Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kaj imajo skupnega najboljši slovenski hokejist Anže Kopitar, klimatologinja in Nobelova nagrajenka Lučka Kajfež Bogataj, pevec in glasbenik Siddharte Tomi Meglič, mladinski pisatelj Primož Suhodolčan in današnji šolarji? Misijo učenje. Vsi so že kdaj v šoli dobili slabo oceno, se česa težko naučili, pa tudi našli svoj recept za lažje učenje in odkrili svoj najljubši predmet. V Misiji učenje nas bodo otroci, pod strokovnim vodstvom pedagoške psihologinje dr. Sonje Pečjak, popeljali na pot od prvega srečanja z učno snovjo in različnih metod učenja do spoznanja, da se je lažje učiti, če vemo, kako. Kako se torej lotiti učenja, če imamo pred sabo veliko učnega gradiva? Kako poiskati bistvo, narediti dobre zapiske? Kako si lažje zapomniti učno snov s pomočjo časovnega traku?
Klasična glasba je bila pop glasba svojega časa, klasični glasbeniki pa pop zvezde. Prva zvezdnika v klasični glasbi sta bila Franz Liszt in Nicolo Paganini, na njunih koncertih je občinstvo padalo v trans. V oddaji z moderatorjem Juretom Godlerjem na zabaven način spoznavamo vlogo klasične glasbe v današnjem času, obenem pa se sprehodimo tudi skozi zgodovino glasbe. O svojih občutkih o klasični glasbi v oddaji sproščeno spregovorijo pop zvezdniki, ki so svojo glasbeno pot začeli prav v klasični glasbi: Jan Plestenjak, Neisha, Omar Naber, Brigita Šuler, Raay, Matjaž Vlašič, Boštjan Gombač in Matjaž Robavs (Eroika). V oddaji nastopa tudi DJ Umek, ki je prav za to oddajo priredil odlomek Vivaldijevih Štirih letnih časov. Oddaja je primerna za vse generacije in postopoma uvaja gledalca v bogat svet klasične glasbe. Urednik oddaje Daniel Celarec, moderator Jure Godler, scenarista Daniel Celarec in Aleš Žemlja, direktor fotografije Pavel Jurca.
Leta 2024 praznujemo 250. obletnico rojstva Valentina Staniča, goriškega duhovnika, ki je živel v burnih časih od Marije Terezije do pomladi narodov. Iz Bodreža pri Kanalu ob Soči je šel za znanjem v Trbiž, Celovec in Salzburg ter se vrnil nazaj med rojake željan prispevati k vsakršnemu napredku. V dokumentarnem portretu bo prikazan skozi številna področja delovanja: kot alpinist, dobrotnik, literat, učitelj, ustanovitelj prve gluhonemnice ter prvega društva proti mučenju živali na naših tleh. Na Bavarskem slovi kot prvopristopnik na goro Watzmann, tudi pri nas je prvi izmeril višino Triglava, prebivalstvo na Kanalskem je pocepil ob epidemiji črnih koz in vernike kar med pridigami izobraževal o novostih v kmetijstvu... O vsem tem bodo spregovorili strokovnjaki, ki poznajo njegovo delo in jih še danes navdihuje s svojim žarom, zagnanostjo in optimizmom. Scenaristka: Tatjana Plahuta Režiser: Dušan Moravec
Dokumentarni film Naš Jurij Souček, ki je nastal po scenariju in v režiji Mete Kušar, postavlja osrednjega portretiranca v njegov zasebni in profesionalni življenjski prostor in obenem niza izvirne igralčeve misli, citate, vloge, ki so oblikovale in spremljale tako njegovo osebnost kot igralsko pot. Pomembno sporočilno dimenzijo Součkove poklicne predanosti, odločnosti in strokovnosti pa s svojimi refleksijami dodajo njegovi sopotniki, znani igralci, režiserji in drugi soustvarjalci slovenskih dramskih, televizijskih in filmskih del.
Pričevalka Anica Rahne, rojena Kožuh leta 1933 na Šujici pri Dobrovi, je odraščala v družini krojaškega mojstra. V številni družini sta vladala sožitje in velika povezanost. Pri osmih letih je bila poslana za pastirico na tetino kmetijo in tam ostala osem let. Seveda je pogrešala domače, a tak način je bil v velikih družinah takrat pogost. Tudi sama je postala odlična šivilja, zaposlila se je najprej pri mojstrici Škrabarjevi, ki je krojila obleke tudi za ženo Edvarda Kardelja, Pepco Kardelj, in nekoč celo za bodočo Titovo ženo Jovanko Budisavljević. Iz tega obdobja se Anica Rahne spomni zanimive anekdote, ki kaže, kako so se nekatere komunistične tovarišice želele predstavljati kot velike gospe. Družino je usodno prizadela vojna. Prizadeto pripoveduje o perspektivnih bratih, ki sta končala v povojnih pomorih, oče pa se je za las rešil iz primeža režima. Preizkušnjam ni bilo konca, kasneje pa je v nesreči umrl še en brat in mnogo let zatem še mož Mirko. Anica je ostala sama z otroki, v veliko uteho ji je bila vera, in to, pove, želi prenesti tudi otrokom ter že vnukom in pravnukom, ki ji pomenijo največji blagoslov v življenju. Zelo je povezana s cerkvijo in v domači župniji še vedno zavzeto sodeluje.
»Kapital je tu glaven. Oni diktirajo. Oni se nam smejijo. Mi lahko govorimo na televiziji, kar hočemo. Toda spremenilo se ne bo nič,« pravi eden od sogovornikov v Dosjeju TV Slovenija z naslovom »V žrelu kapitala«. Toda – ne. Tu smo, da razkrijemo zdravstveno in ekološko katastrofo v srednji Soški dolini, pokažemo sprego kapitala in politike, da opozorimo na razdvojenost zdravstvene in tehniške stroke, poudarjajo avtorji dosjeja – novinarka Mojca Dumančič, snemalec Darko Humar, montažerka in realizatorka Lea Krmelj skupaj s sodelavci. Tri četrt stoletja je Salonit zastrupljal pljuča tisočih delavcev in okoliških prebivalcev s smrtonosnim azbestom, nato z rakotvornim stirenom, že od osemdesetih let prejšnjega stoletja s sežiganjem odpadkov… V Salonitu, ki je zdaj v avstrijski in italijanski lasti, na leto sežgejo 109 tisoč ton odpadkov, 16 tisoč ton je nevarnih. In še več bi jih radi … Cementarna – sosežigalnica pa ima ohlapnejša merila kot specializirane sežigalnice. Proti temu je ostro protestiralo 600 zdravnikov iz vse Slovenije. Prvič so se tako množično združili in dvignili glas. Zaradi rakotvornega azbesta – čeprav je bil v proizvodnji ukinjen leta 1996 – ljudje v Soški dolini še vedno obolevajo. Več kot 2500 je tovarniških žrtev. Zdravstvena stroka ob tem glasno opozarja na dodatno tveganje zaradi cementarne – sosežigalnice. Salonitu v bran pa je stopila tehniška stroka skupaj z znano odvetniško družbo v Sloveniji. In politika? Ostaja na strani kapitala … Ta ima razpredene lovke tudi v lokalni skupnosti. Salonit v rokah drži vodarno za več kot 1200 ljudi – popolnoma dotrajano. Vodo iz nje morajo ob vsakem dežju prekuhavati. In lani je iz pip pritekel smrtonosni šestvalentni krom iz Eternitove čistilne naprave … O vsej tej tragiki srednje Soške doline smo se v dosjeju »V žrelu kapitala« pogovarjali z domačini, ki bijejo »ekološko soško fronto«, s predstavniki zdravstvene in tehniške stroke, z lastniki kapitala, z okoljskimi pobudami in lokalno skupnostjo. Le s politiki ne, ker pred kamero niso hoteli. Pomenljivo?
Perujska Amazonija spada med najbolj biotsko raznovrstne kraje na svetu in je dom še zadnjih ljudstev, ki živijo odrezana od sodobnega sveta. V osamo so se pred več kot stotimi leti zatekla pred okrutnim izkoriščanjem, zasužnjevanjem in nasiljem podjetij, ki so tu pridobivala naravni kavčuk za cvetočo avtomobilsko industrijo. A zadnja leta so stiki med pripadniki skupine Mashco Piro in staroselsko skupnostjo z druge strani reke, ki je sprejela norme t. i. civiliziranega sveta, pogostejši. Režiser Carl Gierstorfer razišče, kakšna usoda čaka prve in druge, saj prav vse ogrožajo izsekavanje gozda, rudarjenje zlata in preprodajalci drog. THE RIVER BETWEEN US / Nemčija / 2021 / Režija: Carl Gierstorfer
Jože Pučnik je bil v času komunizma najbolj znan slovenski politični oporečnik, ki je moral zaradi pritiskov oblasti zapustiti svojo domovino. Vrnil se je v času slovenske pomladi in odigral eno od ključnih vlog pri osamosvajanju Slovenije. Pučnik se je rodil v vasi Črešnjevec pri Slovenski Bistrici v kmečki katoliški družini. Bil je uporniškega in svobodoljubnega značaja, zaradi česar je kmalu prišel navzkriž s takratno komunistično oblastjo. Zaradi kritičnih člankov so mu že kot 19-letnemu gimnazijcu prepovedali opravljanje mature, tako da jo je opravil šele po odsluženi vojaški obveznosti kot zasebnik. Leta 1958 so ga zaradi člankov v Reviji 57, v katerih je grajal komunistično politiko, obsodili na devet let zapora. Zaprti Pučnik je postal ikona uporništva. Oder 57 je uprizoril Dialoge Primoža Kozaka, dramo o stalinističnem procesu, ki pravzaprav govori o Pučnikovi usodi, Dominik Smole je zaprtemu prijatelju posvetil svojo Antigono. Leta 1963 so ga po petih letih trde ječe pogojno izpustili. Takoj ko je prišel na prostost, je leta 1964 v reviji Perspektive objavil kritiko kmetijske politike. Znova so ga zaprli, tokrat za dve leti. Ker zanj v takratni Sloveniji ni bilo prostora, se je odločil za odhod v tujino. Leta 1966 odšel v Zahodno Nemčijo. Tu se je najprej preživljal s fizičnim delom, leta 1971 pa doktoriral in se nato preživljal s poučevanjem sociologije na univerzah v Hamburgu in Lüneburgu. Pučnik je znova postal politično dejaven v Sloveniji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Pisal je članke v Novi reviji, v kateri je zahteval uvedbo večstrankarskega parlamentarnega sistema. Leta 1989 je postal eden od soustanoviteljev socialdemokratske zveze, predhodnice zdajšnje SDS, od novembra 1989 do 1993 je bil tudi njen predsednik. Postal je predsednik Demokratične opozicije Slovenije (Demos). Pučnika je leta 1990 v drugem krogu predsedniških volitev premagal nekdanji predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Milan Kučan. Po porazu na volitvah predsednika slovenskega predsedstva leta 1990 je vse svoje sile napel v čim prejšnjo osamosvojitev Slovenije. Po uspešnem plebiscitu za samostojnost Slovenije 23. decembra 1990 je ves navdušen izgovoril znane besede: "Jugoslavije ni več, Jugoslavije ni več. Gre za Slovenijo!" Pozneje je dobil tudi vzdevke, kot so oče slovenske država ali nestor slovenske države. Portret Jožeta Pučnika je kot scenaristka pripravila Rosvita Pesek, režiser je bil Franci Slak.
Glasbeno-dokumentarni film v vizualno razgibanem slogu z dinamično režijo in montažo spremlja delo hornista Andreja Žusta, edinega Slovenca, člana slovitih Berlinskih filharmonikov. Od vaje do koncerta kamera občuteno spremlja Žusta na njegovi zahtevni glasbeni poti in poda gledalcu poseben vpogled v eno najbolj cenjenih kulturnih ustanov na svetu – Berlinsko filharmonijo. Film je nastal v produkciji Uredništva glasbenih in baletnih oddaj Televizije Slovenija s podporo Slovenskega kulturnega centra Berlin. Idejna zasnova in urednik oddaje Daniel Celarec, scenarista Daniel Celarec in Jože Baša, montažer Marko Hočevar, režiser in direktor fotografije Jože Baša. V filmu o Andreju Žustu spregovorijo njegovi orkestrski kolegi (Sarah Willis, Stefan Dohr, Knut Weber), žena Brina Kafol Žust, Žustov nekdanji profesor Boštjan Lipovšek ter Gregor Jagodič, vodja Slovenskega kulturnega centra Berlin.
Ameriški inženir slovenskega rodu dr. Anton Mavretič se že več kot štirideset let aktivno ukvarja z razvojem vesoljskih tehnologij. Film Voyager 127AU se osredotoča na prepoznavanje dela dr. Mavretiča, ki se že več kot štirideset let aktivno ukvarja z razvojem vesoljskih tehnologij. Med drugim je zasnoval tudi instrument PLS za vesoljski program Voyager. Film je nastal v koprodukciji z RTV Slovenija in v sodelovanju z MIT Kavli Institute for Astrophysics and Space Research, Harvard University, Boston University, Applied Physics Laboratory, Goddard Space Center, Smithsonian National Air and Space Museum in družino Mavretič.
Janez Purkart, rojen leta 1929, je dober primer otroka, ki ga je zaznamovala vojna. Rojen je bil na Purkačah pri Velikih Laščah, doma je bilo sedem otrok, vsi so morali trdo delati na kmetiji. Janez Purkart je občutil zlo italijanske okupacije. Bil je priča nasilju in ubijanju ter trpljenju svojih bližnjih, zlasti brata Mirka. Zanimiva je njegova pripoved o služenju vojaškega roka, pa o življenju po vojni, o zaznamovanosti, a tudi trdoživosti. Izučil se je za mizarja, svojo dušo pa je dolga leta krepil s petjem v zboru Slovenske matice.
Dunajski filharmoniki veljajo za enega najboljših orkestrov v svetovnem merilu, njegovi člani pa lahko postanejo le najboljši glasbeniki. To je leta 2014 uspelo kontrabasistu Iztoku Hrastniku (iz Stopc nad Laškim) in nato leta 2019 še violinistki Petri Kovačič (iz Tolmina). Glasbeni dokumentarni film v vizualno razgibanem slogu z dinamično režijo in montažo spremlja delo in življenje obeh slovenskih Dunajskih filharmonikov. Film prikazuje utrinke iz zakulisja snemanja Novoletnega koncerta z Dunaja in Poletnega koncerta iz Schönbrunna, oriše potek avdicije za orkester ter s posnetki predstavi lepote Dunaja. O pomenu orkestra in kakovosti njegovih članov spregovorijo mezzosopranistka Elina Garanča, dirigent Yannick Nézet-Séguin in predsednik uprave Dunajskih filharmonikov Daniel Froschauer, red. prof. Zoran Marković pa oriše študijska leta Iztoka Hrastnika. Film je nastal v produkciji Uredništva glasbenih in baletnih oddaj Televizije Slovenija. Idejno zasnovo in scenarij je oblikoval urednik oddaje Daniel Celarec, direktor fotografije, režiser in montažer Niko Karo.
Nizozemska jazz pevka Soesja Citroen je vnukinja slikarja Matije Jame. Pesem Kólo je posvetila dedkovi sliki, ki visi v Narodni galeriji. Ko je Jama študiral pri Antonu Ažbetu v Münchnu, je spoznal Louise van Raders, Nizozemko iz premožne družine. Ker je Louise prejemala rento, sta se mlada slikarja lahko posvečala zgolj slikarstvu. Selila sta se iz kraja v kraj in iskala krajine, polne svetlobe, ki so bile zanju slikarski izziv. Ob začetku 1. svetovne vojne sta v Haagu kupila vilo, vodila penzion in ob tem prodajala svoje slike. Rodili so se jima trije otroci. Najstarejši, sin Matija, je trinajstleten umrl za meningitisom, in to je družino razklalo. Jama se je vrnil v Slovenijo. Hči Madeleine je delala kot logopedinja v Ljubljani, umaknila se je v svoj svet in umrla v revščini leta 1973. Njeno stanovanje na Poti na Grad je podedovala druga hči Agnes Jama, skladateljica in pianistka, ki je tako vsako poletje preživela v Sloveniji. Njena hči Soesja je po materini smrti izpolnila njeno željo in napisala besedilo k eni od skladb. Nastala je Pesem za mamo, ki ji je dala pogum za druga besedila. Skozi njene pesmi preseva otroštvo, neskončne plaže ob Haagu, kjer so živeli, trenutek, ko jih je zapustil oče. Pesem Kólo pa pripoveduje o razposajenem plesu deklet, ki se veselijo pomladi. Posvetila jo je svojemu dedku Matiji in njegovi sliki, ki je razstavljena v Narodni galeriji.
Avstralija je domovina, druga ali prva, tudi številnim Slovencem in njihovim potomcem. 30 000 jih živi tam in še vedno se imajo vsaj nekoliko za Slovence. Obiskali smo jih v Sidneyju in Melbournu, kjer jih živi največ. Pripovedovali so nam svoje zgodbe, kako so šli s trebuhom za kruhom v deželo, o kateri niso vedeli skoraj ničesar. Po dolgi poti čez razburkano morje in nenavadne dežele so se razveselili novega življenja, a začetek ni bil vedno lahek. Na Slovenijo gledajo z nostalgijo, a obenem pravijo, da so izbrali najboljšo državo na svetu, ki za svoje ljudi skrbi kot nobena druga. Pogosto rečejo, da se v Avstraliji cedita med in mleko in še danes je za mnoge prišleke od blizu in daleč obljubljena dežela. Tudi za mnoge mlade Slovence, bodisi digitalne nomade, tiste, ki jih je v Avstralijo pripeljala ljubezen, ali pustolovske duše. Avtorica oddaje: Karmen W. Švegl
Boštjan Perovšek, Brane Zorman in Ida Hiršenfelder so del skupine Jata C, katere člani so navdušeni nad bioakustiko, terenskimi posnetki in zvočno ekologijo. Raziskovanje slušnih zaznav združujejo z ekološkimi in družbenimi temami, ki jih pretresajo v znanstvenem diskurzu in z izvirnimi predstavami zvočnih okolij. Poleg tega pa so omenjeni trije predvsem izraziti individualisti, ki s svojim delovanjem presegajo meje doslej znanega. Kratki dokumentarni film Tihožitja zvočnih krajin se potopi v njihov svet, v njihovo dojemanje prostora, časa in zvoka.
Pričevanje bratov Okorn z Rašice, prve vasi, ki jo je okupator po začetku vojne požgal, nam odstira povsem nov vpogled v medvojno in povojno dogajanje v tem delu Slovenije. Najprej spoznamo družino Okorn, ki je imela na Rašici gostilno in skromno kmetijo. Kmalu po začetku okupacije se je pojavila rašiška četa, ki jo je vodil Peter Kosec, podpirali pa so jo tudi Okornovi, še zlasti mama. Poleti so Nemci na rašiški hrib poslali geometre, med njimi sta bila dva Slovenca. Ko so se vračali proti Ljubljani, so jih partizani napadli in pobili. Ker niso bili vojaki, ampak povečini civilne osebe, se je okupator kruto znesel nad vasjo in jo požgal. Okornovi pa so bili zaradi sodelovanja s partizani in izdaje že prej zaprti, in požiga niso doživeli. Med vojno so se težko prebijali, bili so tudi izseljeni. Ko nanese beseda na te dogodke, pričevalcema stopijo solze v oči, veliko je bilo trpljenja. Po vojni so se prvi vrnili v uničeno vas in začeli na novo. Kljub delu za partizane in trpljenju zaradi uničene domačije pa družina ni bila deležna milosti, ko je šlo za obvezno oddajo. V pričevanju spremljamo skupne spomine bratov in potem življenjsko pot vsakega izmed njiju. Na njihovem nekdanjem domu je še vedno gostilna, brata pa sta zgled delavnosti in predanosti kraju ter slovenski stvari.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma. The feature-length documentary film - a portrait of Edward Clug - entitled Enjoy, the Stage is Yours was produced by the Cultural and Artistic Programme of Television Slovenia.
Kaj imajo skupnega prostovoljno gasilstvo, Dalmacija, Johnny Cash, Jože Potrebuješ in zanikanje pravega sebe? Film, v katerem ne boste izvedeli nič novega. Film, v katerem ne boste videli nič novega. Film, v katerem ne boste slišali nič novega. Film o slovenski zabavni glasbi, edini zvrsti, ki brez subvencij, jamranja in reklame živi le od odobravanja odjemalcev. Kaj se zgodi, ko gredo glasbeni kritiki in umetnostni teoretiki spat? Kaj se zgodi, ko se uredniki radijskih postaj prenehajo pretvarjati, da je naš godbeni mainstream na frekvenci z globalnim? Kaj se zgodi, ko študentarija zavrže pozo urbanih progresivcev in se prepusti na novo odkritim koreninam? Prižgejo se agregati gasilskih veselic in zadoni Slovenska Zabavna Glasba. Nov dokumentarni film scenarista in režiserja Dušana Moravca ter poklicnega nebulotika Mihe Šaleharja NE GREM NA KOLENO.
Film o prvemu uradno izdanem albumu skupine Laibach v Jugoslaviji iz leta 1985. Četudi je bilo ime skupine takrat politično prepovedano v Ljubljani, je plošča vseeno izšla – brez imena in naslova. Črni križ na ovitku je bil dovolj. LP film prikazuje prelomne trenutke prve petletke »inženirjev človeških duš«. Izpostavi ustanovne člane, tudi tragično preminulega frontmana skupine Tomaža Hostnika (1961 – 1982). Pričevanja akterjev, njihovih sodelavcev in sodobnikov v kombinaciji z arhivskimi posnetki in drugimi relikvijami razgrinjajo strategije in taktike delovanja Laibach in Laibach Kunsta v prvi polovici 1980 let, njihovo vizionarstvo, duhovitost, preboj železne zavese in okupacijo Evrope ter sežejo čez monumentalno mitskost skupine k intimnejšim, še neslišanim zgodbam. Rdeča nit pa je ves čas plošča oziroma komadi z nje: Cari Amici, Sila, Sredi bojev, Država, Dekret, Mi kujemo bodočnost, Brat moj in Panorama, ki so temelj opusa Laibach.
Navdihujoč portret našega izjemnega pesnika Tomaža Šalamuna, ki je živel za umetnost in je želel iskro ustvarjalnosti vžgati tudi v drugih. Njegova umetniška vizija in življenje nam razkrivata, zakaj so bili pesniki vedno osrednji del človeške zgodbe. Več kot 50 let je bil na svoji poti popolnoma predan umetnosti in je za to včasih plačal visoko ceno. Zaradi svojih verzov, osebne karizme in srčne podpore drugim pesnikom je bil čaščen po vsem svetu, zlasti v ZDA, njegovo zasebno življenje pa so zaznamovali številni boji in zavračanje kompromisov na področju umetnosti.
Neveljaven email naslov