Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Melania Trump je ena najbolj kontroverznih ameriških prvih dam. Poleg tega, da se je rodila in odraščala v obdobju socializma v Sloveniji, v srcu Evrope, je vlogi ameriške prve dame vtisnila tudi nov pečat. S svojo skrivnostnostjo in brezbrižnostjo do medijskega pompa medije še vedno ali morda še bolj privlači. Sama o sebi pravi, da je najbolj nadlegovana oseba na svetu. Z bogatim videoarhivom iz njene mladosti ter ob pripovedih ljudi, ki jo osebno poznajo in spremljajo njeno pot, sestavljamo koščke mozaika njene osebnosti. Spoznamo jo kot spontano in neobremenjeno lepotico, ki si s svojo delavnostjo in osredotočenostjo odpre vrata v svet.
V dokumentarnem portretu bomo predstavili izjemno zgodbo slovenskega izseljenca v Braziliji, Štefana Bogdana Šaleja. Šalej je novinar, diplomat in podjetnik. Njegovo mladost je po koncu druge svetovne vojne v Celju zaznamovala usoda staršev. Oče je emigriral iz države, zato je mati morala v zapor. Kljub temu se je lahko šolal v Šentjurju in Celju, kjer si je v gimnaziji z različnimi dejavnostmi – tudi pisanjem za medije – tlakoval prihodnost. S šestnajstimi leti je skupaj z mamo in sestro odpotoval k očetu v Brazilijo. Tam se je začela njegova pot uspeha. Moral se je naučiti portugalščine, da je lahko pozneje študiral ekonomijo in politične vede ter celo doktoriral. Med študijem je bil stalni dopisnik časopisa Delo in je poročal o vseh pomembnih dogodkih v Braziliji in širše. V zvezni državi Minas Gerais je nato skupaj s še dvema partnerjema ustanovil podjetje Technowatt, ki je med drugim izdelovalo dele za cestno električno razsvetljavo. Podjetje je delovalo v številnih južnoameriških mestih ter drugje po svetu in je kot prvo poskrbelo za osvetlitev kipa Jezusa Kristusa v Riu de Janeiru. Šalej se je ukvarjal tudi z diplomacijo. Dolga leta je bil častni konzul Slovenije v Braziliji in je poskrbel za 8 različnih sporazumov med Slovenijo in Brazilijo. Leta 2008, ko je Slovenija predsedovala EU-ju, je sodeloval na številnih dogodkih. Najpomembnejši pa je njegov prispevek k razvoju programa za industrijo elektronike v mestu Santa Rita do Sapucai. Tam sta skupaj s slovenskim podjetnikom dr. Petrom Kraljičem izvedla projekt RASTI MINAS in namesto kavnih plantaž je nastala »dolina elektronike«. Omeniti velja še, da je Bogdan Šalej ustanovil trgovsko akademijo Escola do Sabrae v mestu Belo Horizonte, in sicer po vzoru take šole v Celovcu. Brazilska akademija je oktobra 2024 praznovala tridesetletnico uspešnega delovanja. Bogdan Štefan Šalej je kot prvi Slovenec postal častni državljan brazilske zvezne države Minas Gerais. Več pa boste izvedeli v dokumentarnem portretu z naslovom Uganka Šalej.
Serija TV vinjet prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Franc Hladnik je zasnoval eno od ljubljanskih znamenitosti - Botanični vrt. Nastal je leta 1810 in je najstarejša naravoslovna znanstvena ustanova na Slovenskem. Hladnik je vanj zasadil prve rastline. Do pozne starosti je preučeval rastline in poučeval.
Portret dramatika, pisatelja in zdravnika Slavka Gruma (1901-1949)
Portret slikarja Riharda Jakopiča (1869-1943)
V dokumentarnem filmu Miran Rudan povezuje svoje 40-letno glasbeno življenje v zgodbo, medtem ko čez celoten film podajajo svoj pogled na ustvarjanje in življenje njegovi glasbeni prijatelji in tisti, ki so bili in še vedno so vpeti v njegovo življenje od začetkov, ko je bil pri skupini Nuclear 003, Moulin Rouge, Rendez Vous, Pop Design, do aktualne skupine Miran Rudan inDESIGN. Nanizani so uspehi in neuspehi, vzponi in padci, sreča in žalost, ki so ga utrdili in izoblikovali v osebo, kakšna je sedaj.
Navdihujoč portret našega izjemnega pesnika Tomaža Šalamuna, ki je živel za umetnost in je želel iskro ustvarjalnosti vžgati tudi v drugih. Njegova umetniška vizija in življenje nam razkrivata, zakaj so bili pesniki vedno osrednji del človeške zgodbe. Več kot 50 let je bil na svoji poti popolnoma predan umetnosti in je za to včasih plačal visoko ceno. Zaradi svojih verzov, osebne karizme in srčne podpore drugim pesnikom je bil čaščen po vsem svetu, zlasti v ZDA, njegovo zasebno življenje pa so zaznamovali številni boji in zavračanje kompromisov na področju umetnosti.
Tragična zgodba o pravniku, ki je služboval na policiji, hkrati pa sodeloval z Osvobodilno fronto. Leta 1945 so ga odkrili, mučili in nato obesili. Dr. Vladimir Kante (1905–1945) je bil policijski uradnik. Služboval je na policiji v Beogradu in Ljubljani, izobraževal se je tudi v Rimu. Prizadeval si je za humano ravnanje z zaporniki. Bil je izobražen in kultiviran. Kot uslužbenec policije je ves čas vojne delal za Osvobodilno fronto, obveščal jo je o načrtih in ukrepih okupatorja in njegovih pomagačev ter rešil marsikatero življenje. Januarja 1945 so ga odkrili in kmalu nato obesili. Desetletja se o dr. Kantetu, kljub njegovi pomembni vlogi v naši polpretekli zgodovini, ni smelo govoriti in pisati. Leta 1985 pa je po romanu Janeza Vipotnika režiser Vojko Duletič o njem posnel film z naslovom Doktor. Še danes se zastavlja vprašanje, kako je lahko dr. Vladimir Kante cela štiri leta vojne deloval v samem vrhu policije in hkrati sodeloval z Osvobodilno fronto. V filmu so nakazana tudi ugibanja o njegovi spolni usmerjenosti, ki bi lahko vplivala na njegovo delovanje Njegovo osebnost in delo pomagajo s pričevanji osvetliti tudi ljudje, ki so bili z njim povezani zasebno. Dokumentarni film skuša tudi najti najti odgovore na vprašanje, kdo je izdal dr. Kanteta in zakaj. Ga je izdal eden tistih, ki jim je najbolj zaupal? Je bil razlog izdaje strah za lastno življenje? Tako kot njegovo življenje je bila nenavadna tudi njegova usmrtitev z obešenjem. Vrv se je pri tem strgala, zato so ga obesili še enkrat.
Redovnica Felicita (Terezija) Kalinšek je avtorica znamenite Slovenske kuharice. Kratki film preverja njene recepte v okviru današnjega časa. Felicita Kalinšek (1865–1937) je bila učiteljica kuhanja na Gospodinjski šoli v Ljubljani, ki jo je ustanovila Kmetijska družba za Kranjsko. Poučevala je dekleta iz premožnih družin. Njena Slovenska kuharica je do danes doživela ogromno ponatisov, saj še vedno velja za kuharsko knjigo, po kateri se zgledujejo mnogi. V kratkem dokumentarnem filmu recepte Felicite Kalinšek obujajo šolske sestre v samostanu pod gradom v Repnjah ter drugi poznavalci kulinarike in razlagalci vloge prehrane v sedanji družbi. Izvemo, zakaj je danes težko kuhati po nekdanjih navadah in zakaj je včasih dobro, da jih še spoštujemo in jim sledimo. Skozi zgodbo sestre Felicite odkrivamo zgodbe današnjega časa: zgodbo urednice kuharskih knjig Edvine Novak in zgodbo mednarodno priznanega kuharskega mojstra Janeza Bratovža. Scenaristka in režiserka Nina Blažin je v dokumentarnem filmu s kuhanjem zbudila pozabljene spomine sodelujočih in se vprašala: Kaj je dom? Kako dišijo spomini?
Portret slovenske doktorice medicine, porodničarke in svetovljanke Ane Zalokar, ki je delovala v različnih društvih, bila prva predsednica ljubljanske sekcije Združenja univerzitetno izobraženih žena in imela zasebno ordinacijo. V politično in družbeno negotovih časih je vselej stopila na stran aktivističnega humanizma. Zavedala se je neenakopravnega položaja ženske z moškim in nemoči posameznice v družbi. Ana Zalokar (1891–1979) se je rodila v Carskem selu pri Petrogradu. Oče je bil Slovenec, mati pa švedskega rodu. V Münchnu je študirala biologijo in medicino na Dunaju, kjer je tudi doktorirala. Ogromno je potovala, večinoma sama, kar je bilo za tisti čas precej redko. Obiskala je Carigrad, prehodila Korziko, spoznala Marie Curie. Poročila se je z Alojzijem Zalokarjem, profesorjem na babiški šoli in ustanoviteljem prve ženske bolnišnice pri nas. Od leta 1920 do 1945 je imela v domači hiši v Ljubljani zasebno ordinacijo. Poleg ordinacije na domu je dolga leta delala na šolski polikliniki. Kljub številni družini in strokovnemu delu v ambulanti je posvečala veliko pozornosti delovanju na humanitarnem, kulturnem, izobraževalnem in političnem področju. Zaradi številnih otrok se je odpovedala znanstvenemu delu. V njeno ordinacijo so zahajale ženske z ginekološkimi težavami, a se je ukvarjala tudi z njihovimi psihološkimi in socialnimi težavami. Društvo akademsko izobraženih žena, ki je nastalo na njeno pobudo, je ustanovilo ženski študentski dom in gojilo različne domoljubne aktivnosti. Med drugo svetovno vojno je družina pomagala odporniškemu gibanju, zaradi česar je bila Ana zaprta, sinova pa internirana. Po vojni je en sin pristal na Golem otoku. Spomine na izjemno žensko v dokumentarnem filmu obujajo njena sinova in številni vnuki. Ano Zalokar interpretira Silva Čušin.
Dokumentarni film o kreativnih procesih režiserja, scenarista, glasbenika in vsestranskega ustvarjalca Vincija Vogue Anžlovarja. Zgodba se loteva ustvarjalnosti na samoočiščujoč in samokritičen način. Pogled skozi prizmo osebe z motnjo osebnosti, duhovitega in lucidnega ustvarjalca z mejnimi nagnjenji. Štirje celovečerni filmi, ustvarjanje glasbe za skupino in filme, gledališče, kratki filmi. A zdi se, da je bila prav vsa ustvarjalnost realizirana v svojevrstnem konfliktnem stanju: spori s producenti, klofuta ministru, zlomljena čeljust igralca, izbruhi jeze, tesnobe, droge, hazard, ločitve, revščina, bogastvo, depresije, zdravljenje ...
Hinko Smrekar je bil iskriv slikar, grafik in karikaturist, sopotnik velikanov slovenske literature in likovne umetnosti med obema vojnama. Italijanski okupatorji so leta 1942 Hinka Henrika Smrekarja, enega naših najpomembnejših likovnih ustvarjalcev prve polovice 20. stoletja, odpeljali na strelišče z avtomobilom, ki so ga imenovali »zeleni henrik«. Svoboda je bila osnovni temelj njegovega življenja in ustvarjanja, kot je sam zapisal, se ni dal »niti od pendrekov in bajonetov prisiliti, da ne bi gledal in mislil z lastno glavo.« Umetniško je komentiral domače in svetovno dogajanje in v znamenitem ciklusu Zrcalo sveta vizionarsko napovedal katastrofične razsežnosti 2. svetovne vojne. V dokumentarno igranem filmu umetnika upodablja igralec Marko Plantan, raziskovalko, ki s pomočjo različnih strokovnjakov gledalca vodi po postojankah Smrekarjevega življenja, pa študentka AGRFT Tina Resman. Poleg njegovih najbolj znanih del, ciklusov Zrcalo sveta in Sedem naglavnih grehov, Maškarade slovenskih likovnih umetnikov in Slovenskih literatov ali karikatur njegovih sodobnikov in risb s fantastično tematiko, je v filmu prikazana še vrsta drugih del, med njimi upodobitve Ivana Cankarja, s katerim ga je vezalo tesno prijateljstvo. Ob tem se razkrivajo različne plati njegove osebnosti, ki so ga zaznamovale posledice vojne in psihična bolezen. Svoji značilni razpoloženji je sam prepoznaval v stanjih »vasezaprtosti« in »norčijah bedastega Avgusta«, ki ima edino nalogo, da zabava občinstvo. Umetnikova podoba po svoje oživi tudi v interpretaciji njegovih kritičnih zapisov o obstoječem družbeno političnem dogajanju in intimnejših poetičnih izpovedih. Scenarij Cvetka Bevc, režija Primož Meško, direktor fotografije Aleš Živec.
Zmaj iz Kosez, o tem, kako je Gogi iz malega stanovanja prišel do košarkarskih nebes. Pa o vsem, kar je bilo prej in vmes. Še posebej pa o tem, kako je Goran Dragić doživljal dogodek Noč zmaja, na katerem se je dobrodelno in veličastno v ljubljanskih Stožicah poslovil letošnjega avgusta. Izvedeli pa boste tudi, kaj danes zlati kapetan počne v daljnem Miamiju.
Mateja Bora se spominjamo kot partizanskega pesnika in dramatika, avtorja himne Hej, brigade in Raztrgancev. Napisal pa je tudi filmsko uspešnico Vesna, prevedel 18 Shakespearjevih dram, organiziral znameniti kongres PEN-a na Bledu in ustanovil prvo društvo za varstvo okolja v Jugoslaviji. V epigramih, dramah in romanih je kritično opazoval družbeno dogajanje in bil veliko več kot »dvorni pesnik revolucije«. Vladimir Pavšič (14. april 1913–29. september 1993) je ime Matej Bor prevzel leta 1942, s prvo odporniško pesniško zbirko v Evropi Previharimo viharje. S kulturniško skupino so obiskovali partizanske enote in bodrili borce. Med partizani je doživel tudi osebno tragedijo, domobranci so zverinsko ubili njegovo ženo Erno Jamar – Nino. Ko je bil po vojni ravnatelj ljubljanske Drame, so njegovo dramo Vrnitev Blažonovih po petih ponovitvah umaknili s sporeda. Takrat se je odločil, da gre v »literarne partizane« in se samo od peresa – raje je pisal, kot da bi tipkal na pisalni stroj – preživljal vse do upokojitve. S pesnitvijo Šel je popotnik skozi atomski vek je prikazal apokalipso, ki bi ji lahko bili priča ob krepitvi jedrske oborožitve in stopnjevanju hladne vojne. Vizionarsko je opozarjal na dogajanje v naravi, ki se ga resneje zavedamo šele danes. V drami Šola noči je opozoril na »klub samomorilcev«, smrtonosno igro mladih slovenskih intelektualcev pod vplivom nihilizma. Pokazal je na mehčanje uporne mlade generacije z LSD-jem, ki ga je CIA najprej razširila v ZDA in pozneje izvozila v Evropo. Spomin na Mateja Bora ohranjajo v njegovi rojstni vasi Grgarju nad Novo Gorico, kjer so pisatelju postavili spomenik in uredili Borovo pot. Večina njegovega literarnega opusa pa je nastala v Radovljici, kjer je živel več kot tri desetletja. Naslov filma ROB JE TAM | MATEJ BOR se lahko bere z obeh strani. Režiser in scenarist filma je Amir Muratović, direktor fotografije Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtor glasbe je vnuk Mateja Bora Jernej Marušič.
Akademski slikar Milan Klemenčič je že leta 1910 v Šturjah pri Ajdovščini ustvaril Malo marionetno gledališče. Kasneje je osrednji portretiranec dokumentarnega filma Mojster in njegov Gašper s svojim dolgoletnim delovanjem postavil temelje slovenskemu lutkovnemu gledališču, ki se lahko primerja s področnimi evropskimi gledališči z veliko daljšo tradicijo. Že pred prvo svetovno vojno je Milan Klemenčič napisal program o ustanovitvi pravega lutkovnega gledališča na Slovenskem, objavil pa ga je šele po vojni, ko je Ljubljana dobila Slovensko marionetno gledališče. Postal je vodja gledališča, izdelal je tudi lutke in sceno, prevedel besedila za predstave ter izbral igralce. Gledalci so bili navdušeni nad predstavami in nad njegovim znamenitim likom Gašperjem, ki ga je Klemenčič prevzel iz besedil Franca Poccija. Gašper, nemirni duh, ki za vsako stvar najde pravi odgovor, je postal njegov spremljevalec in je tudi v tem primeru rdeča nit portreta. Deset let se je nato Klemenčič posvečal samo slikanju, zatem pa se je odločil, da bo ustvaril svoje lastno gledališče. Ljudi je povabil na svoj dom na predstavo Sovji grad. Vse je sam tako natančno izdelal, da so figurice pred gledalci dobesedno oživele. Sledila je predstava Doktor Faust, ki pomeni vrh njegove lutkovne umetnosti. Predstava je še danes na repertoarju Lutkovnega gledališča Ljubljana. Je dragocen dokument časa in žlahten delček zakladnice slovenske kulturne dediščine. Milan Klemenčič je bil tudi prvi, ki se je pri nas preizkusil v barvni fotografiji, lahko pa ga štejemo tudi med prve scenografe in kostumografe. Dokumentarno pripoved je skupaj s strokovnim sodelavcem Matjažem Lobodo zasnovala Magda Lapajne, ki je napisala scenarij in film režirala.
Jožef Klekl st. je bil duhovnik in narodni voditelj prekmurskih Slovencev v prvi polovici 20. stoletja. Oral je ledino slovenstva v pokrajini že kot mlad kaplan ob koncu 19. stoletja in po vzoru Mohorjevih knjig v času, ko je Prekmurje še bilo del Ogrske, slovenstvo zastavil tudi s pisano besedo. Slovensko krajino, kot je poimenoval Prekmurje, je s številnimi publikacijami povezoval s svetom, izseljenci, vojaki na frontah prve svetovne vojne in s kritično mislijo opisoval dogodke svetovnih razsežnosti. Ob tem pa predvsem med preprostim prebivalstvom gojil bralno kulturo. Po prvi vojni je bil poslanec v ustavodajni skupščini v Beogradu, a je kljub temu bdel nad »svojimi« Prekmurci. Leta 1941 je bil izgnan na Madžarsko, po srečnem spletu okoliščin vojno preživel in leta 1948 umrl odrinjen iz družbe in politike, a med ljudmi nikoli pozabljen. 12. oktobra so njegove posmrtne ostanke iz Murske Sobote z državnimi častmi prepeljali v Črenšovce, kjer je preživel največji in najustvarjalnejši del svojega življenja.
Spoj Zlobčevih govorjenih besed pred kamero s spojem njegovih zapisanih besed v poeziji prikazuje vso večplastnost njegove osebnosti, razkriva globoko čutenje sveta in prikazuje način, kako je to prelival v svoje pesmi. Njegova pripoved o sebi tako razjasnjuje temeljne odnose do življenja, do pesništva, do tragičnih stvari, ki so se mu dogodile v preteklosti, do ljubezni, skratka, pred nami se je Ciril Zlobec odkril kot izjemen intelektualec in nadvse globok ter hkrati presenetljivo preprost poet v svoji neposrednosti. Film je poklon velikemu človeku in pesniku.
Glasbeno-dokumentarni film v vizualno razgibanem slogu z dinamično režijo in montažo spremlja delo hornista Andreja Žusta, edinega Slovenca, člana slovitih Berlinskih filharmonikov. Od vaje do koncerta kamera občuteno spremlja Žusta na njegovi zahtevni glasbeni poti in poda gledalcu poseben vpogled v eno najbolj cenjenih kulturnih ustanov na svetu – Berlinsko filharmonijo. Film je nastal v produkciji Uredništva glasbenih in baletnih oddaj Televizije Slovenija s podporo Slovenskega kulturnega centra Berlin. Idejna zasnova in urednik oddaje Daniel Celarec, scenarista Daniel Celarec in Jože Baša, montažer Marko Hočevar, režiser in direktor fotografije Jože Baša. V filmu o Andreju Žustu spregovorijo njegovi orkestrski kolegi (Sarah Willis, Stefan Dohr, Knut Weber), žena Brina Kafol Žust, Žustov nekdanji profesor Boštjan Lipovšek ter Gregor Jagodič, vodja Slovenskega kulturnega centra Berlin.
Ime Matej Sternen se ob slehernem naštevanju slovenskih impresionistov znajde na zadnjem mestu. Sodba Ivana Cankarja in Otona Župančiča o zgodovinski razstavi v Salonu Miethke leta 1904 je Ferda Vesela in Mateja Sternena namreč označila za sopotnika. Na tej razstavi, v času, ko so že zamrla iskanja nacionalne slike v monumentaliziranem žanru, sta se predstavila predvsem kot slikarja žanra. Prav ta odločitev ju je potisnila na rob v kritiških ocenah, ki so se oprle na krajino in na njej utemeljevale regionalno posebnost predstavljenega slikarstva. Zato je Sternen nekaj več krajin naslikal v letih po dunajskem sprejemu slovenskih slik v upanju, da bo tako lažje nagovoril občinstvo. Tudi sicer je kritika njegovo delo le občasno postavila v ospredje na skupinskih razstavah, ki se jih je udeleževal zadržano in se razstavljanja na njih nekajkrat celo vzdržal. Predhodne generacije so njegovo drugačnost opisovale kot odklon od norme, ki jo vzpostavlja zgodovina slovenskega impresionizma. Jakopič je npr. dejal, da je bil Sternen najbolj Ažbetov, kar je pomenilo konservativen, medtem ko sta se z Matijem Jamo od Ažbeta distancirala. Rajko Ložar je postavil tezo, da je Sternen nadaljeval tam, kjer je Ažbe prenehal, v stiku z generacijo naših münchenskih realistov. Predvsem pa so ga označevali za naturalista, ki je vztrajal pri realistični ekvivalenci stvarnega sveta in njegove podobe. Svoje ambicije je uresničeval v človeški figuri – portretu, aktu in ženski v meščanskem interierju. Sternen je Ažbetovo šolo razumel kot dopolnjevanje svojega slikarskega znanja, pozneje pa je bilo to njegovo delovno okolje, kjer so bili akti vedno na voljo. Študij in delo po živih modelih brez predhodnega uvajanja z dvodimenzionalnimi predlogami, odlitki antične plastike in velikimi deli starih mojstrov sta ločevala pedagoško prakso münchenske in dunajske akademije. Kurikularno reformo je münchenska akademija izvedla v času Ažbetovega študija sredi osemdesetih let. Iz nje je izhajal tudi Ažbetov način poučevanja, pri katerem je mojster spodbujal študente k risanju z barvo. Eno od njegovih temeljnih načel je bila kristalizacija barv, kar pomeni zlaganje čistih barv na širok čopič, s katerim je bilo v eni potezi mogoče hkrati risati in modelirati. Barve so v tem primeru zložene po harmoničnem in ne kontrastnem principu. Slednjega je vpeljala intuitivna in improvizirana impresionistična tehnika. Fragmenti besedila iz filma Matej Sternen, avtor dr. Andrej Smrekar, višji svetnik, Narodna galerija Slovenije.
Narave in predvsem pohorskih gozdov polna dokumentarna zgodba, ki se naslanja predvsem na predanost, iskreno ljubezen F. Pahernika do gozdnega bogastva, njegov altruizem, ki je preraščal leseno naravoslovje in dobro razumel tudi bližnjega in njegove običaje (pa bil tudi politik – eden od soustanoviteljev SHS, zaslužen za elektrarno na vodni pogon, daroval denar za različne objekte, po njem pa je nastala celo ustanova s štipendijo!). Prisotne so minimalne igrane sekvence, ki zgolj povezujejo pripoved in znatneje ne izstopajo. Sodelujejo tudi znani slovenski obrazi, med njimi izstopajo dr. Alenka Šelih, kipar Jiri Kočica, dr. Jurij Diaci itd, ki s svojimi razmišljanji osvetljujejo življenje in delo F. Pahernika.
Neveljaven email naslov