Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
82-letnik iz Trebije v Poljanski dolini je odrasel na ugledni kmetiji in bil že kot otrok priča strahotam vojne. Revolucionarni umori učiteljice in sosed, so ga trajno zaznamovali. Kot mladoleten je bil zaradi ognjevitega značaja pogosto v konfliktu z oblastjo in zato tudi v taborišču v Kočevju. Zvonko, ki je bil strasten ribič, gasilec in voznik avtobusa je svoje zanimive življenjske zgodbe opisal tudi v zajetni knjigi.
Sin predvojnega industrialca, je bil kljub sodelovanju v partizanih, zaradi stikov z Angleži, po vojni obsojen na smrt. Pobegnil je v tujino ter kot profesor na Univerzi v Glasgowu in eden vodilnih svetovnih strokovnjakov za komunistične gospodarske sisteme, že pred desetletji napovedal njihov propad. V pričevanju je izrazil skrb nad razmerami v Sloveniji in ocenil, da bo domovina končala krizo le, če se bo uspela rešiti spon starega režima v ekonomiji in politiki.
Sin podjetnika iz Ajdovščine in poznejši strojni innženir v izredno dragocenem pričevanju oriše fašistično preganjanje, ki ga je doživel kot otrok, začetek vojne, svoja partizanska leta, in mešanje osvobodilnega boja z revolucijo ter trpljenje prebivalstva. Podrobno opiše partizansko zasedbo Trsta in žalosten umik iz mesta leta 1945. Zlasti travmatično pa je bilo zanj, ko je v sestavi KNOJa po vojni sodeloval pri »čiščenju ostankov bele garde«. Ker se je uprl ubijanju ujetih se je tudi sam komaj rešil: »Za vsako ceno sem želel ohraniti čisto vest – te me sedaj drži pokoncu.«
Vojno je preživljal kot otrok v kmečki družini na Dolenjskem. Zelo ga je zaznamovalo revolucionarno nasilje in umori, ki so se vršili med vojno. Postal je duhovnik in misijonar na Madagaskarju, Braziliji, na Švedskem, sedaj pa vodi slovensko misijo v Londonu. Pronicljiv in kritičen opazovalec slovenskih razmer brez dlake na jeziku govori o svojih pogledih na slovensko preteklost in sedanjost.
Hčerka mariborskega podžupana Žebota, ki so ga ob okupaciji nacisti pokončali v Dachavu, ter sestra Cirila Žebota, pisca Neminljive Slovenije, nam živo oriše barvito meščansko življenje v Mariboru pred vojno ter revolucionarni teror v Ljubljani, ko je bila med prvimi na kraju umora domoljuba Lamberta Erlicha. Kot begunka po koncu vojne je preživela številna taborišča in se na koncu ustalila v Veliki Britaniji, kjer sta bila z možem Dragom Lavrenčičem dolgoletna sodelavca BBC. V zadnjem času jo je zelo prizadela afera Meršol, ko se je izkazalo, da so številni »prijatelji« iz Slovenije vohunili za Udbo.
Vojna je povsem zaznamovala mladost skoraj 95-letne Frančiške, ki imela 6 bratov v partizanih ali internaciji, pa tudi sama je izgubila prvega fanta v dražgoški tragediji, drugi, partizan, pa je padel tik pred koncem vojne. Po vojni je bila v službi na javni upravi in za zvezi borcev, od koder ima zanimive spomine.
Nekdanja sindikalna voditelja sta svoji osebni življenjski zgodbi v izredno zanimivem pričevanju prepletla s spominom na znamenito stavko strojevodij leta 1988, ki je bila prva uspešna v bivšem režimu, saj se je z njimi moral pogajati predsednik Izvršnega sveta. Prav slovenski strojevodje pa imajo poglavitno zaslugo, da je bil jugoslovanski miting resnice 1. decembra 1989 v Ljubljani odpovedan.
Življenje sestre Magdalene Gosar je bilo zaznamovano s potjo očeta Andreja Gosarja, utemeljitelja krščanskega socialnega nauka. Zvesta evangeliju je bila tudi ona. »Vse sem si morala izbojevati!« pravi po 55 letih življenja v Inštitutu sester frančiškank Marjinih misijonark. Njen oče je bil pravnik, minister za socialno politiko in poslanec v generalni skupščini Društva narodov v Ženevi. Preživel je Dachau in številna zaslišanja, a ostal zvest misli, ki jo je zapisal v svoje najpomembnejše delo Za nov družbeni red: »Nismo rojeni za zemljo!«
Edini še živeči slovenski četnik in poznejši domobranski častnik pričuje o malo znani prvi nacionalni ilegali, ki se je mimo OF pojavila na Dolenjskem, a je prišla kmalu v konflikt s partizani. Zlasti pretresljiv je njegov spomin na trpljenje v Teharjah in spektakularen beg iz ujetništva na svobodo.
Rojstvo v prepovedanem zakonu solunskega atentatorja in županove hčere v makedonski Krivi Palanki je Radmilo zaznamovalo za vse življenje. Potem, ko je bila posvojena in med okupacijo v kovčku pritihotapljena v Slovenijo. 7 mesecev ni spregovorila, a se je postavila na lastne noge in se pogumno spopadla z življenjem; več kot tri desetletja kot učiteljica v odročnih krajih Štajerske in Primorske.
Iskrena in spominsko precizna pripoved gorenjskega mobiliziranca v nemško vojsko, ki je bil udeležen v nekaterih najhujših bojih na ruski fronti, se dotakne vsakogar. Strahote vojne so se zanj končale na Češkem, kjer je sodeloval z odporniškim gibanjem, se ustalil in si našel dekle. Po treh letih je Češka padla v primež totalitarnega režima in svobode je bilo konec ter Peter se je moral vrniti v Jugoslavijo.
Pričevanje, k pritegne in presune vsakogar; še mladoleten je bil Leopold mobiliziran v nemško vojsko, kjer je prestal pekel izkrcanja v Normandiji, se čudežno rešil v ujetništvo in prostovoljno javil v jugoslovansko kraljevo vojsko na Škotskem . Potem je kot partizan prekomorec po hudih bojih z ustaši, prišel v Slovenijo. Bil je v posadki tanka, ki je že 8. maja 1945 prispela pred magistrat v svobodno Ljubljano, a so se morali po ukazu nadrejenih vrniti, da je naslednji dan prestolnico kot »prva« osvobodila druga enota. Sedaj, v zrelih letih ga boli pozaba okrog 200 soborcev, ki so padli v bojih z ustaši pri Gospiču, pa sploh nimajo urejenega groba in spominske plošče.
90 letni, slovenski in srbski domoljub kot pravi, se je po nacističnem izgonu v Srbijo priključil četnikom – jugoslovanski kraljevi vojski in postal njen častnik. Izredno doživet opis najhujših stisk v vojni, preštevilnih bojev z Nemci, partizani in zlasti ustaši, odstira povsem nov pogled na značaj vojne v Jugoslaviji ter obenem pričuje o nesmislu nasilja…
Kleni Slovenec rojen v Žabnicah pod sv. Višarjami leta 1918, je odraščal v Ljubljani, kjer se je že pred vojno vključil v gibanje Mladci, med vojno pa se opredelil za protikomunistično stran. Bil je glavna zveza škofa Rožmana za reševanje slovenskih internirancev v Gonarsu in na Rabu. Kot obveščevalca, ki je imel stike zavezniki so ga zaprli tako Italijani kot Nemci. Po vojni ga je v Gorici skušala ugrabiti UDBa, ki ga je pozneje skušala pridobiti za sodelovanje…
Spomini Katarine, ki je z mamo kot otrok zbežala v partizane in njenega moža Antona, ki je bil priča partizanskemu napadu in nemškemu požigu vasi Orehovica v Zasavju, so pričevanje o drugi, v javnem spominu manj znani travmatični sledi, ki jo je vojna povzročila otrokom in civilnim osebam nasploh. Njuna izkušnja, da je predvsem kmečko prebivalstvo nosilo glavno breme vojne, se po osvoboditvi pomeša z razočaranjem.
Tone Mlakar, izgnanec, Plečnikov učenec, partizan in scenograf filmov Na svoji zemlji, Kekec in drugih je s svojo že kar spektakularno življenjsko zgodbo izjemno privlačen pričevalec. Med vojno se ranjen od nemških krogel zateče v vas pod Čavnom. Pade v četniško ujetništvo, kar pa presenetljivo pomeni njegovo rešitev v bolnišnico v Gorici, kjer dočaka prihod partizanov in čez dober mesec žalosten umik.
Stoletnika dr. Vinka Lipovca, rojenega v času Franca Jožefa je pravi privilegij poslušati, saj se z odličnim spominom sprehodi skozi svoje burno življenje od Avstro-Ogrske in Kraljevine Jugoslavije do odpora proti okupatorju, internacije v Dachau in odhoda v ZDA, kjer je bil več desetletij urednik Ameriške domovine.
Zakonca Starman iz Špitala v Avstriji je na skupno življenjsko pot združila usoda tisočev beguncev, ki so po drugi svetovni vojni v strahu za svoja življenja zbežali v Avstrijo ter se tam nastanili v begunskih taboriščih. 12-letno življenje v taboriščnih barakah je pustilo globoke sledove v spominu, ki sežejo od žalostnih, zaradi izgube svojcev, do veselih – saj se je v taboriščih začela slovenska šola in odprla se je pot v svobodo in novo življenje.
Ivanka Čoha, rojena Kete iz Lokavca pri Ajdovščini, je pri svojih 100 letih pravi zaklad življenjskih modrosti, ki jih v starem barvitem narečju Vipavske doline nevsiljivo pripoveduje mlajšim rodovom. Rojena še v času Franca Jožefa, predstavlja živo vez med »zlatimi starimi časi«, ki so se dokončno poslovili s prvo svetovno vojno ter poznejšim nastopom fašizma, okupacije in revolucije. Iskrena pripoved preproste žene iz katere veje modrost resnično prevzame pozornega gledalca.
Pripoved Alojza Arka, ki se po uboju očeta in bratov leta 1942 pridruži protikomunističnim enotam in preživi strahote teharskega taborišča po koncu vojne, je pretresljiv dokument o nesmislu in razsežnosti bratomorne vojne in revolucije. Pretresljivo pričevanje, ki nas spodbuja k sožitju in opominja, da se kaj takega ne bi več ponovilo.
Neveljaven email naslov
