Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vsaka generacija mladih se je v času Jugoslavije staršem in oblastem upirala po svoje, z glasbo in na zabavah, od jazza in punka do rocka. Je bil punk bolj revolucionaren od rocka? Je bilo bolj nevarno poslušati jazz ali plesati tržačana? So bili mladi v šestdesetih bolj pogumni od ostalih generacij mladih? Je narodno zabavna glasba punk današnjega časa? To je le nekaj vprašanj, ki jih avtor dokumentarnega filma ''Revolucionarne zabave naših mladosti'' Zvezdan Martič postavlja ljudem, ki so osebno ustvarjali ali spremljali dogajanje v različnih povojnih obdobjih. Pregled različnih mladosti začne po drugi svetovni vojni, ko so mladi obnavljali porušeno domovino in ga konča v obdobju interneta, ki sedanjo mlado generacijo dela najbolj drugačno od predhodnih. Ob tem v veliki meri uporablja bogato arhivsko gradivo TV Slovenija, ki gledalca slikovno in z izjavami takratnih akterjev preseli v različna obdobja naše polpretekle in novejše zgodovine. Vsaka generacija je imela svoje značilnosti in najbolj pogosto se je upor staršem in oblastem, dogajal na zabavah. In oblast je to vedela. Zato je UDBA nadzorovala glasbenike, ki so igrali jazz, varuhi družbe so prekinjali ''pohujšljive'' plese. Dolgolase rokerje so metali iz šol, punkerje so zapirali. V novi državi so prišle nove vrednote, osrednje mesto v medijih je dobila narodno zabavna glasba. V dokumentarnem filmu sodelujejo številni glasbeniki (Kameleoni, Buldožer, Pankrti, Šank rock, Ali En, Modrijani, N'Toko, Koala Voice…), glasbeni uredniki, promotorji, managerji in drugi in delijo z gledalci svoje spomine, predvsem pa analizirajo takratna obdobja in jih primerjajo z današnjim časom. Avtor filma je Zvezdan Martič.
Slovenca Marijan in Christian že leta živita v ZDA, posebnost njunega življenja pa je bila posvojitev deklice indijanskega porekla. Christian, Marijan in Zora živijo prijetno družinsko življenje v zelenem mestecu Ridgewood v New Jerseyu, kamor se pred kaosom velemesta umikajo premožnejši Newyorčani. Christianova in Marijanova najpomembnejša odločitev v življenju je bila, da pred enajstimi leti posvojita še ne dan staro deklico indijanskega porekla, ki sta ji dala ime po njuni za rakom umrli prijateljici Zori. Odločitev za posvojitev Zore ni bila težka. Že leta sta si želela ustvariti družino, kar je storilo tisoče ameriških poročenih parov. A čeprav Marijan in Christian že leta živita v ZDA sta ostala Slovenca; tako kot številni v tujini živeči naši ljudje, morda večja Slovenca od številnih v domovini. Nekega dne sta se odpeljala na slovenski konzulat v New Yorku, da svojo hčerko vpišeta v slovensko matično knjigo, a ju je na prvi pogled birokratska formalnost soočila z neizprosno realnostjo življenja v domovini. Dokumentarec Zora ne obsoja, ne poučuje ali polemizira, preprosto pripoveduje o ljudeh in o življenju. Avtor Edvard Žitnik se je povsem odrekel svojemu besedilu in na ameriški državni praznik neodvisnosti dokumentarno zabeležil pripoved ene od srečnejših družin, ki jih je srečal v življenju.
Neverjetna zgodba o ženski, katere življenje so zaznamovali revolucija, vojna, taborišče, danes pa nima niti groba. Avtor Zvezdan Martić. V dokumentarnem filmu avtor prepleta osebno zgodbo s celjskega pokopališča s kratko zgodovino dvajsetega stoletja in tudi danes aktualnim pogumom in uporništvom posameznika in družbe. Ko je Hermina Seničar še mladoletna ostala brez staršev, jo je pot vodila v tovarno, kjer je hitro spoznala krivice in neenakosti, težko življenje delavstva in še posebej žensk. Vključila se je v organizirano delavsko gibanje, med prvimi odšla v partizane in bila po izdaji deportirana v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Po vsem hudem, kar je pretrpela, od stavk, nacizma, partizanstva, izdaj, zaporov in taborišč, smrti tovarišev, soborcev, sojetnikov, je morda najhuje to, da je sedaj pozabljena. Kako je živela, je imela tudi zasebno življenje, družino? Kako povedati zgodbo o življenju ženske, ki nima niti groba? Avtor dokumentarnega filma Zvezdan Martić je mesece preživel po arhivih in muzejih v iskanju dokumentov in ljudi, ki bi jo poznali ali vedeli kaj o njej. Nastala je tragična, a hkrati ganljiva pripoved o najbolj viharnem obdobju v človeški zgodovini, o velikih dogodkih, ki so jih ustvarjali majhni ljudje. Pri ustvarjanju dokumentarnega filma so med drugim sodelovali snemalec Aleš Živec, montažer Matjaž Jankovič, oblikovalec grafične podobe Matjaž Celič, scenarij in režija pa sta delo Zvezdana Martića.
Dokumentarni film sledi kratkim zgodbam domačinov z bregov reke Čabranke, ki tvorijo mozaik življenja ljudi daleč od Ljubljane in Zagreba. Tudi po vstopu Hrvaške v Evropsko unijo meja med Slovenijo in Hrvaško ostaja zunanja meja schengenskega območja. Na zemljevidu sveta so meje črte, ki določajo območja oblasti posamičnih držav. Kraja Osilnica in Čabar loči državna meja med Slovenijo in Hrvaško, a povezuje reka Čabranka, ki od Čabra teče proti Osilnici in se izlije v Kolpo. Kdo so ljudje z bregov reke? Tisti, od nekdaj povezani, ker drugače ne bi preživeli. Tisti, ki govorijo podoben jezik. Se poročajo, imajo družine, si nazdravljajo ob rojstvih in žalujejo ob smrtih. Tisti, ki namesto imena domovine raje povedo rodbinsko ime. Bistvo človeka ni vnaprej določeno z višjimi zakoni, naj bodo božji ali naravni, človek je tisto, kar so njegova dejanja. Samo dejanja dokazujejo, kaj je vsakdo od nas v resnici hotel. Dokumentarec sledi kratkim zgodbam ljudi z obeh bregov Kolpe. Filmska podoba je mozaik človeških obrazov, daleč od Ljubljane in Zagreba. V razgaljenem življenju šteje samo to, da smo drug z drugim resnični in si v odnosih ne ustvarjamo pekla. Politične igre moči se vedno dogajajo daleč stran, na parketu navidezne demokracije. V tišini teh oddaljenih krajev se v ljudeh znova vzpostavi stanje, ko v dahu začne vibrirati nerazumljiva in neuničljiva sila, ki ji preprosto rečemo ̶ ljubezen. Danica, Zdenka, Anita, Nataša, Sven, Miha, Lian, Marija … Meja njihovih teles je koža, toda dotikajo se in se poljubljajo. Pri tem niso prav nič patetični. Njihovo je samo tisto, kar sprejmejo za svoje. Neke noči čez reko prideta oče in sin. Pobegnila sta iz Sirije. Njuna država ni več domovina. Bo deček iz Alepa pri nas dobil kozarec mleka?
V letih 1942 in 1943 je Mussolinijeva vojska mnoge Slovenke in Slovence internirala v italijanska fašistična taborišča. Spomin na te dogodke je potisnjen v pozabo tako doma kot na tujem, poznavanje fašizma pa popačeno. Posledično so storilci obravnavanih vojnih zločinov ostali nekaznovani. Intimna pričevanja nekdanjih internirancev in njihovih svojcev razkrivajo globino, s katero kratenje človekovih pravic, poniževanje in razčlovečenje zarežejo v posameznika in narod. Poleg preživelih osvetlijo in osmislijo zgodovinske dogodke slovenski in italijanski zgodovinarji ter psihoanalitik. Dokumentarni film Strah ostane je poskus razumevanja, kako vojna in internacija predrugačita človeka in kako opredeljujeta narod. Ker raziskav o vojni, povojni travmi in medgeneracijskem prenosu travme v Sloveniji ni, kot skupnost malo vemo o tem. Iz tujih raziskav je znano, da se vojna travma zareže v nevrobiologijo naslednjih generacij in se izraža v nasilju, osebnostnih motnjah, odvisnostih, samomorilnosti, političnem diskurzu in tudi v samopodobi ljudi. Izhodišče za nastanek dokumentarnega filma je fotografsko-dokumentarna razstava Zadnji pričevalci, avtoric, novinarke Saše Petejan, fotografinje Mance Juvan in zgodovinarke Urške Strle. Avtorske fotografije Juvanove, na katerih so še redki živeči interniranci, so narekovale vizualno podobo filma. Ritem mu dajejo prikazi likovnih del, nastalih v fašističnih taboriščih, ki jih hranijo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani. Namen dokumentarnega filma je ohranjanje zgodovinskega spomina na fašistična taborišča in na internacijo. Hkrati spodbuja refleksijo o vplivu travmatičnih izkušenj na posameznika in na družbo.
Ob 800-letnici nastanka reda Frančiškovih manjših bratov v italijanskem Assisiju TVS uvršča v program dokumentarni film o zgodovini frančiškanskih redov na Slovenskem. Iz prvotnega reda so skozi stoletja nastali različni cerkveni redovi: minoriti, frančiškani, kapucini, klarise in tretji red. Avtor filma Arne Brejc je izbral osebni pogled predstavnikov teh redov za razkrivanje njihovega odnosa do ustanovitelja reda, Frančiška Asiškega ter pomen in vlogo redov v modernem času. Kdo so ti ljudje in zakaj so se odločili slediti Frančiškovemu nauku? Kako se je danes mogoče zavezati skoraj arhaičnim vrednotam, kot so "pokorščina, čistost in uboštvo"? Zaradi velikanskih razlik med bogastvom in revščino je v 13. stoletju kot odgovor na takšne razmere nastala ena najbolj tolerantnih, miroljubnih in demokratičnih smeri v katoliški cerkvi. Frančišek, sicer sin bogatega trgovca iz Assisija, se je odpovedal zemeljskemu razkošju in bogastvu ter našel odgovor na stiske tedanjega krutega časa v skromnosti, razumevanju in dialogu, kar je njegov nauk ohranilo aktualnega in za ljudi privlačnega še 800 let po njegovem nastanku.
Novinar Mladine Ivo Štandeker je leta 1992 nesrečno umrl med bosansko vojno v obleganem Sarajevu, od koder je poročal kot dopisnik. Vojna za Slovenijo je Mladininega novinarja Iva Štandekerja in fotografa Diega Andresa Gomeza ujela v koloni ustavljenih tovornjakov tik pred Šentiljem. Tam je bila tudi fotografinja, Američanka Jana Schneider, ki se je malo pred tem vrnila iz Etiopije. V Sloveniji je kot novinarka poročala o svoji 13. vojni. Tako je spoznala Iva Štandekerja, s katerim sta malo kasneje skupaj odšla v oblegano Sarajevo. Petnajst let kasneje je nastal dokumentarni film, v katerem Jana pripoveduje o posebnem času, "času nevarnega življenja", ki ga je v takratni Jugoslaviji preživela z Ivom in Diegom, od njihovega prvega pozdrava na Šentilju, do usodne granate v sarajevski Dobrinji. Hkrati s Štandekerjem je bila ranjena tudi Jana, takrat 40-letna ameriška fotoreporterka Sterna in Newsweeka. Z Ivom sta več mesecev preživela v Sarajevu in drugih delih Bosne in Hercegovine. Oba so prepeljali v bolnišnico Pale, večurna agonija poskusa prevoza težko ranjenega Štandekerja v klinični center v Sarajevu pa se je končala z njegovo smrtjo. Avtor dokumentarnega filma je Edvard Žitnik.
Kultni slovenski film Na svoji zemlji je v letu 2018 obeleževal 70-letnico nastanka. Prebivalci Baške grape – »živega spomenika filma« - krajev, kjer je bila posneta večina filma in so v teh desetletjih spomine na snemanje spremenili v materializirano dediščino (spomenik filmu, spominska soba, tematska pot), se zavedajo, da v goste vabijo zadnje žive pričevalce pionirskega filma. Projekt Filmoljubje je rastel z željo osrednjega avtorja Slavka Hrena, da bi osvetlil turbulentni čas in razmere po koncu 2. svetovne vojne, ko je dozorela ideja, da bi Slovenci posneli svoj prvi celovečerni igrani film.
Film o svetu nadarjenih, genialnih ljudi in ljudi s posebnimi sposobnostmi. Srce utripa v znamenju navdiha, pravi Milček Komelj Kako nastanejo ideje, ki spremenijo svet? Kaj nam da umetnost? Kaj glasba? Neskončne širine je dokumentarec, ki raziskuje svet nadarjenih, genialnih ljudi in ljudi s posebnimi sposobnostmi. V filmu se prepletajo portreti izrednih posameznikov in razmišljanje, kaj ponuditi otroku, da bo razvil svoje skrite talente in sposobnosti do popolnosti. Milček Komelj razmišlja o umetnosti, o sanjah. Dalibor je avtist, ki mu veliko pomenijo številke. Ko sliši datum rojstva, na pamet izračuna, na kateri dan bo imel kdo rojstni dan čez 20, 30 let. Član društva Mensa se spominja, kako je imel kot otrok svojo skrivno abecedo, ki jo je znal prebrati samo on. Dr. David Brierley, mednarodno priznani govorec, razmišlja, kako smo lahko svobodni in ustvarjalni v življenju. Matej na pamet rešuje zapletene korene. Številke vidi kot barve. Ničesar ne more pozabiti. Študentka glasbene akademije zapoje opero. Dojenčki plavajo pod vodo. Kdo so nadarjeni ljudje? Kakšno življenje so imeli svetovno znani geniji? Kako nastanejo izredni, talentirani ljudje? Ali se s tem že rodijo? Včasih so rekli, da je to dano »od boga«. Ali lahko na izrednost vplivamo tudi sami ali okolje?
Na začetku krvavega razpada Jugoslavije, spomladi leta 1991, skupina mladih vojakov šteje dneve v mali kasarni ob hrvaško-bosanski meji. Država in vojska, v kateri služijo, razpadata, le lučaj stran se rojeva vojna. Prijatelji so postavljeni pred odločitev svojega življenja: naj ostanejo ali bežijo? Viki, Drago in Boris so mladi fantje, stražarji, vojaki, ki služijo vojaški rok v Jugoslovanski ljudski armadi. Slovenec, Hrvat in Bosanec. Slovenija in Hrvaška sta tik pred razglasitvijo samostojnosti, kriza v Jugoslaviji se stopnjuje. Vse bolj jasno je, da bo zvezna armada delovala le v službi enega od jugoslovanskih narodov. Medijska propaganda razpihuje sovraštvo. Oboroženi srbski civilisti in Martičevci začnejo napadati vasi blizu male kasarne. Po prvih silovitih spopadih in zločinih nad hrvaškimi civilisti se Drago in Viki odločita za beg. Borisova odločitev je veliko težja. Mladi Sarajevčan je po očetu Srb, zaljubljen je v Selmo in s vsem srcem verjame v bratstvo in enotnost ter v državo, ki v resnici ne obstaja več. Drago in Viki prečkata ogrado tam, kjer straži Boris. Prijatelji se razidejo in bežeča vojaka se morata do ozemlja, ki je pod nadzorom hrvaške policije, prebiti mimo četniških barikad. Scenarij in režija: Boštjan Slatenšek Igrajo: Klemen Mauhler, Asim Ugljen, Almir Mehić, Aleksandar Rajaković, Zijah Sokolović, Sebastian Nared, Bajazit Alomerović, Uroš Jezdić, Žarko Savić, ... Produkcija: Casablanca film production in TV Slovenija v sodelovanju s FileRouge in Nukleus film, s finančno podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in v sodelovanju s Slovensko vojsko. Zahvaljujemo se vaščanom vasi Juršče.
Kaj slovenskega še imajo Slovenci druge in tretje generacije v ZDA? Še plešejo polko, pečejo potice, barvajo pirhe in se oblačijo v noše? Dokumentarni film Američanke scenaristke Mirjam Hladnik Milharčič in režiserke Hane Slak se na humoren in človeški način loteva velikega vprašanja kaj je nacionalna identiteta in zakaj nam je v sodobnem multikulturnem svetu še vedno zelo potrebna. Protagonistke filma prihajajo iz zelo različnih družbenih in kulturnih okolij, skupno pa jim je, da so vse prepričane, da so Slovenke in to ne glede na to, ali so se v Ameriko izselile same ali pa so tja emigrirali njihovi predniki. Večinoma poznajo samo še nekaj slovenskih besed in pesmi.
Trst pogosto označujemo kot multikulturno mesto, vendar je sožitje med dvema glavnima narodnima skupnostima, italijansko in slovensko, v zgodovinskih knjigah, pa tudi v srcih in spominu marsikaterega Tržačana zapisano v vse prej kot rožantih črkah. Pa vendar: v Trstu živijo eni in drugi, vozijo po istih ulicah, kupujejo v istih trgovinah in pijejo kavo ob istih pultih. Včasih zaprti bolj vase, včasih s pogledom uprtim v soseda. Dokumentarec Trst – pet življenjskih zemljevidov beleži prav to: spomine na otroška leta in pričevanja o današnjih izkušnjah, težke trenutke sobivanja ter neobremenjene vezi, ki se na materni jezik ne ozirajo. Kraji so naši, ker jih živimo, ker v njih domujemo. Skozi pripoved se tako izrišejo zemljevidi vsakdanjega bivanja petih slovenskih Tržačanov različnih generacij, ki s svojo prisotnostjo omogočajo, da je Trieste tudi Trst. Zamisel in režija Živa Pahor, fotografija Gianni Toffolutti.
Ko črte govorijo je eden prvih dokumentarnih filmov o slovenskem stripu. V zadnjih letih doživlja strip na Slovenskem svojstven razcvet – manj v obliki širše prepoznavnih popularno-kulturnih izdelkov, zato pa toliko bolj kot alternativna in največkrat prezrta umetniška panoga. Film Ko črte govorijo zajema aktualni stripovski trenutek na Slovenskem, kot vezno nit pa si vzame proces nastanka stripa: od zamisli do osnutka, od ustvarjalca do zgodbe, od papirja do računalnika, od založnika do tiskarja, od trgovca do kupca. V filmu nastopajo različne generacije slovenskih striparjev: od tistih najbolj izkušenih kot sta Miki Muster ter Kostja Gatnik, do srednje generacije, ki ji pripadata Zoran Smiljanić in Iztok Sitar, pa do mlajše generacije striparjev kot so Kaja Avberšek, Ciril Horjak in Matej de Cecco. Pridružita se jim scenarista Boštjan Gorenc Pižama in Andrej Rozman Roza, založnika Katerina Mirović (Stripburger) in Vojko Volavšek (Strip Bumerang), trgovec Sandi Buh, publicist Max Modic, spletni stripovski ustvarjalec Žiga Aljaž (Strip Generator), ljubitelji stripa (Tomaž Bobnar, društvo Stripoholik) ter drugi bralci, trgovci, ustvarjalci in uredniki. Namen filma ni predstaviti celotne stripovske zgodovine ali vseh aktivnih ustvarjalcev, bolj se posveča predstavitvi samega stripovskega medija ter ustvarjalnim procesom, ki v digitalni dobi prinašajo nove oblike striparjenja, sodobne vsebine ter predrugačeno recepcijo različnih stripovskih vsebin. Režiser: Jure Breceljnik Scenarist in sogovornik: Žiga Valetič Producent: Kole Koliševski Produkcija: TV Slovenija v sodelovanju s Film it
Delu obale nekako na polovici poti med Izolo in Koprom, skoraj pod pečino na kateri stoji izolska bolnišnica, pravijo domačini »Pri Rexu«. Mladina večinoma ne ve od kje »kraljevsko« ime tega dela naše obale, njihovi starši in dedje pa se še dobro spominjajo časov kmalu po vojni, ko so poleti plavali do ladje Rex in raziskovali njeno neskončno notranjost. Čeprav nagnjen na bok, izropan in uničen od požara, je mogočni Rex, ki se je vzpenjal nad vodno gladino le nekaj lučajev od obalne ceste, vzbujal strahospoštovanje. Za trideseta leta je bil Rex pojem udobnega, razkošnega, in v času, ko še ni bilo letalskega potniškega prometa v Ameriko, hitrega potovanja. Rex je bil italijanski tehnološki čudež. Leta 1933 je z vožnjo čez Atlantik potolkel vse hitrostne rekorde, in si tako, kot edina italijanska ladja v zgodovini, priboril tako imenovani modri trak. Po navedbah domačinov naj bi bilo na morskem dnu kjer je končal Rex še vedno nekaj njegovih ostankov; ribiči vedo povedati, da se jim tam še danes rade zatikajo mreže; pa tudi rib naj bi bilo pri Rexu največ, ker naj bi imele zavetje. Nekateri trdijo, da naj bi bil na dnu celo eden od njegovih vijakov... Zgodba o Rexu je hkrati tudi zgodba o Italiji v burnih tridesetih letih, ko ji je vladal Benito Mussolini ter zgodba o času, ki ga je, po svoje, simboliziral tudi žalosten konec Rexa ob obali Istre. Avtor, scenarist, režiser, avtor besedila: Edvard Žitnik Direktor fotografije in snemalec: Bojan Kastelic Montažerka: Nikita Lah
Fran Saleški Finžgar je eden od najbolj znanih domačih pisateljev. Zgodovinski roman Pod svobodnim soncem so brale generacije Slovencev. Fran Saleški Finžgar (1871 - 1962) je bil pisatelj, dramatik in duhovnik. Njegov zgodovinski roman Pod svobodnim soncem je doživel številne izdaje in je preveden tudi v druge jezike. Slovenski etnolog prof. dr. Janez Bogataj je prvih 15 let svojega življenja preživel ob pisatelju, saj je bila njegova mama Finžgarjeva nečakinja. Stanovali so v hiši ob Gradaščici, ki je bila med bombardiranjem leta 1945 skoraj porušena. Finžgarja je zasulo do pasu, Janezov oče ga je reševal in še danes imajo spravljeno srajco, ki jo je pisatelj takrat nosil. V Janezovi knjižnici najdemo Finžgarjeve knjige, preluknjane od bombnih izstrelkov. Kot otrok je nosil pošto k pisateljevemu prijatelju arhitektu Jožetu Plečniku, se skrival med obiskom škofa Jožeta Pogačnika, hodil s pisateljem na sprehode in preživljal z njim slikovite počitnice. Finžgarjev dom je bil od 30. let 20. stoletja do pisateljeve smrti prostor, kamor so hodili na obisk pomembni slovenski intelektualci, med njimi Finžgarjev največji prijatelj Izidor Cankar. Po pisateljevi smrti je Bogataj kot mlad etnolog opremil Finžgarjevo rojstno hišo v Doslovčah. Naredil je rekonstrukcijo na osnovi pripovedi: pri vaščanih in sorodnikih je poiskal izvirne predmete, za katere je sklepal, da so bili v hiši. To je bil za tiste čase pomemben poseg in je zanimiv tudi zato, ker je bil Finžgar tisti, ki je dal pobudo za odkup in ureditev Prešernove hiše v Vrbi. Dokumentarni film odkriva poti predmetov, ki so iz pisateljeve zapuščine romali v marsikateri dom, portreti, spominske knjige obiskov, fotografije, pohištvo.
Franja je film o izjemni in dramatični življenjski zgodbi Franje Bojc Bidovec. Je film o zgodbi partizanske zdravnice in je film o mladem dekletu Anji, študentki medicine, ki v Franjini intimni izpovedi v pismih sinu , najde navdih in ženskost v vsem presežnem, ki je v svetu, navidez enakih možnosti, izpuhtela. Ta generacijski preskok, skozi niz igranih dramatičnih prizorov, ustvarja vez med žensko, ki se je v najtežjih trenutkih druge svetovne vojne uveljavila kot osebnost in zdravnica in je predvsem s svojo karizmatičnostjo in etiko presegala vse politične in nacionalne delitve, ter med mladim, sodobnim dekletom. Tako povsem igrani film, ki temelji na verificiranih zgodovinskih virih in osebnih pismih zdravnice, postaja intimen filmski dokument obeh časov. Pomen Franje Bojc Bidovec ni zgolj nacionalen in presega politične delitve. Ameriški general, vrhovni poveljnik zavezniških oboroženih sil in kasneje predsednik ZDA Dwight Eisenhower, se je s posebno diplomo in s temi besedami zahvalil upravnici bolnice Franja dr. Franji Bojc Bidovec:"Tega, kar ste storili za nas, ne bomo mogli nikoli poplačati, ne bomo pa tega nikoli pozabili."
Petra in David se imata rada, a predolgo časa na enak način, zato nista opazila, kdaj sta v odnosu izgubila ljubezen. Petra in David se ukvarjata s tem, kar imata in ne s tem, kar sta. Ujeta v hiter ritem sodobnega življenja, ne vidita več svoje vloge kot ženska in moški. Ker po sedmih letih skupnega življenja ne želita odnehati brez truda, poiščeta pomoč terapevta. Kaj pomeni biti moški in kaj ženska v današnjem času, razkriva dokumentarni film Med spoloma. Ali res moški postajajo vse bolj feminilni, je za to, prosto po Boštjanu M. Zupančiču, kriva koncentracija pesticidov v okolju, ali je kriv feminizem, ki je podivjal in pripeljal do tega, da je vse več žensk samskih in nesrečnih, so sodobni moški res kastrirani in ali res kromosom y izginja? Dokumentarec Med spoloma odpira vprašanja o novih vlogah moškega in ženskega spola in nas vodi do ključnega vprašanja, kaj je vloga in namen človeka. Scenarij in režija: Špela Kuclar .
Dokumentarni film o odkritju megalitskega svetišča v dolini reke Gračnice, delo patra Karla Gržana, pionirja slovenske astro arheologije. Pater Karel Gržan je v knjigi V znamenju Oriona rekonstruiral kako so nekdanji prebivalci teh prostorov poznali konstelacijo zvezd. Povezanost zemlje in neba so upodobili tako, da so svoja gradišča oziroma svetišča postavili kot ogledalno preslikavo zimskega zvezdnega neba. Ozvezdje Orion je dominantna zvezdna konstelacija zimskega neba. Pas treh zvezd v zemeljski preslikavi označujejo trije med seboj povezani griči. Vprašanje je, ali se pod temi griči res skrivajo megalitske piramidalne gradnje. Če bi se domneva patra Gržana izkazala za pravilno, bi se tudi slovenski zgodovinski prostor vpisal na zemljevid skrivnostnega fenomena evropske in svetovne megalitske kulture. V filmu je govora tudi o prepovedani arheologiji, prazačetkih naše civilizacije, pojmovanju zgodovine in časa, vrednotah mitske zavesti in o simbolni vrednosti kamna za človeka skozi zgodovino.
Ali globalizaciji in tehnični razvoj v človekovo življenje prinašata več sreče in človečnosti, ali pa se sreča in človečnost skrivata v načinu življenja? Začetek 21. stoletja zaznamujeta globalizacija ter uniformiranost mnenj, idej, vizij. Prebivalci vasi Juršče pa še vedno ohranjajo spomin na to, kako so živeli njihovi stari: samobitno in solidarno znotraj vaške skupnosti. V »učinkovitem« svetu ni prostora za zasebnost, svobodo, ustvarjalnost, polnokrvnost. Domačini pa temu svetu odgovarjajo s svojo himno Ko psi zalajajo … Smo priča vaški skupnosti na razpotju med tradicijo in sedanjostjo; bodo sence prednikov zadostna spodbuda vaščanom? Vas Juršče leži odmaknjena od zlaganega sveta in ponorelega časa, a vendarle tako blizu … Dokumentarni film Na koncu ceste ne ponuja misli, temveč zastavlja vprašanje: »Kakšni smo ljudje, priče Kristusa, danes?« Odgovor na to vprašanje mnogi iščejo vse življenje in izjemno naporno je to iskanje, v upanju, da bo morda, pa četudi le za trenutek, človek človeku res človek.
Irena, lahko noč je ljubezenska zgodba, ki govori neobičajni ljubezni med Ireno in Avguštinom Mavčcem iz Turnišča pri Murski Soboti. V devetdesetih letih sta kmalu po poroki doživela težko prometno nesrečo, kjer je Irena utrpela tako hude možganske poškodbe, da se ni več prebudila. Zdravniki so jo hoteli prepustiti usodi počasne smrti. Avguštin pa jo je vzel iz bolnice in od takrat nesebično skrbi zanjo. Prvih 18 let je bil popolnoma sam, zdaj pa mu pomagajo 3 osebne asistentke. Pri svojih 40-h pa se je po dolgoletni borbi z zdravstvenim sistemom in po tem, ko se je za več deset let odpovedal svojemu življenju, odločil, da bo študiral pravo. Pred Avguštinom je zdaj zaključni pravosodni izpit in iskanje službe, kjer bi lahko opravljal delo odvetnika za človekove pravice in dostojno skrbel za Ireno.
Neveljaven email naslov