Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V drugem delu spregovori o povojnem obdobju, Udbi, zaporu in o velikem podvigu - gradnji novogoriške cerkve Kristusa Odrešenika, ki jo je kot župnik ob pomoči škofa in občestva vodil. Gašper Rudolf je dolgoletni župnik Nove Gorice, mesta urbane socialistične gmote, kjer se s sodelavci že desetletja nesebično razdaja v Božjo čast in slavo.
Gašper Rudolf je bil rojen na veliki samotni kmetiji na Črnovrški planoti. Predstavi nam čas fašizma, ko je bil zaradi narodnega delovanja na otok Ponca za več let konfiniran tudi njegov oče. Zelo dragocen je njegov spomin na medvojno obdobje, ko je imela sprva družina naklonjen stik z odporniškim gibanjem, ki ga je vodil Janko Premrl Vojko. Po Vojkovi smrti, ko so prihajale na dan podrobnosti, da so ga ubili komunisti pa se je vse spremenilo. Rudolfov izjemni spomin na bistveno dogajanje podkrepi njegov smisel za čustveno dojemanje razmer, ki so se takrat že povsem obrnile v odkrit revolucionarni teror. Med drugim so partizani v njihovem kraju umorili tri mlada dekleta. Naposled se je morala tudi Rudolfova družina pred revolucionarji umakniti na varno v Hotedršico. Prvi del pričevanje zajema pričevalčevo pot v duhovniško poklicanost, ki ga je vodila od Gorice in Vidma do medvojne Ljubljane.
V drugem delu se bo dr. Ernest Perič dotaknil nekoliko bolj aktualnih tem, ki so nemalokrat krojile njegovo življenje in bogato karierno pot, kjer so nanizane mnogotere izkušnje in zakladnica znanja.
Profesor dr. Ernest Petrič je ena redkih nespornih avtoritet v Sloveniji, ko gre za ključna pravna vprašanja, človekove pravice in oceno družbenega ozračja. Izjemno bogata kariera dr. Petriča se odslikava v iskreni pripovedi, ki bo pritegnila in presenetila, saj bo med drugim spregovoril o svoji mladosti v Tržiču in sledovih vojne, ki so zaznamovali tudi njegovo družino. Oče je šel v partizane, vendar je po vojni zaradi kritiziranja Rusov končal na prisilnem delu na Kočevskem. Po sporu z informbirojem se je marsikaj spremenilo. Ernest je kot briljanten učenec, dijak in študent videl priložnost v političnem delovanju in je pristopil k Zvezi komunistov, mama pa je ob tem negodovala, češ »sedaj bomo imeli komunista v hiši«. Ohranil je neodvisno držo in bil povabljen v Kavčičevo vlado. V prvem delu oddaje bo podrobno pojasnil vzpon in padec Staneta Kavčiča, cestno afero in akcijo 25 poslancev, v kateri je tvorno sodeloval. Po padcu Kavčiča je postal v političnih krogih nezaželen. Dragocene izkušnje pa si je pridobival z delom v Kolumbiji, Iraku in Etiopiji.
Iskrena izpoved leta 1931 rojene Lidije Drobnič nam ponuja vpogled v življenje predvojne uradniške družine, ki je največ hudega doživela med vojno in zlasti po njej, ko so komunistične oblasti 18-letno Lidijo zaprle v taborišče Verdreng na Kočevskem. Oče, ki je bil avstrijski častnik in pozneje Maistrov borec za severno mejo, je otroke strogo vzgajal. Mama, izučena klobučarka, je po poroki ostala doma. Veliko so se selili, med vojno pa so živeli v Ljubljani, kjer je Lidija doživela okupacijo in potem delovanje Osvobodilne fronte ter pobijanje vidnih predstavnikov predvojnih tradicionalnih strank. Pred domačo hišo so streljali tudi na Lidijinega brata, ki je bil sprva privrženec Osvobodilne fronte, a je kmalu spoznal, da komunistično streljanje Slovencev po ulicah ne vodi v osvoboditev. Krogla, ki je priletela iz sosednje vile, ga je za las zgrešila, potem se je raje umaknil v tujino. V šoli se je Lidija pridružila organizaciji, ki je med dijaki in študenti širila demokratične ideje ter nasprotovala komunističnemu režimu in njegovi represiji. Tam je spoznala tudi svojega moža Antona Drobniča, prvega generalnega državnega tožilca po osamosvojitvi Slovenije. Režim je organizaciji prišel na sled in poleg Antona ter številnih drugih so aretirali in zaprli tudi Lidijo. V taborišču Verdreng, opuščeni kočevski vasi, je bila priča strahotnemu mučenju in poniževanju: »Kričali so, da nas bodo vse pobili … To je bilo ponižujoče, ampak nas niso strli,« se tega obdobja spominja Lidija. Po poroki z Antonom Drobničem je uspešno doštudirala pravo in bila med drugim tudi odvetnica. Po demokratičnih spremembah se je z vso energijo predala političnemu delu pri Krščanskih demokratih in pozneje Novi Sloveniji. Srčika njenega življenja pa je bila vedno družina: štirje otroci, ki sta jih imela s pokojnim možem Antonom, ter kopica vnukov in pravnukov, ki se med sabo odlično razumejo.
Jožko Berce, rojen leta 1932 v Dornberku, nam v izredno bogati izpovedi opiše, kako je fašizem prekinil izredno razvito kulturno in gospodarsko življenje v kraju. Odraščal je v narodno zavedni družini, kjer je posebej oče dajal zgled slovenske samobitnosti ter ljubezni do domačega jezika. Najprej je obiskoval italijansko šolo, in pozneje stopil v malo semenišče v Gorici. Vojna je kmalu zelo zaznamovala življenje v kraju, posebej, ko so partizani umorili Iva Brica, narodnega buditelja, ki so ga prej preganjali in zapirali že fašisti. Jožko se spomni, kako sta šla s prijateljem na kraj zločina in videla žalosten prizor. Po vojni so imeli v družini stike s slovenskimi begunci, ki so prehajali mejo, kar je postalo usodno, saj so očeta zaprli in mu javno sodili v Solkanu. Štiriletni očetov zapor je močno prizadel družino, Jožko pa je vztrajal na poti duhovniškega poklica, vendar je tudi sam naletel na hudo preizkušnjo. Med služenjem vojaškega roka v Makedoniji so ga začeli šikanirati, da bi opustil študij bogoslovja, naposled pa mu podtaknili provokatorja ter ga obsodili na tri in pol leta zapora. Dve leti in pol je prestal v izredno težkih razmerah v nekdanjih turških zaporih, vendar je srečal tudi zelo zanimive ljudi in pridobil veliko življenjskih izkušenj. Ker so morali zaporniki tudi delati, med drugim preproge, je na papir izrisal orientalski prizor ranjenega tigra, ki se bori za življenje. Ta ganljiva podoba, ki nam jo v pričevanju pokaže, ponazarja seveda njegovo občutenje krivičnih razmer, ki so ga doletele pa tudi vztrajnosti, in volje, da preživi. K temu mu je pomagala tudi neke vrste ikona s prizorom iz psalma, ob kateri je meditiral skupaj z zaporniki. Tudi to podobo še vedno hrani. Na Reki in v Ljubljani je opravil študij bogoslovja in svojo poklicno pot začel kot kaplan v Idriji, za tem kot župnik na Vojskem, od tam pa ga je škof Janez Jenko poslal v Otalež. Iz Otaleža je bil na pritisk lokalnih komunistov prestavljen v Vrhpolje pri Vipavi, kjer je bil 39 let izredno uspešen in priljubljen župnik, vrsto let pa je upravljal tudi župnijo Ustje, na kar ime zelo lepe spomine. V Vrhpolju je bil njegov zadnji veliki dosežek vodenje prenove župnijske cerkve in obnova stare, ter oprema prezbiterija in ladje z mozaiki p. Marka Ivana Rupnika. Grenak priokus je nastal, ko ga je koprski škof Jurij Bizjak, malo pred svečanim odkritjem prenovljene cerkve upokojil, kar je prineslo pohujšanje med župljane, Jožku Bercetu pa načelo zdravje. Svoje zrela leta nadaljuje poln zaupanja v Boga tam, kjer je bil rojen, prav blizu "placa" pred cerkvijo sv. Danijela v Dornberku.
Marjan Vidmar, sin gostilničarja z ljubljanskih Vrhovcev, je zelo zanimiv in slikovit pripovedovalec, ki nikogar na pusti ravnodušnega. V pričevanju je obudil očetov spomin na čas vojne, ko je prav na tem robu Ljubljane VOS zagrešil več umorov. Predvsem pa je dragoceno njegovo pričevanje o delovanju prve demokratične ljubljanske vlade, ki jo je sestavil Demos, vodil pa prav Marjan Vidmar. V pripovedi se sprehodi skozi dosežke tega obdobja, med katere spadata celovita prenova Plečnikovih Žal in njihova vrnitev prvotnemu namenu, saj je v času komunizma ta arhitekturni biser propadal in so se vanj zatekali brezdomci. Kot prvi mož ljubljanske vlade je doživel hude napade pomembnih ljudi nekdanjega režima, ki so bili prisesani na mestni proračun. Njegovo pravilo za spopad z njimi je, kot pravi, vsebovano v stavku: »Če hočeš komunista spraviti k pameti, mu vzemi denar. Potem je konec.«
Pokojna, nekdanja učiteljica v Solkanu, nam predstavi pretresljivo usodo narodno zavedne družine iz Čepovana, kjer je odraščala s starši in šestimi sestrami. Izjemno pričevanje Antonije Kofol, rojene leta 1925 in žal že preminule, nas popelje v Čepovan severno od Gorice, v hribovsko vas in dolino, kjer je živela družina Kofol: oče, mama in sedem hčera. Izvor družine je najverjetneje plemiški, oče je uspešno vodil veliko posestvo, h kateremu so spadali gozdovi in pašniki. Vsem hčeram je želel dati možnost šolanja in študija. To je bilo obdobje, ko so na Primorskem vladali Italijani, kar je oče kot zaveden Slovenec še kako občutil. Italijanski učitelji so preganjali slovenščino, tudi kaka klofuta je padla. Oče pa doma ni dopustil, da bi hčere izrekle kako italijansko besedo. Vzgojene so bile v odporu do Italijanov in v velikem spoštovanju vsega, kar je slovensko. Običajno vaško in družinsko vzdušje se je pretrgalo kmalu po začetku vojne, že ko so tudi v te kraje prihajali partizani, te pa so preganjali Italijani in pozneje Nemci. Antonija se spomni velike evforije, ki je nastopila po kapitulaciji Italije septembra 1943, a po prihodu nemškega okupatorja so se razmere še zaostrile. Nemci so dolino dvakrat bombardirali in velikokrat napadli partizanske postojanke na takratnem t. i. osvobojenem ozemlju. Kofolovi so partizane kot večina Primorcev podpirali, gmotno in tudi sicer. Starejše hčere, tudi Antonija, so poučevale v partizanski šoli, oče je bil dejaven v gibanju samem. Vendar pa so ljudje opazili velike razlike med partizanskim vodstvom in običajnim moštvom. Štab 9. korpusa je bival v večji gostilni: »To se je videlo, da so lepo oblečeni, so imeli najboljše orožje in živeli dobro. Po drugi strani smo videli partizane, ki so prihajali lačni, raztrgani mimo … Je bila velika razlika.« Po koncu vojne naklonjenost Kofolovih partizanom ni veliko veljala. Ker so bili veleposestniki in bogatejši, so ljudi ščuvali proti njim in jim obljubljali njihovo zemljo: »Smo doživeli, da so imeli kakšen sestanek in potem so šli protestno skozi vas, med vojno že, in so šli mimo naše hiše in vpili: Dol z reakcijo, dol z reakcijo. To smo občutili.« Kmalu so bili kot na tisoče drugih slovenskih kmetov deležni razlastitve, ponižanja in preganjanja, zlasti očeta je to dotolklo. Družinska tradicija se je s tem razbila, ena od sester, ki je pozneje zbežala v tujino, je bila mučena v zaporu v Ajdovščini. Antonija je postala učiteljica, uživala je v svojem poklicu, a hkrati ni čutila svobode, saj je vse življenje prikrivala svoje prepričanje.
Pričevanje enega najvidnejših ameriških Slovencev Vladimirja Preglja je izjemno zanimivo. Leta 1974, v času afere Watergate, zaradi katere je odstopil ameriški predsednik Richard Nixon, je bil Pregelj poklican na sodišče kot starešina velike porote oz. glavni porotnik, kar je zelo vplivalo na razplet afere. Pregelj je v Ljubljani končal klasično gimnazijo, med 2. svetovno vojno je bil bliže tradicionalnemu taboru, zato je po vojni emigriral v ZDA, pridobil ameriško državljanstvo, magistriral iz ekonomije in se zaposlil v ameriški Kongresni knjižnici, v kateri je uspešno delal kot strokovnjak za zunanjo trgovino in mednarodno gospodarstvo. Poročil se je z Leo Plut. Vladimir Pregelj je umrl leta 2019, njegovo pričevanje pa je bilo posneto v Ljubljani leta 2015.
Stanislav Kosič je podal pretresljivo pričevanje o okrutnem ravnanju z otroci s strani slovenskih komunističnih oblasti avgusta in septembra 1945 na ormoškem gradu, ko je zaradi stradanja umrlo veliko otrok, tudi Stanislavova sestrica. Starša ste pred vojno delala v Franciji, oče v rudniku, pozneje sta se vrnila v Kraljevino Jugoslavijo. Oče je imel v Polčanah ugledno sodarsko delavnico in družina je za tiste čase dobro živela v nov hiši. Po vojni si je njihovo hišo zaželel in tudi dobil partizanski zaupnik, družino pa so čez noč izselili v taborišče Strniške pri Ptuju. Tu je videl grozote, ki so ga zaznamovale za celo življenje. Pod pritiskom zahodnih držav, ki so pošiljale delegacije v Titovo Jugoslavijo in tudi komunistična koncentracijska taborišča, so otroke z mamami preselili na Ormoški grad, kjer je 39 otrok umrlo, med njimi sestrica Frida. Petletni Stanislav se živo spomni tega dogodka, ki je seveda prizadel mamo in celo družino: »Sestra je umrla ponoči, zjutraj je imela še tam njeno truplo. Prinesli so ne krsto ampak eno škatlo, ne vem ali je bila papirnata ali kaj. Mama je morala trupelce notri položit, odnesli so jo, mi smo šli za njimi, pa nas je stražar napodil – marš nazaj… Mama je celo življenje žalovala za njo. Preden je umrla mi je rekla, čuj tole so njeni lasi, bil je en šopek las tak v platnu … je rekla, toti šopek las naj gre zraven mene v grob.« Preostali z očetom so preživeli, vrnili so se v svojo zasedeno hišo kot podnajemniki in si s časoma pomagali. Stanislav je bil dober delavec – električar, še vedno rad popravlja raznovrstne aparate. Življenje se je počasi ustalilo, poročil se je in si ustvaril družino, a spomin iz povojnih komunističnih taborišč ga je zaznamoval za celo življenje.
V drugem delu izjemno zanimivega pričevanja se duhovnik msgr. Marino Qualizza poglobi v verske razmere in z žalostjo ugotavlja, da je imela tudi videmska nadškofija po vojni sramotno vlogo, saj je vladi pomagala poitalijančevati slovensko prebivalstvo. Na koncu pa doda: »To je do leta 1973, ko je za videmskega nadškofa prišel Alfredo Battisti … On nas je branil.« V devetdesetih letih je nadškof Battisti v Čedadu pripravil tri srečanja za Slovence in Furlane. V čedajski stolnici je takrat izrekel: »Tu morem sedaj Slovence Videmske pokrajine zaprositi za odpuščanje zavoljo toliko krivic, ki so jih utrpeli tudi za stran cerkve.« V pričevanju se med drugim dotakne praktičnih posledic preganjanja beneških rojakov. Tako je v dolinah, kjer je v času Qualizzeve mladosti živelo 16.000 ljudi, sedaj le še 5000 prebivalcev in le še dva slovenska duhovnika. G. Qualizza, ki iz videmskega župnijskega doma prihaja maševat v Dreko in v Špeter, vendarle vidi perspektivo. Letos jim je po več desetletjih uspelo pripraviti slovenske otroke na prvo sveto obhajilo v slovenskem jeziku, veliko zanimanja je tudi za dvojezično šolo v Špetru, ki postaja novo središče slovenske prisotnosti. »Moja želja je, da dobi velik uspeh šola, da postane dejavnik novega življenja, tudi kulturnega in gospodarskega. Moja želja je tudi, da se ne izgubi duša tega ljudstva. Naša govorica je polna božjih misli in vse to nas je spremljalo in nam pomagalo iti naprej, da smo ohranili, kar smo, to je zasluga Cerkve.«
Televizijsko snemanje pričevanja enega zadnjih Čedermacev v Beneški Sloveniji, izjemnega g. Qualizze ima svečan, a hkrati grenak priokus ob spoznanju krivice, ki jo je zgodovina ali natančneje italijanski nacionalistični pritisk povzročil prebivalcem Nadiških dolin. Izpoved dr. Qualizze smo posneli v »njegovi« cerkvi v sv. Lenartu, kjer sta se poročila njegova starša, kjer je bil krščen in kjer se je ob domačem duhovniku Angelu Cracinu (Kračinu) oblikoval v enega najpomembnejših apostolov ter zaščitnikov Beneških Slovencev. Leta 1965 je bil v videmski stolnici posvečen v duhovnika, v Rimu je doktoriral in opravljal službo profesorja dogmatike v Vidmu. Leta 1986 je ustanovil Višji inštitut verskih znanosti v Vidmu in ga dolga leta vodil. Postal je tudi časnikar pri časopisu Dom, ki je glasilo Beneških Slovencev. Dolga leta je bil videmski stolni župnik in po prepričanju poznavalcev bi postal tudi škof ali nadškof, npr. goriški, a si je nabral zamer zaradi doslednega boja za svoj narod. Dr. Qualizzi ni žal, saj pravi: »Delati za svoj narod je največje plačilo, ki ga lahko dobiš.« Skupaj s sobratom Božem Zuanello sta napisala izjemno zgodovinsko knjigo o preganjanju Beneških Slovencev z naslovom Mračna leta Benečije, Qualizza je napisal tudi spremno besedo, zaradi česar sta se morala več let zagovarjati na sodišču. Pred nami je življenjsko pričevanje, polno zanimivih spominov, ki segajo še v čas prihoda slovenskih partizanov v Beneško Slovenijo in povojnega raznarodovalnega pritiska.
V pričevanju, ki bo v dveh delih predvajano 22. in 29. septembra 2020, se dr. Gantar sprehodi od mladostnih spominov, povezanih zlasti s Celjem, kjer je bil njegov oče gimnazijski profesor, do vojnih let v Ljubljani, begunske izkušnje in gimnazijskega šolanja v Avstriji vse do vrnitve v Slovenijo, tukajšnjega šolanja, zapora in udbovskega preganjanja. S svojo veliko nadarjenostjo in marljivostjo je mladi Kajetan, ki nikoli ni zatajil svojega krščanskega prepričanja, postal eden najboljših klasičnih filologov v tedanji Jugoslaviji, čeprav režimu ni bil najbolj pogodu. Uveljavil se je kot izjemen profesor in prevajalec številnih temeljnih antičnih del ter zaželen gostujoči profesor po vsej Evropi.
Pričevanje enega najbolj izobraženih Slovencev, klasičnega filologa, akademika Kajetana Gantarja, na pragu njegovih 90. let, je z več plati presežek. Dr. Gantar ima izjemen spomin tako za zgodovinska dogajanja in širše družbene razmere kot za lastno življenjsko pot. Za njim je bogata profesorska in prevajalska kariera in njegovi dosežki so vtkani v temelje slovenske humanistike. Lahko bi rekli, da je njegovo strokovno delo humus, iz katerega se napaja ves narod. Na svojem področju je dosegel tako rekoč vse. Odlikujejo ga bistrost, izjemna delavnost in predanost poklicu, ki ga jemlje kot poslanstvo. Kljub visoki izobrazbi in širokemu vedenju se kot pričevalec pokaže v človeški razsežnosti in preprostosti, ki nagovarja najširši krog gledalcev.
Pričevanje Koprčana Emila Zonta bo zadovoljilo še tako zahtevnega gledalca. Odlični pripovedovalec je bil rojen v vasi Sv. Duh pri Buzetu v Istri, ki je zdaj na Hrvaški strani, a Emilov spomin na govorico, pesmi in liturgijo dokazuje, da so bile to slovenske vasi, ki so za Slovenijo izgubljene zaradi povojne brezbrižne politike odgovornih slovenskih komunistov. Izjemno dragoceni so najzgodnejši spomini na življenje na vasi v pristno slovenskem okolju, navade, delo, odnose med ljudmi in gospodarske razmere. »Tudi pri Pazinu in Labinu se je takrat pelo stare slovenske pesmi« se spominja pričevalec. Nosilno vlogo v skupnosti so imeli slovenski duhovniki, ki so mu ostali v najlepšem spominu. Emil je doživel tudi vojne grozote in nekaj se jih je za vedno vtisnilo v dušo mladega fanta; ko sta bila z očetom pred strelskim vodom nemških vojakov, kot po čudežu do streljanja ni prišlo. Ljudje so bili tudi v Istri, kot povsod na Primorskem, siti italijanske nadvlade, zato se je Emilov oče že zgodaj vključil v tigrovsko gibanje, kasneje, po razpadu Italije pa tudi v partizane. Emil Zonta zelo natančno in doživeto opisuje krvave dogodke preganjanja katoliških vernikov v Istri, kar je privedlo do vpada v buzetsko cerkev med birmo 23. 8. 1947, ko je bil tudi sam pripravljen na sprejem zakramenta. Skojevci so plesali okrog oltarja, metali paradižnike po cerkvi in birmovalcu, častitljivemu duhovniku Jakobu Ukmarju preprečili nadaljevanje birme. Naslednji dan so birmo izvedli v sosednji vasi Lanišče, »komuništi«, kot so jim rekli domačini, pa so po maši napadli župnika Miroslava Bulišiča in ga z nožem umorili. Vrat so prerezali tudi Jakobu Ukmarju a je preživel. Po vojni je slovenski značaj okolja začel izginjati, Emil in sestra sta morala v hrvaške šole, kjer so slovenščino večinoma zatirali, s preganjanjem cerkve pa se je zmanjšala tudi vloga duhovnikov. Poseben del pričevanja Emila Zonte zaznamuje njegova ljubezen do glasbe in nadarjenost za igranje na najrazličnejša, zlasti tradicionalna istrska glasbila. V oddaji nam jih je nekaj predstavil in zaigral nanje. Pripravil je številne koncerte in nastope in je pravi ambasador istrske ljudske glasbe, ki ima tisočletno izročilo. Emil se je vse življenje ukvarjal z glasbo, tudi kot strokovnjak na Radiu Koper. Ko se je zanimal za zaposlitev, pa so mu postavili pogoj, da se mora včlaniti v partijo. Doma je to povedal staršem in je oče začel jokati, mama pa ga je pogledala, se zresnila in rekla: »Emil, ti boš šel na radio, tam si potreben. Naredil boš veliko koristnega in pametnega, bomo molili zate, in vse bo v redu.« In hvala bogu, tako je bilo. Pričevalec Emil Zonta pravi: »Predvsem se tolažim s tem, da sem bil vedno spoštljiv, ponižen, nikoli nisem hotel biti nasilen ali pa recimo koristoljuben, ampak da nekaj narediš za ljudi. In ta ljubezen do Istre, do istrske kulture, ko sem vsak dan spoznaval marsikaj, bodisi z glasbenega področja, bodisi besedno, bodisi navade. Tudi o naravi, kako rožice rastejo, kako voda teče, to mi je dajalo moč. Nikoli se ne smeš ustaviti.« To je lepo zaključno vodilo pričevalske osebnosti Emila Zonte, ki bo nedvomno pustilo sled v vsakomer, ki bo spoznal njegovo življenjsko zgodbo in zgodovinske dogodke, ki jim je bil priča.
Pričevanje skoraj 99-letnega Kranjčana, gradbenega inženirja, ki je bil med vojno v nemški vojski in pozneje v partizanih, je izredno zanimivo. Njegov oče Franc starejši je bil avstrijski častnik med prvo svetovno vojno, veliko je fotografiral in zapustil izjemno zanimiv dnevnik iz vojnih dni, ki je pred leti izšel pri Slovenski matici. Uredila ga je pričevalčeva hči Jasmina, poročena Pogačnik, ki se je pridružila dedovemu pričevanju in ga v marsičem obogatila. Franc je bil pred vojno sošolec Staneta Žagarja, poznejšega partizanskega komandanta v Dražgošah, poznal pa je tudi Fanouša Emmerja, organizatorja upora proti okupatorju na liberalni strani, ki pa ga je komunistični VOS umoril že decembra 1941. Pričevalčev oče je bil geometer, že od otroštva mu je pomagal tudi Franc. Kasneje, po okupaciji, ga je pot vodila na šolanje na Dunaj, tam pa je bil mobiliziran v nemško vojsko. Znašel se je tako, da se je prijavil za tolmača iz srbohrvaščine. Ob obisku doma se je odločil, da ne gre več v nemško vojsko. Poiskal je stik s partizani in šel v njihove vrste. Za 14 dni so ga zaprli in zasliševali, ker mu niso zaupali, tudi zato, ker je njegov brat Leon z odliko doštudiral pravo v Ljubljani pri domobranski policiji. Franc natančno opisuje svoje izkušnje v partizanih. Bil je zadolžen za zbiranje hrane, tako da se je udeleževal tudi »rekvizicij«, pri katerih je šlo za ropanje živil na tistih kmetijah, ki so jih odkazali partizanski zaupniki. V eni takih akcij pri Treh kraljih je bil težko ranjen in odpeljan na zdravljenje v partizansko bolnišnico Franja. Po okrevanju in ob koncu vojne je bil s partizani v Tržiču v Italiji, a so se morali umakniti, podobno kot iz Trsta in Gorice. Po vojni se mu je uspelo vpisati na gradbeno fakulteto, vendar ne brez težav, saj so mu očitali brata domobranca. Brat Leon je izginil v povojnih pomorih. Franc je postal inženir, diplomiral je na temo prometne ureditve Kranja, ki je že takrat predvidevala krožišče, kar v pričevanju tudi pokaže. Sodeloval je pri številnih gradbenih projektih, med drugim pri gradnji letališča na Brniku in več mesecev pri obnovi v potresu porušenega Skopja, za kar je bil tudi odlikovan. Hči Jasmina, ki je seznanjena z očetovo življenjsko potjo, pravi, da oče dobro ve, kako so delovali mehanizmi revolucije in nadzora prebivalstva, za katerega domneva, da še vedno obstaja, in s tem tudi strah oziroma previdnost. Zato je marsikaj v pričevanju ostalo tudi nedorečeno.
Pričevanje 88-letnega Ignaca Plestenjaka je posebej zanimivo zato, ker opisuje medvojno dogajanje na edini kmetiji, ki je bila takrat na Pasji ravni, na nekaj čez 1000 metrov visoki planoti v Polhograjskem hribovju. Pri hiši je bilo 6 otrok, živeli so v veliki revščini na skromni kmetiji, čeprav je bil oče kolar. Na planoti ni bilo vode in to je še dodatno oteževalo življenje. Pred božičem leta 1941 so se pri njih nastanili partizani Cankarjevega bataljona. Eden od njih je šel prerezat telefonsko žico, nemški vojaki pa so šli po njegovi gazi in izsledili partizane. Nemci so napadli, vnel se je spopad, zgorela je Plestenjakova hiša, družina pa je med streljanjem zbežala. Oče je bil ranjen, starejša otroka pa sta si zaklon poiskala za kupom kamenja. Ignac se še vedno z grozo spominja dogodkov, ki so prizadeli družino. S Pasje ravni so se partizani potem umaknili v Dražgoše, kjer je potekal znani spopad, v katerem je padlo 9 partizanov in 26 Nemcev. V spomin na te dogodke vsako leto januarja pripravijo pohod s Pasje ravni v Dražgoše, vendar domačini zadnja leta nasprotujejo ideološkemu značaju tega dogajanja. Ignac se v nadaljevanju pričevanja dotakne burnih medvojnih dogodkov, ki jih je sam videl in doživel. Oriše razmere v partizanskih enotah, kjer je bilo vodstvo izrazito privilegirano tudi pri hrani, odnos do navadnih borcev pa je bil slab. Po vojni ni nastopila svoboda, ampak se je začelo pomanjkanje ter preganjanje drugače mislečih. Na drugi strani pa so se bohotili privilegiji komunističnih oblastnikov in njihovih podpornikov. Družino Plestenjakovih, ki si je po medvojnem požigu hiše uredila bivališče pod Pasjo ravnjo, je zadel hud udarec. Razlastili so jih in izgubili so svojo zemljo na planoti. Vso zemljo so morali praktično brezplačno prepustiti Jugoslovanski armadi, ki je tam izvedla obsežna gradbena dela, znižala vrh Pasje revni za nekaj 10 metrov in uredila podzemno bazo za protiletalske rakete. Tam je zdaj vremenski stolp, s katerega se odpira pogled na dobršen del Slovenije. Pogovoru se pridruži tudi Ignačev sin, ki nam predstavi svoj odnos do polpretekle zgodovine in dogodkov, ki so prizadeli družino. Na Pasji ravni v spomin na boje stoji tudi partizanski spomenik, ki pa je v slabem stanju.
V Kanadi smo ločeno posneli zanimivi pričevanji dveh Jožetov, Mihevca in Drenška. Jože Mihevc je bil rojen leta 1923 v Cerknici. Izučil se je za avtomehanika. V času vojne je doživel hude preizkušnje, ki jih podrobno predstavi. Ob koncu vojne so se z bratom Tonetom in sestro Milko kot begunci zatekli v Avstrijo. Jože je živel v avstrijskih begunjskih taboriščih in se po drugi svetovni vojni znašel v Kanadi. Tu si je ustvaril družino z Anico Zorc. Kot je bilo skoraj pravilo pri rojakih v izseljenstvu, je bil zelo dejaven v slovenskih ustanovah. Zelo uspešen pa je bil tudi v svojem poklicu – bil je inovator pri izboljšavah dizelskih motorjev v avtomobilski tovarni. Jože Drenšek pa je bil rojen leta 1929 v vasi Dolnji Kot na Dolenjskem. Njegova družina je doživela revolucionarno nasilje domačih aktivistov in partizanov v okolici Dvora. Ob koncu vojne je bila zanj edina rešitev umik v tujino. Leta 1958 se je v Bremnu vkrcal na ladjo za Quebec in nato zaživel svobodno življenje v Torontu, kjer si je ustvaril družino in kjer živi še danes.
Štefka Pavlin je bila rojena leta 1929 v Novem mestu kot Štefanija Štukelj. V Ručetni vasi je preživljala otroštvo, ko so partizani očeta obtožili, da je sodeloval z okupatorjem. Leta 1943 so jim izropali hišo in morali so se preseliti v Novo mesto. Brat Tone je sprva študiral pravo na ljubljanski univerzi, brat Božo pa se je pridružil domobrancem. Štefka je bila med vojno, do maja 1945, na ljubljanskem učiteljišču. Takrat je Tone še z nekaterimi drugimi akademiki organiziral umik v Avstrijo. Tako se je Štefka s pomočjo brata Toneta čez Avstrijo in italijanska taborišča izselila v Kanado. Tu je zaključila univerzo, se izobrazila kot knjižničarka in si z možem, prav tako Slovencem, ustvarila družino. France Žbogar je bil rojen leta 1932 v vasi Kanalski Lom v občini Tolmin, ki je bila takrat pod Italijo. Bil je najmlajši v družini s sedmimi otroki. Težko življenje rojakov v času fašizma in revščino v preprosti kmečki družini je pozneje, med vojno, zaznamovala še revolucija, ki se je kazala tudi v grožnjah s smrtjo njegovi družini. Edina rešitev je bila umik iz domovine. Tako je leta 1957 čez Avstrijo odšel v Kanado, kjer živi še danes, z ženo in štirimi otroki.
Pričevanje o številni Koširjevi družini iz Dolgih Njiv nam opišeta brata: Jakob je bil rojen leta 1927, Matevž pa štiri leta pozneje. Njun oče je bil kolar, v ruskem ujetništvu med prvo svetovno vojno je spoznal tudi grozote boljševistične revolucije. V družini je bilo 13 otrok, trije pa so umrli. Živeli so skromno in hodili služit k tujim ljudem. Po okupaciji so živeli tik za mejo v nemški okupacijski coni. Poznali so revolucionarno nasilje v okolici Šentjošta in trije bratje so se pridružili vaški straži. Oba brata imate odličen spomin, ko opisujeta neverjetne medvojne dogodke, starejši Jakob se je pridružil domobrancem in se udeležil vojaških vaj na Brdu pri Kranju, ki so jih domobranski poveljniki organizirali na svojo roko. Pozneje so Nemci skupino odkrili in razpustili. Po umiku v Avstrijo so ga vrnili s preostalimi. Najprej je preživel strahote na škofjeloškem gradu, pozneje pa še šentviško koncentracijsko taborišče, kjer so večino ujetnikov pobili. Rešilo se je le nekaj mlajših taboriščnikov. Izjemno zanimivo pričevanje vključuje tudi sprehod po Koširjevi kašči, zanimivem krajevnem muzeju, ki domuje v najstarejši stavbi v tem delu Slovenije. Vojne strahote so ostale v spominu; oba pričevalca pa sta si ustvarila lepi družini. Matevž, ki je prevzel bogato stričevo kmetijo, ima pet otrok, Jakob, ki je bil mizar, pa kar deset. Vsi imajo že svoje družine, v katerih je zdaj mnogo otrok in vnukov.
Neveljaven email naslov
