mislim, da so se stvari zdaj iztekle. Imam navado precej sproti procesirati stvari. Mislim, da sem se med smučanjem vseskozi zavedal, da sem od smučanja in svojih izkušenj odnesel največ, kar se je dalo. Nedvomno ne obžalujem, kako sem se stvari loteval."

Se pa zaveda, da ga je včasih tudi zaneslo. "Seveda, naredil sem veliko napak in kozlarij, a bistveno je, da sem vse počel na način, kot sem si ga zamislil, in na način, kot se mi je zdelo, da je prav. In to je moj največji dosežek."

Verjetno ima prav - za Millerja kljub kopici uspehov nikdar nismo zares mislili, da bi lahko postal serijski zmagovalec tipa Hirscher ali Stenmark. Edino, kar je bilo pri njem predvidljivo, je bila njegova nepredvidljivost. In v športu, ki mu danes dominirajo dovršeni, fizično in psihično močni fantje, a z nerazburljivim značajem, bomo Millerja - z vsemi njegovimi ekscesi vred - pogrešali.