Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dokumentarni portret češkega režiserja Františka Čapa, ki je generacijam slovenskega filmskega občinstva podaril nepozabno Vesno. František Čap je bil uspešen režiser pa zelo osamljen in nesrečen človek. V 31-letni karieri je posnel 32 filmov, v svojem času postal najmlajši uspešni režiser na svetu, prejel nagrado na festivalu v Benetkah in osvojil Grand Prix na prvem festivalu v Cannesu. V dokumentarnem filmu, ki ga je režiral Urban Arsenjuk, se s svojimi pripovedmi in spomini na Čapa zvrstijo igralci Milena Dravić, Franek Trefalt in Demeter Bitenc, znanci iz Marušićev Boro, Dante in Guiseppe, snemalec dveh njegovih filmov Ivan Marinček, sodelavci Janez Marinko, Emilija Soklič in Mirko Mahnič ter filmski publicisti Pavel Taussig, Nebojša Jovanović, Peter Stanković in Zdenko Vrdlovec. Skozi arhivske posnetke pa nastopijo tudi sam Čap, njegov bližnji sodelavec, direktor fotografije Janez Kališnik in direktor Viba filma Branimir Tuma, ki je Čapa pripeljal v Jugoslavijo. Čap je bil izjemen estet. Njegovi filmi niso samo obrtniško odlično posnete drame ali komedije, temveč tudi semantično in vsebinsko pomenljiva dela, v katerih nam med drugim v kodificiranem jeziku sporoča, da “seksualnost ne more biti ločena od ideologije, ker sta obe podrejeni epistemološkim in antagonističnim negotovostim.” Ta misel je za Čapovo življenje tako rekoč ključnega pomena. Bil je tudi prvi, ki se je znotraj ideoloških okvirjev ukvarjal z dvomom posameznika v samega sebe. Življenje je končal kot nesrečen, od filmskega sveta odrezan ustvarjalec. Ob skromni udeležbi dveh ali treh sodelavcev so ga pokopali na piranskem pokopališču.
Film je ena najlepših zgodb našega časa, saj govori o resničnem bratstvu in o posebnem človeku, Pedru Opeki, ki od leta 1989 na smetišču milijonske prestolnice Atananarivo na Madagaskarju rešuje najrevnejše od najrevnejših. Takrat je namreč tam v kužnem smradu in popolnem razčlovečenju živelo na tisoče odraslih in otrok. Opeka jim je pomagal vrniti človeško dostojanstvo in iz teme smetišča skupaj z njimi gradi novo družbo - kulturo dobrih prijateljev. V urejenih vaseh s šolami, vrtci in igrišči živi že več kot 23.000 nekdanjih smetiščarjev in brezdomcev, še četrt milijona pa jih je že bilo deležnih pomoči Dobrih prijateljev...
V sredo 29. 11. 2023, bo dopolnil 70 let poet prekmurskih ravnic, svojstven glasbenik in literat Vlado Kreslin. V več kot petih desetletjih ustvarjanja je napisal nešteto danes že ponarodelih skladb in postal ne samo lokalno, ampak tudi globalno prepoznaven umetnik. V televizijskem portretu z naslovom "Obrni, obrni, še kamen al' dva", po eni njegovih pesmi o skrivnostni reki Muri, boste lahko spoznali nekatere medijsko manj izpostavljene strani Kreslinovega življenja, predvsem pa podoživeli liričnost, brezčasnost in brezmejnost njegovega umetniškega sveta.
Obisk ameriške astronavtke slovenskega rodu Sunite Williams v Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju. Utrinki s Sunitine poklicne poti govorijo o tem, kako je vse ovire mogoče premagati, če se tveganih podvigov lotijo drzni ljudje z veliko optimizma, poguma in ustvarjalne domišljije. Takšen je tudi umetnik Dragan Živadinov, ki mu je uspelo v majhnem slovenskem kraju, od koder izvira rod pionirja vesoljskih poletov Hermana Potočnika Noordunga, postaviti arhitekturno mojstrovino, »anteno, usmerjeno v globino vesolja«. Sunito Williams srečamo tudi v Moskvi, kjer dela kot predstavnica Nase, in to v času, ko so oči vsega sveta uprte v Zvezdno mesto in ko mediji poročajo, da sta Nasa in Roscosmos prekinila stike zaradi vojaških napetosti v Ukrajini. V centru Jurija Gagarina za urjenje kozmonavtov o tem ni niti sledu. V sodelovanju med astronavti različnih narodnosti vladata prijateljstvo in medsebojno spoštovanje. Svoje narodne pripadnosti ne skrivajo, jo pa presegajo. So državljani sveta in vesolja. Tako naj bo v znanosti in umetnosti, ki se v filmu povežeta, vse usmerjeno v prihodnost.
Portret Filipa Robarja Dorina, ki je eden od najbolj samosvojih filmskih ustvarjalcev v zgodovini slovenskega filma, cineast in teoretik. Filip Robar Dorina je študiral filozofijo in primerjalno književnost v Ljubljani, na Columbia Collegeu v Chicagu pa je diplomiral iz filmske in televizijske režije ter scenaristike. V 70. letih je poučeval na zasebnem inštitutu Montesano v Švici, nato pa je bil osem let asistent za filmsko režijo in igro na AGRFT v Ljubljani. Na začetku 80. let je ustanovil Filmske alternative, prvo zasebno producentsko podjetje v tedanji državi. V letih 1998-2002 je bil direktor Filmskega sklada RS, odtlej pa deluje kot samostojni filmski ustvarjalec in publicist. Je avtor okoli 30 dokumentarnih in igranih filmov raznih dolžin ter doma in v tujini nagrajeni ustvarjalec. Njegovi prikazi in analize eksistencialnih vprašanj sodobnega slovenskega človeka, uporaba moderno psihodinamične in sintetične metode dela s poklicnimi in ljubiteljskimi igralci, brezkompromisno razgaljajo slabosti človeške individualne, družbene, etične in politične sfere pri nas. Kot cineast in teoretik, ki izhaja iz načela ustvarjanja z najnižjimi možnimi stroški, se posveča temam in projektom, kjer se zavzema za osebno in družbeno odgovornost in izboljšanje pogojev življenja.
Serija TV vinjet prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Franc Hladnik je zasnoval eno od ljubljanskih znamenitosti - Botanični vrt. Nastal je leta 1810 in je najstarejša naravoslovna znanstvena ustanova na Slovenskem. Hladnik je vanj zasadil prve rastline. Do pozne starosti je preučeval rastline in poučeval.
Življenjska zgodba karizmatičnega branilca Soče, generala Svetozara Boroevića, edinega nenemškega feldmaršala avstro-ogrske monarhije. Režiser in scenarist Valentin Pečenko odstira Boroevićevo pot »od slave in zvezd do padca in pozabe«, ki je simbolično tudi zgodba propada večne habsburške monarhije. Eden največjih vojskovodij prve svetovne vojne je pozabljen in v pomanjkanju maja 1920 umrl v 64. letu starosti v Celovcu. Njegov pogreb na Dunaju, ki se ga je udeležilo več tisoč ljudi, je potekal brez državniških časti. Grob mu je iz izgnanstva plačal zadnji avstrijski cesar Karel. General Boroević je kot poveljnik soške armade proti vsem pričakovanjem porazil Italijane, ki so bili v izraziti premoči tako v pehoti kot orožju. Ljubljanski župan Ivan Tavčar ga je zaradi zaslug pri obrambi soške fronte avgusta 1915 imenoval za častnega meščana Ljubljane, a so ga že junija 1919 na predlog mestnega personalno pravnega sveta črtali s tega seznama. Leta 2009 je mestna občina Ljubljana generalu Boroeviću naziv častnega meščana vrnila. K raznolikosti filma pripomorejo številni priznani domači in tuji zgodovinarji ter preučevalci zgodovine. O generalu Boroeviću spregovorijo v sedmih evropskih jezikih in z različnih vidikov presojajo vlogo in pomen branilca Karpatov in legendarnega poveljnika soške fronte. Na Primorskem in krajih ob reki Soči je spomin nanj še vedno zelo živ, kot tudi legende in ledinska imena po njem. Marsikatero manj znano dejstvo o Boroeviću in prvi svetovni vojni pa bo širši slovenski javnosti v filmu predstavljeno prvič.
Portret strastnega opazovalca in raziskovalca sveta, biologa in entimologa dr. Matije Gogala, ki odkriva zanimivi in skriti svet žuželk. Akademik dr. Matija Gogala je zanimiva osebnost. Med drugim je glasbenik, ki je zaplul v znanstvene vode in tam pustil trajni pečat. Da je po duši tudi glasbeni umetnik, se pozna tudi v njegovih raziskovalnih posnetkih naravnih okolij, ki so precizno znanstveni, obenem pa ob njih uživamo v poslušanju zvočne krajine, kot bi poslušali simfonijo narave. Naslov »Prisluškovalec svetov” simbolno opredeljuje številna področja, na katerih je deloval in še deluje akademik Gogala. V filmu tako nastopa kar 23 sogovornikov, ki vsak s svojega zornega kota osvetljujejo njegovo življenjsko pot in delo. O poljih raziskovanja, analiziranja in ustvarjanja pa spregovori tudi sam. Dokumentarni portret je nastal po scenariju Boštjana Perovška in v režiji Boštjana Vrhovca.
Znameniti Izidor Cankar, Ivanov bratranec, je bil sprva duhovnik, kasneje diplomat, umetnostni zgodovinar, politik, profesor in pisatelj. Nagel v odločanju, karizmatičen in zato ključen za številne kulturne projekte v času med obema vojnama. Tako je, recimo, prepričal dediče Dragotina Hribarja, da so prispevali pretežni del denarja za gradnjo Moderne galerije, in vplival na njeno podobo. Izidorjevi Obiski, kjer se srečuje s sodobniki, so pomemben vir za razumevanje tistega časa, S poti velja za enega najboljših slovenskih modernih romanov. Uvod v umevanje likovne umetnosti in Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evropi sta še danes temeljni besedili slovenske umetnostne zgodovine. Kot enega najbolj izobraženih slovenskih duhovnikov so ga pripravljali za katoliškega političnega voditelja. Potem pa je vse presenetil, ko je leta 1926 izstopil iz katoliške vere in se poročil s premožno Ljubljančanko Ničo Hribar. Njuno razmerje se je zrahljalo po tragični smrti prvorojenke Kajtimare. Po letu 1936 se je Cankar umaknil iz Slovenije v Argentino in pozneje v Kanado, kjer je bil poslanik kraljevine Jugoslavije. Za kratek čas je kot minister vstopil v vlado Ivana Šubašića v Londonu. Iz tega obdobja je ohranjen Londonski dnevnik. Njegovo diplomatsko kariero je v knjigi opisal zgodovinar dr. Andrej Rahten. Bolgarska raziskovalca dr. Ljudmil Dimitrov in Ljudmila Malinova-Dimitrova pa v svoji knjigi odkrivata Izidorjevo razmerje z enigmatično bolgarsko pesnico Bagrjano. Zadnja leta je Cankarju pri urejanju izdaj pomagal dr. Lojze Gostiša, ki je bil priča tudi njegovim zadnjim dnem v sanatoriju Emona leta 1958. Izidor Cankar je bil rojen leta 1886 v Šidu. Bratranca Ivan in Karlo Cankar sta ga pripeljala na šolanje v Ljubljano. Na Dunaju je doktoriral iz umetnostne zgodovine in postal profesor na ljubljanski univerzi. Zaznamoval je dejavnost Narodne galerije, ustanovil Umetnostno zgodovinsko društvo in Zbornik za umetnostno zgodovino, urejal revijo Dom in svet in časopis Slovenec ter Slovenski biografski leksikon. Bil je med ustanovitelji slovenskega PEN-a. Pod psevdonimi je pisal leposlovna besedila in prevedel vrsto pomembnih romanov, med njimi Guliverjeva potovanja. Uredil je ter z uvodi opremil Zbrane spise Ivana Cankarja. V filmu o Izidorju Cankarju spregovorijo dr. Tomaž Brejc, dr. Janko Kos, dr. Tone Smolej, dr. Špelca Čopič, dr. Janez Bogataj, Janez Stergar, dr. Andrej Smrekar, Angelika Hribar, dr. Lev Kreft, dr. Bogo Zupančič, Maja Hren Brvar, Breda Ilich Klančnik in mag. Andrej Aplenc.
Portret Vena Tauferja, pesnika dramatika, esejista, prevajalca, pobudnika literarnega festivala Vilenica in predsednika slovenskega PEN. Veno Taufer je dobitnik številnih slovenskih in mednarodnih nagrad, tako Sovretove kot Jenkove, prejel je tudi nagrado Branka Miljkovića, mednarodno srednjeevropsko nagrado, Prešernovo in Župančičevo nagrado ter zlati red za zasluge RS. Je redni član evropske pesniške akademije. Prevaja iz angleščine ter iz srbskega in hrvaškega jezika v slovenščino. Film sledi vezi med Tauferjevim pesniškim ustvarjanjem in njegovim nenehnim družbenim udejstvovanjem. V luči radikalne zavezanosti in odgovornosti, ki ju Taufer uveljavlja na obeh področjih, se ta izmuzljiva povezava izkaže za močno in globoko. Dokumentarni portret izpostavi tragičen dogodek iz Tauferjevega otroštva, ki ga je usodno zaznamoval in pogosto odmeval v njegovi literaturi, nedvomno pa je vplival tudi na oblikovanje njegove družbene zavesti. Scenarij in režija Lara Simona Taufer.
Za Roka Petroviča je bilo smučanje poezija, umetnost in ustvarjalnost, vožnja med vratci pa neke vrste balet. Brušenje grobega kamna do popolnosti, do kristala, je delo, ki zahteva polno mero znanja, smisla za lepoto, strasti in užitka. Rok Petrovič je prišel, videl in zmagal na belih poljanah. Njegova tridesetsekundna »meditacija« na vsakokratnem startu se je vtisnila v spomin tisočim oboževalcev. Rok ni bil običajen posameznik, bil je tudi mnogo več kot vrhunski smučar, ki je slovel po svoji inovativnosti, tako v tehniki smučanja kot pri uporabi materialov. Joga in meditacija sta bili pomemben del njegovega življenja. S svojimi načini sproščanja, z maksimalno koncentracijo ter vztrajnostjo in garanjem na vseh področjih delovanja je dosegel svoj zmagoviti pohod na vrh v sezoni 1985/1986 in takoj nato našel nov izziv — v svetu znanosti. Pri svojem raziskovalnem delu je združeval izkušnje smučarja, razodetja joge in spoznanja časa. Dokumentarni film je nastal po scenariju Nuše Ekar in Boža Grlja, slednji je film tudi režiral.
Mako Sajko je eno največjih imen slovenskega dokumentarnega filma in eden prvih formalno izobraženih slovenskih filmskih ustvarjalcev. Diplomiral je na Visoki filmski šoli v Beogradu pod mentorstvom legendarnega Slavka Vorkapića in tako postal eden prvih formalno izobraženih slovenskih filmskih ustvarjalcev. V 60-ih in 70-ih letih je posnel številne kratke dokumentarne filme, ki so prejemali nagrade na domačih in tujih filmskih festivalih. Številni filmi Maka Sajka so motili tedanjo socialistično oblast, zato je po filmu Narodna noša, ki ni dobil dovoljenja za javno predvajanje, prenehal snemati in se je posvetil izobraževanju najmlajših filmskih ustvarjalcev. Njegova izjemna filmska dela so bila tako spregledana vse do leta 2009, ko je Mako Sajko prejel Badjurovo nagrado, najpomembnejšo strokovno nagrado na področju filma pri nas. Scenarij in režija Siniša Gačič.
Matija Vertovec je bil duhovnik, kemik, geograf, zgodovinar, zvezdoslovec, pridigar, poliglot in prvi učitelj slovenskih vinogradnikov. Bil je veliki um slovenskega naroda in ljudski učitelj z začetka 19. stoletja, čigar nauki so po 200 letih še vedno zelo aktualni. Kakšna je njegova dediščina, odkrivajo trije bogoslovci in mlad duhovnik, ki se na pot raziskovanja odpravijo z edino ohranjeno Vertovčevo fotografijo. Pa vendar dokumentarni film ni rekonstrukcija življenja portretiranca. Pripoved temelji na sliki sodobnega časa, ki skozi zgodbe glavnih protagonistov postane tako živa, da nam ponuja vpogled v čas Matije Vertovca. Dokumentarni film poleg vodilne biografske zgodbe hkrati detabuizira duhovniški poklic, mladi raziskovalci pa se srečajo z Vertovčevimi sorodniki, domačini in strokovnjaki, ki vsak po svoje nadaljujejo delo velikega človeka. Le malokdo ve, da je bil prav Matija Vertovec tisti, ki je Prešerna nagovoril k zapisu Zdravljice, Petra Kozlarja pa vzpodbudil k izdelavi Zemljevida slovenskih dežel. Bil je prvi, ki je v slovenskem jeziku pisal o vinogradništvu in kletarjenju, o uporabni kemiji, o astronomiji in o splošni svetovni zgodovini. Domačine širom Vipavske doline je informiral o prednostih cepljenja pred črnimi kozami in jih tako ubranil pred smrtjo. S francosko oblastjo se je pogodil in Vipavce rešil plačevanja visokih davkov, bil je človek praktičnega raziskovanja, za razliko od večine duhovnikov njegovega časa, ki so žugali s prižnice, pa je hodil med rojake in veliko energije vložil v izobraževanje preprostih ljudi.
Portret slovenskega goslarja Vilima Demšarja, ki je vse življenje posvetil iskanju in ustvarjanju kristalnega italijanskega zvoka. Za predanim slovenskim goslarjem Vilimom Demšarjem je 63 let ustvarjanja, raziskovanja frekvenčnih razponov, valovanj, barv zvoka. Ves čas je iskal formulo za stvaritev violine s starim kremonsko italijanskim zvokom, ki ga je zasledoval že od otroštva. Tako se je odločil, da z ustvarjanjem preneha. Ko je pa je zapuščal svoj atelje, je odkril pomembno podrobnost, ki je za vedno spremenila njegovo življenje. Pomembno odkritje je bilo korak za korakom dokumentirano in nastal je film 400 LET ISKANJA. Film nas popelje v svojevrsten svet izdelovalcev godal. In ker instrumenti pokažejo svojo pravo vrednost šele v rokah glasbenikov je film tudi svojevrsten glasbeni užitek, za katerega so poskrbeli Žiga Brank, Domen Lorenz, Beneški baročni orkester, učenci glasbene šole Tartini, orkester Camerata Medica in drugi. Scenaristka in režiserka filma je bila Haidy Kancler.
Portret profesorja dr. Igorja Mekjaviča z Instituta Jožef Stefan, prodornega strokovnjaka s področja biomedicine in okoljske fiziologije. Pod njegovim vodstvom Slovenija prvič vodi evropski raziskovalni projekt s področja vesoljske medicine, v njem pa sodelujejo inštituti iz Italije, Švedske, Nemčije, Anglije in Slovenije. V biomedicinski znanosti velja dr. Igor Mekjavič za enega izmed najprodornejših svetovnih strokovnjakov za okoljsko fiziologijo, še posebej pa za področje hipoksije. Z njegovimi raziskovalnimi nalogami bi se laboratorij v Planici lahko razvil v pomembno evropsko raziskovalno središče. Prof. dr. Igor B. Mekjavič raziskuje, kako lahko človek čim bolje preživi v skrajnem okolju, bodisi v mrazu ali vročini, bodisi na visoki nadmorski višini ali globoko pod morsko gladino. Zadnji dve leti se s sodelavci ukvarja predvsem z vprašanjem, kaj se bo s človekovim telesom dogajalo na Luni in drugih planetih. Po zaslugi temeljitega razvoja pod Mekjavičevim vodstvom hodijo slovenski vojaki v najboljših pohodnih čevljih, profesor pa je sodeloval tudi pri testiranju puščavskih oblačilnih sistemov za švedsko vojsko, raziskoval koncept hlajenja za angleško vojsko, testiral oblačilne sisteme za angleško mornarico. Pod njegovim vodstvom so izvedli tudi že več laboratorijskih in terenskih projektov za korporacijo Gore, proizvajalko slovite membrane GoreTex.
Dokumentarni portret o Fani Okič, nenavadni in neumorni raziskovalki kultur naše davne in pradavne preteklosti. Pisateljica v svojih knjigah pripoveduje o starodavnih kulturah in izročilih ter razmišljanjih o človekovem poslanstvu na Zemlji, medčloveških odnosih, človekovem odnosu do okolja in življenja nasploh. Njene misli so klene, prodorne, razločne in na povsem svojstven način kritične do prevladujočih paradigm sodobnega sveta. Njen neizčrpni vir so predniki, njihova vedenja, vpeta v danes še vedno nedoumljive in nedokazane kozmične zakone časa, prostora, človeka in energij. Hodi po samotnih poteh, a nagovarja vsakogar, ki ga mikajo drugačni pogledi na naše dogovorjene resnice in interpretacije resničnosti. Predava in daje intervjuje. Imajo jo za kulturno antropologinjo. Tisti, ki jo srečajo v živo, pa ne morejo skriti svojega začudenja. Kdor jo pobliže spozna, ve, da ima opraviti s samostojnim človekom brez dlake na jeziku in z veliko žlico hvaležnosti za življenje z veliko začetnico. Dokumentarni film je nastal po scenariju Sonje Dular in v režiji Eme Kugler.
Dokumentarni film o profesorju Jožetu Dolmarku nam prikaže portretiranca kot človeka različnih znanj, zanimanj in darov. Dolmarka spoznamo kot umetnostnega zgodovinarja, poznavalca književnosti, filmskega in fotografskega zgodovinarja, filmskega kritika, cineasta, scenarista ter predvsem kot izjemnega pedagoga - intimno, anekdotično in nazorsko. O Jožetu Dolmarku pripovedujejo njegovi prijatelji, znanci in sodelavci, ki skupaj osvetlijo njegovo osebnost z več zornih kotov.
»Lojze Peterle spada v generacijo tistih politikov, ki so največ naredili za to, da je Slovenija danes samostojna država.« Tako ga je opisal eden od številnih sogovornikov v dokumentarnem portretu, ki izrisuje življenjsko pot Lojzeta Peterleta. Gre za politika, ki je v 30-letni karieri zasedal najpomembnejše položaje. Že vzpon od ustanovitelja stranke Slovenskih krščanskih demokratov na mesto predsednika Demosove, osamosvojitvene vlade, je bil veliko presenečenje. Sestavil je 27-člansko ekipo, ki je Republiko Slovenijo pripeljala iz ene od republik federativne Jugoslavije na samostojno državno pot. V pičlih dveh letih je Republika Slovenija postala mednarodno priznana neodvisna država. Zatem so mu volivci še trikrat zapored zaupali poslanski mandat v slovenskem parlamentu in trikrat v evropskem, kamor se je prav tako zmagovito in presenetljivo zavihtel. A ključne odločitve, zaradi katerih bo zapisan v slovensko zgodovino, je sprejel na začetku. V letih 1989–1992. Pot iz Čužnje vasi do Ljubljane in Bruslja ni bila zmeraj lahka, niti samoumevna. »Jaz se nisem bal, mene ni bilo strah, sem pa vesel, da sem doživel ta nasmeh zgodovine,« pravi Lojze Peterle danes, ko se zdi, da so njegove politične poti že končane. Državnik z nasmehom zgodovine, dokumentarni portret Lojzeta Peterleta, v četrtek 24. junija 2021, ob 20.55 na 1. sporedu. Scenarij Rosvita Pesek, režija Slavko Hren.
Dokumentarna pripoved o vzponu in padcu filmske zvezde nemega filma na prehodu v zvočni film. Mlado dekle iz Divače pobegne od doma in kljub prepovedi njene mame opravi avdicijo za film v ogromnem Berlinu, ki je bil v tistem času filmska metropola Evrope. Univerzalna zgodba neznane osebe, ki ji uspe veliki preboj v svetu in ki v gledalcu budi pogum, občudovanje, simpatijo, optimizem in posredno identifikacijo z likom dokumentarca. V življenju zamenja kar tri imena in priimke. O njej je v tistem času doma in po svetu napisanih več člankov, kakor o katerem koli Slovencu ali Slovenki. Vztrajno polni stolpce obrekljivih časopisov, s trači o njenem delu pri filmu in njenih ljubezenskih aferah, ki krožijo med Zagrebom, Ljubljano in Beogradom. Oboževalci popolnoma okupirajo železniško postajo v Beogradu, kamor pride na premiero svojega filma, samo da bi jo videli. Je prva Slovenka, ki se gola pojavi na filmskem platnu. Posname čez štirideset filmov ter večkrat zavrne mamljive ponudbe iz ZDA in namesto v Hollywood odpotuje v Beograd. Vrh njene kariere je nedvomno film „Erotikon“. Ko so ga prvič prikazali, je preprosto stresel Evropo. Ita Rina s to vlogo postane zvezda, ki dobiva mamljive vloge, sanjske honorarje, na njen naslov pa prično prihajati pisma oboževalcev. Film „Erotikon“ dvigne tudi precej prahu glede naslova in nekaj golih prizorov, zato pa je tudi eden najbolj gledanih filmov leta. Ito Rino prvič pričnejo hvaliti tudi slovenski časopisi, ki so bili do takrat polni posmeha in dvoma v našo prvo filmsko igralko. Revija „Razgled“ Ito Rino proglasi za vzgled „emancipirane moderne žene.“ Po njenem odhodu v Beograd sledi strm padec njene kariere. Kakšno je njeno življenje potem? In razplet njene kariere? Kdo je ta pogumna, trmasta in muhasta filmska zvezda? Kaj jo žene in kaj stoji za njenimi nenavadnimi življenjskimi odločitvami? V filmu režiserka Marta Frelih skupaj s sogovorniki išče odgovore tudi na ta vprašanja.
Serija TV vinjet prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Smučarski skakalec iz Mojstrane Janez Polda, ki je s svojimi dosežki in rekordi zaznamoval začetke planiških skokov, je hitro postal slaven. Njegova življenjska pot se je zaradi številnih razočaranj žal prezgodaj končala, zapisal pa se je v zgodovino slovenskega športa.
Neveljaven email naslov