Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Serija TV vinjet prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. V Ljubljani rojena Vela Nigrin je postala slavna v Beogradu. „Njena samonikla umetnost je cvetela kot redek in nežen rododendron na granitu trde volje,« so zapisali kritiki. Z odlično igro in lepoto je odprla vrata vsem slovenskim igralkam, ki jih je zamikala tujina.
Portret slovenske doktorice medicine, porodničarke in svetovljanke Ane Zalokar, ki je delovala v različnih društvih, bila prva predsednica ljubljanske sekcije Združenja univerzitetno izobraženih žena in imela zasebno ordinacijo. V politično in družbeno negotovih časih je vselej stopila na stran aktivističnega humanizma. Zavedala se je neenakopravnega položaja ženske z moškim in nemoči posameznice v družbi. Ana Zalokar (1891–1979) se je rodila v Carskem selu pri Petrogradu. Oče je bil Slovenec, mati pa švedskega rodu. V Münchnu je študirala biologijo in medicino na Dunaju, kjer je tudi doktorirala. Ogromno je potovala, večinoma sama, kar je bilo za tisti čas precej redko. Obiskala je Carigrad, prehodila Korziko, spoznala Marie Curie. Poročila se je z Alojzijem Zalokarjem, profesorjem na babiški šoli in ustanoviteljem prve ženske bolnišnice pri nas. Od leta 1920 do 1945 je imela v domači hiši v Ljubljani zasebno ordinacijo. Poleg ordinacije na domu je dolga leta delala na šolski polikliniki. Kljub številni družini in strokovnemu delu v ambulanti je posvečala veliko pozornosti delovanju na humanitarnem, kulturnem, izobraževalnem in političnem področju. Zaradi številnih otrok se je odpovedala znanstvenemu delu. V njeno ordinacijo so zahajale ženske z ginekološkimi težavami, a se je ukvarjala tudi z njihovimi psihološkimi in socialnimi težavami. Društvo akademsko izobraženih žena, ki je nastalo na njeno pobudo, je ustanovilo ženski študentski dom in gojilo različne domoljubne aktivnosti. Med drugo svetovno vojno je družina pomagala odporniškemu gibanju, zaradi česar je bila Ana zaprta, sinova pa internirana. Po vojni je en sin pristal na Golem otoku. Spomine na izjemno žensko v dokumentarnem filmu obujajo njena sinova in številni vnuki. Ano Zalokar interpretira Silva Čušin.
Dr. Ivan Oražen ni bil le zdravnik, temveč tudi človek revolucionarnih pogledov, domoljub, ki se je bojeval za osvoboditev slovenskega naroda izpod Avstro-Ogrske. Premoženje je zapustil Medicinski fakulteti. V Oražnovem dijaškem domu še danes prebivajo mladi, ki študirajo medicino. Dr. Ivan Oražen (1869–1921) je bil nezakonski otrok, ki se je proti mamini volji vpisal na študij medicine na Dunaju. Ko je bil star enaintrideset let, se je vrnil v Ljubljano. S poroko s pivovarnarjevo hčerko je obogatel, vendar ostal še naprej skromen. Leta 1906 je bil izvoljen v mestni svet, kasneje pa tudi za poslanca v deželnem zboru. Imel je zasebno prakso v Wolfovi hiši, ki je bila last njegovega tasta. Zaradi nenehnih razočaranj, ki jih je doživljal v deželnem zboru, je tega zapustil in se posvetil stroki, sokolstvu in ženi. Po začetku prve svetovne vojne je delal kot zdravnik prostovoljec v rezervni bolnišnici. Kmalu po ženini smrti je napravil prvo verzijo oporoke in jo nato še nekajkrat spremenil. Vse je zapustil Medicinski fakulteti z namenom, da ta uporabi premoženje »za ustanovitev in vzdrževanje zavoda Oražnov dijaški dom, v katerem naj dobe prosto stanovanje v prvi vrsti nezakonski, ubogi medicinci slovenskega, srbskega in hrvaškega plemena, ki študirajo v Ljubljani…«. Zapisal je, da lahko v domu prebivajo tudi študentje nemedicinci, nikakor pa ne bogoslovci! Oražnovo sorodstvo je oporoki nasprotovalo, vendar brez uspeha. Hiša na Wolfovi in Dolenjski cesti v Ljubljani še danes nudi brezplačno bivališče številnim študentom in študentkam.
Josip Osti, pesnik, prevajalec slovenske književnosti, angažirani intelektualec, rojen v Sarajevu, je svoj drugi dom našel v Sloveniji. Potem ko se je uveljavil kot eden izmed osrednjih pesnikov Bosne in Hercegovine ter kvaliteten in plodovit prevajalec slovenske književnosti, je v času jugoslovanskih vojn in obleganja Sarajeva Osti našel svoj novi dom v Sloveniji ter začel pisati v slovenščini. Njegova sveža, globoko osebna in izrazno močna ljubezenska lirika je doživela izjemno priljubljenost, prozna dela, ki jih je objavljal v zadnjem obdobju svojega življenja, pa sodijo med najpomembnejše literarne dokumente prelomnih in tragičnih dogodkov zadnjih desetletij. Njegov literarni in prevajalski opus je impozanten: objavil je 40 pesniških zbirk, 12 knjig proze, 30 zbirk esejev, 3 knjige pogovorov in dopisovanj ter 24 antologij slovenske in bosensko-hercegovske poezije in proze. Iz slovenščine je prevedel neverjetnih 140 knjig in dramskih besedil. Bil je tudi eden izmed najbolj prevajanih bosanskih in slovenskih avtorjev: 7 njegovih del je prevedenih v slovenščino, 17 v angleščino, 14 v hrvaščino, 10 v italijanščino itd. Bil je vsestranski literarni ustvarjalec z izvirnim, avtentičnim ter zvrstno razvejenim in obsežnim opusom, ki je obogatil slovensko književnost ter jo s številnimi prevodi uveljavil v svetu. Bil je pogumen človek in družbeno angažiran intelektualec. Zaradi kritičnih stališč je imel pogosto težave z oblastmi. Med jugoslovanskimi vojnami je organiziral pomoč za begunce in pisateljske kolege v obleganem Sarajevu; v Vodnikovi domačiji v Ljubljani je vodil tečaje za begunske otroke, njegova knjižna zbirka »abc-eksil« pa sodi med najlepše in najbolj pretresljive založniške projekte vseh časov. Josip Osti je bil odprt, širokosrčen in svetal značaj, etično čist in občutljiv brez praznega moraliziranja, duhovit in moder. Portret z naslovom Transverzala Sarajevo-Ljubljana-Tomaj je nastal leta 1994 po scenariju Janija Virka in v režiji Braneta Bitenca.
Vladimir Kavčič ali Jean Vodaine je bil francoski pesnik slovenskega rodu, nosilec francoskega odlikovanja Viteza umetnosti in literature. Ko je bil Vladimir Kavčič star tri leta, se je družina iz Čiginja pri Tolminu preselila v mesto Basse-Yutz v francoski pokrajini Lotaringiji, kjer se je šolal. Oče ga je izučil za čevljarja, vendar ga to delo ni zanimalo, zato je kasneje ob stalnem pesniškem, slikarskem, grafičnem in pisateljskem ustvarjanju večkrat menjal poklic. Izdal je več kot deset pesniških zbirk, njegove pesmi so prežete z izrazito človeško toplino in bojem za humanizem. Izpostavljal je tudi pomen besed in črk, ki jim je skušal povrniti prvobitno izpovednost ter opozoriti na na njihovo razvrednotenje v sodobni poplavi književnih, časopisnih in drugih publikacij. Urejal, tiskal in izdajal je književne časopise in evropski časopis za pesništvo. Publikacije je izdeloval sam v svoji tiskarni, jih bogato opremil in tipografsko izredno domišljeno dodelal. Bil je dober prijatelj Vena Pilona, s katerim sta leta 1968 izdala (Orakelj slikarjev v Parizu. Veno Pilon je za revijo Dire prevedel pesmi šestnajstih slovenskih pesnikov; zbirko prevodov je Jean Vodaine izdal leta 1971 pod naslovom Rdeči nageljni za Pariz. Leta 1969 je Jean Vodaine prvič obiskal Slovenijo in prek Vena Pilona vzpostavil stike z raznimi slovenskimi pisatelji in pesniki. Slovenijo je zadnjič obiskal leta 2002. Scenarij Tomaž Letnar, režija in montaža Jasna Hribernik.
Ob 20-letnici Slovenije se je Informativni program Televizije Slovenija odločil tudi za portret prvega slovenskega predsednika Milana Kučana. Milan Kučan je nedvomno najpomembnejši slovenski politik novejše slovenske zgodovine, ki je odločilno sooblikoval podobo slovenske države. V čas njegovega vodenja države – aprila 1990 je bil izvoljen za predsednika takratnega slovenskega predsedstva – sodijo največji zgodovinski trenutki in prelomne odločitve za slovenski narod in državo. Čeprav Kučanovo zgodovinsko vlogo nekateri, zlasti na t. i. pomladni strani zmanjšujejo zlasti zaradi partijske kariere, ki je Kučan ne skriva, je nesporno, da je kot predsednik predsedstva prevzel izvedbo slovenske osamosvojitve. Pozneje, ko je bil dvakrat zapored kot najpopularnejši slovenski politik izvoljen za predsednika republike, pa je vplival na ustanovitev slovenske države in na relativno blag prehod iz enega gospodarskega sistema v drugega. Milan Kučan za del slovenske politike ostaja kontroverzen, ocenjujejo ga kot prilagodljivega, zvijačnega, politika dveh obrazov, toda kot ga je za televizijski portret ocenil France Bučar, bo za skrajneže na obeh političnih straneh takšen zato, ker ni skrajnež. Tudi (ali še zlasti) v Kučanovem razumevanju politike lahko iščemo del odgovora na vprašanje, zakaj je slovenska osamosvojitev potekala čudežno gladko in zakaj je bila Slovenija zgodba uspehu: menil je namreč, da politika ni bojno polje in prizorišče spopada, temveč prostor dialoga in iskanja skupnih rešitev.
Portret drznega morjeplovca, romanopisca, dramatika in publicista Jože Horvata je nastal med njegovo zadnjo plovbo skupaj z ženo. » Poglej Bog, kako majhna je moja ladjica in kako veliko je morje ...«, je previdno molil Joshua Slocum davnega leta 1896, ko se je sam samcat z majhno jadrnico odpravil na pot okoli sveta. Mnogo časa je preteklo od takrat, vendar potovanje njegove jadrnice Spray ni pozabljeno. Mnogo jadralcev se je odpravilo po njegovi samotni poti. Večina jih je uspela obpluti svet in tako uresničiti otroške sanje, ki so jih prvič sanjali ob prebiranju njegove knjige »Saling Alone Around The World«. Preveč jih je bilo, da bi si vse pustolovce zapomnili. Ostajajo brezimni, samo Joshua Slocum je imel srečo – bil je prvi na svetu, ki mu je uspelo objadrati svet in preživeti. Mu je pomagala molitev, sreča ali znanje, ne bomo izvedeli nikoli. Prvi iz naše bivše domovine Jugoslavije, ki je v šestdesetih letih z jadrnico »Besa« ponovil Slocumov podvig, je bil romanopisec, dramatik in publicist Joža Horvat. V resnici ni plul čisto sam -s 16 mm filmsko kamero je travmatično plovbo pridno dokumentirala njegova žena Renata, sicer profesionalna filmska snemalka. Tokrat, v njegovih poznih devetdesetih, se je odpravil na svoje nepreklicno zadnje potovanje. Režiser je bil Jure Pervanje.
Dokumentarni portret sodobne argentinske pisateljice Vlady Kociancich. Majhni punčki je v velikem mestu ob Srebrni reki njen oče pripovedoval zgodbe, ki so se ji zdele kot pravljice: o zeleni reki in njenih mostovih, o gradu nad reko, o lepih hišah na bregovih. Mnogo let kasneje uveljavljena argentinska pisateljica slovenskega rodu Vlady Kociancich ta spomin doživi v živo, ko obišče domovino svojega očeta. »Ko sem prvič obiskala Slovenijo in prišla v Ljubljano, me je najbolj presunilo spoznanje, da grad, reka in mostovi, ki mi jih je opisoval moj oče, v resnici obstajajo.« Sodobna argentinska pisateljica Vlady Kociancich je uveljavljena avtorica sedmih romanov in več zbirk kratkih zgodb, prevedenih v številne jezike. V književnost in branje jo je usmeril oče Janez Kociancich, slovenski izseljenec iz Gorice, pisati pa je začela že pri osmih letih. Njen svetovljanski in izbrušen slog pisanja je zaznamovalo prijateljstvo in sodelovanje z velikanoma argentinske in južnoameriške književnosti, Jorgejem Luisom Borgesom in Bioyem Casaresom. Vlady živi in dela v Buenos Airesu, vendar nenehno potuje: pisateljska srečanja, kongresi, predavanja, ali pa zasebna potovanja jo vodijo po vsem svetu. V najboljšem pomenu besede je »pisateljica potovka«, vendar pa se vedno vrača v svoje najljubše mesto, v temperamentno 15 milijonsko argentinsko prestolnico. Dokumentarni film je avtorica Živa Emeršič zasnovala kot potovanje po življenju te izstopajoče intelektualke in pisateljice, ki je zelo argentinska, toda svojo nadarjenost in strast za pisanjem pripisuje vedno in povsod svojemu očetu, medvojnemu slovenskemu izseljencu Janezu Kociancichu iz Gorice. Posneto v Buenos Airesu, Manzanaresu in provinci Cordoba marca 2012.
France Bučar je bil eden najvidnejših slovenskih politikov in intelektualcev, partizan in disident, eden od tvorcev slovenske države. France Bučar je sodeloval v znameniti 57. številki Nove revije, ki je objavila slovenski nacionalni program, kasneje pa si je zaradi protijugoslovanskega nastopa v evropskem parlamentu v Strasbourgu prislužil naziv narodni izdajalec. Bil je prvi med 240 demokratično izvoljenimi delegati republiške skupščine, ki je ustvarila samostojno Slovenijo. 25. junija 1991 je kot takratni predsednik Skupščine republika Slovenije skladno z rezultati plebiscita razglasil samostojnost slovenske države. Skupaj s Petrom Jambrekom je bil tudi glavni avtor prve slovenske ustave. Po končani politični karieri se je posvetil publicistiki in izdal več knjig. Bil je tudi predsednik Slovenskega panevropskega gibanja. Umrl je 2015 v Ljubljani. Avtorica portreta Franceta Bučarja je Rosvita Pesek.
Ivan Oman je bil soustanovitelj in prvi predsednik Slovenske kmečke zveze in eden ključnih pokončnih ljudi pri ustanavljanju Demosa in osamosvajanja Slovenije. Ivan Oman je bil maja 1988 izvoljen za predsednika prve stanovsko politične organizacije po drugi svetovni vojni na Slovenskem, Slovenske kmečke zveze. Govoril je na zborovanju za JBTZ, nagovoril je zbrane v Cankarjevem domu, ko je šlo za podporo kosovskim rudarjem v Starem trgu. Na njegovi domačiji v Zmincu so se srečevali opozicijski veljaki, ko se je rojeval Demos. Oman je pomagal na noge novim strankam, čeprav so bile po svoji naravi konkurenčne Slovenski kmečki zvezi. Na prvi večji javni predstavitvi Demosa januarja 1990 v Cankarjevem domu je odločno dejal: »Mi gremo na volitve zato, da zmagamo«. To je postal najbolj pogosto navajan stavek Ivana Omana v njegovi politični karieri.Kot kandidat Demosa je bil leta 1990 izvoljen za člana predsedstva Slovenije, leta 1992 pa za poslanca prvega sklica DZ. Kot član predsedstva in predsednik Slovenske kmečke zveze je bil odločno na strani demokratizacije in osamosvojitve Slovenije, ki je že dolgo ni videl več v okviru federativne Jugoslavije. Prepoznaven je bil tudi kot odločen zagovornik nastajanja slovenske oborožene vojaške moči in bil edini od petih članov predsedstva, ki ni podpisal Deklaracije za mir, ker je terjala državo brez vojske. Umrl je leta 2019 star skoraj 90 let. Avtorica dokumentarnega portreta je Rosvita Pesek.
Filozof, esejist, frančiškan in duhovnik Edvard Kovač zavzema na slovenskem duhovnem zemljevidu posebno mesto. Kot odličen poznavalec sodobne filozofije in etike je več desetletij predaval na univerzah v francoskem Toulousseu in Ljubljani, s svojim esejističnim razmišljanjem in življensko držo je v slovenski kulturni prostor prinesel miselno svežino in kulturo dialoga. Temeljna poteza Kovačevega razmišljanja in življenjskega delovanja je skrb za sočloveka, za Drugega, v tem se po Kovaču potrjuje naša človeškost. Dokumentarni portret v režiji Braneta Bitenca prikazuje dvojno vsidranost Kovača v francoski in slovenski prostor in njegovo človeško odprtost, v kateri se med podobami oddaljenosti poraja bližina.
Arne Hodalič je popotnik, fotograf, potapljač, jamar in raziskovalec doma in v tujini, predavatelj na prvi slovenski šoli za fotografe. Filmski potret je nastajal dve leti. Lahko bi ga imenovali tudi: »Od Gangesa do Gangesa«. Ustvarjalci so potovali po Indiji, lovili Sredozemske korale, se na Igmanu spominjali vojne v Sarajevu, se spustili v Kraško jamo, snemali iz balona, pozimi iskali Človeško ribico in lovili pravo svetlobo v gorah. Ta živopisnost scen pa je le hoja po življenjski poti mednarodno uveljavljenega fotoreporterja Arneta Hodaliča. V soočanju objektivov kamere in fotografskega aparata se znajdemo v ozadju poklica in doživljajskem svetu poti v navidezno ogledalo. Nenehne refleksije med fikcijo in realnostjo nam odstirajo del velikokrat prikritih strani reportažne fotografije. Milijon posnetkov ujetih v svojevrsten življenjski kredo portretiranca.
Portret neutrudnega svetovljana Evalda Flisarja v vsej njegovi slikoviti, pisani večplastnosti, ki ga zaznamuje kot človeka in umetnika. Svetovni popotnik, ki je prepotoval je 86 držav, avtor enajstih romanov, med njimi legendarnega Čarovnikovega vajenca, petnajstih dram, ki jih uprizarjajo na odrih širom sveta, prejemnik pomembnih literarnih nagrad, preveden v 32 tujih jezikov, urednik enciklopedije znanosti v Londonu in slovenske literarne revije Sodobnost, voznik podzemnega vlaka v Avstraliji, pisec scenarija v Hollywoodu, sedem let predsednik Društva slovenskih pisateljev, srečni oče petletnega sinčka... Vse to in še več je Evald Flisar.
“Že ko je bila majhna, je vedela, da nekaj iz nje bo,” se spominja oče naše vrhunske pisateljice, izjemne igralke in vsestranske ustvarjalke Dese Muck. “Njeno življenje je za vsaj en film,” pravi njena prijateljica Darja Švajger, ki je poleg vseh treh hčerk, Lile Prap, Alana Hranitelja, Maria Galuniča, Jureta Ivanušiča, Tilna Artača, Vlada Kreslina in mnogih drugih spregovorila o tej zares unikatni osebnosti. Desa je leta 2016 dobila Ježkovo nagrado, kar je bil povod za snemanje dokumentarnega filma, ki je poln zabavnih anekdot, čeprav po drugi strani razkriva, da Desa Muck nikakor ni samo zabavna in nagajiva, kot je ostala v spominu gledalcev oddaje ZOOM, pač pa je občutljiva in hrabra ženska, ki se ne ustraši ničesar, ki rešuje krivice sveta in neštete težave ljudi v stiskah, hkrati pa je sramežljiva gospa, ki jo težko spraviš od doma.
Kdo ne pozna Pike Nogavičke, ene od najbolj zanimivih otroških knjižnih junakinj? Slovensko jezikovno podobo ji je dala Kristina Brenkova. Rodovi slovenskih bralcev še zdaj uživajo v njenih dogodivščinah, ki jih je v slovenščino odlično prevedla Kristina Brenkova, izjemna prevajalka, zbiralka pravljic, urednica in pisateljica. Snemalna ekipa je ujela še njene zadnje iskrive spomine. Tako se v dokumentarnem filmu prepletajo njeni pogledi na pravljice, na njeno zbirko Zlata ptica, na vojna leta, ko je bila kurirka Prežihovega Voranca. Ustvarjalci dokumentarnega filma so izpostavili življenjski čar Kristine Brenkove, tudi s pomočjo zanimivih pripovedi njenih sodelavk, prijateljic - vrhunskih ilustratork Marjance Jemec Božič, Ančke Gošnik Godec in Marlenke Stupica.
Razgibana življenjska zgodba dr. Bruna Hartmana, znanega mariborskega kulturnega delavca, pisca, raziskovalca in znanstvenika. Dr. Bruno Hartman je svoje življenje in delo posvečal iskanju in znanstvenemu raziskovanju na različnih družbenih področjih. Zelo veliko je storil na področju gledališča, knjižničarstva, literarne zgodovine – kulturne zgodovine Maribora in Štajerske. Razgibana življenjska zgodba, raznolikost njegovega strokovnega zanimanja, predvsem pa širina ter številne znanstvene in druge objave so značilnosti bogatega življenja dr. Bruna Hartmana, častnega občana Mestne občine Maribor. Dr. Bruno Hartman je svoje življenje in delo posvečal iskanju in znanstvenemu raziskovanju na različnih družbenih področjih. V portretu sledimo njegovi življenjski usodi, ki ga je iz rodnega Celja prek Murske Sobote pripeljala v Maribor, in njegovi pestri poklicni in ustvarjalni poti: bil je profesor, gledališčnik, bibliotekar in dolgoletni ravnatelj Univerzitetne knjižnice Maribor ter pomemben raziskovalec kulturne zgodovine Maribora in širše regije. Nedvomno je treba izpostaviti tudi njegovo raziskovalno delo, posvečeno generalu, pesniku in bibliofilu Rudolfu Maistru, s katerim je prispeval k vedenju o prevratnih časih v Mariboru in na Štajerskem. S portretom dr. Bruna Hartmana, ki ima enak naslov kot njegova avtobiografija – Na poti pride vse naproti – želimo poudariti njegovo vlogo in pečat, ki ga je dal Mariboru in širši regiji, obenem pa se sprehoditi in promovirati kulturno zgodovino Maribora.
Tone Škarja je starosta slovenskega alpinizma. S svojo jasno vizijo, odločnostjo in organizacijsko sposobnostjo je pripeljal slovenske alpiniste v svetovni vrh. V filmu Tone Škarja podoživlja svojo plezalno pot od odličnega mladega skalnega plezalca do legendarnega vodje slovenskih himalajskih odprav. Skozi njegove spomine, ki jih vidimo z arhivskimi posnetki z odprav, med katerimi je na prvem mestu odprava na Everest iz leta 1979, skozi Tonetov obisk njegovih nepalskih prijateljev, doživimo osebni razvoj Toneta Škarje. Toneta so v življenju spremljali veliki uspehi, pa tudi afere in smrti alpinističnih tovarišev. Razvoj slovenskega alpinizma in himalajizma pa je tekel svojo pot, včasih z velikim Tonetovim vplivom, včasih brez. Skozi anekdote spoznamo, kako se je odražal prehod iz socializma v kapitalizem pri odpravarstvu. Čeprav v dobrobit slovenskega gorništva že desetletja deluje kot organizator in podpornik slovenskih odprav v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije, pa je po duši plezalec, ki svoje intimne ambicije kljub zrelim letom še vedno uresničuje v strmih skalnih stenah ter gornik, ki zahaja pod nepalske vršake. Tone je hkrati kronist in pisatelj, ki se v Nepal zateče tudi zato, da na papir prelije svoje spomine, misli.
2Cellos 2Obraza je tudi v svetu ekskluziven dokumentarni film, ki predstavlja čelista - Slovenca Luko Šulića in Hrvata Stjepana Hauserja, ki kot duo 2Cellos dosegata velike uspehe po vsem svetu. V dokumentarnem filmu želimo prodreti skozi lupino zunanjosti in gledalcem predstaviti tudi njun svet zasebnih trenutkov na Štajerskem in v Istri, ki ostaja skrit očem javnosti. Njuna pripoved se prepleta s posnetki njunih vrhunskih izvedb (tudi s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija) tako klasične kot pop, rokovske in filmske glasbe ter nekaterih njunih prav tako uspešnih videospotov. Celostno režijsko oblikovanje filma Aleš Verbič, scenarij in urednica Danica Dolinar, direktorja fotografije in snemalca Bernard Perme, Jurij Nemec, mojster montaže Andrej Modic, režija Aleš Verbič, Svetlana Dramlić.
V dokumentarnem portretu boste lahko videli življensko zgodbo Primorke Anke Makovec, ki je šla s trebuhom za kruhom v Avstralijo. Ustalila se je na otoku Tasmanija, kjer je pred leti skupaj z okoljevarstveniki preprečila, da bi na rekah Gordon in Franklin na Tasmaniji sredi najlepše džungle zgradili hidrocentralo. V filmu pripoveduje tudi o svojih srečanjih z domorodci Aborigini med katerimi je živela dalj časa in sporočala svetu o krivicah, ki se jim godijo. Film sta na Tasmaniji letos spomladi posnela Marjan Šrimpf in Robert Kranvogel.
Slovenski vojni interniranec Janez Godec je v podzemnem taborišču v Zgornji Avstriji s sabotažo ogrozil zadnji Hitlerjev napad na Anglijo. Vse se je začelo, kot se začne veliko zgodb. Nekega dne sem ob kavi bral Večer, regionalni časopis z lokalnimi vsebinami in zasledil novičko o mariborskem godalnem kvartetu, ki ga sestavljajo mladi iz glasbeno nadarjene družine Feguš. Prebral sem, da so v Londonu igrali »Kantato za Janeza Godca« in da je bil Janez Godec naš rojak, ki je rešil London! Debelo sem pogledal, spil kavo in začel raziskovati. In izbrskal sem zgodbo, ki se bere kot napeta kriminalka. Zgodbo o Janezu Godcu, medvojnem internirancu, ki je v podzemnem taborišču v Zgornji Avstriji izvedel sabotažo in tako ogrozil zadnji Hitlerjev načrt za napad na Anglijo – bombardiranje Londona z raketami V-2. V Sloveniji je natančno raziskan vsak dan med letoma 1941–1945. Na tisoče imen. Na stotine junakov. Človeška množica, vržena v mešalec velikega klanja. Poznamo vzroke in posledice. Delimo odpustke in propagiramo slavo. Smo beli, črni, rdeči. Vse barve mavrice, združene v globalnem marketingu morije. Samo sivine ni. Nihče ne govori o usodah med skrajnostmi. O laži za preživetje, izdajstvu za upanje, strahu za kasnejše junaštvo. O tem govori zgodba o Janezu Godcu scenarista in režiserja Marka Radmiloviča.
Neveljaven email naslov