Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
UROŠ WEINBERGER ustvarja barvite, skoraj psihedelične slike. Pod pokrovom mrežastih geodezičnih kupol nastajajo megastrukture, distopični umetni ekosistemi, v katerih se naseljujejo skrivnostna bitja v skafandrih. Pogosto bežijo pred apokalipso, okoljskimi katastrofami, ujeti so med prepletene cevi ali pa nemo sodelujejo v množičnem obredju. V svojem ateljeju Uroš dan za dnem potrpežljivo z oljnimi barvami ustvarja preplastene računalniške podobe, polne asociacij. Išče podobnosti med slikarstvom in glasbo, ki jo ustvarja kot član skupine Moveknowledgement. JURIJ KALAN nas zapelje v intimni svet, med družinske člane in domače živali: pse in pujsa. Okoli različnih omizij posedajo prijatelji, praznujejo rojstne dneve, spremljajo nogomet, otroci zrejo v telefone ali poležavajo po tleh. Hodijo na sprehode k Savi, kjer iščejo zanimive kamne. Jurij si pri sestavljanju kompozicij pomaga s fotografijo in iz številnih podob sestavlja popačeno mentalno sliko vsakdana. Kadar v formatu slike ni dovolj prostora, portretirancu s poudarjeno glavo preprosto skrajša noge, da ga spravi na platno celega. V prostem času pa izdeluje duhovite skupinske portrete, pastirske rezbarije. Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda nastaja od leta 2007. Doslej se je v njej predstavilo več kot 60 sodobnih slovenskih likovnih umetnikov. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije in snemalec: Andrej Lupinc
Film smo posneli z otroki, ki so leta 2009 prišli na rehabilitacijo v Slovenijo v okviru humanitarnega projekta Fundacije dr. Danila Türka. Z otroki so pri fundaciji tudi pozneje ohranjali stike. Danes vedo, da nekateri niso preživeli. O marsikom nimajo novic. Film prikazuje z grenkobo in hkrati otroško odkritostjo povedane zgodbe otrok iz Gaze, ki govorijo o vojni, izgubljenem otroštvu in hudih telesnih poškodbah, pa vendar izpovedujejo željo do življenja, do prihodnosti. V Slovenijo so prišli po proteze in morda našli nekaj več: razigranost, nasmeh, upanje. Akcija se je začela na pobudo tedanjega predsednika RS dr. Danila Türka. Pod okriljem mednarodne organizacije ITF in ob strokovni pomoči URI Soča je deset otrok dobilo nove pripomočke, ustrezno oskrbo in rehabilitacijo, kar naj bi jim pomagalo pri večji samostojnosti v življenju. Vsak od otrok se je po svoje spoprijemal z izgubo uda in nekatere je dogodek globoko zaznamoval. Presunljivi odgovori otrok o njihovih željah nas ne pustijo brez ganjenosti: ne želijo si materialnih reči, temveč poklic, lastno družino, mir. Poleg otrok, dveh fizioterapevtk ter koordinatorja iz Gaze so tedaj v filmu spregovorili tudi predsednik RS dr. Danilo Türk, direktor mednarodne ustanove ITF Goran Gačnik, direktor URI Soča mag. Robert Cugelj, vodja oddelka za rehabilitacijo otrok prim. asist. Hermina Damjan, dr. med., vodja fizioterapije na otroškem oddelku Irena Vrečar, spec. klinične psihologije dr. Vesna Radonjič Miholič, koordinator Shaker Shaker in novinar Ervin Hladnik Milharčič. Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiser: Jan Zakonjšek Direktor fotografije: Janez Kališnik Leto produkcije: 2009/2010
Če bi opazovalec pestre ptičje in druge favne v naravnem rezervatu Škocjanski zatok na kakšen način lahko »izključil« prometno zvočno podobo mesta Koper in pristanišča, bi se na trenutke počutil kot v divjini obmorske rečne delte in bi ga ne moglo zmotiti niti povsem urbanizirano obrobje rezervata. Pravzaprav to le poudari izjemnost tega ponovno onaravljenega in skrbno vzdrževanega območja s sladkovodnim močvirjem in polslano laguno, ki so ju začeli obnavljati pred dobrimi petindvajsetimi leti. V njegovem živalskem svetu so najopaznejše ptice. Zelo hitro so vzele za svoje trstičja in poplavne travnike, obnovljeno laguno s poloji in slanoljubnim rastlinjem ter vmesna grmišča in obrečno goščavo. V komaj 122 hektarjev velikem rezervatu so v zadnjem desetletju ornitologi opazovali kar 259 vrst ptic. Številne med njimi na selitvah, saj je Škocjanski zatok pomembno postajališče selečih se ptic, a mnoge vrste tu tudi redno prezimujejo. Najbolj razveseljiv pa je porast gnezdilk, ki najlepše potrjujejo dobro in varno naravno okolje, v katerem so našli svoj prostor še številni drugi predstavniki živalskega in rastlinskega sveta. Ves ta pisani vidni in nevidni rastlinski in živalski svet pa je tudi izjemno lepo izobraževalno popotovanje.
Nehotno, nenadno, ponavljajoče se mežikanje, smrkanje, obrazne grimase in trzanje glave je le nekaj tikov, ki so v otroštvu in mladostništvu precej pogosti in večinoma prehodni. Če ima nekdo več gibalnih tikov in vsaj enega glasovnega najmanj eno leto, govorimo o Tourettovem sindromu. Čeprav tiki ne vplivajo na intelektualne zmožnosti posameznika, ga lahko ovirajo in stigmatizirajo, posebej ko gre za hujše, bolj moteče tike, denimo cviljenje, preklinjanje, samopoškodovalno vedenje. Spoznajte Tina, Izo in Roka, katerih osebnosti in življenje ne krojijo le tiki, temveč tudi njihovi talenti, želje, družine, prijatelji. O vzrokih, posledicah in zdravljenju tikov pa več tudi strokovnjakinji. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Božo Grlj. Film TIKI je del dokumentarne serije Posebne zgodbe. Ta daje glas posameznikom z izkušnjo telesne ali duševne bolezni, razvojnih in drugih življenjskih težav. Posebne zgodbe so tudi zgodbe tistih, katerih življenje zaznamujejo različni izzivi, spoznanja in na prvi pogled obrobni dogodki, ki odpirajo vprašanja in spodbujajo k razmisleku. Osebne zgodbe dopolnjujejo znanstvena dognanja, besede strokovnjakov. Urednica serije je Milica Prešeren, nastaja pa v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija.
Veduto Kranja zaznamujejo zvoniki treh gotskih cerkva; najvišji je zvonik župnijske cerkve sv. Kancijana. Najpomembnejša kvaliteta kranjske župnijske cerkve je njena arhitektura - podatkov o njeni gradnji je malo, a dovolj, da lahko njeno stavbno zgodovino zadovoljivo rekonstruiramo. Dvoranski prostor je vse od 14. stoletja naprej eden značilnih arhitekturnih tipov v Nemškem cesarstvu, a nikjer se vse naštete prvine niso harmonično združile v celoto, kakršno vidimo v Kranju in po imenu neznanim mojstrom moramo pripisati kar lepo mero izvirnosti in ustvarjalnosti. Ta cerkev je z novim prostorskim konceptom močno zaznamovala stavbarstvo naslednjih desetletij na Gorenjskem, Dolenjskem in Notranjskem, kjer je postala dvoranska cerkev z zvezdastim obokom na osmerokotnih stebrih po vzoru Kranja najbolj razširjen tip mestnih in trških župnijskih cerkva.
Nenavadna pokrajina na prehodu med celinsko in primorsko Slovenijo preseneča z raznolikimi obrazi v vseh letnih časih. Najopaznejša je njena prelepa kraška jezerska podoba s številnimi jezeri, med njimi tremi večjimi, ki se običajno pojavljajo ob jesensko-zimskih in pomladnih deževjih ter presahnejo v toplejših mesecih. Tedaj jezerske planjave zavzamejo cvetoči travniki z rastlinskimi posebnostmi vlažnih in polsuhih naravnih travnikov, kakršnih skorajda ni več, in pticami, ki tu še najdejo varna gnezdišča in dovolj žuželčje hrane. Območje krajinskega parka Pivška presihajoča jezera pa obiskovalca očara tudi s svojo kulturno krajino, z vasicami, raznolikimi gozdovi, s kali, pašniki in suhimi travniki, ki mestoma prekipevajo od rastlinske raznolikosti, tako kot travniški vrh gorske Sv. Trojice – vedute krajinskega parka. Obiska, raziskovanja in opazovanja vreden krajinski park.
Kakšen je vpliv, moč umetnosti, kaj vse zmoremo ob njej in zaradi nje? Umetnost nam ni le v veselje in užitek, temveč nas plemeniti in bogati, lahko nas tudi umiri ali poživi, motivira, pomaga k boljši samopodobi, pomaga izboljšati naše psihično in fizično počutje, krepiti telo, dušo, um. Kaj se dogaja v naših možganih, ko gledamo sliko? Na kaj vplivata gib in ples? Kakšno moč imata glasba in petje? Posebne zgodbe zaposlene ženske, ki se je spoprijela z izgorelostjo in v hitrem življenjskem tempu našla zatočišče med slikami, najstnika, ki mu je pri premagovanju telesne zakrčenosti pomagal ples, ter učiteljice petja z diplomo iz medicine v žepu, ki je svoj notranji mir, osebno in poklicno zadovoljstvo našla v svetu glasbe in petja. (Po)moč umetnosti strokovno pojasnjujejo nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek, psihologinja dr. Katarina Habe in soc. in spec. pedagoginja dr. Bojana Caf, specialistka pomoči z umetnostjo. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Primož Meško, direktor fotografije in snemalec: Aleš Živec, montaža: Martina Bastarda.
Ko je po končani I. svetovni vojni zahodni del slovenskega ozemlja pripadel Italiji, je bolečina razkosanega narodovega telesa postala snov nekaterih del Toneta Kralja. Umetnosti je čas ekspresionizma dal učinkovit simbolni repertoar, s katerim je slikar oblikoval nekonvencionalno sporočilo, občutek tesnobe in brezizhodnosti. Slika je alegorija žalostnega spoznanja, da kljub obljubam zmagovite antante Slovencem ni bilo dano združiti svoja ozemlja v svobodno domovino. Skupaj z drugimi slikami je Tone Kralj pokazal bridkost, ki je ob tem prevzemala intelektualce. Avtor strokovnega besedila in koscenarist: dr. Andrej Smrekar Scenaristka in urednica: prof. ddr. Nataša Golob Režiser: Primož Meško
Interpretacija slike klasicističnega mojstra Kavčiča, ki je zgodbo slike utemeljil na razsvetljenskem vzoru antičnega vojskovodje Fokiona kot velikega patriota. Na sliki je upodobljena Fokionova žena, ki neki Jonki razloži, da je njen najlepši nakit njen mož in ne bogastvo, kakršnega nase vesi Jonka. Premoč bistva nad videzom.
V tretjem delu letošnje serije se odpravimo v slovensko zamejstvo, k mladim ustvarjalcem iz štirih zamejskih skupin. Na tržaškem koncu spoznamo striparja in ilustratorja Jurija Devetaka, ki je po znamenitem avtobiografskem romanu pisatelja Borisa Pahorja ustvaril izjemen risoroman Nekropola. Iz Nabrežine jo mahnemo na Koroško, točneje v Celovec, kjer deluje lutkarska skupina Mladi Celovčani, ki z gledališčem in glasbo ohranja slovenski jezik. V Porabju nam mlada literatka in folkloristka Noemi Illeš predstavi svoje delo na slovenskem radiu Monošter, naše zamejsko popotovanje pa sklenemo z glasbo na hrvaški strani Istre. Rečan Natko Štiglic je končal študij kitare na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, hkrati pa se kot mladi raziskovalec na Institutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani tudi profesionalno ukvarja s Slovenci v hrvaškem zamejstvu.
Na ravnini sredi Ptujskega polja, ob robu vasi Dornava stoji razkošen baročni dvorec. Mogočen videz, ki pritegne od daleč, zbuja misel na vznemirljivo preteklost in sproža pričakovanja o bogastvu za ograjo, ki dvorec ločuje od okolice. Dornavski grajski kompleks velja za izvrstno sožitje arhitekture in vrta. A s pogledom od blizu kompleks izgubi precej sijaja, saj je stavba že nekaj let brez prebivalcev in notranje opreme, prav tako pa ne uidejo pozornosti znamenja propada.
Krek je bil teolog in eden najvplivnejših slovenskih intelektualcev 20. stoletja. Bil je začetnik krščanskega socializma na Slovenskem. S profesorjem teologije dr. Janezom Juhantom smo se pogovarjali o tem, kaj je Krek pomenil za sodobnike, še posebej za Cankarja, pa tudi o njegovi resnično evangelistični vlogi in izjemnih organizacijskih sposobnostih. Sociolog dr. Srečo Dragoš nam je predstavil osnovne značilnosti najpomembnejšega Krekovega dela Socializem, pri čemer nam je pojasni tudi, kakšno vlogo ima v Krekovi misli država kot porok pravičnosti. V okolju murskosoboškega gradu smo se srečali s pisateljem Štefanom Kardošem, in ta nam je povedal anekdoto o Krekovem klobuku, ki mu Žižek pripisuje močno senco, saj naj bi pod njegovimi krajniki namreč nastajala slovenska literatura.
Ob koncu 19. stoletja so evropske velesile kar tekmovale, kako dobre ekipe arheologov in starinoslovcev bodo poslale v pradavne sredozemske kraje. V knjigi novih pridobitev takratnega Deželnega muzeja je pod številko 47 zapisano, da so leta 1890 pridobili 52 koptskih tkanin za 260 florintov. Kopte in njihovo umetnostno izročilo je obdajal kanček skrivnostnega, prvinskega, povezanega z izvirnim krščanstvom. Tkanine ostalih poznoantičnih ljudstev se niso ohranile, v vlažnih notranjščinah sarkofagov in grobov so zaradi vlage sprhnele. Zato so toliko pomembnejše koptske tekstilije, ki so se uspele ohraniti v toplem in suhem egiptovskem okolju, v grobovih, zasutih s sipkim peskom…
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Terry Costa, priseljenec iz Kanade z azorskimi koreninami, je najbolj sporen umetnik na Azorih samo zato, ker je gej. Vsak dan se z lastnimi kulturnimi projekti bori in uveljavlja v svetu konzervativizma in diskriminacije.
150-letna zgodovina Rdečega križa na Slovenskem je zgodba o najbolj ranljivih in skrbi zanje. Zgodba o požrtvovalnosti, preudarnosti, ponižnosti, solidarnosti in modrosti. Humanitarno okolje se je v preteklem stoletju in pol dramatično spremenilo. Rdeči križ je v svoji 150-letni zgodovini na Slovenskem deloval v različnih razmerah: vojnah, spopadih, spremembah družbenih ureditev, razpadu držav in političnih sistemov, spreminjanju meja, preseljevanju Slovencev in nastajanju novih državnih tvorb in povezavah Slovenije z drugimi narodi. Ves ta čas so prostovoljke in prostovoljci RKS prisotni povsod in lajšajo stiske najbolj ranljivih v vseh okoliščinah. Začetki Rdečega križa na Slovenskem segajo v leto 1866, ko je bilo v Ljubljani ustanovljeno "Žensko društvo za pomoč ranjenim in bolnim vojakom ter vdovam in sirotam padlih vojakov", leta 1879 pa še "Moško društvo za podporo in postrežbo ranjenih in bolnih vojakov". Društvi sta se združili leta 1902 in delovali kot del avstro-ogrskega društva Rdečega križa. Prostovoljci so zbirali denarne in druge prispevke ter predvsem delovali na področju zdravstva in tako med vojno kot v času miru delovali na humanitarnem področju (brezplačna kuhinja, bolnišnice, zbiranje oblačil ipd.) Po drugi svetovni vojni je imel Rdeči križ na Slovenskem veliko vlogo pri izkoreninjenju mnogih bolezni in ozaveščanju na področju zdravja in organiziranju tečajev prve pomoči. Od leta 1953 ima veliko vlogo pri organizaciji krvodajalskih akcij. Rdeči križ pa je tudi ustanovitelj in upravitelj Mladinskega zdravilišča Debeli rtič, kjer je v 60 letih delovanja nepozabne počitnice preživelo skoraj pol milijona otrok. Danes je s 14 tisoč prostovoljci prvi pomočnik državi in lokalnim skupnostim v humanitarnih zadevah (pomoči beguncem, združevanje družinskih vezi, prva pomoč, krvodajalstvo, razdeljevanje hrane in oblačil.) Prav zaradi razvejane mreže predanih prostovoljk in prostovoljcev, ki so bili in so vedno pripravljeni pomagati celo takrat, ko je ogroženo lastno življenje, je Rdeči križ ostal učinkovita, zaupanja vredna organizacija, ki se odgovorno odziva na aktualna družbeno - socialna dogajanja in potrebe okolja ter si nenehno prizadeva krepiti humane vrednote.
Restavratorska detektivka, ki osvetljuje nastanek in vse kasnejše predelave dveh znamenitih razpel, ki sta postavljeni na ogled v Kopru in Piranu. Oba križana sta pomemben del slovenske umetnostne dediščine srednjega veka in vsak pripoveduje zanimivo zgodbo: prvi o dramatični preobrazbi, ki jo je doživel še v srednjem veku, drugi pa napeto zgodbo o odkrivanju njegovega porekla in vpetosti v dediščino jadranskega prostora.
»Nosil sem ga dolgo v glavi, tako da sem ga v enem samem zanosu položil na platno. Ko so videli otroci mojega tovariša, so zbežali pred njim, pred njegovim portretom pa so tudi odrasli rekli, da sem naslikal norega človeka,« je o nastajanju slike dejal Veno Pilon. Slika ne skriva, zakaj je umetnostna zgodovina Pilonov portret uvrstila v ekspresionizem, saj se je ekspresionizem pri nas večinoma dojemal skozi izraženost notranje napetosti.
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Luka Skadi je gej iz majhnega mesta v Sloveniji, kjer je že zgodaj izkusil odpor proti skupnosti LGTB. Izkušnje so mu pomagale, da si je okrepil samozavest. Luka pa je povzročil zgražanje tudi med geji v skupnosti. Rad se šali, da je gej in čuden tudi na mnogo drugih načinov. Je izvajalec preoblačenja in poudarja ženstvenost, kar pa je za mnoge geje problematično. Ti so mnogokrat prizadeti zaradi lastne poudarjene ženstvenosti. Luka uživa v pozornosti, ki jo pritegne kot »drag queen«, vendar pravi, da je to zabava in beg pred resničnostjo – pretiravanje lahko človeku pomaga premagati strah pred seboj.
Kako razumeti, da smo zboleli za rakom? In zakaj smo zboleli prav mi? Ali to pomeni smrt? Težko je razumeti, da bolezen izvira iz naših celic oz. da je rakava celica sprevržena različica našega normalnega jaza, kot je pomenljivo zapisal Nobelov nagrajenec Harold E. Varmus leta 1989. Ob diagnozi se prebudijo hude stiske in strah pred smrtjo. Morda tudi želja, da bi poiskali dodatno zdravljenje, dodatne metode. Seveda je vsak posameznik zgodba zase, in v filmu so z nami svoje zgodbe delili Mojca Senčar, ki se ji je bolezen ponovila, Jaka Jakopič, nekdanji poklicni nogometaš, ki je zbolel v mladih letih in odigral novo tekmo v življenju na drugačnem igrišču, ter Jože Stopar, ki bolezen premaguje z novo metodo – elektrokemoterapijo, ki je plod dela slovenskih raziskovalcev. Vsi trije nas v filmu veliko naučijo o ljubezni do življenja, bolezni navkljub. Vzporedno z osebnimi zgodbami v filmu raka predstavijo tudi številni strokovnjaki multidisciplinarnega tima in razložijo pomen kirurškega zdravljenja, radioterapije, sistemskega zdravljenja ter pomen ambulante za onkološko genetsko svetovanje.
Neveljaven email naslov