Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Živela Koroška je vsebinsko nadaljevanje filma posvečenega 100-letnici plebiscita leta 2020, in prikazuje življenje na Koroškem po njem. Dokumentarni film Živela Koroška je vsebinsko nadaljevanje dokumentarnega filma Sto let od koroškega plebiscita predvajanega ob 100. obletnici plebiscita. oktobra 2020. Filmska pripoved se tokrat osredotoča na manj znane podrobnosti zasedbe avstrijske Koroške s strani jugoslovanske partizanske vojske med 8. in 21. majem 1945 ter na izpolnjevanje avstrijske državne pogodbe iz leta 1955, ko se je Republika Avstrija v 7. členu pogodbe zavezala k zaščiti narodnostnih pravic slovenske manjšine. V ospredju je življenje koroških Slovencev in nekaterih njihovih osrednjih inštitucij danes, sto let po Koroškem plebiscitu s poudarkom na izpolnjevanju njihovih jezikovnih pravic in rabi slovenščine v javnem življenju in prostoru. V filmu, ki ga podpisuje režiser in scenarist Valentin Pečenko nastopijo znani koroški Slovenci in Slovenke, mag. Rudi Vouk, dr. Jože Marketz, dr. Karl Hren, dr. Angelika Mlinar, prof. Zalka Kuhling , Olga Voglauer, Franc Jožef Smrtnik, dr. Teodor Domej, mag. Franci Rulitz , Horst Ogris ter zgodovinarji dr. Wilhelm Wadl , dr. Marjan Linasi in dr. Gregor Antoličič ter gen. konzul Republike Slovenije v Celovcu dr. Anton Novak in drugi.
V Ljubljani, prestolnici Slovenije, je v času socialistične Jugoslavije izhajal največkrat prepovedani časopis komunistične Evrope. Tribuna je bila prepovedana ali zaplenjena kar devetkrat. Študentska Tribuna je bila trideset let trn v peti oblastnikov. Okrog nje so se zbirali mladi intelektualci, ki so zaznali možne demokratične premike v javnem prostoru. Njihov upor ni bil nikoli strogo političen, ampak je bil vselej povezan s kulturo oziroma njenimi najnovejšimi praksami v bolj liberalnih deželah. Zgodba o Tribuni je zgodba o svobodi, njenih mejah, družbenih in osebnih, je zgodba o pogumu, ki ga premore samo mladost. Toda pretekli čas vselej odmeva v današnjem in tudi Tribuna še vedno izhaja. Film je nastal v koprodukciji Tramal Films in RTV Slovenija. Kot soscenarista sta podpisana Maja in Mitja Čander, film je režiral Janez Burger.
Dolga je pot kavnih zrn, preden pristanejo v naših skodelicah. Zapletena je bila tudi zgodovina kave, preden je postala globalna pijača. V dokumentarnem filmu skozi zgodbe in izkušnje štirih posameznikov, ki s kavo živijo, gledalec izkusi različne užitke te črne čarobne pijače. Film je intimna zgodba, ki ne govori o multinacionalkah, temveč o malih posameznikih, ki ne tečejo s tokom potrošništva in globalizacije. Je zgodba o strasti in ljubezni do kave in lepoti njenega uživanja.
Novembra 2018 je minilo 60 let od premiere prve slovenske TV-drame Noč na verne duše. Začetki so vredni spomina in poklona. Dramska tvornost se je na šele nastajajoči ljubljanski televiziji se je začela že pred tem pod vodstvom prvega dramaturga Vasje Predana, razcvet pa je doživela s karizmatičnim prvim urednikom dramske redakcije Sašom Vugo. Ta je uredništvo zasnoval, ga vodil in k sodelovanju privabil različne scenariste, režiserje in druge kreativne sodelavce, ki so razvili pestro televizijsko igrano produkcijo. V letu okroglih jubilejev radia in televizije je avtor dokumentarnega filma Idealisti Slavko Hren orisal začetke dramske tvornosti na nacionalni televiziji v času, ko takratna ljubljanska enota sploh še ni redno oddajala. Igrani program pa je imel v začetnih načrtih snovalcev sheme celotnega programa izjemno pomembno vlogo. V filmu sodelujejo prvi dramaturg Vasja Predan, dokumentalistka Jožica Hafner, dramaturg in scenarist Vladimir Frantar, nekdanji odgovorni urednik kulturno umetniških programov TVS Dušan Voglar in mnogi drugi.
Po drugi svetovni vojni je Slovenija sprejela odlok o ustanovitvi Federalnega zbirnega centra. Posebne komisije so po deželi »odbirale« vredne predmete (umetniške slike in kipe, antično pohištvo, preproge, porcelan, glasbila in drugo). V Ljubljani je delovala centrala zbirnega centra s tremi skladišči, po Sloveniji pa še tri področne izpostave, v Celju, Mariboru in Novem mestu. Šlo je za obliko nacionalizacije, ki jo je takratna oblast pospremila z opravičilom, da jemlje vojni zločincem in da na ta način zagotavlja ohranitev teh predmetov v Sloveniji. Toda veliko predmetov je bilo vzetih prebivalcem Slovenije s povsem »čisto« vojno preteklostjo, le imeli so preveč za takratne pojme. Tako je bil izgovor, da z nacionalizacijo ohranjajo kulturno dediščino v Sloveniji, precej prazen. Zasebna lastnina je bila grobo poteptana. Del tako zaplenjenih predmetov je dokumentirano končal v takratnih vladnih in ministrskih prostorih , umetniških galerijah, muzejih in šolah, precejšen del predmetov pa je končal v rokah pomembnih, za takratni čas zaslužnih posameznikov, ki so bili v vrhu politične strukture. Danes lahko pretežni del dokumentacije o ustanovitvi in delovanju Federalnega zbirnega centra ter o zaplenjenih predmetih najdemo v Arhivu Republike Slovenije. Scenarist in režiser dokumentarnega filma je Tone Frelih.
Kino Šiška, nekdaj kino z največjim platnom na Balkanu, danes center urbane kulture, je septembra 2019 beležil 10-letnico nove namenskosti. Vso kompleksnost njegovega delovanja predstavlja dokumentarni film Maje Pavlin. Popelje nas v čas, ko je stavba še služila imenu – v čas kroničnega pomanjkanja ustreznih prostorov za sodobno glasbeno, vizualno in uprizoritveno umetnost, prek negotovosti četrtne skupnosti ob zaprtju kinematografa do odprtja in vzpostavitve osrednje slovenske institucije za urbano ustvarjalnost z najbolje opremljeno koncertno dvorano v tem delu Evrope ... in z ekipo, ki je 10 let gradila prepoznaven karakter tega netipičnega javnega zavoda. Produkcija, ki sodi v kategorijo urbana – od glasbe, plesa do vizualne umetnosti, je pestra. Da pa je tovrstna ustvarjalnost tudi v luči širše slovenske javnosti dobila enakovredno veljavo “ugledni”, z javnimi sredstvi podprti umetnosti, je poskrbel prav Center urbane kulture Kino Šiška. Ta kljub formi javne ustanove ne ubija živosti, spontanosti in nepredvidljivosti urbane scene in v tem pogledu zaseda posebno mesto med javnimi zavodi. Velik izziv pri ustvarjanju filma je bilo vprašanje, kako goro materiala – arhivskega in aktualnega – povezati v smiselno in gledljivo celoto. Kako specifično in kompleksno področje približat gledalcu, ki morda širine in pestrosti urbane ustvarjalnosti ne pozna? Avtorico je pri tem vprašanju rešil gospod Lojze, nabriti 90-letni sosed Kina Šiška, ki z zanimanjem spremlja vse, kar se s centrom urbane kulture in okoli njega dogaja ter ob naraščajoči izključujoči družbeni klimi riše rdečo nit dokumentarca – ta je odprtost in povezovanje. Medgeneracijsko, multikulturno, žanrsko, subkulturno … Filmska naracija pa združuje tudi različne misleče akterje urbane scene v konstruktiven dialog s skupno željo po še boljšem in produktivnejšem (so)delovanju.
Dr. Ivan Šprajc je slovenski arheolog, ki že nekaj desetletij raziskuje bogato arheološko dediščino Majev v Mehiki. Pri svojem zahtevnem delu v osrčju pragozdov na polotoku Jukatan uporablja najnovejše tehnike odkrivanja piramid pod gozdom, vključno s satelitskimi posnetki. Ekipa TV Slovenija je s kamero spremljala dramatično odkritje in izkopavanje davno izgubljenega mesta v osrčju zelenega pekla ob meji z Belizejem. Avtorja oddaje sta Živa Emeršič in Jadran Sterle, režiser pa je bil Aleš Žemlja.
Dokumentarec o pesniku, pisatelju in esejistu Juretu Detelji skozi skrivnostno najdbo domnevno izgubljenih video posnetkov. Film spregovori o pesniku, ki ob izidu svoje nove zbirke pesmi prejme sporočilo o najdbi davno izgubljenih video posnetkov pokojnega pisatelja, pesnika in esejista Jureta Detele. Zgodba o izgubljenih dokumentarnih posnetkih v filmu je resnična. Po naključju najdeni posnetki so hkrati tudi redka introspekcija v samo bistvo umetniškega ustvarjanja. Jure Detela na najdenih posnetkih govori proti vsiljivim metaforam, ki zožujejo pomen izrečenega. Govori o evokaciji vzvišenega, ki ne dopušča nikakršnih prenesenih pomenov. Film Sočasje je v nasprotju s tem poln prispodob in pomenskih sklopov. Govori o našem pesniku, ki med poslušanjem Jureta s trakov zamišljeno premleva svojo življenjsko pot. Skozi zvočno pokrajino neke davno minule mladosti se pesnik sprašuje o smislu, iskrenosti in svojem uspehu in pesniški slavi. Neposredni vzrok pesnikove smrti je bila njegova zavrnitev antibiotikov z utemeljitvijo, da gre v laboratorijskih poskusih pri razvoju zdravil za mučenje živali. Pripoved govori o Juretovi doslednosti in značaju, ko se je odpovedal literaturi in nazadnje tudi svojemu življenju. Film režiserja Mihe Vipotnika je nastal v produkciji Casablanca ob podpori Slovenskega Filmskega centra in v koprodukciji z Dokumentarnim programom TVS ter Simonom Sedmakom.
Dokumentarni projekt, ki na osnovi 8 mm arhivskega filmskega gradiva skuša poustvariti zgodovino mesta Maribor. Za zgodovinski okvir so avtorji vzeli obdobje po drugi svetovni vojni, ko se je mesto po desetletjih regresije pričelo ponovno vzpenjati. Nebrzdana industrializacija je s seboj nosila tako socialne, kot migracijske in ostale spremembe. Mesto je po dolgih letih zadihalo s polnimi pljuči in do propada v letu 1991 je veljalo za nekaj najbolj bleščečega kar je mogoče ustvariti pod socialističnim družbenim sistemom. Zgodba o vzponu mesta časovno sovpada z zgodbo o vzponu amaterske filmske produkcije v mestu. 8 mm format filma je bil vznemirljiv ne le za filmske zanesenjake in so ga v mestu, s premnogimi foto-kino krožki na osnovnih šolah, tudi uradno spodbujali in podpirali. 8 mm je bil format generacije in je filmsko opismenil široke ljudske množice. S prihodom videa je format zamrl, a na srečo je medij obstojen proti zobu časa in s sodobnimi tehnikami digitalizacije ga je mogoče ponovno uporabiti. Scenarij in režija sta delo Marka Radmiloviča, direktor fotografije je bil Jure Pervanje, avtorsko glasbo je prispeval Danilo Ženko.
Dokumentarni film »Pogled v prihodnost« razkriva fenomen jasnovidnosti. Sposobnost videnja v prihodnost ima na tem svetu le malo ljudi. Ena takih je Sara Memić, Banjalučanka živeča v Ljubljani, ki je s svojimi napovedmi pomagala že mnogim ljudem. Med njene najbolj odmevne uspehe sodi sodelovanje s ptujskimi arheologi pri odkrivanju rimskega grobišča. Film skuša tudi potegniti nekakšno ločnico med pravo jasnovidnostjo in vedeževanjem, katerega namen je zgolj »prodajanje megle« in osebno bogatenje.
Dokumentarni film o zgodovini oblačilne kulture skozi optiko družbe, tradicije, odnosa do telesa, seksizma, industrije in vpliva mode. Film zajema številne sloge oblačenja v različnih družbenih kontekstih. Obleka ne le ščiti ampak vedno govori. Skriva, odkriva, zapeljuje, nagovarja in umešča. Kako in kaj oblačiti je vedno stvar kulture in družbe, zato se film dotakne narodnih noš, poročnih oblek, steznika, bikinijev, pahljač, titovk, kavbojk, najlon nogavic, oblačil povojnih generacij ipd.. Hkrati odpre teme seksizma, telesa, tradicije, mode in drugih tem, ki se navezujejo na ekonomske in družbene razmere pri nas – vse od tekstilne industrije v socializmu, do globalizacijskih razmer današnjega časa. Avtorica dokumentarnega eseja je Majda Širca.
Bila so vzorčna mesta socialistične države. 'Titova' mesta so metafora za razpad Jugoslavije, ki so jo razdejala vsiljena etnična in verska sovraštva. Ali so bridke izkušnje prebivalcev teh mest spremenile odnos do drugačnosti, ali nestrpnost tli naprej? Ta kulturni prostor je stoletja živel v sožitju pod različnimi oblastniki in kulturne vezi so ostale. V vsaki izmed šestih jugoslovanskih republik in dveh avtonomnih pokrajin Jugoslavije je po eno mesto nosilo Titovo ime. Štirim mestom, ki so bila predstavljena v prvem delu – Podgorici, Korenici, Vrbasu in Mitrovici – se v drugem delu pridružujejo Užice, Veles, Drvar in Velenje. Užiška republika v zahodni Srbiji je bilo prvo svobodno ozemlje v okupirani Evropi, zato je tudi užiški mestni hostel tematsko posvečen temu obdobju. Takrat se je Tito za las izognil eksploziji v tovarni orožja. Trg partizanov sredi mesta je bil narejen kot kulisa za njegov spomenik, ki so ga leta 1991 odstranili. V makedonskem Velesu je mogočna topilnica dajala kruh številnim meščanom, dokler je niso zaradi protestov zaprli. To je bilo prvo veliko okoljsko gibanje v Makedoniji. Mesto je dobilo novo gledališče, tu je Makedonski stripovski center, pred desetletji uspešno industrijsko mesto pa umira. Titovo votlino v Drvarju so obiskovale množice iz vse Jugoslavije: tu so 25. maja 1944 Nemci s silovitim desantom hoteli uničiti Tita. Pol stoletja pozneje so iz tega bosenskohercegovskega kraja pregnali večino prebivalstva in tu so skoraj vsi bili begunci. Zaradi tajkunskih prevzemov ne deluje niti ena tovarna več in meščani so na protestu pokopali svoje mesto. V Velenju je Titov spomenik še vedno na Titovem trgu. Turistična vodnica s pionirsko rutico in na kotalkah v sklopu projekta Doživetje socializma predstavlja modernistične značilnosti mesta. Mesto je zraslo zaradi rudnika lignita, potrebovalo je delovno silo iz vseh republik, zraslo je tudi z udarniškim delom, in med prebivalci so preživele vrednote solidarnosti, večkulturnosti in prijateljstva.
Po smrti Josipa Broza Tita je v vsaki izmed šestih jugoslovanskih republik in dveh avtonomnih pokrajin po eno mesto nosilo Titovo ime. Z razpadom države so atribut Titova/Titov/Titovo postopno izgubila. Danes so ta mesta v sedmih državah. Dokumentarni film v dveh delih Bila so Titova mesta skozi usodo osmih mest nekdanje Jugoslavije spremlja, kako se je v minulih desetletjih preoblikoval ta nekoč naš skupni prostor. Zgodbe mest spoznamo skozi pripoved iskrivih sogovornikov, ki se spominjajo obdobja pod Titovim imenom. Ta mesta so bila pogosto privilegirana, izbrana zaradi levičarskih idej, delavskega značaja, industrializacije, urbanizacije in sodobnosti. Mnoge zgodbe so tragične, saj je malo mest, ki se jih ni dotaknila vojna v nekdanji Jugoslaviji. V prvem delu je poudarek na štirih mestih: Podgorici, Korenici, Vrbasu in Mitrovici. Glavno mesto Črne gore Podgorica – nekoč Titograd – se hitro razvija, mladi se ob večerih družijo v središču mesta, pred vladno stavbo pa prevarani delavci gladovno stavkajo. V hrvaški Korenici, pri Plitviških jezerih, se je začela vojna v Jugoslaviji. Ko je izbruhnila vstaja krajinskih Srbov, so pobegnili Hrvati; med operacijo Nevihta so bežali Srbi. Razkošna Titova vila Izvir je razdejana, mogočna podzemna vojaška baza Željava minirana. Vrbas je pomembno industrijsko mesto v Vojvodini. Ko so po drugi vojni številni Nemci odšli, so z 'vlaki brez voznega reda' v njihove hiše naselili Črnogorce. V mestu živi več kot 20 narodnosti in med prebivalci je večkulturnost pomembna vrednota. Kosovsko Mitrovico – Mitrovicë razdvaja reka Ibar. Ena stran je popolnoma albanska, druga pretežno srbska. V srbskem delu je dvojna oblast: tista, ki jo priznava država Kosovo, in tista, ki jo je postavila Srbija, saj ima to ozemlje še vedno za svoje. V rudniku Stari trg so se leta 1989 z gladovno stavko prvi uprli Miloševiću. Za marsikoga je bil to začetek razpada Jugoslavije. V drugem delu bodo predstavljena mesta Užice, Veles, Drvar in Velenje.
Dokumentarni film raziskuje vlogo žensk v slovenskem filmu in v filmskih klasikah išče obraze spreminjanja položaja žensk v družbi. Dotakne se popularnih in tudi manj znanih ženskih vlog iz zgodovine slovenskega filma, tako junakinj v dobesednem pomenu, značilnih za številne partizanske filme, kot ustaljenih klišejev: trpeča mati, prešuštnica, opravljivka. Skozi pogovore s filmskimi igralkami, teoretičarkami in ustvarjalkami ter z analizo najpogostejših stavkov, ki jih v slovenskem jeziku izrekajo ženske, skuša ugotoviti, kdo je značilna slovenska junakinja.
Dževan Karahasan je eden najpomembnejših sodobnih avtorjev s področja Bosne in Hercegovine. Njegovo delo in življenje odslikavata novejšo (trpko) zgodovine te države. Mostar, maj 2015. Dvajset let po končani vojni v Bosni in Hercegovini dr. Dževad Karahasan, pisatelj, dramatik in esejist, ki je prejel številne nagrade, med njimi nagrado Vilenica in evropsko nagrado za esej, obišče to starodavno mesto in nagovori meščane na literarnem večeru. Potem v mestu preživi dva dni in dve noči. Podnevi obiskuje njemu ljube kraje in se pogovarja z mestom, ponoči pa v hotelski sobi piše nov roman. Tudi mesto ne molči. Pisatelju odgovarja z usodo Mostarčanke Indire Fajić, bralke Karahasanovih romanov, in zgodbo njene družine. Dokumentarna drama Po dežju je preplet pisateljevega razmišljanja o življenju, smrti, ljubezni, sovraštvu, ženski, moškem, o moči besede in spomina ter pripovedi Mostarčank iz družine Fajić o njihovem življenju zlasti v času vojne. Pisateljevo filozofsko razmišljanje in stvarne pripovedi dveh žena, ki sta vojno doživeli v vsej svoji krutosti, ustvarijo svojevrstno podobo nekega časa, ki je, kot pravi sam, gibljiva podoba večnosti, te pa ne more nič na svetu tako dobro izraziti kot jezik.
Dokumentarni film o nastanku in pomenu kapelice, ki so jo med prvo svetovno vojno zgradili ruski vojni ujetniki. Kranjska Gora je imela v prvi svetovni vojni pomembno vlogo v zaledju soške fronte. Leto 1915 je še dodatno zaznamoval prihod več kot 10.000 vojnih ujetnikov, večinoma ruskih. Njihova usoda je bila jasna – zgraditi prevozno cesto čez Vršič, ki bo za potrebe vojske Avstro-Ogrske monarhije vodila v Trento. Vojni čas je bil prežet z mrazom, boleznimi, lakoto, neizmernim trpljenjem in smrtjo. Ujetniki so gradili hitro. Domačini so načrtovalce ceste opozarjali na zimo v teh krajih, na sneg in predvsem plazove, ki so v teh krajih pogosti, a ti so se zanesli na svoje znanje, znanje alpskega naroda. 8. marca 1916 pa jim je narava pokazala svojo moč in majhnost človeka. Silovit plaz je pokopal številne žrtve – večinoma ruske vojne ujetnike in stražarje. Natančno število žrtev plazu še danes ni znano. Plaz je odnesel tudi ogromen kip, posvečen nadvojvodi Evgenu, ki bi moral stati na vrhu prelaza in tam odsevati moč Avstro – Ogrske monarhije. Ostala pa je Ruska kapelica, ki so jo zgradili ruski vojni ujetniki. Ta se je obdržala vseh sto let do danes, ko pooseblja simbol človeštva in miru, rojenega na ruševinah vojne.
Dokumentarna pripoved o uporu Zasavcev proti onesnaževanju zaradi sežiganja nevarnih odpadkov v francoski družbi Lafarge v letu 2012. Odkar je trboveljska cementarna v lasti francoske družbe Lafarge, se v Zasavju spopadajo z onesnaževanjem zaradi sežiganja nevarnih odpadkov, pri tem pa ima ves čas pomenljivo vlogo tudi slovenska država. Zdi se, da si ena največjih multinacionalk uspešno prilagaja vlade, državne aparate in zakonodaje. Proti onesnaževanju družbe Lafarge se na različnih koncih sveta bojujejo, kakor vedo in znajo. V Zasavju je na čelu upora skupina aktivistov, nekakšnih novodobnih partizanov, zbranih okoli društva Eko krog. V filmu Upor smo spremljali njihovo delovanje v letu 2012. V tem času se iz trboveljske cementarne res ne kadi več, saj je tovarna kmalu po protestu več tisoč Zasavcev, ki so se zbrali pred poslopjem Vlade Republike Slovenije v Ljubljani, izgubila okoljsko dovoljenje za sežiganje nevarnih odpadkov. A zatišje je zgolj navidezno, saj v podjetju poskušajo pridobiti novo okolJsko dovoljenje, društvo Eko krog pa jih pri tem budno spremlja.
Tržaški Jud se spominja pripovedi svojega deda o srednjeveškem mestu Maribor od koder izvira njegov rod. Maribor je bil center najpomembnejše judovske skupnosti na Slovenskem, ki je občutno zaznamovala življenje v tem trgovskem vozlišču med Benetkami in Dunajem. Med mariborskimi judovskimi trgovci, bankirji, zlatarji in zdravilci tistega časa je izstopal rabin Israel Isserlein, ki ga danes prištevajo med najpomembnejše judovske mislece v zadnjih sedemsto letih. Žal je mariborska judovska skupnost cvetela samo do leta 1496, ko je dal cesar Maksimilijan vse Jude izgnati iz mesta. Večina mariborskih Judov si je za svoj novi dom izbrala primorske kraje od Trsta do Padove in od Splita do Dubrovnika, za svoj novi priimek pa ime Marpurgo. Avtor filma je Boris Jurjaševič.
Najtežja tekaška preizkušnja na svetu Špartatlon vsako leto privabi tekače z vsega sveta, da se preizkusijo na 246 kilometrov dolgi poti. Po zapisih grškega zgodovinarja Herodota je tolikšno razdaljo od Aten do Šparte leta 490 let pr.n.št. v dveh dneh pretekel tudi grški sel Fejdipid, legendarno zgodbo pa so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja obudili pripadniki angleškega kraljevega letalstva. Septembra 2021 je bilo na štartu pod atensko Akropolo kar pet Slovencev (Mirko Bogomir Miklič, Tomaž Kališnik, Luka Videtič, Boštjan Schönlieb, Domen Kozjek). Nekateri so se po progi podali prvič, drugi so se z njo že bolj ali manj uspešno spopadli. Na dolgi poti, ki jo dodatno otežujejo še časovni limiti, razgibana pokrajina in vzpon na 1100 metrov visok prelaz Sangas, tekači spoznavajo, da lahko moč za premagovanje individualnih težav črpajo tudi iz ekipe. Dokumentarni film Ekipa, Špartatlon 2021 zaokrožuje trilogijo špartatlonskih podvigov, ki se je pred desetimi leti pričela z zgodbo Ruth Podgornik Reš in filmom Ruth 246,8, po njenih tragični smrti pa nadaljevala s sinom Mihom in dokumentarcem Krog. Dokumentarni film je nastal v produkciji RTV Slovenija. Avtorica Irena Bedrač, snemalca Danilo Plazovnik in Borut Krois, montažer Igor Purnat.
Neveljaven email naslov